Etične zadrege sodobne znanosti

Povzetek

Razmerje med etiko in znanostjo je od nekdaj zapleteno. Za potrebe tega članka bomo izpostavili dve njegovi značilnosti – v sodobni znanosti iz leta v leto narašča število etično spornih praks in znanstvene ustanove in organizacije se (zato) zadnje čase precej obsedeno ukvarjajo z etično regulacijo znanosti. Pri čemer so v ospredju njihovega zanimanja pojavne oblike raziskovalne nepoštenosti: izmišljanje, prikrajanje, potvarjanje in skrivanje podatkov, plagiatorstvo in parazitstvo, zamolčani konflikti interesov, ipd.

A za pretirano zanimanje za grehe in prestopke posameznih raziskovalcev plačujemo visoko spoznavno ceno. Zaradi njega radi spregledamo druge, po izvoru bolj sistemske in strukturne, a nič manj moralno pomembne pomanjkljivosti organizacije in ustroja znanstvene in raziskovalne dejavnosti, od demokratičnega deficita, mnogoterih in trdoživih oblik diskriminacije, na glavo obrnjenega vrednotnega sistema z vsiljeno instrumentalizacijo, komercializacijo in poblagovljenjem znanja, do izkrivljenih meril kakovosti in odličnosti in s temi povezanih nezasluženih privilegijev, neenakih priložnosti in pogojev za raziskovalno delo ter izkoriščanja mlajših in ranljivih.

Znanstvena srenja ima za omenjene etične pomanjkljivosti na splošno bore malo posluha. Pričujoči prispevek odpira etični prerez stanja v sodobni znanosti, nadaljuje kratka analiza prepleta različnih dejavnikov, ki so odgovorni zanj, in zaključuje skica možnih poti iz orisane etične krize, brez razrešitve katere si ni mogoče obetati pravega in trajnega znanstvenega napredka.

Ključne besede: Znanost, meritokratski mit, raziskovalna nepoštenost, plagiatorstvo, akademsko parazitstvo, etična slepota

Uvod

Znanost in visoko šolstvo nista ravno med prednostnimi temami slovenskih medijev in širše javnosti. Podobno kot kultura in drugače kot politika, gospodarstvo in šport se na prve strani časopisov in med udarne novice televizijskih dnevnikov prebijeta le izjemoma – kadar se našim znanstvenikom posreči kak mednarodno odmeven dosežek, ob stavkah ali demonstracijah univerzitetnih učiteljev in učiteljic oz. raziskovalcev in raziskovalk ter v primeru sočnih, vznemirljivih škandalov. Zlasti slednji so v zadnjem času redno polnili časopisne in internetne strani in ustvarjali vtis, da vlada v sferi ustvarjanja in posredovanja znanja vsesplošna moralna razpuščenost, nekakšen amoralni Avgijev hlev. V pričujočem prispevku zasledujem dva cilja – najprej podajam strnjen pregled nekaterih etičnih zadreg na področju visokega šolstva in znanosti (najprej in predvsem v Sloveniji, a ne omejeno nanjo), nato pa na podlagi (za okus kakšnega bralca ali bralke morda celo nekoliko površne) diagnoze na kratko orišem še nekaj možnih poti iz njih.

Domači univerzitetni prostor se je prvič znašel pod drobnogledom javnosti pred približno tremi leti, ko je protikorupcijska komisija v svoji spletni aplikaciji Supervizor objavila podatke o megazaslužkih nekaterih univerzitetnih učiteljev na čelu s tedanjo ministrico za izobraževanje Stanko Setnikar Cankar. Ki jo je afera nazadnje tudi odnesla s položaja, potem ko je brez sramu zagovarjala svojo pravico do dodatnih mesečnih zaslužkov v višini vrtoglavih dveh profesorskih plač. Na nepopolnem seznamu zaslužkarjev se je tedaj znašlo okrog dvesto oseb, ki so s predavanji na izrednem študiju, izvedenskimi mnenji, naročenimi študijami, svetovanji (neredko tudi preko zasebnih inštitutov z uradnimi sedeži na javnih univerzah) in podobnimi ‘intelektualnimi storitvami’ v enajstletnem obdobju, ki ga je zajela aplikacija, solidnim profesorskim plačam ob rob zaslužili še najmanj dvesto tisočakov. To pa še zdaleč ni bil osamljen primer akademskega zaslužkarstva. Da univerzitetniki niso imuni na žvenket novcev, so v naslednjih letih potrdile še vsaj štiri afere. Najprej odkritje novinarke Dela Tine Kristan, da so si na devetih fakultetah ljubljanske univerze vodilni več let na skrivaj izplačevali dodatke za stalno pripravljenost, čeravno so le-ti izvorno namenjeni pripadnikom interventnih poklicnih skupin, kot so gasilci ali zdravniki; zatem afera na mariborski Pravni fakulteti zaradi izrednih izplačil za povečan obseg dela s študenti na predbolonjskih študijskih programih v l. 2016; potem razkritje, da so si vodilni na ljubljanski Filozofski fakulteti preko podjemnih pogodb nezakonito izplačevali položajne dodatke, čeravno so ti zajeti že v osnovni plači oz. ovrednoteni v ustrezno zmanjšani pedagoški obveznosti; in nazadnje še ti. afera Papian, ko so tri izobraževalne in raziskovalne ustanove, Zavod za šolstvo RS, Pedagoški inštitut in Šola za ravnatelje, v letih 2009 in 2010 armenskemu ezoteriku in parapsihologu Rubenu Papianu za »strokovne študije«, v resnici pa, kot se je kasneje izkazalo, precej očitne plagiate plačale nekaj več kot sto tisoč evrov. Nobena od naštetih afer, ki so jih vse po vrsti razkrili mediji in ne morda organi notranjega nadzora, še ni dočakala niti kolikor toliko zadovoljivega pravnega epiloga, kaj šele moralno katarzo.¹

Z denarjem oz. kroničnim pomanjkanjem le-tega je tako ali drugače povezana še vrsta drugih moralnih spodrsljajev v našem visokem šolstvu: nezakonito neusklajevanje akademskih nazivov in delovnih mest, ki so UM zaradi zavlačevanja stale več sto tisoč evrov več, kot bi jo stalo prostovoljno izplačilo na podlagi pravočasnega pobota; ti. »racionalizacije« študijskih programov, kjer se je izključno zaradi pocenitve do zakonsko dovoljenega minimuma in ne glede na posledice za kakovost študija klestilo ure, namenjene pouku; faktorizacije ur, ki so nekaterim učiteljem in učiteljicam ob nespremenjenem plačilu tudi podvojile obseg pedagoške obveznosti; pa še drugi domiselni obračunski in računovodski triki, ki so vodstvom fakultet zagotovili preživetje v obdobju izrazite finančne podhranjenosti. V isto rubriko, med sanacijske ukrepe, ki so jih bile javne univerze pri nas prisiljene na vrat na nos sprejemati zaradi čez noč zapovedanega varčevanja v javnem sektorju po izbruhu svetovne finančne in gospodarske krize in s katerimi so se vodstva javnih univerz zavestno sprehajala po robu ali celo onkraj zakonitosti, sodi tudi podpisovanje izjav, s katerimi smo se zaposleni na mariborski Filozofski fakulteti zavezali k sodelovanju pri izvedbi drugostopenjskih študijskih programov v vsakem primeru, tudi če bi za plačilo opravljenega pedagoškega dela morda zmanjkalo denarja.

Pričujoč pregled ne bi bil popoln brez omembe moralnih ekscesov, ki so si jih v zadnjih letih privoščili rektorji prav vseh treh javnih univerz pri nas. Ti so se v boju za oblast, bodisi da so jo skušali osvojiti ali se na njej obdržati, redno tožarili in pravdali s svojimi kritiki (tako rektor primorske univerze Dragan Marušič kot bivši rektor mariborske univerze Igor Tičar), po potrebi pa tudi prekoračevali ali vsaj močno raztegovali svoja domnevno pretesna pooblastila.² Po drugi strani so se taisti slabo izkazali v vlogi varuhov zakonitosti, ko je bilo treba raziskati in sankcionirati kršitve ali zaščititi pravice in osebno dostojanstvo posameznikov. Največ nejevolje je tako v javnosti požel neustrezen, tj. prepočasen in premil odziv vodstva mariborske univerze najprej ob prijavi zoper glavnega tajnika Teodorja Lorenčiča zaradi mobinga in spolnega nadlegovanja nad dvema sodelavcema, nato pa še po potrditvi obeh za to priložnost imenovanih komisij, da je bil sum utemeljen. Spolnega nadlegovanja in mobinga pa se v univerzitetnih vrhovih ni le toleriralo, primorski rektor je v njem celo osebno sodeloval – maja lani ga je namreč koprsko delovno sodišče spoznalo za krivega diskriminacije, poniževanja in spolnega nadlegovanja podrejene uslužbenke in zato Univerzi na Primorskem naložilo plačilo odškodnine v višini 15.000,00 eurov. Pa za ugled univerze škodljive afere sploh niso bile omejene na najožji administrativni vrh – nekdanji glavni tajnik mariborske univerze Boštjan Brumen, ki je v obdobju, ko je mariborsko univerzo vodil rektor Ivan Rozman, v javno-zasebnem partnerstvu zasnoval nepregledno množico medsebojno prepletenih univerzitetnih podjetij, preko katerih se je pretakal in občasno izgineval javni denar, je bil, recimo, nedavno obsojen zaradi zlorabe položaja in ponarejanja uradnih listin. Vsem tem in številnim drugim aferam je skupno, da njihovih akterjev ali sploh niso doleteli disciplinski ukrepi (Brumen je še vedno dekan Fakultete za turizem) ali pa so bili ti kvečjemu simbolični (Lorenčič se je moral s tajniškega vrniti na prejšnje delovno mesto vodje univerzitetne službe za promocijo).

In končno, ko govorimo o aferah in škandalih, ki so dodobra načeli ugled javnih univerz in/ali raziskovalnih zavodov pri nas, seveda ne moremo mimo afere Logožar. Ta pramati vseh univerzitetnih afer je namreč kot nobena druga pred njo ali po njej razgalila oportunost, bedo in pomanjkanje civilnega poguma med univerzitetnimi učitelji/cami, sprožila (zelo kratkotrajno) kolektivno samorefleksijo in pripeljala do prvega, čeravno neuspešnega poskusa institucionalizacije akademske etike v zgodovini mariborske univerze. Naj spomnim, Klavdij Logožar, v času izbruha afere dekan Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, je, kot je na straneh ljubljanskega Dnevnika razkril novinar Tomaž Klipšteter, leta 2008 DARS-u namesto pogodbeno dogovorjene strokovne študije podtaknil diplomsko nalogo svoje študentke, naivnemu naročniku pa zanjo zaračunal 20 tisoč Eurov. Po medijskem razkritju te nezaslišane goljufije, ki sta jo v nasprotju z ogorčenjem v javnosti v univerzitetnih krogih pospremila zgovoren molk in sprenevedanje, se je pričelo mučno obdobje, ko sta rektorat in fakulteta drug na drugega prelagala odgovornost za ukrepanje, dokler ni sramežljivo sklican akademski zbor slednje nazadnje le izglasoval poziva rektorju k Logožarjevi razrešitvi, ki ga je ta potem končno uslišal. Vendar pa Klavdij Logožar po razrešitvi s položaja dekana ni le obdržal svoje profesorske službe, kasneje se je brez sramu celo dvakrat potegoval za redno profesuro in zgolj civilnemu angažmaju peščice profesorjev in profesoric in študentov in študentk se gre zahvaliti, da mu je ta načrt spodletel! V omenjeni aferi ni zatajil le čisto elementaren moralni čut posameznikov, od tistih na vrhu do onih na dnu univerzitetne lestvice, tu so odpovedali vsi nadzorni in kaznovalni mehanizmi, ki so na javni univerzi namenjeni varovanju zakonitosti in ugleda, če varovanja pravic in interesov študentov in študentk sploh ne omenjamo.

Kaj se torej dogaja na naših javnih univerzah in v javnih raziskovalnih zavodih? Naj postavim nekoliko provokativno tezo: od akademskega in/ali raziskovalnega okolja ne moremo pričakovati nič več etike – ali, če uporabim meni ljubši izraz, moralnosti  – kot od kakšnega bankrotiranega gradbenega podjetja, hazarderskega naložbenega sklada ali na političnih kreditih nasedle banke. Naziranje, po katerem so znanstvene in izobraževalne ustanove poslednji braniki visokih etičnih načel in vrednot v do dna pokvarjenem svetu, je, milo rečeno, naivno.³ Podobno velja za obrabljen slogan, ki ga kot učitelji in mentorji, torej raziskovalci s kar nekaj kilometrine sicer brez pomislekov vcepljamo svojim študentom in študentkam ter mladim raziskovalcem in raziskovalkam, da je znanost dobra, kakovostna le, kadar je etična. V resnici je vez med resnico in dobroto, med spozna(va)njem in pravičnostjo, med intelektualnimi in moralnimi vrlinami v najboljšem primeru posredna, ohlapna in krhka, v najslabšem pa povsem naključna.⁴

Vzrok za to je preprost – osebni interesi raziskovalcev in raziskovalk in/ali koristi ustanove, za katero ti delajo, ne sovpadajo vedno z dolgoročnimi interesi znanosti ali širše skupnosti; kar (vsaj na kratek rok) koristi naši akademski karieri in posredno ugledu in prestižu ustanove ali organizacije, v kateri smo zaposleni, ne prispeva nujno k znanstvenemu napredku, razcvetu skupnosti ali dobrobiti človeštva.⁵ Kot univerzitetni učitelji in učiteljice oz. kot raziskovalci in raziskovalke se lahko zato razmeroma hitro znajdemo v konfliktu odgovornosti ali primežu nasprotnih pričakovanj in kadar se to zgodi, ni le od naše vesti, krepostnosti, trdnosti našega značaja oz. moralne integritete odvisno, kam bomo zavili, v pravilno ali napačno smer, pač pa vsaj toliko ali še bolj od pozitivnih in negativnih vzgledov, spodbud in podpore, ki smo jim izpostavljeni ali pa smo zanje prikrajšani v svojem ožjem in širšem delovnem in življenjskem okolju. Razčlenitvi le-teh ter preiskovanju njihove medsebojne prepletenosti in součinkovanja je v prvi vrsti tudi posvečen pričujoči prispevek.

Bolezenski znaki

Naj zgornjo na prvi pogled pretirano črnogledo sodbo o svetu sodobne znanosti, tj. produkcije in distribucije znanja podkrepim z nekaj zgovornimi podatki.⁶ Po svetu zadnja leta strmo narašča število znanstvenih člankov, ki so jih bila uredništva revij po objavi prisiljena umakniti, ker se je bodisi izkazalo, da je bila raziskava, o katere odmevnih rezultatih so le-ti poročali, zasnovana na trhlih metodoloških temeljih, izvedena malomarno ali pa so bili s sicer neproblematičnimi metodami zbrani in obdelani podatki naknadno zavestno selekcionirani ali celo prikrojeni s ciljem, da bi se potrdilo izhodiščno raziskovalno hipotezo. Imena psihologov Dederika Stapela in Marca Hauserja, genetika Hwang Woo-Suk ter sociologa Dominique LaCour pridejo pri tem na misel, v naših krajih pa komunikologinje Karmen Erjavec, vse medijsko razvpiti in do obisti obdelani primeri znanstvenih goljufij in prevar. So to osamljeni, v medijih prenapihnjeni primeri, občasna gnila jabolka v sicer izvrstni letni beri, ki jih še najlažje razumemo skozi prizmo te ali one negativne osebnostne lastnosti vsakega od grešnikov? Ali pa, nasprotno, opozarjajo na resne pomanjkljivosti v obstoječih znanstvenih ustanovah in praksah ali celo razgaljajo strukturne zagate sodobne znanosti, ki prisega na vrednote, ki na nek sprevržen način za njenim hrbtom celo spodbujajo raziskovalno nepoštenost? (Sovacool 2008)

Uradna statistika vtisa o moralnem nazadovanju ali celo razkroju v svetu sodobne znanosti na prvi pogled sicer ne potrjuje. Vsaj če se zadovoljimo s podatkom o deležu umaknjenih člankov, ki se je dolgoročno stabiliziral okrog 0,02 odstotka vseh objav, ne. (Pulverer 2015) Toda ob strmi in vztrajni rasti količine objavljenih člankov pomeni to tudi strmo in vztrajno rast skupnega števila vsakoletno umaknjenih člankov. Razen tega je po mnenju kritikov omenjena ocena nerealno nizka, ker se v kategoriji umaknjenih člankov že tradicionalno precenjuje vlogo raziskovalčeve malomarnosti in površnosti in istočasno podcenjuje delež zavestnih goljufij in prevar. (Kornfeld & Titus 2016, Corbyn 2012) Natančnih in zanesljivih empiričnih podatkov o tem, kako pogoste so slednje, v resnici nimamo, zato smo si prisiljeni pomagati z bolj ali manj grobimi ocenami.⁷ Še najnatančnejše odgovore na vprašanje o razširjenosti najhujših oblik raziskovalne nepoštenosti, od izmišljanja in prikrajanja do ponarejanja in selektivne rabe podatkov, ponuja devet let stara meta-analiza Danielle Fanelli. (Fanelli 2009) Ta razkriva, da vsaj enega od prej naštetih grehov v povprečju priznata približno dva odstotka vprašanih znanstvenikov. Še precej več, približno tretjina jih priznava tudi druge sporne raziskovalne prakse, vključno z izločanjem podatkov zgolj na podlagi občutka ter spremembo zasnove, metodologije ali rezultatov raziskave na zahtevo naročnika. Omenjene številke precej poskočijo, ko udeleženci raziskave pogled obrnejo od sebe k drugim – izmišljanje, prikrajanje ali ponarejanje podatkov je na primer pri drugih raziskovalcih vsaj enkrat zaznalo več kot 14 odstotkov vprašanih, sodelovanje v drugih spornih praksah pa kar 72 odstotkov. Navedene ocene so po mnenju avtorice študije tako ali tako konservativne in podcenjujoče; in ogromen razkorak med deležem teh, ki so opazili raziskovalno nepoštenost (tudi) pri sebi, in onih, ki so jo opazili (le) pri drugih, ji daje v tej oceni nedvomno prav.

Še huje, zgornja statistika sploh ne zajema plagiatorstva, se pravi prisvajanja zaslug za tuje dosežke, pa tudi akademskega izkoriščanja in parazitstva ne.⁸ Daniele Fanelli se namreč zavestno – in, da ne bo pomote, čisto legitimno – osredotoča zgolj na tista neetična ravnanja, ki ogrožajo verodostojnost razkričanih znanstvenih odkritij. Plagiatorstvo in akademsko parazitstvo med ta res ne sodita; brez dvoma pa oba izkrivljata in spodkopavata deklarirano meritokratski, na zaslugah sloneč in zato domnevno pravičen sistem nagrajevanja v znanosti. Plagiatorstvo je namreč po definiciji prisvajanje avtorstva in z njim zaslug za dosežke nekoga drugega (po domače ‘kitenje s tujim perjem’),⁹ parazitstvo pa lažno zatrjevanje soavtorstva in prisvajanje dela zaslug za dosežke drugih, h katerim nismo sami prispevali nič ali vsaj veliko premalo, da bi si smeli zanje lastiti kakršnekoli zasluge.

Vprašanje avtorstva v znanosti nikoli ni čisto teoretsko. Od ocene, koliko in kako dobro posamezen raziskovalec dela, od ocenjene kakovosti njegovih zamisli, idej, hipotez, poskusov, podatkov, teorij in metod je odvisno, ali bo obveljal za nadpovprečnega, povprečnega ali podpovprečnega, od te ocene pa, kako zlahka bo za svoje raziskovalne zamisli in načrte našel posluh, voljne sodelavce in finančno podporo. Začuda pa se predstave o tem, kaj je potrebno in kaj dovolj, da bi nekomu upravičeno priznali avtorstvo ali soavtorstvo pri objavljenem članku, od discipline do discipline močno razlikujejo. Razhajanja v praksi identificiranja avtorjev so še neprimerno večja. Na področju fizike mikrodelcev, denimo, niso redek pojav članki, pod katerimi je podpisanih tisoč ali več posameznikov, članov in članic velikih mednarodnih raziskovalnih konzorcijev; v epidemioloških raziskavah oz. medicini se lahko število soavtorjev in soavtoric razteza od deset pa vse do sto. (Ioannidis, Klavans & Boyack 2018) Tako številčna soavtorstva so v filozofiji, antropologiji, zgodovini, psihologiji, pravzaprav kar v veliki večini znanstvenih disciplin preprosto nepojmljiva. Določena variacija v normah in pričakovanjih, ki krojijo prakso pripisovanja avtorstva in posledično delitev zaslug za raziskovalne dosežke je glede na specifičnost dela in metod v posameznih disciplinah seveda čisto razumljiva, a tako ogromne razlike s specifiko ved vseeno težko pojasnimo in še težje upravičimo. Ne le da so množična avtorstva na podlagi golega članstva v določeni raziskovalni ekipi ali ustanovi nepregledna (kolikšen, če sploh je osebni prispevek vsakega od tisoč uradnih soavtorjev in kako naj ga ovrednotimo?), tovrstna praksa povsem razvrednoti enotna, za vse vede veljavna merila znanstvene odličnosti, s katerimi si skušajo pri oblikovanju znanstvene politike in razdeljevanju sredstev za raziskave pomagati javne raziskovalne agencije in zasebni naročniki.

Naslednje štiri zahteve za pripis (so)avtorstva bi morale biti enako sprejemljive za vse raziskovalce in raziskovalke ne glede na siceršnje posebnosti različnih znanstvenih disciplin: da bi si lahko posameznik ali posameznica lastil/a (so)avtorstvo članka, bi moral/a (i) prispevati k zasnovi ali izvedbi poskusov ali pa k obdelavi podatkov; (ii) pomagati pri pisanju ali revidiranju osnutka članka; (iii) odobriti objavljeno različico; in (iv) prevzeti (so)odgovornost za vsebino članka. (prav tam) Mentoriranje mladega raziskovalca na daljavo ali zagotovitev sredstev za raziskave – kar je v nekaterih disciplinah ustaljena praksa – za priznanje (so)avtorstva ne bi smelo zadoščati. Analiza, ki so jo John Ioannidis in njegova dva kolega opravili o 265 hiperproduktivnih znanstvenikih – takih, ki so v obdobju med 2000 in 2016 vsaj enkrat v posameznem letu objavili 72 člankov ali več, tj. v povprečju enega vsakih petih dni – razkriva, da uporabljajo ti pri določanju (so)avtorstva skrajno ohlapna merila. Kar dve tretjini jih je namreč priznalo, da v vsakem četrtem objavljenem članku, pod katerega so se podpisali, vsaj eden od štirih zgoraj navedenih pogojev za upravičenost priznanja (so)avtorstva ni bil izpolnjen. (prav tam) Domnevamo lahko, da je to samo vrh ledene gore in da bi obsežna empirična raziskava tudi na nižjih ravneh, tj. med povprečno in podpovprečno produktivnimi znanstveniki odkrila podobne če ne celo višje stopnje lažnega soavtorstva in neupravičenega prilaščanja zaslug. Da to ni čista špekulacija, potrjujejo analize vzorcev znanstvene produkcije – rezultati teh kažejo, da se posameznikom po njihovi izvolitvi v naziv rednega profesorja ali imenovanju za predstojnika oddelka ali inštituta (ali obojem) število objav v primerjavi z dolgoletnim povprečjem pred tem neredko tudi podeseteri, nakar se po izteku mandata bolj ali manj vrne nazaj na nekdanjo raven! Ioannidis in kolegi se oznaki akademskega parazitstva v svoji analizi sicer previdno izognejo,¹⁰ a kaj drugega bi lahko enako zadovoljivo pojasnilo tako čudežno ustvarjalno eksplozijo kljub sočasno povečanim administrativnim in vodstvenim obveznostim?

Čeravno število znanstvenikov, univerz in raziskovalnih inštitutov nenehno narašča, z njim pa tudi produkcija znanja, to s seboj avtomatično ne prinaša tudi izboljšanja kakovosti raziskav, metod, podatkov, znanja in odkritij. Pogosto je ravno obratno, zaradi pritiska k objavljanju (‘publish or perish’) in sočasno zaostrenega boja za omejena raziskovalna sredstva se zmanjšuje čas za kakovostno snovanje in izvajanje raziskav, za obdelavo podatkov in za poročanje o rezultatih raziskav, in ker te nastajajo v naglici, neredko med enim in drugim razpisom za financiranje projektov, ki bi lahko ekipi raziskovalcev, zaposlenih na inštitutu ali v laboratoriju zagotovilo vsaj kratkoročno preživetje, se vanje čedalje pogosteje prikradejo napake in površnosti. Pritisk po odmevnih odkritjih in prestižnih objavah ob sočasnem klestenju časa in sredstev, ki so znanstvenikom/icam na voljo za raziskave, pa ima še precej višjo ceno kot zgolj občasne napake in površnosti – manjši ko so vzorci in izmerjeni učinki (običajno okrog formalno statistično pomembne vrednosti 0.05 ali le neznatno nad njo) in bolj raznoliki ko so zasnove, definicije, izidi in načini obdelave podatkov, ter močnejši ko so naročnikov finančni interes in izvajalčevi predsodki, manjša je verjetnost, da so ugotovitve, do katerih so se ti dokopali z raziskavo, resnične. Pri čemer že tako nizko verjetnost konkurenca drugih raziskovalnih skupin, ki skušajo potrditi statistično pomembno odvisnost med istima dvema količinama, le še dodatno zmanjšuje. John Ioannides zato pesimistično sklene, “da za večino zasnov in okoliščin sodobnih raziskav (z izjemo močnih randomiziranih študij z izhodiščno polovično verjetnostjo in pa potrditvenih metaanaliz kakovostnih randomiziranih študij) velja, da so njihove ugotovitve bolj verjetno neresnične kot resnične”. (Ioannides 2015)

Prisila k objavljanju in znanstvena hiperprodukcija

Za posameznikove zaposlitvene možnosti, napredovanje, uspešnost prijav na razpise, je ključnega pomena, koliko in kje objavlja; več ko objavi in bolj prestižne ko so revije ter bolj odmevna ko je njegova objava, izmerjeno s številom citatov, za odličnejšega velja. In to navzlic ponavljajočim se svarilom – in tihem strinjanju velike večine deležnikov – da je korelacija med faktorjem vpliva določene revije in kakovostjo v njej objavljenih rezultatov raziskave v najboljšem primeru šibka in bolj ali manj posredna. (Moher idr. 2018) Pri tem še zdaleč ni zanemarljivo, čeprav se zdi celotni znanstveni srenji to nekako samoumevno, da merilo kakovosti, vpliva oz. dosega dotične raziskave niso vsi, temveč le izbrani citati, namreč tisti iz revij v najvplivnejših bazah podatkov komercialnih ponudnikov, kot sta Web of Science in Scopus. Da to dokazano spodbuja nekakšen inbreeding, ko uredniki in recenzenti avtorje oddanih prispevkov spodbujajo k navajanju člankov, objavljenih v preteklih številkah taiste revije ali vsaj v drugih revijah iz taiste baze podatkov, ni po vsem sodeč nikomur mar.

Prisila k objavljanju je vseprisotna, celo doktorski študenti in študentke niso več varni pred njo – če želijo, da bo njihov življenjepis navdušil bodočega delodajalca ali jim zagotovil podoktorsko štipendijo, ga morajo pričeti že zgodaj polniti s čim bolj prestižnimi objavami. To že tako neusmiljen boj za objave v peščici najuglednejših znanstvenih revij z danega področja samo še dodatno zaostruje. Pripad v objavo oddanih člankov posledično izrisuje iz leta v leto bolj strmo krivuljo. V bolj prestižnih filozofskih revijah se recimo do objave dandanes prebije komaj vsak deseti oddani članek. (Crane 2018) Ker velja visoka stopnja zavrnitve za znamenje eksluzivnosti in prestiža, skušajo tudi manj ugledne in oblegane filozofske revije posnemati njihov vzgled, to pa vodi v vrtinec zavračanja povsem solidnih filozofskih člankov. Da bi zadostili naraščajočim potrebam po objavah, vznikajo nove revije, v katerih najdejo zatočišče drugje zavrnjeni članki. Med njimi take, katerih ustanoviteljev oz. izdajateljev znanost in poglabljanje teoretičnega in praktičnega znanja sploh ne zanimata, pač pa so odkrili tržno nišo in se skušajo čim bolj okoristiti z opisano stisko raziskovalcev/k in raziskovalnih ustanov. To pojasni eksplozijo “plenilskih” znanstvenih revij in akademskih založb, ki avtorjem zagotavljajo objavo ne glede na kakovost, pogosto proti plačilu in v veri, da si bodo stroške založniških storitev uspešno povrnili z dobičkonosno prodajo izvodov dotične revije ali knjige javnim in univerzitetnim knjižnicam. Prisila k objavljanju, skratka, poraja objavljanje zaradi objavljanja, povzroča znanstveno hiperprodukcijo in spodkopava izvorni smoter znanstvene komunikacije.¹¹ Kajti kdo pa sploh še zmore slediti stotinam ali tisočem vsako leto objavljenih člankov in izdanih knjig? Ker zaradi pritiska po objavljanju število v objavo oddanih člankov strmo narašča, razen tega grozi, da se bo ustaljen sistem dvojnih slepih recenzij, ki je tradicionalno zagotavljal zadovoljiv nadzor nad kakovostjo, sesedel pod bremenom vedno novih zahtev. Recenzente, ki to naporno in slabo cenjeno delo opravljajo volontersko,¹² je čedalje težje najti, pa še tisti, ki so ga pripravljeni opravljati, prej ali slej omagajo. Recenzentski proces se bo zaradi tega najprej upočasnil – ponekod se je čas za recenzijo že raztegnil na pol leta ali več – potem pa še prej ali slej ustavil.

Z uredniško politiko znanstvenih in strokovnih revij je nasploh križ. Tudi te si skušajo namreč izboljšati prepoznavnost in dvigniti javni profil in v ta namen jim pride prav vsaka publiciteta, ki so je v javnih občilih deležne v njih objavljene raziskave. Uredniki se zato neredko znajdejo pod pritiskom izdajateljev, naj dajo raziskavam s presenetljivimi, prelomnimi, celo senzacionalnimi ugotovitvami, ki bodo zanimale tudi laično javnost (“strumna telesna drža krepi samozavest”, “umazanija spodbuja politični konservativizem”, “lastniki mačk imajo bolj liberalne nazore kot lastniki psov”, “molitev ima zdravilen učinek”), pri objavi prednost pred takimi, ki so ali odkrile nekaj, kar širše javnosti ne bo zanimalo, ali pa jim je celo spodletelo potrditi izhodiščno raziskovalno hipotezo. Tovrstna praksa ima vsaj dve zaskrbljujoči posledici – prvič, zaradi pomisleka, da poročilo o raziskavi, ki ji je spodletelo potrditi obstoj statistično pomembne povezave med tarčnimi količinami, itak ne bo objavljivo, so raziskovalci tovrstne članke prenehali oddajati v objavo, pa čeprav je informacija o negativnem izidu raziskave ali poskusa za znanstveno skupnost načeloma enako dragocena kot tista z nasprotnim sporočilom (ti. publication bias);¹³ in drugič, ker uredniki pri svojih odločitvah izvirne, odkrivajoče raziskave praviloma privilegirajo pred ponovljenimi, potrditvenimi, se pravilnost ugotovitev in spoznanj, ki jih prinašajo vedno nove raziskave, čedalje redkeje preverja v ponovljenih, ti. replikativnih študijah – slednje postajajo, čeravno za znanstveni napredek nepogrešljive, zaradi svoje neobjavljivosti za znanstvenike izrazito neprivlačne.¹⁴ V obeh primerih je rezultat slabša znanost, kot bi jo lahko imeli, če bi jo zasnovali z več razmisleka o nenamernih, a dovolj predvidljivih škodljivih posledicah obstoječih rešitev.

Meritokratski privid

V znanosti naj bi razdeljevanje sredstev, priložnosti, položajev, časti, nagrad in drugih dobrin po splošnem prepričanju uravnavala strogo meritokratska načela – najodličnejšim naj bi šla najvišja priznanja, časti, nagrade in sredstva za prihodnje raziskave, manj odličnim sorazmerno skromnejša in tistim najmanj produktivnim neznatna ali skoraj nična. Ta redko problematizirana predpostavka, s katero se upravičuje kanaliziranje večine denarja, namenjenega za raziskave k ‘najodličnejšim’ raziskovalcem, medtem ko se povprečne in podpovprečne obsoja na trd boj za drobtinice, poganja celo industrijo bibliometrije, tj. prizadevanj, da bi za potrebe primerjanja in hierarhičnega razvrščanja posameznih raziskovalcev, raziskovalnih skupin in ustanov kar se da objektivno ovrednotili njihove raziskovalne dosežke.¹⁵ Sami ideji o vrednotenju raziskovalcev, njihovega dela in njegovih rezultatov bi bilo seveda nespametno ugovarjati, konec koncev na tovrstne ocene znanstvene ustanove upravičeno opirajo odločitve o zaposlitvah, napredovanjih, financiranju in strokovnih priznanjih. Hudič se skriva v podrobnostih. Raziskovalne ustanove, organizacije in agencije namreč za merjenje posameznikove znanstvene odličnosti še vedno uporabljajo kazalnike, ki jih je sicer razmeroma enostavno ugotavljati ali celo izmeriti, so pa zato dokazano nenatančni ali pa se na njihov račun zanemarja druge, enako ali celo bolj pomembne vidike posameznikovega raziskovalnega dela. V prvo kategorijo bi lahko uvrstili fetišiziranje faktorja vpliva revij (ti. JIF), v katerih posameznik poroča o rezultatih svojih raziskav,¹⁶ in povprečnega števila citatov kot domnevno zanesljivega kazalca njihove kakovosti in odmevnosti, v drugo pa sistematično zapostavljanje drugih relevantnih kriterijev, med njimi družbene koristnosti opravljenih raziskav, teoretske produktivnosti in ponovljivosti njihovih rezultatov, njihove uporabnosti v pedagoške namene, obsega in kakovosti posameznikovega recenzentskega, pedagoškega in popularizatorskega dela, ipd. (Moher idr. 2018)

Kljub temu smo v meritokratsko utvaro ali, bolje, samoprevaro ujeti tudi še danes, točno pol stoletja odkar je znameniti ameriški sociolog Robert K. Merton ugotavljal, da se »znamenitim znanstvenikom za njihov prispevek k znanosti pripisuje nesorazmerno velike zasluge, medtem ko so manj znani znanstveniki za enak prispevek deležni nesorazmerno skromnih priznanj«. (Merton 1968; 57) Ta povsem nemeritokratska anomalija, ki jo je dotični po biblični paraboli poimenoval »Matejev učinek«, se po Mertonu ne kaže le v močno pristranskem razdeljevanju priznanj in prestižnih nagrad (zlasti v primerih znanstvenega sodelovanja in sočasnih odkritij), temveč ukrivlja oz. izkrivlja komunikacijo v znanosti in skrbi, da so raziskovalci na začetku v primerjavi z onimi na vrhuncu kariere, pa tisti na bogatih, prestižnih v primerjavi z onimi na revnih, manj uglednih ustanovah, ženske v primerjavi z moškimi, itd. deležni izrazito neenakih priložnosti za raziskovalno delo, raziskovalne dosežke in priznanja zanje. Če nič drugega, je prispevek žensk in mlajših, še neuveljavljenih raziskovalcev v raziskovalnih skupinah praviloma ali povsem spregledan ali pa vsaj močno podcenjen (ti. »Matildin učinek«). Nič čudnega torej, da jih je v preteklosti zaobšla večina prestižnih nagrad in da se razmere izboljšujejo počasi in mukoma, pa še to od vede do vede zelo različno.¹⁷

Kako trdovratne so tudi v slovenskem visokem šolstvu in znanosti sistemske ovire na karierni poti za čisto določene, vedno iste kategorije raziskovalcev oz. raziskovalk, najbolj nazorno kažejo razlike v plačah med spoloma na javnih raziskovalnih zavodih. Te lahko pri enaki izobrazbi narasejo tudi do dvajset odstotkov, največ po zaslugi nagrad, položajnih dodatkov in drugih na prvi pogled spolno nevtralnih plačnih mehanizmov, ki posredno privilegirajo moške. (Arsenjuk, Novak & Urek 2013) Diskriminacija po spolu v znanosti, ki ni nujno osebna, zavestna in namerna, temveč formalna, institucionalna in sistemska in zaradi tega le še bolj prikrita in trdovratnejša,¹⁸ pa se pri neenakem plačilu za enako(vredno) delo sploh ne konča. Empirične raziskave potrjujejo, da delajo ženske v slabših delovnih pogojih, da so v svojem delovnem okolju deležne šibkejše podpore, pri napredovanjih praviloma zapostavljene, presenetljivo slabo zastopane med vodji programskih in raziskovalnih skupin, ki odločajo o zaposlitvah in razdeljujejo sredstva za raziskave, da jih v vlogi predavateljic študentje/ke ocenjujejo strožje kot predavatelje, da se njihove članke v povprečju citira redkeje kot objave njihovih po vseh drugih kriterijih enako uspešnih moških kolegov,¹⁹ in še bi se kaj našlo.

Za meritokratski ideal nagrajevanja po zaslugah (»sposobnejši ko je posameznik in bolj ko je prizadeven, višja nagrada/plačilo mu pripada«) se je, skratka, podobno kot v drugih družbenih sferah tudi v znanosti lažje deklarativno zavzemati kot pa ga uresničevati. Še več in nekoliko paradoksno, zavezanost temu idealu na osebni in institucionalni ravni bi lahko celo oteževala njegovo implementacijo – samozaverovanost z zaslombo v uradni stanovski ideologiji nas namreč zaslepi, da ne vidimo, kako se v naše navidez objektivne sodbe o zaslužnosti posameznikov prikradejo skriti osebni predsodki in stereotipi. (Cooper 2015) Samodojemanje znanstvenikov je za te in podobne pomisleke zvečine slepo in gluho. Kot tudi sicer velja za ožje institucionalne in širše družbene vidike in učinke obstoječih mehanizmov produkcije in distribucije znanja, da se o njih le izjemoma premišljuje ali jih sistematično preiskuje. Da postajajo v obstoječem sistemu »bogatejši še bogatejši in siromašni še siromašnejši«, da torej sistem ne le da favorizira tiste, ki imajo že itak daleč največ in pogosto celo preveč, temveč se dosežke uglednih znanstvenikov še vedno sistematično precenjuje, dosežke njihovih manj znanih kolegov in še bolj kolegic pa sistematično podcenjuje, se v znanstveni skupnosti, vsaj če gre soditi po komaj slišnih protestih, le redkim zdi krivično in nepošteno. Prav nasprotno, temu značilno družbenemu pojavu se poskuša v zadnjem času najti vzporednice drugod v družbenem in naravnem svetu in ga tako posredno naturalizirati, normalizirati in upravičiti. (Perc 2014) Po tej plati je naš čut za pravičnost v primerjavi s šestdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so začeli sociologi in filozofi znanosti tudi na podlagi izraženih pomislekov izstopajočih znanstvenikov, ki so jim bile zoprne nezaslužene časti in koristi, prvič preizpraševati to in vrsto drugih samoumevnosti iz sveta znanosti, nedvomno otopel in nazadoval.

V luči rečenega zato ne preseneča, da so tudi javne univerze in raziskovalni inštituti v veliki meri še vedno napol fevdalne, strogo hierarhične ustanove, ki jih z vrha obvladujejo ambiciozni moški v poznih srednjih letih. Čeravno so vsaj prve izrecno zasnovane na demokratičnih in egalitarnih načelih, kot samoupravljajoče se skupnosti v izhodišču enak(opravn)ih učenjakov, ki opravljajo plemenito in družbeno koristno poslanstvo, se demokratične postopke in organizacijsko strukturo, ki jim jih predpisujeta visokošolska zakonodaja in univerzitetni statuti, vse prepogosto dojema kot tujek, motnjo in oviro v sicer brezhibno delujočem odločevalskem stroju. Razpršena moč in vpliv se tako v imenu ‘povečanja učinkovitosti’ in/ali ‘kakovosti odločanja’ ob prvi priložnosti spet zgostita v rokah omejenega števila vodilnih: članov upravnih odborov, senatorjev, kolegijev dekanov, članov habilitacijskih in statutarnih komisij, ipd. V teh vlogah in na teh položajih že leta ali desetletja kolobarijo ena in ista imena in obrazi, s tovrstno kilometrino oz. v birokratskem žargonu, ‘izkušnjami na vodstvenih funkcijah’ pa se nato po neki sprevrženi logiki utemeljuje omejevanje kadrovskih izbir na ozek nabor po vsem sodeč dosmrtnih članov (in redkih članic) univerzitetnega dvora. Hierarhičnost dejanskih odločevalskih struktur in procesov, ki se na ta način oblikujejo vzporedno s formalnimi demokratičnimi in namesto njih, ima vsaj dve zaskrbljujoči posledici: kadrovanje postane za akademsko javnost, tj. za nepoučene, izrazito netransparentno, procese kolektivnega odločanja o skupnih zadevah, ki bi morali biti karseda deliberativni in inkluzivni, pa zamenjajo lobiranje, sklepanje začasnih zavezništev iz preračunljivosti, izmenjava uslug in kupčkanje pod mizo. Kar v zvezi s tem še posebej skrbi, je, da akademske skupnosti omenjeni protidemokratični trendi – vključno z zadnjimi spremembami univerzitetnih aktov, ki skušajo akademskim zborom odvzeti del pristojnosti in jih prenesti na fakultetne senate – ne vznemirjajo pretirano in da se ta prebudi in razburi le, kadar je po avtomatizmu, brez razprave in rutinsko na tem ali onem upravljalskem organu potrjen predlog univerzitetnega ali fakultetnega vodstva, ki jim že na prvi pogled greni življenje ali otežuje uresničevanje zastavljenih kariernih ciljev.

Če povzamem: poleg občasno razkritih grehov in moralnih prestopkov posameznikov, ki jih ene pedagoške in raziskovalne ustanove v skrbi za svoj ugled resno obravnavajo in strogo sankcionirajo, druge pa poskušajo iz enakega vzgiba prikriti in/ali razvodeniti, pesti sodobno znanost in njene tipične organizacijske oblike vrsta sistemskih slabosti: od demokratičnega deficita, mnogoterih in trdoživih oblik diskriminacije, na glavo obrnjenega vrednotnega sistema z vsiljeno instrumentalizacijo, komercializacijo in poblagovljenjem znanja, do izkrivljenih meril kakovosti in odličnosti in s temi povezanih nezasluženih privilegijev, neenakih priložnosti in pogojev za raziskovalno delo, izkoriščanja mlajših in ranljivih, in še bi se kaj našlo. Znanstvena srenja ima za te nadloge v splošnem bolj malo posluha. Kdor izbere poklicno kariero v visokem šolstvu in/ali raziskovalni dejavnosti, se že ob samem vstopu seznani s pravili igre, večina pa se jim prej ali slej, po krajšem obdobju nestrinjanja in revolta ali kar brez njega, tudi prilagodi. Strategija »If you can’t beat them, join them«, tudi v svetu znanosti jamči če že ne uspeha, pa vsaj dolgoročno preživetje.

Poklicno specifična socializacija in siceršnji družbeni konformizem pa ponujata le del razlage za opisano inercijo. Nezanimanje oz. ravnodušnost znanstvenikov do širših družbenih vidikov, statusa in učinkov znanosti izvira vsaj deloma tudi iz znotrajznanstvene shizme, razkola med, če si izposodim izraz C.P. Snowa, dvema (oz. tremi) kulturami (Snow 1998). Tehniki in naravoslovci so namreč tudi pri nas do družboslovcev in humanistov že pregovorno nezaupljivi – in ker imajo pri krojenju znanstvenih politik zadnje čase v rokah škarje in platno prvi, še tisti redki do ustroja, pravil in praks sodobne znanosti kritični glasovi iz vrst slednjih izzvenijo v prazno. Celo pri razpravah o eminentno humanističnih in družboslovnih vprašanjih in temah: poslanstvu in širši družbeni odgovornosti univerze, etičnih standardih in kodeksih obnašanja, vrednotenju raziskovalnih dosežkov in kriterijih raziskovalne odličnosti, načelih raziskovalne etike, demokratizaciji procesov odločanja, spolno zaznamovani rabi jezika, prikriti spolni neenakosti in diskriminaciji, ipd. smo humanisti in družboslovci (z izjemo pravnikov in ekonomistov, tem se priznava vsaj nekaj za univerzo koristnih znanj in spretnosti) praviloma odrinjeni na stranski tir. Tudi za tovrstne ‘spoznavne krivice’ (Fricker 2007), ko se družboslovnim in humanističnim disciplinam ne očita le, da so njihova spoznanja in uvidi neuporabni in zato brez vrednosti, financiranje tovrstnih raziskav pa zato potratno in nesmotrno, pač pa se jim odreka celo status ‘prave znanosti’, pričevanjsko verodostojnost in spoznavno avtoriteto, je treba z obžalovanjem ugotoviti, da so v našem prostoru tematizirane le izjemoma, če sploh.²⁰

Poskus diagnoze

Nad opaženimi anomalijami sodobne znanosti bi lahko odmahnili z roko, če ne bi bilo to skrajno neodgovorno. Zaradi napačnega ustroja, organizacije, financiranja in vrednotenja znanosti, še bolj pa njene naraščajoče marketizacije in komercializacije trpi namreč tudi znanost sama. Imamo slabšo znanost, kot bi jo lahko imeli, če bi se nam uspelo po nekem čudežu znebiti tržnih dogem (»konkurenca in tekmovanje izboljšujeta kakovost in porajata odličnost«) in prenehali znanost obravnavati kot vsak drug posel.²¹

Javne univerze in javne raziskovalne ustanove postajajo čedalje bolj podobne podjetjem (zasebne univerze so take že v svoji zasnovi). Z vdorom neoliberalne miselnosti, ki si prizadeva kvantificirati, izmeriti in ovrednotiti intelektualno delo, tj. pedagoške in raziskovalne dosežke akademskega osebja po enakih tržnih načelih ponudbe in povpraševanja, po katerih branjevke na tržnici vsakodnevno določajo ceno zelene solate in fižola, z zahtevami po trženju intelektualnih storitev, ki naj nadomesti izpad prihodkov zaradi državno zapovedanega hiranja, z nenehnim dvigovanjem norm, meril, standardov in pričakovanj v imenu spodbujanja nekakšne neoprijemljive ‘odličnosti’ (ki se čisto po naključju tudi dobro trži), se univerze in raziskovalni inštituti čedalje bolj spreminjajo v podjetja, njihova vodstva v uprave, obsedene s krčenjem stroškov (zlasti dela), upravni in znanstveni odbori pa v ekvivalent nadzornih svetov, katerih poglavitna skrb so čim bolj uravnotežene bilance. (McGettingan 2013, Kreft & Ule 2013) Breme periodičnih finančnih kriz se v imenu skrbi za dobrobit ustanov brez slabe vesti prelaga na zaposlene, od katerih se pričakuje razumevanje, odrekanje in zategovanje pasu. Povečevanje obsega neplačanega dela, financiranje raziskav iz lastnega žepa in udeležba na znanstvenih sestankih na lastne stroške postajajo del samoumevnih pričakovanj vodstev univerz in fakultet tudi do tistih, ki stojijo šele na začetku poklicne kariere in katerih mizerni dohodki ne zadoščajo niti za preživljanje njihovih mladih družin, kaj šele za uresničevanje resnih poklicnih ambicij. Medijsko razvpite zgodbe o plagiatih, ki postavljajo v čudno luč tudi javne univerze, v ogorčeni javnosti pa upravičeno vzbujajo dvom o tem, koliko so potrdila o usposobljenosti diplomantov in diplomantk, ki jih izdajamo, sploh vredna, so zgolj postranska škoda opisanega obrata od kvalitete h kvantiteti, od vsebine k formi, od raziskovanja k objavljanju.

Drugič, tudi akademske poklice, tako kot vsak drug poklic, opravljajo ljudje iz mesa in krvi. Visok akademski ali raziskovalni naziv ni nikakršno jamstvo za pokončno etično držo ali na običajne skušnjave (privlačno moč denarja, oblasti, vpliva, prestiža, ipd.) odporno moralno integriteto. V dvajsetih letih sem videl med svojimi kolegi in kolegicami redke – zato pa tem bolj občudovanja vredne – zglede civilnega poguma, zato pa precejšnjo dozo oportunizma, ravnodušnosti in nagona po preživetju. Akademske ustanove tudi niso že zaradi svojega deklarirano plemenitega poslanstva – ustvarjanja in posredovanja znanja – imune na zlorabe moči in vpliva, ki jih s seboj prinašajo položaji pri vrhu akademske in/ali organizacijske piramide. Ravno nasprotno, zaradi nedemokratičnih in pogosto netransparentnih postopkov odločanja, brezzobega nadzora nad nosilci pooblastil in pomanjkljivega varstva posameznikov pred nadlegovanjem, izsiljevanjem in ustrahovanjem (univerzitetni Pravilnik proti mobingu je bil, denimo, sprejet bolj zaradi zahtev od zunaj in od zgoraj kot iz uvida, da ga nujno potrebujemo), niso tovrstne anomalije nič redkejše, kvečjemu bolj sofisticirane.

Državna, z njo pa tudi bolj ali manj poslušna univerzitetna oblast nas silita v akademsko različico Podganje dirke, kjer se na nekakšni karikaturi trga intelektualnih storitev po pravilih, ki so si jih po svoji meri – in na škodo mlajših, žensk in raziskovalnih začetnikov – napisali moški v zrelih letih in z raziskovalnim pedigrejem, prerivamo za drobtinice raziskovalnega denarja. Ne splošna družbena koristnost spoznanj, dosežkov in izumov, temveč širina in čvrstost kandidatovih socialnih mrež, marketinška spretnost, neopredeljiv komercialni potencial raziskave in kanček sreče določajo, kako se bo ta razdelil – pri čemer ta kratko zadnja leta vedno znova potegneta humanistika in družboslovje.²² Kakor da nas ne bi prav razvoj novih tehnologij in izdelkov ter z imperativom dobička gnana proizvodnja potrošnih dobrin brez premisleka o njihovih posledicah za medčloveške odnose in naravno okolje pahnila na sam rob okoljske vzdržnosti in v globoko finančno in gospodarsko krizo. Akademske vrednote radovednosti, solidarnosti, sodelovanja, medsebojnega spodbujanja, pomoči in sodelovanja za skupni cilj tako izpodrivajo preračunljivost, nezdrava tekmovalnost, rivalstvo, prerivanje in fovšija. (Dolenc 2018) Pri čemer je neusmiljen boj za pičla raziskovalna sredstva morda poglavitni, nikakor pa ne edini razlog za razpad sistema norm, vrlin in vrednot. Te so v vsaj tolikšni meri žrtev pehanja za ugledom, častjo, trofejami, nagradami, prestižnimi objavami, citati, točkami in kar je še družbeno priznanih znamenj uspeha v današnjem storilnostno zaznamovanem svetu znanosti in raziskovanja. Od prvotne zasnove univerze kot skupnosti učenjakov, ki jih družita strast za spoznanjem resnice in predanost odkrivanju sveta, smo danes svetlobna leta proč.²³ In če že za resnico nimamo potrpljenja, kam, v kateri odročni kot našega vesolja smo potem šele odložili Platonovo dobroto in lepoto?

Znanstvena (ne)poštenost – pojavne oblike in dejavniki tveganja

Znanstvena nepoštenost (»scientific dishonesty«) in raziskovalna malopridnost (»research misconduct«) sta zadnja leta v svetu znanosti deležna sorazmerno velike pozornosti. K temu so nedvomno pripomogli nekateri odmevni škandali, začenši z Andrewom Wakefieldom, čigar metodološko pomanjkljiva in, kot naj bi se izkazalo pozneje, celo zavestno ponarejena študija o vzročni zvezi med cepivom zoper tri najpogostejše nalezljive bolezni, ošpice, mumps in rdečke ter avtistično motnjo je najprej prestala recenzentsko in uredniško presojo, po objavi v ugledni reviji The Lancet pa sprožila vsesplošno paniko in dala veter v jadra proticepilskim gibanjem. (Deer 2011) Ki se še do danes ni prav polegel. Po tem so si razkritja slabih raziskovalnih praks, od tistih zgolj malomarnih do onih prefrigano goljufivih sledila v bolj ali manj rednih razmikih: Dederik Stapel, Marc Hauser, Hwang Koo-Suk, Dominique LaCour. Družbene škode podobnega velikostnega reda kot Wakefield njihove drobne goljufije in prevare sicer niso povzročile, je pa vsaka od njih še dodatno načela zaupanje laične javnosti v sodobne znanstvene prakse. Nič čudnega torej, da se je skrb raziskovalnih agencij in stanovskih združenj, ki je dotlej primarno veljala čim bolj učinkoviti organizaciji raziskovalne dejavnosti, delno preusmerila še k njenim (ne)etičnim vidikom. Tovrstna budnost je seveda dobrodošla, saj so različne oblike raziskovalne nepoštenosti, kot smo se lahko prepričali, v porastu. Po drugi strani pa se z osredotočanjem na poštenost in integriteto posameznih raziskovalcev (in šele posredno, preko obvezne skrbi zanjo tudi ustanov, v katerih ti delujejo) izpred oči izgublja celostna podoba in z njo globji, strukturni vzroki za neetične prakse v sodobni znanosti – še zlasti uvid, da je zanje bolj kot pomanjkanje znanja, izkušenj ali kreposti posameznikov odgovorna prevladujoča znanstvena kultura, ali, bolje ideologija, ki le-te uspešno nagovarja. Nekoliko predrzno bi zato dejal, da je, če hočemo boljšo, bolj pošteno znanost, treba najprej popraviti znanost in šele nato znanstvenike.²⁴

Kateri dejavniki torej krepijo akademsko poštenje in raziskovalno integriteto in kateri ga oz. jo najedajo? Z nekaj poenostavljanja bi jih lahko razdelili na (i) individualne/psihološke, (ii) ožje institucionalne in (iii) širše družbene. Individualno-psihološki dejavniki so dveh vrst, na eni strani občečloveške spodbude in pritiski, slabosti in skušnjave, in na drugi tiste, ki se pogosteje pojavljajo v univerzitetnih in raziskovalnih poklicnih karierah oz. za za znanost značilnih oblikah dela in vrstah socialnih interakcij. Med prve sodijo prekomerna, pogosto bolestna ambicioznost, pohlep, častihlepnost, koristoljubje, ustrežljivost, ubogljivost, poslušnost (‘totalitarna osebnost’), med druge pa zgrešen občutek stanovske solidarnosti in kolegialnosti, zvračanje odgovornosti na druge in strah pred zamerami in/ali formalnimi sankcijami. Med ožje institucionalne dejavnike lahko razvrstimo: nespodbudno organizacijsko kulturo (“nikomur ni mar, nihče se ne vznemirja”), negativne vzglede iz neposredne okolice (“vsi to delajo”), pritiske iz okolice (“najbolje, da si tiho”), sistematično moralno slepoto (“ne vem, o čem govoriš”), stigmatizacijo ‘izdajstva’ in ‘ovaduštva’ (»mislil sem, da ti kot kolegu/prijatelju lahko zaupam«), prevlado storilnostne ideologije in domnevne meritokracije, fetišizem lestvic, točk, baz podatkov, faktorjev vpliva ipd. Širše družbene smo v prejšnjem poglavju že izčrpno opisali, zato naj jih le na kratko naštejemo: komodifikacija znanja in vednosti (favoriziranje ‘praktičnih’, neposredno vnovčljivih znanj, spretnosti in veščin), kronična finančna podhranjenost javnih visokošolskih in raziskovalnih ustanov, pretirano, pogosto nezdravo medinstitucionalno rivalstvo in konkurenca, ki podžiga tekmovanje namesto sodelovanja, podganja dirka za omejenimi raziskovalnimi sredstvi in nenehno se odmikajočimi kariernimi cilji (krepitev odličnosti z zaostrovanjem kriterijev zanjo), itd.

Da zgoraj omenjene kategorije niso strogo in jasno ločene, nazorno kaže pojav ti. moralne ali etične slepote – ko, nekoliko poenostavljeno rečeno, moralno spodobni ljudje nevede in/ali nehote počnemo slabe stvari – ki zaposluje socialne psihologe, strokovnjake za organizacijo in upravljanje, nenazadnje pa tudi moralne filozofe vse od prvih velikih korporacijskih škandalov (Enron, Lehman Brothers,…) dalje. Moralno oslepimo, ko se nam zaradi različnih kontekstualnih pritiskov tako zoži in/ali izkrivi pogled na realnost, njeno dojemanje, da pri svojih odločitvah ali povsem spregledamo ali pa vsaj zanemarimo njihovo moralno/etično plat.²⁵ Do kršenja pravnih in moralnih norm pride tipično takrat, ko se kontekstualni pritiski ujamejo s točno določenimi osebnostnimi potezami. Strokovnjaki so identificirali vsaj tri vrste kontekstualnih pritiskov, ki zožijo naš kognitivni okvir, tj. način, kako dojemamo in si tolmačimo dogajanje okrog nas, in nas zaslepijo za etične razsežnosti naših odločitev: (i) neposredne okoliščine odločanja (moč avtoritete, vrstniški pritiski, časovna stiska); (ii) organizacijska kultura (rutine, razvite v odziv na pozitivna povratna sporočila, tekmovalno okolje in imperativ uspeha, zoženje pozornosti na majhno število zastavljenih poklicnih ciljev) in pa (iii) širši družbeni kontekst (družbene norme in vrednote, vzgoja in socializacija, vzori in spodbude iz širšega okolja). (Palazzo idr. 2012)

Če omenjene tri kategorije križamo z Restovim med teoretiki poklicnih etik priljubljenim štirikomponentnim modelom (Rest 1979, 1984 in 1986), v skladu s katerim se morajo za moralno ravnanje sestaviti štiri prvine, najprej prepoznanje moralnih razsežnosti dane situacije, zatem pravilna moralna presoja, za njo ustrezna moralna motivacija in nazadnje pogum oz. odločenost, da to, za kar smo presodili, da je v dani situaciji edino prav, tudi storimo, pa čeprav je morda nepriljubljeno, povezano z osebnimi stroški ali za nas tvegano, se nam izriše naslednja podoba:

Kadar posamezniki ali kot zasebniki ali pa v taki ali drugačni družbeni vlogi, vključno z učiteljsko in raziskovalsko moralno grešimo, je torej vedno odpovedalo nekaj od naslednjega: ali spregledamo moralne razsežnosti situacije (oz. nam zanje ni dovolj mar, da bi se jih potrudili pri sebi razjasniti) ali smo ga polomili pri moralni presoji, ali nas ta ni uspela motivirati za ustrezno ravnanje ali pa smo dovolili, da nas od njega odvrnejo kaki drugi, ne-moralni premisleki.

Poti iz etične (in spoznavne) krize?

Če je zgornje vsaj približno korekten oris stanja in vsaj približno pravilna diagnoza, kakšno terapijo bi potemtakem veljalo predpisati bolniku, naši, torej lokalni univerzitetni in raziskovalni sferi, a tudi tisti na globalni ravni – ne le univerzitetnim in raziskovalnim ustanovam ter v njih zaposlenim univerzitetnim učiteljem/icam in raziskovalcem/kam, temveč tudi ali najprej odločevalcem v njiju, državnim ustanovam, organizacijam in združenjem, ki raziskovalni sferi (skopo) odmerjajo sredstva in oblikujejo pravila in kriterije, po katerih se ta delijo? V skladu z danes prevladujočo moralno-psihološko paradigmo (npr. Baumeister 1999, Zimbardo 2007, Bazerman & Tenbrunsel 2011, Gino 2015) nismo ljudje po naravi ne absolutno dobri in ne absolutno zli. V vsakem od nas so nastavki tako za eno kot za drugo – za intelektualno skromnost in za bahavost, za poštenost in za goljufijo, za trdo delo in za krajo, za solidarnost in za rivalstvo, za sodelovanje in za spotikanje. Katera predispozicija se bo v danih okoliščinah izrazila, za moralno spodobno ali zavržno ravnanje, je v veliki meri odvisno od zunanjih okoliščin oz. situacijskih dejavnikov. Da bi izboljšali (obnašanje) ljudi, moramo, skratka, najprej na bolje spremeniti okoliščine, v katerih so se ti prisiljeni odločati in delovati. Zaklinjanje o družbeno odgovorni univerzi, pisanje vizij, ustanavljanje etiških inštitutov ali centrov, sestavljanje in svečano podpisovanje kodeksov akademske etike, uvajanje pouka poklicnih etik v študijske programe,… vsi ti ukrepi lahko najhujše simptome do neke mere ublažijo, težko pa bodo segli onkraj njih, do samih vzrokov za kronično bolezensko stanje. Učinkovit terapevtski pristop bo torej nujno večplasten, večdimenzionalen oz. večtiren – seveda mora vsak najprej prevzgojiti sebe, a če ne bomo sočasno ustrezno preoblikovali tudi svojega mikro in makro sveta, znanstvenih ustanov, organizacijskih oblik in praks, a tudi širšega življenjskega okolja, ki na znanost naslavlja zahteve in ji kroji (nemilo) materialno usodo, bodo tovrstni ukrepi kratke sape.

Vzporednica z neko drugo trdovratno družbeno nadlogo nam pomaga vsaj približno oceniti, kako težavna naloga nas čaka. V mislih imam goljufanje oz. akademsko nepoštenost med študenti in študentkami: goljufanje pri izpitih, oddajo prepisanih ali celo naročenih in plačanih seminarskih in diplomskih nalog, lažna zdravniška potrdila, in podobne neetične bližnjice do študijskega uspeha. Ta pojav raziskovalni nepoštenosti in univerzitetnim nečednostim ni le strukturno podoben, v njem pogosto že tičijo njuni zametki – komur je namreč uspelo nekaznovano goljufati v času študija, ta se bo z večjo verjetnostjo kasneje vdal tudi skušnjavi, da bi si na podoben način skrajšal oz. olajšal še trnovo poklicno pot. Začuda je študentska nepoštenost neprimerno bolje raziskana kot nepoštenost med univerzitetnimi učitelji/cami in raziskovalci/kami in se da zato iz prve potegniti nekaj poučnih sklepov tudi o drugi. Raziskave o akademski nepoštenosti med študent(kam)i nam sporočajo dvoje: (i) da je to trdovraten pojav in (ii) da so vzroki zanj mnogoteri. Slednji segajo od individualnih (spol, starost, tip osebnosti, študijski uspeh, pričakovanja staršev in okolice, odpor do študijskega predmeta, seznanjenost s pravili in njihovo razumevanje, itd.) in institucionalnih (odnos ustanove in sovrstnikov do goljufanja, višina zagroženih kazni, verjetnost, da vas pri goljufiji zasačijo in kaznujejo, doslednost v preganjanju in kaznovanju storilcev, negativni vrstniški vzgledi, zahtevnost študija in količina študijskih obveznosti, slaba kakovost pouka in zapiskov, časovna stiska, predvlada skrbi za dobre ocene nad željo po znanju in razumevanju, ipd.) pa vse do širše družbenih ali kulturnih dejavnikov (vredno(s)tni sistem, pomasovljenje študija, intrumentalizacija znanja in izobrazbe, stigmatizacija neuspeha, vsesplošna strpnost do goljufanja, ipd.).

Ker je nadloga kompleksna, bo moralo biti, skratka, kompleksno tudi zdravilo zanjo. Pa vendar, enoten poduk številnih in raznolikih raziskav je, da akademsko nepoštenost najmočneje spodbujata priložnost in skušnjava, v katero nas le-ta spravi. Splet je, denimo, v zadnjih letih močno olajšal plagiatorstvo, in če je visokošolska ustanova za povrh do njega še evidentno ravnodušna, se bo študent ali študentka v časovni stiski ali pod pritiskom pretiranih pričakovanj hitro znašel v skušnjavi, da namesto mukotrpnega študija predpisane snovi raje ubere udobnejšo, četudi nemoralno bližnjico do pozitivne ali boljše ocene. Če lahko med vrstniki ob tem še računa prej na razumevanje kot na moralno obsodbo, se pričakovane koristi od goljufanja tako povečajo, pričakovana tveganja pa tako zmanjšajo, da se posamezniki skušnjavi po goljufanju ne morejo več upreti. (Šorgo idr. 2015) Akademsko nepoštenost bomo težko kadarkoli dokončno izkoreninili, še zlasti ker je množični študij po eni strani zvečal potrebe po njej, informacijsko-komunikacijske tehnologije pa olajšale njihovo zadovoljitev. Lahko pa to nadlogo poljubna visokošolska ustanova občutno zajezi, tako nas vsaj učijo izkušnje, če se le odloči resno spoprijeti z njo in to svojo namero dosledno uresničuje ne le v dokumentih, ampak tudi v praksi. To spoznanje je treba vzeti enako resno, ko se lotimo popravila moralnih razpok v – družbeno, gospodarsko in kulturno – nekoliko drugačnem kontekstu znanosti in raziskovanja.

Kateri ukrepi za izboljšanje znanosti in/ali znanstvenikov/ic, raziskovalnih in komunikativnih praks ter, nenazadnje, značaja znanstvenikov/ic so nam pri tem sploh na voljo? Če naj bodo tovrstna prizadevanja uspešna, se je potrebno na dolgi rok zavzemati za kombinacijo naslednjega: (i) posodabljanja, dopolnjevanja in bolj doslednega izvajanja obstoječe pravne regulative (Zakona o visokem šolstvu, Zakona o raziskovalni dejavnosti, statutov javnih univerz, Kodeksa obnašanja javnih uslužbencev, Načrtov integritete, ipd.); (ii) sprememb institucionalne kulture (ponotranjenja norm in vrednot akademske in raziskovalne poštenosti, a tudi moralne in širše družbene senzibilizacije in odgovornosti, v kombinaciji z ničelno toleranco do kršitev osnovnih etičnih norm, pa naj jih zagrešijo tisti na vrhu ali oni spodaj); (iii) etične (samo)regulacije (premišljeno zasnovanega in dosledno uveljavljanega etičnega kodeksa oz. kodeksa obnašanja); (iv) etičnega usposabljanja in/ali vzgoje; in končno, čeprav še zdaleč ne najmanj pomembno, (v) osvoboditve znanosti izpod jarma ekonomije in tehnologije. Naj preostanek prispevka izkoristim za kratko obravnavo vsakega od njih.

(i) posodobitev, dopolnitev in bolj dosledno izvajanje obstoječe pravne regulative

Zakonodajo in podzakonske predpise s področja visokega šolstva in raziskovanja se v vlogi moralnega korektiva tradicionalno podcenjuje. Za to obstajajo dobri razlogi – v več kot enem primeru medijsko razkritih nečednosti so pristojni svojo neodzivnost opravičevali z legalističnimi izgovori: »Mi bi tega goljufa že razrešili, a dokler ni za očitane mu zlorabe pravnomočno obsojen, so naše roke zvezane«. Toda v normalnih državah se pravo in etika dopolnjujeta in ne izključujeta. Še več, v razmerah, ko etika izgublja svoj sijaj in motivacijsko moč, ostane pravo edini branik pravic in interesov šibkejših pred zlorabami in izsiljevanjem močnejših. Vztrajanje na zakonitosti in opozarjanje na nezakonitosti je zato vedno že tudi boj za moralno spodobnost in minimalne etične standarde. Etična prizadevanja se s tem seveda še zdaleč ne zaključijo, še manj pa bi se smela že pred tem.

(ii) sprememba institucionalne kulture

Do moralnih zdrsov prihaja povsod, ker nas pač sam sistem sili v hojo po robu, organizacija ali ustanova pa si lahko višjo oz. nižjo etično oceno prisluži s primernim oz. neprimernim odzivom nanje – z zanikanjem, sprenevedanjem, tiščanjem glave v pesek, trivializiranjem, racionaliziranjem, odlašanjem, prelaganjem odgovornosti, vse v upanju, da bodo mediji kmalu pograbili drugo kost in bo javnost nanje pozabila. Afere in škandali, ki so jih itak vse po vrsti razkrili mediji in ne sami zaposleni ali za to pristojni univerzitetni in fakultetni organi, na slovenskih univerzah praviloma ne sprožijo bolj temeljitega in sistematičnega premisleka o tem, kaj je šlo narobe in zakaj, kaj šele da bi dočakali nek pravni epilog ali moralno katarzo, temveč namesto tega izzvenijo ali pa jih iz javne zavesti izrinejo nove, še sočnejše afere in škandali.

Tako mlačni odzivi so v izrecnem navzkrižju z Evropskih kodeksom ravnanja za ohranjanje raziskovalne poštenosti, ki nalaga raziskovalnim (ali raziskovalno-izobraževalnim, kot so naše javne in zasebne univerze) ustanovam enako stroge dolžnosti kot posameznim raziskovalcem in raziskovalkam. V njem lahko preberemo:

»Univerze, inštituti in vsi drugi, ki zaposlujejo raziskovalce, pa tudi agencije in organizacije, ki financirajo njihovo znanstveno delo, morajo zagotoviti razširjanje kulture raziskovalne poštenosti. To vključuje jasna načela in postopke, usposabljanje raziskovalcev in mentorstvo, jasne metode upravljanja, ki bodo zagotovile tako poznavanje in uporabo visokih standardov kot tudi zgodnje prepoznavanje in po možnosti preprečevanje kakršnih koli kršitev.

Izmišljevanje, ponarejanje in namerno izpuščanje nedobrodošlih podatkov predstavljajo hude kršitve raziskovalnega etosa. Plagiatorstvo je kršitev pravil odgovornega ravnanja do drugih raziskovalcev in posredno škodi tudi znanosti. Institucije, ki se s tovrstnim hudodelstvom ne spopadajo, so prav tako krive. Verjetne obtožbe je treba vedno preiskati. Lažje kršitve je treba kritično obravnavati in odpraviti.

Preiskava obtožb mora biti skladna z nacionalno zakonodajo in naravno pravičnostjo. Biti mora poštena in hitra ter privesti do ustreznih rezultatov in sankcij. Če je le mogoče, je treba upoštevati načelo zaupnosti, prav tako pa je treba sprejeti sorazmerne ukrepe, kjer je to potrebno. Preiskave je treba izpeljati do konca, tudi če domnevni kršitelj institucijo zapusti.” (prav tam, moji poudarki)

Tu bi se morale slovenske javne univerze in raziskovalni zavodi bolj vzgledovati po uglednih tujih ustanovah, ki v sebični skrbi za lasten ugled in dobro ime že ob najmanjšem sumu raziskovalne nepoštenosti in nečednosti prav nič ne oklevajo, temveč nemudoma sprožijo preiskavo.²⁶ Timu Huntu tudi Nobelova nagrada za medicino ni pomagala obdržati službe, ko so zašli v javnost njegovi seksistični komentarji o motečem vplivu žensk v laboratorijih; University College London ga je odpustil dobesedno čez noč in navzlic dolgim letom plodnega sodelovanja. Marcu Hauserju, uglednemu psihologu s Harvarda se ni godilo nič bolje; potem ko je interna preiskava potrdila sum, da je svoje asistente in asistentke napeljeval k ponarejanju izidov poskusov, se je moral nemudoma posloviti s prestižnega profesorskega položaja. Zadnji tak medijsko odmeven primer prihaja iz CERN-a, Evropskega središča za jedrske raziskave v Ženevi – ta ugledna ustanova je nedavno zaradi seksističnih izjav, izrečenih med znanstveno prezentacijo, najprej suspendirala, nedolgo zatem pa še dokončno prekinila sodelovanje z italijanskim fizikom Alessandrom Strumio.²⁷ Če to primerjamo s kot jara kača dolgo in še zdaleč ne zaključeno preiskavo, ki poteka na ljubljanski univerzi zoper Karmen Erjavec zaradi suma ponarejanja raziskovalnih podatkov, ali z epilogom afere Logožar, postane jasno, da slovenske znanosti veliko dela ne čaka le pri izboljšanju uspešnosti prijav na evropske razpise ali nabiranju citatov, pač pa tudi pri uveljavljanju najbolj osnovnih etičnih standardov obnašanja.

(iii) etični kodeksi in institucionalizacija etike

Med bolj priljubljene ukrepe za dvig etičnosti v znanosti sodi sprejemanje poklicnih etičnih kodeksov. Tudi zato, ker je to razmeroma enostavna in predvsem poceni ‘rešitev’ za etične tegobe znanosti in znanstvenikov, rastejo ti kot gobe po dežju. Pa so v vlogi nekakšne pozunanjene vesti, moralnega vodiča in razsodnika in korektorja moralnih zdrsov tudi zares učinkoviti? Raziskave kažejo, da ima dajanje moralnih zaobljub in opominjanje nanje kratkoročno blago pozitiven vpliv na odločitve in ravnanje ljudi; če bi hoteli, da se tak blagodejen vpliv ohrani dolgoročno, pa bi se morali tovrstni obredi odvijati dovolj redno in v pravilno izbranem trenutku. (Shu idr. 2012) Od enkratnega podpisa etičnega kodeksa, pa naj bo ta še tako svečan, si torej ne moremo veliko obetati. Periodično, recimo vsakoletno obnavljanje take zaveze pa bi se verjetno hitro sprevrglo v prazen, nesmiseln ritual.

S poklicnimi etičnimi kodeksi so tudi sicer križi in težave.²⁸ Ena od njih, ne nujno najbolj pereča, je, da se kodeksi raziskovalne etike od države do države razlikujejo – ne le po taksonomiji oz. seznamih pojavnih oblik nesprejemljivega ravnanja, temveč tudi po ocenah njihove relativne pomembnosti. Precej bolj resno težavo vidim osebno v tem, da je raziskovalna nepoštenost le izjemoma opredeljena kot kršitev zakona.²⁹ Za uveljavljanje kodeksa so resda zadolžene etične komisije oz. častna razsodišča, a njihove pristojnosti se praviloma izčrpajo z ugotovitvijo, da je ta in ta raziskovalec ali raziskovalka pri svojem delu kršil/a etični kodeks. Ali ga oz. jo bodo zaradi tega doletele kakšne sankcije oz. disciplinski ukrepi, je prepuščeno volji in presoji delodajalca. Če tovrstne sankcije delovnopravna zakonodaja oz. pogodba o delu sploh dopušča, seveda, kar še zdaleč ni samoumevno. Zato bi veljalo podpreti predlog Xavierja Boscha (Bosch 2007), naj se etična regulativa znotraj EU čim prej poenoti, tudi na ravni ustanov, do raziskovalnih goljufij in prevar pa vzpostavi ničelna toleranca.³⁰

Da je domet poklicnih etičnih kodeksov obnašanja tudi sicer močno omejen, nazorno kažeta dva domača primera. Na Univerzi v Mariboru so univerzitetni etični kodeks pod pritiskom javnosti ob aferi Logožar spisali dobesedno čez noč, ker pa je nastajal v ozki skupini rektorjevih izbrancev, s figo v žepu in brez javne razprave, je ugledal luč sveta mrtvorojen – po strokovnih kritikah in dilemah o njegovem pravnem statusu je za nekaj časa utonil v pozabo, iz katere so ga nato, preden je dokončno izdihnil, s ceremonialnim podpisom za en sam dan potegnili člani rektorjeve ekipe. A tudi dogajanje na ljubljanski univerzi, kjer je že od leta 2014 v veljavi čisto soliden, mednarodno primerljiv etični kodeks za raziskovalce (Etični kodeks za raziskovalce Univerze v Ljubljani 2014), ne vzbuja veliko zaupanja v zmožnost pisnih dokumentov, da stopijo na prste neetičnim praksam v znanosti. V vsem tem času ni pristojna komisija namreč potrdila ene same kršitve določb univerzitetnega kodeksa, in to navzlic dejstvu, da se je v njenih rokah znašlo kar nekaj odmevnih in vsaj na prvi pogled dobro utemeljenih prijav. Da je sistem opozarjanja na primere raziskovalnih nepoštenosti in nečednosti skoz in skoz disfunkcionalen, dokazuje že omenjeni postopek zoper Karmen Erjavec, ki se vleče že več kot dve leti in mu zaenkrat še ni videti konca.

Univerzitetni in raziskovalni etični kodeksi so le ena od mnogih pojavnih oblik naraščajočega trenda, za katerega se je ustalilo ime ‘institucionalizacija akademske in/ali raziskovalne etike’. Vsaka načrtovana raziskava na ljudeh oz. z njimi mora tako dandanes še pred izvedbo prestati temeljito etično presojo. Če ta sploh ni opravljena ali če raziskovalni predlog na njej pogrne, so rezultatom raziskave zaprta vrata v vsako spodobno znanstveno revijo. Pri velikih evropskih projektih financerji raziskovalce spodbujajo ali celo silijo k razmisleku o morebitnih etičnih tveganjih in načinih, kako bi se jih dalo odpraviti. Tovrstna etična senzibilizacija je vsekakor dobrodošla, tudi če praviloma ne seže dlje od uporabe instantnih etičnih hevristik in rutinskega odkljukanja rubrik v prijavnih obrazcih.³¹ A institucionalizacija etike je dvorezen meč – ocene etičnih tveganj se lahko hitro sprevržejo v svoje nasprotje, v pretirano etično birokratizacijo in kvazi-profesionalizacijo, v brezkončno spiralo dopisovanja z bruseljskimi uradniki in anonimno etično komisijo, ki lahko pričetek izvajanja raziskave zamakne za več mesecev, v raziskovalce in raziskovalke, ki so od njega eksistenčno odvisni, pa namesto moralne dovzetnosti za etične vidike njihovega dela vsadi trajen odpor in nejevoljo do vsega etičnega.

(iv) etično usposabljanje in moralna (pre)vzgoja

Zlasti v poslovnem svetu se je po nizu odmevnih škandalov, ki so razkrili nemoralne poslovne prakse v samem jedru uspešnih in uglednih korporacij, od Enrona do Lehman Brothers, uveljavilo prepričanje, da je treba nebrzdani gonji po maksimiranju dobička brez ozira na gospodarsko in okoljsko škodo, ki pri tem nastaja, nadeti vsaj ohlapne moralne uzde, če naj se korporacije izognejo še tesnejšim zakonskim omejitvam, ki jih od zakonodajalcev terja ogorčena javnost. Med omenjena prizadevanja sodi tudi obvezen pouk poklicne, tj. pedagoške ali raziskovalne etike v procesu poklicnega formiranja oz. za zaposlene obvezna udeležba na občasnih etičnih delavnicah in tečajih v organizaciji njihovih podjetij. Kakovosti tovrstnih usposabljanj ni vedno enostavno oceniti in njihovi pozitivni učinki se pokažejo šele na dolgi rok, če sploh. Načeloma pa ni s prenosom poudarka na moralno vzgojo (v zgodnejšem) in etično usposabljanje oz. izobraževanje (v kasnejšem obdobju) nič narobe. Kot že rečeno, izvira veliko moralnih prekrškov iz akterjevega spregleda, nevednosti, napačnega sklepanja, zmotne presoje in pomanjkanja poguma. Oblikovanje posameznikovega značaja in ostrenje njegove sposobnosti moralne presoje delno odpravljata in delno blažita te in podobne hibe. To velja seveda izključno za dovolj kakovostno moralno vzgojo in kolikor toliko soliden pouk etike. Sama po sebi, brez ustrezne skrbi za vsebino in kakovost, pa seveda tudi ustrezne kvalifikacije izvajalcev ne bosta prinesla izboljšanja ne na kratki rok in še manj na daljši. Je pa to v vsakem primeru tek na dolge proge, kjer se obresti na vložek povrnejo šele v prihodnosti. In kjer je višina obresti vsaj delno odvisna od tega, kakšna ta prihodnost bo.

(v) osvoboditev znanosti izpod jarma ekonomije, politike, ideologije in tehnologije

Ena od poglavitnih tegob sodobne znanosti je njena podrejenost ekonomskim kategorijam na eni ter potrebam in ciljem gospodarskega in tehnološkega razvoja na drugi strani. Znanosti se kriteriji, cilji in raziskovalne agende čedalje pogosteje vsiljujejo od zunaj in ker se temu ne upira, počasi izgublja svojo težko pridobljeno avtonomijo. Znanje je bolj ali manj instrumentalizirano, njegova vrednost pa skrčena na tržni potencial. Študentom in študentkam tudi ne posredujemo več znanja (ti. knowledge-that) in poglabljamo razumevanja (ti. understanding-why), temveč namesto tega v njih razvijamo uporabne kompetence in veščine (ti. knowledge-how). Temeljne raziskave se stiska v kot, tako izpraznjen prostor pa pospešeno zasedajo aplikativni projekti. Opisan trend sovpada s spremenjenim razmerjem med raziskavami, ki se financirajo iz državne blagajne, in onimi, ki jih financirajo zasebna podjetja. Na javnih univerzah se v imenu »prenosa znanja v prakso« spodbuja ustanavljanje zagonskih podjetij in časti kult »sodelovanja z gospodarstvom«. Preštevajo in slavijo se odobreni projekti in prepotreben denar, ki ga prinašajo, pa prestižne objave in citati ter ljubosumno spremlja drsenje navzgor in navzdol po sto in eni lestvici »najboljših univerz na svetu«. V imenu internacionalizacije se skuša umetno in na silo dvigniti število tujih študentov in študentk, z njim pa mednarodno prepoznavnost ustanove, vse s ciljem, da bi si ta nekega dne z uvedbo plačljivih mednarodnih študijskih programov izboljšala svojo skromno finančno kondicijo. Univerze se spodbuja k trženju storitev (ponujanju jezikovnih tečajev in delavnic, oddajanju nezasedenih prostorov in drugih kapacitet, ipd.), neredko tudi na račun opravljanja javne službe, ki jim je zaupana in za katero so v prvi vrsti plačane. V imenu učinkovitejšega upravljanja se jim vsiljuje menedžerje in jih na ta način preobraža v korporacije. Poskusom poblagovljenja znanja in izobrazbe, ki na dolgi rok neizogibno vodi v plačljiv študij in ukinitev enakega dostopa do visokošolske izobrazbe za vse, ki so za študij dovolj sposobni in motivirani, se slovenske javne univerze zaenkrat še sramežljivo upirajo. A kako dolgo še?

Znanosti je treba čim prej vrniti njeno izgubljeno avtonomijo, hkrati pa je treba znanost vrniti ljudem. Jo torej postaviti v službo skupnega dobrega in človeškega napredka in osvoboditi partikularnih finančnih, političnih in ideoloških interesov. Raziskovanje naj preneha biti prisila in spet postane pristna potreba, strast in veselje. Raziskovalce naj prične namesto kariernih potreb in preračunljivosti spet voditi radovednost; objave in habilitacijske točke naj bodo posledica tega, kar počnemo, in ne poslednji cilj vseh naših prizadevanj. In ko bodo enkrat napačne družbene in ekonomske spodbude za znanstvenike in znanstvenice odpravljene, bo z njimi bo odpadla tudi večina etičnih zadreg in problemov, ki hromijo sodobno znanost.

Zaključek

V pričujočem prispevku sem dokazoval, da bi družbeno-gospodarski okvir, znotraj katerega se v sodobnem svetu odvija znanstveno-raziskovalna dejavnost, utesnjeval celo idealno motivirane posameznike in idealno zasnovane raziskovalne ustanove in prakse, kaj šele moralno in spoznavno nepopolne posameznike in defektne ustanove, ki naseljujejo obstoječi svet, ter da veljavna pravila igre sodobni znanosti prej škodijo kot koristijo. Moralni prekrški in spodrsljaji posameznikov, zaradi zajezitve in izkoreninjenja katerih pedagoške in raziskovalne ustanove, strokovna združenja in raziskovalne agencije kot po tekočem traku proizvajajo vedno nove pravilnike, zaveze in etične kodekse, so le kamenček v pisanem mozaiku vzrokov za slabšo znanost, kot bi jo lahko imeli. Nikakor ne nepomemben del, ker delujejo kot negativen vzgled in spodbuda³² in ker posamezniki z neetičnim ravnanjem znanosti navsezadnje povzročajo škodo, a tudi ne najpomembnejši, ker zaradi njih pogosto bolj trpita ugled znanosti in zaupanje širše javnosti vanjo kot pa sama znanost, širša družba ali človeštvo.³³ Za uresničevanje znanosti inherentnih ciljev – v prvi vrsti spoznavnih, ob njih pa seveda tudi praktičnih – sta po moje veliko bolj škodljiva politično-gospodarski kontekst, v katerem se ta odvija, in storilnostno-trženjska ideologija, ki jo znanstvene in visokošolske ustanove v zadnjem času pospešeno ponotranjajo.

Dobro usklajen večplasten pristop je zato edini, od katerega si lahko obetamo nekaj uspeha. Visokošolske in raziskovalne organizacije in ustanove bi morale končno pokazati več posluha za to, kako navidez moralno nevtralne organizacijske strukture, pravila, navodila in spodbude povečujejo tveganje za neetično ravnanje, posameznike pa bi bilo treba ustrezno najprej usposobiti in nato vnaprej zavezati k etičnemu ravnanju – pri čemer je lahko ta akt javen in svečan ali pa zaseben in intimen.³⁴ Seveda pa bo tudi še tako dobro načrtovan in usklajen ter dosledno izvajan načrt prej ali slej trčil ob zunanje meje – dokler bo znanje v prvi vrsti blago, tj. vnovčljiva in potrošna dobrina, in šele nato, če sploh, tudi intrinzična vrednota, bodo najhujše anomalije ostale. Pa nismo sploh še nič rekli o tem, kako zaradi vsesplošne komercializacije znanosti in z njo povezanih finančnih spodbud znanstveniki kopičijo in poglabljajo znanje, ki ga bo lahko naročnik in financer raziskave z dobičkom prodal dalje,³⁵ namesto takega, ki bi kar največ ljudem kar čimbolj izboljšalo življenje. A naj to ostane tema za kako drugo priložnost.

Friderik Klampfer, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru

Izvirno objavljeno v tematski številki revije Dialogi (10/2018) z naslovom (Ne)odgovorna znanost, ki jo je uredila Renata Šribar, na straneh 30-61. Za potrebe navajanja, prosim, uporabljajte objavljeno različico.