14. julija 2003 poteka drugi globalni dan boja proti sežigalnicam
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj in Dea klub, državljanska akcija proti toksikom v okolju, se danes pridružujeta več kot 200 okoljskim nevladnim organizacijam iz 62 držav, združenim v organizaciji GAIA, ki so 14. julij izbrale za dan boja proti sežigalnicam. Že drugo leto zapored želimo s tem tako na globalnem, kot na lokalnem nivoju opozoriti na dejstvo, da morajo vlade in podjetja spremeniti način ravnanja z odpadki. Sežiganje je potraten ter okolju in zdravju škodljiv način ravnanja z odpadki. Temelji na zastarelem načinu razmišljanja o uničevanju odpadnih snovi. Sodobni načini ravnanja z odpadki prenašajo reševanje problema v zgodnje faze življenjskega cikla izdelkov in embalaže. Danes tako poznamo boljše, cenejše in manj problematične načine ravnanja z odpadki, ki ne le varujejo zdravje ljudi in okolje, ampak prinašajo tudi druge prednosti: delovna mesta, trajnostni način ravnanja z naravnimi viri, gospodarnejše ravnanje z odpadki.
Kot dokazujejo številne raziskave po svetu, sežigalnice povzročajo negativne vplive na zdravje ljudi. Vplivi niso omejeni le na njihovo neposredno bližino. Prenašajo se preko velikih razdalj in negativno vplivajo na globalno stanje okolja. S pomočjo statističnih modelov francosko Ministrstvo za okolje ocenjuje, da so dioksini v Franciji krivi za prezgodnjo smrt 1.800 – 5.200 ljudi letno. Za emisije dioksinov velja, da spodnja meja, pod katero za zdravje ne bili ne bi bili nevarni, ne obstaja. Sežigalnice prispevajo večino emisij dioksinov v okolje: na Japonskem 93%, v Švici 85%, v Veliki Britaniji 79% in na Danskem 70%. Dioksini niso edina nevarna snov, ki se pri gorenju sprošča v okolje. Zmanjševanje izpustov dioksinov v zrak je bilo doseženo z velikimi finančnimi vlaganji v filtre in njihovo vzdrževanje. V emisijah in ostankih po gorenju poleg dioksinov in furanov najdemo tudi težke kovine kot so živo srebro, svinec, kadmij, arzen, krom in berilij.
Sežigalnice najnevarnejših emisij ne spremljajo neprekinjeno. Tehnologije za neprestano merjenje emisij dioksinov in živega srebra v realnem času sicer obstajajo, vendar se zaradi izredno visokih stroškov redko uporabljajo. Emisije dioksinov se praviloma merijo enkrat ali dvakrat letno, vsaka meritev traja šest ur. Meritve lahko zato drastično podcenjujejo dejansko stanje. Sežigalniška industrija zato išče države, v katerih so okoljski standardi nizki, nadzor nad izvajanjem zakonodaje pa šibek.
Strategija Evropske unije za ravnanje z odpadki določa jasno hierarhijo načinov ravnanja z odpadki. Kot najbolj zaželeno navaja preventivo (zmanjševanje količin nastalih odpadkov, opuščanje nevarnih snovi v izdelkih). Sledijo ji recikliranje, predelava (vključuje tudi sežig s pridobivanjem energije), na zadnjem mestu pa sta sežig brez pridobivanja energije in odlaganje. Evropska komisija je pred dobrim mesecem objavila mnenje, da sežig s pridobivanjem energije ne spada med predelavo. S tem je državam članicam jasno sporočila, da podpira načine ravnanja z odpadki, ki sodijo v zgornje nivoje hierarhije: recikliranje in preventivo.
Zato je še bolj nerazumljiva usmeritev Ministrstva za okolje, prostor in energijo v Sloveniji, ki aktivno podpira izgradnjo ene do dveh sežigalnic komunalnih odpadkov kot objektov državnega pomena. V ta namen ministrstvo pripravlja tehnično-investicijske projekte za črpanje sredstev iz Kohezijskih skladov. Za sofinanciranje izgradnje dveh sežigalnic iz skladov je predvidenih 180 milijonov EURO, za vzpostavitev štirih regionalnih centrov za ravnanje z odpadki pa zgolj 43 milijonov EURO. Postavlja se vprašanje, zakaj Evropska unija finančno podpira postavitev sežigalnic v Sloveniji v trenutku, ko sama oblikuje strategije, usmerjene v drugačne načine ravnanja z odpadki?
Sežigalnica za svoje delovanje potrebuje stalen dotok določene količine odpadkov. To pomeni, da jih za naslednjih 20 – 25 let preusmerjamo v sežig. Za vzpostavitev delujočega sistema njihovega ločenega zbiranja, kompostiranja, ponovne uporabe in recikliranja zato zmanjka finančnih sredstev in količin odpadkov. Celo državni sekretar mag. Radovan Tavzes v reviji VIP (3/2003) priznava: »Sežiganje je drago, življenjska doba sežigalnice pa je 10 do 15 let. … Pri sežigalnicah pa se vedno pojavi vprašanje, če imajo dovolj inputa, kar lahko postane problematično.« V ZDA ocenjujejo, da sežigalnice na 10.000 ton odpadkov omogočajo 1 novo delovno mesto. Ponovna uporaba enake količine osebnih računalnikov na primer kar 296 in recikliranje stekla 93.
Sedanji proizvodni procesi večinoma delujejo v enosmernem toku: od pridobivanja materialov iz pogostokrat omejenih naravnih virov, preko proizvodnih procesov in uporabe v odstranjevanje: na odlagališča ali sežig. Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj in Dea klub, državljanska akcija proti toksikom v okolju, se pridružujeta drugim nevladnim organizacijam po svetu, ki si prizadevajo ta enosmerni tok spremeniti v krožnega. Preko ločenega zbiranja, ponovne uporabe in recikliranja je potrebno preusmeriti materiale nazaj v proizvodne tokove. V fazi oblikovanja izdelkov in embalaže moramo opuščati uporabo nevarnih snovi in izdelke oblikovati na način, ki bo omogočal preprosto ločevanje posameznih materialov in njihovo okolju prijazno predelavo. Nenazadnje: je Slovenija tako bogata z naravnimi viri, da si lahko privošči uničevanje materialov z odlaganjem ali upepeljevanjem?
GAIA (Global Anti Incinerator Aliance) je ob dnevu boja proti sežigalnicam izdala poročilo z naslovom Waste Incineration: A Dying Technology. Povzetek poročila je v slovenščini dostopen na Umanoterinih spletnih straneh www.umanotera.org. Celotno poročilo in podrobnejše informacije o različnih akcijah nevladnih organizacij je moč najti na spletnih straneh organizacije GAIA: www.no-burn.org