Ideja ali iluzija?
V sedanjih razmerah sklicevanja na nujnost varovanja in obrambe evropskih vrednot je morda bolj kot kdajkoli, morda pa enako kot v preteklosti, potrebno razmisliti, katere sploh so tiste evropske vrednote, ki jih velja z vsemi silami in na vse načine braniti in varovati.
Lahko se strinjamo ali pa tudi ne, da so še najbolj vseobsežne tiste, ki so veljale za geslo francoske revolucije konec 18. stoletja: svoboda, enakost, bratstvo (liberte, egalite, fraternite).
To geslo, α in ώ evropskega (in severnoameriškega) sklicevanja na evropsko (oziroma zahodno) tradicijo, sklicevanja tako levih, desnih in nevtralnih prebivalcev teh dežel ima, kot večina podobnih visoko segajočih gesel (in idej), dejansko vsebino iluzije.
Svoboda
Enakost
Bratstvo
so pravzaprav že od trenutka njihove uveljavitve kot politične vsebine namenjene zgolj same sebi in skozi to omogočajo povsem samovoljno razlago njihovega pomena.
Svoboda
Če s tem pojmom označujemo način urejanja medčloveških odnosov, naj bi najverjetneje veljalo predvsem pravilo, da ni svoboda tisto, kar jaz pričakujem in zahtevam od vseh drugih, ampak predvsem tisto, kar jaz ne preprečujem drugim. Svoboda torej, kako krivoversko, ni moja svoboda delovanja brez vpliva drugih nanj, ampak moja obveza, da ne preprečujem svobodnega delovanja drugih. Posameznikov ali skupin.
V življenju pa te zadeve seveda potekajo povsem drugače.
Že v izhodišču, torej v omenjenem času francoske revolucije, je bil ta pojem razumljen kot pravica, ki naj bi jo imel posameznik v svojem skupnem bivanju z drugimi posamezniki in dejansko nikoli kot obveza, ki jo ima ta isti posameznik do drugih posameznikov.
Kasneje, zlasti na osnovi načel dunajske šole, ki jo je najbolj utemeljil Ludwig von Mises, nadgradila pa Friedrich August von Hayek in Milton Friedman ter njuni verniki, se je ta ideja izrodila v omejevanje svobode predvsem na absolutno pravico razpolaganja s svojo lastnino in se usmerila izključno na pravico do javnega izražanja svojega mnenja.
Popreproščeno bi lahko rekli, da je vsakdo svoboden, da govori, kar mu pade na pamet, dokler se obnaša v skladu z navodili, ki mu jih dajejo tisti, katerih svoboda je utemeljena na njihovem imetju.
In, seveda, da svobodno izbira svoje politične predstavnike, kadar je njihov izbor omejen na tiste, ki imajo lastnino in prek nje možnost določati kandidate.
Prav v teh tednih je svoboda lastnine povsem očitna in nesvoboda posameznika izjemno izrazita: v globalnem svetu so meje, tudi državne, povsem prepustne za lastnino in (spet vse bolj) neprepustne za posameznike, ki sicer veljajo za svobodne.
Enakost
Z enakostjo je zelo podobno.
Čeprav so negativne posledice (dohodkovne) neenakosti, tako za človeštvo kot posamezne družbe in posameznike empirično in znanstveno dokazane, je neenakosti vse več in več. Tudi ali zlasti v okoljih, ki sicer veljajo za bogata, svobodoljubna in seveda demokratična.
Enakost je omejena na enakost na voliščih (v enem od naših središč demokracije, v državi, kjer imajo sistem, še najbližji tistemu, kar bi lahko imenovali neposredna demokracija, v Švici, so ženske dobile volilno pravico leta 1971!!) in vsaj načelno pred zakonom. V praksi je slednje nekoliko dvomljivo, nekako v smislu, da zakon tako bogatemu kot brezdomcu prepoveduje spati, prenočevati “pod mostom” in sta potemtakem oba enaka pred zakonom.
Neenakost pri dohodkih, razpolaganju z lastnim časom, tudi z obliko in načinom zasebnosti, vključno z izbiro življenjskih partnerjev pa je ne le zahtevana, ampak kulturno zahtevana. In slednja je tudi eden od glavnih argumentov vzpostavljanju in vzdrževanju meja, kot je omenjeno prej.
Neenakost pri dohodkih, razumljena kot nekakšna samoumevnost, je hkrati vzrok in posledica vseh drugih neenakosti, nerazumevanja svobode kot obveznosti in dejanski pozabi na pomen, smisel, celo obstoj tretjega gesla
Bratstvo
Bratstvo, temeljni način vzpostavljanja družbenih odnosov od davnih časov lovsko-nabiralskih kultur, obstoječe v nekem smislu celo v obdobju “mračnega” srednjega veka v Evropi, je danes ne le pozabljeno, ampak vsaj v našem ožjem okolju praktično anatemizirano.
Eno najbolj očitnih potrditev tega je evropski in slovenski odziv na nekaj, kar imenujemo “begunska kriza”.
V njenem okviru in izgovarjajoč se nanjo nam je uspelo zatreti še zadnje ostanke bratstva. Ne le tistega, ki naj bi ga gojili do praktično vseh pripadnikov človeštva, ampak predvsem tiste, ki smo jih skušali, očitno skrajno neuspešno, nekako obuditi v življenje vsaj v okviru tistega dela Evrope, ki se je združila v EU.
xxx
Skratka, gesla francoske revolucije, ki naj bi veljala kot temelj vrednot, veljavnih tako v Evropi kot v okoljih, ki izhajajo iz evropskih tradicij, že ob njihovem nastanku niso bila mišljeno resno.
Vedno so veljala za “nas” – in nikoli za “njih”.
Res pa je, da smo se vsaj v tukajšnjih okoljih bolj ali manj trudili, da bi jih postopoma morda le uspeli uveljaviti vsaj približno tako, kot so si jih predstavljali in jih pojmovali njihovi tvorci.
Krizne razmere, torej razmere, ki nastanejo takrat, ko tisti načini delovanja, ki smo jih navajeni, ne delujejo več, so uspele povsem izničiti vendarle obstoječa prizadevanja, da bi omenjena gesla nekoč, v neki nedoločljivi prihodnosti, dobila svojo veljavo.
Borba tistih, ki jim status quo ustreza, in ni jih malo, se združuje s strahom vseh tistih množic, ki se bolj kot ne nagonsko bojijo vsakršnih, še tako majhnih sprememb, zato oboji raje obnavljajo arhaične načine urejanja medsebojnih odnosov, kot da bi se bili pripravljeni soočiti se z nujnostjo sprememb.