Z dr. Borisom Vezjakom z mariborske filozofske fakultete o politiki, medijih, univerzi, deseti obletnici mariborskih vstaj in Evropske prestolnice kulture.
Filozof ste in analitik, redno in včasih z več zapisi na dan na blogu In media res že več let reflektirate in secirate zlasti politične in medijske dogodke in stanja. Kaj se dogaja trenutno po volitvah, kam gremo? Bomo bolj svobodni?
“V tem vprašanju čutim nekaj ironije in jo delim z vami. Svoboda je tako ideološko in filozofsko širok pojem, da bi lahko za njo skril marsikatero politično in tudi nepolitično orientacijo. Res smo doživeli avtoritarni režim in je nujno rabimo več, ampak svoboda je tudi nekaj onstran strankarskega dogajanja. V bistvu bomo šele videli, ali so nam servirali le populističen mobilizacijski slogan zmagovite stranke, nesporno uspešen, ali pa bo nova oblast dala pojmu tudi vsebino.”
Nad predsednikom vlade Robertom Golobom niste navdušeni. Razočaral je s sestavo vlade, izbiro ministrov. Pravite, da je pri tem preveč hitel, bil premalo izbirčen. Kaj nam to pove o njem kot karakterju, politiku in kakšne bodo posledice?
“Morda se ministri na koncu izkažejo, toda imel je odlična pogajalska izhodišča zaradi hegemonske zmage in bi lahko od svojih koalicijskih partnerjev zahteval bistveno več. Tako pa se malce zdi, da je bil zadovoljen s katerimkoli predlogom. Moj očitek je, da ni izkoristil priložnosti. Če bi poskušal ugibati o njegovem značaju, se mi na nek način kaže kot enostaven človek. Kakor da sprejema kakršnokoli pobudo, predlog in ne komplicira. To se morda malce ujame z njegovo primorsko vedrino in verjetno ni posebej naporen v ničemer, hkrati pa nakazuje, da se lahko hitro zaplete v preveč preproste rešitve in predloge.”
Kdo poleg Matjaža Hana, kandidata za gospodarskega ministra, vas je še posebej zmotil?
“Tudi neimpresiven finančni minister. Kar me najbolj bega pri predsedniku vlade, je sum, da bo preveč deloval kot gospodarski tehnokrat. Sam bi si želel nekoga, ki je politično moder. Zanesljivo njegova neobremenjenost, čeprav je že bil v politiki, deluje kot prednost, hkrati pa vidim, da so mu všeč principi igre monopoli. Bom ilustriral: sploh ni imel ustanovnega kongresa svoje stranke, ker si jo je kar kupil, če se izrazim malce na grobo. Da je kar prevzel obstoječo, stranko ZDEJ Jureta Lebna, je glede na rezultat v tem smislu unikum v našem političnem prostoru in nenavadnost v evropskem. Triumfalni zmagovalec volitev je svojo stranko našel na tržnici, jo zelo ekonomično in pragmatično kar preimenoval, celo povedal, da se mu je ponujalo ducat strank. Naslednji vidik, zakaj mislim, da Golob deluje po principu manjšega konkvistadorja, je trenutno dogajanje okoli združevanja s strankama Alenke Bratušek in Marjana Šarca. Ti res nista nepomembni, obe sta dali predsednika vlade. Kaj to pomeni? Prideš, vidiš, osvojiš, pripojiš, ponudiš ministrstva in nekaj funkcij, pa dobiš stranki v zameno. Še več, hitropotezno in čisto mimogrede usodno spremeniš politična razmerja. Tega še nismo videli.”
Zakaj je to slabo?
“Navidezno ni, če vsi soglašajo. Tudi razumem posebne okoliščine in vrednost strank Kula v boju proti Janševi demontaži države. Ampak v skladu s klasičnimi demokratičnimi principi in uzancami strankarstva to ni, kar bi lahko dokazovalo, da Slovenija ni tako zrela, kot se nam zdi. Še bolj presenečen sem bil, da omenjenega očitka na Goloba ni naslovil noben medij, tudi Janševi strankarski lakaji ne. Levosredinski prostor se nenadoma homogenizira na res nenavaden način z razpuščanjem strank in pripenjanjem k vladajoči, kar lahko hitro predstavlja tudi nevarnost. Morda se s tem res normalizira, toda glede na razmerja moči v parlamentu bo Golob lahko vladal zelo suvereno, kar pomeni intenzivirano skušnjavo, v katero oblastniki hitro zapadejo, če je njihov položaj nedotakljiv.”
Kaj pa širitev resorjev?
“Zdela se mi je slabo utemeljena in tukaj delim nekaj stališč celo z Janšo. Profili nekaterih resorjev so preveč abstraktni. Ministrstvo za solidarno prihodnost je zagotovo tak primer, kjer že iz samega imena ni jasno, katero področje pokriva. Zelo neposrečeno se okolje deli na dva resorja, en del se je pripojil energetiki. Pričakovali bi, da sta okolje in energetika vsak na svojem bregu, in če sta znotraj enega resorja, je možnost konfliktov neizbežna ali skušnjava uzurpacije s strani energetskih lobijev tudi. Nekateri prvi koraki premierja se mi ne zdijo najbolj posrečeni.”
Golob govori o bolj socialni, solidarni družbi, napoveduje obdavčenje ultra bogatih, ureditev zdravstva, univerzalni temeljni dohodek … Bo to izpeljal?
“Sprva se je zdelo, da je klasičen liberalen politik, morda celo za kanček neoliberalno naravnan, toda nenadoma je ideološka usmeritev precej obarvana s programom Levice. Osebno mi je sicer to všeč in tudi Luka Mesec je lahko zadovoljen, a mi pove, da deluje novi premier dokaj nereflektirano, brez politično-ideološke analize, in da ekonomskih predpostavk delovanja ni dodobra premislil. Lep zgled je zdravstveni minister Loredan, za katerega se marsikdo boji, da bo odpiral vrata zasebnemu zdravstvu. Kar bi bilo v popolnem nasprotju s pričakovanji koalicijskih partnerjev, zlasti Levice. Kako bo Golob združeval nekatere zelo različne in nekompatibilne agende, bomo šele videli, ampak zaenkrat se zdi, da deluje po principu ‘anything goes’. Kar pomeni, da je čisto vse dovolj v redu. Toleranca, strpnost, odprtost za vse predloge, svoboda torej, ki pa ni dovolj reflektirana.”
Kje bo treba novi oblasti najbolj gledati pod prste?
“Kje ne bo treba? Seveda na vseh področjih, izpostavil sem ideološka neskladja. Kar se kritičnosti tiče, nova vlada ne more biti v ničemer izjema. Novinarji in mediji so velikokrat spontano premalo zahtevni, češ, novi oblasti je treba dati sto dni miru. Zdaj smo še v fazi evforije, ker smo ustavili sprevračanje države v klasični avtoritarni režim. Ampak zaradi občutkov olajšanja se utegnemo ujeti v past premajhne kontrole, pa ne bi smeli biti popustljivi. Vsaka oblast si zasluži maksimalen nadzor in karseda budne pse čuvaje.”
Orbanizma in spogledovanja z Madžarsko se nam ni treba več bati.
“Seveda ne. Janševa politična mentaliteta je bila za razumevanje zelo enostavna, njeni principi delovanja pa hitro dojemljivi vsakomur. Kar se taktik tiče, je šef SDS deloval brutalno in morda smo ga ves čas precenjevali glede globine, tudi sam. Če bi bil bolj spreten, si nadel več človeškega obraza, nastopal manj naduto v besedah in dejanjih, bi morda bil še vedno na oblasti. Orban je njegov učitelj in učenec ga ni dosegel. Podobne avtoritativnosti Goloba se nam najbrž ni treba bati, so pa bolj subtilni prijemi v politiki večji preizkus za analizo novinarjev in javnosti.”
Lahko pričakujemo Janšev come back?
“Bojim se, da tega nihče ne ve, niti on sam. Trenutno se zdi izgubljen. Politično prizorišče, ki se ga oklepa, ga želi že dolgo izvreči kot patologijo, kar posredno najbolj dokazuje kar sam s svojo radikalizacijo in destruktivnostjo. Letos so še dvojne volitve in videli bomo, če se počasi vendarle poslavlja ali računa na svojo zamenjavo na naslednjih.”
Seksizem in šovinizem sta pogosto sestavni element retorike politikov. Glede na to, da je v tem parlamentu rekordno število poslank, ali lahko pričakujemo izboljšanje?
“Absolutno da. V primeru najnovejšega seksizma, pripeljal je do akcije v nošenju rdečih čevljev, smo videli, da so poslanke reagirale hitro in na najboljši možen način. Lahko smo optimistični in verjamem, da bo poslej prihajalo do bolj ozaveščenega, feministično usmerjenega ravnanja. Žal nismo doživeli polne geste solidarizacije, poslanke desne provenience so se odkrito posmehovale svojim sodelavkam in niso bile sposobne obsodbe, kar je žalostno in nevarno. Še zlasti zato, ker so pred nekaj meseci na novo provokacijo Pavla Ruparja, ki je znova pozval k pregledu mednožij poslank, reagirale tudi poslanke SDS, recimo Eva Irgl, in njegovo sovražno izjavo s stisnjenimi zobmi obsodile.”
Če bo Gibanje Svoboda dobilo lokalne volitve, kakor napovedujejo, kaj bi to pomenilo?
“Glede na to, da je prevzelo miniaturno stranko ZDEJ, gotovo še nima razvejene mreže lokalnih odborov. Lokalnih politikov, ki se bodo ponujali, ne bo zmanjkalo. Se mi pa zdi, da na teh volitvah pričakovanja gojijo v SAB in LMŠ, zato bo Golob najbrž s pridom izkoristil mrežo pripojenih strank. Mene sicer skrbi načelnost v politiki, čeprav večine očitno ne. Ne znam si predstavljati, kaj razmišljata recimo člana SAB ali LMŠ, ko jima sporočijo, da od jutri naprej to ne bo več njuna stranka in šefa ne bosta Alenka Bratušek ali Marjan Šarec. Ker prihaja novi šef, novi program in zato se od njih pričakuje, da se vsemu prilagodijo. Na nek način gre za izdajo političnih prepričanj članstva, v tem primeru ZDEJ, LMŠ in SAB. Ne bi rekel, da je opustitev političnega kreda kar čez noč izraz neke posebne moralnosti, čeprav je formalno povsem demokratična.”
Načelnost, lojalnost, poštenost niso vrednote politikov. Je znano, da bi se kdo iz teh strank uprl?
“Pa bi morale biti. Lahko se pogovarjamo o tem, kakšne stvari so, in o tem, kakšne naj bi bile: v filozofiji govorimo o razliki med bitjo in najstvom. Ljudje so seveda pragmatični, in če vidijo, da stranki v anketah kaže 0,3 odstotka, novemu političnemu upu pa 30, si vsak želi biti del bolj uspešne zgodbe. Pričakoval bi, da so ljudje načelni in da če verjamejo v nek politični program, ostanejo zvesti svoji stranki, tudi če je ankete ne zaznavajo. Ampak upiranja ni.”
Vas so v politiko kaj snubili?
“Nikoli me niso vabili v nobeno stranko. Sem pa svojčas bil del stranke Solidarnost, ki je bila poskus političnega oblikovanja vstajniškega gibanja, a sem tudi relativno hitro izstopil. Takrat je bila široko izražena volja po podpori strankam neposredne demokracije. Vendar so volitve 2014 pokazale, da si tega ljudje v resnici niti malo niso želeli, izbrali so antivstajnika Mira Cerarja. Naučil sem se, da ljudem ni treba vsega verjeti.”
Letos mineva deset let od mariborskih vstaj in Evropske prestolnice kulture. V vaši knjigi o EPK z naslovom Resnica mesta in mesto resnice ste analizirali zlasti medijsko recepcijo in samopoveličevanje akterjev. Od idej, gorečega mesta, granitnih kock in policijskih pendrekov ni ostalo nič. Nivo kulture ni višji, z menjavo oblasti se vsakdanje življenje ni bistveno spremenilo. Ste vi opazili kakšne učinke?
“Hvala, da ste tudi vi opazili, kar redko srečam. Kot dežurni kritik EPK sem bil takrat strahovito osamljen, čeprav je bilo indicev, da je treba imeti zadržano stališče do tega politično-medijskega projekta, res veliko. Aktivno sem EPK spremljal od leta 2010, ko se je šele pripravljal, do leta 2012 in kasneje sestavil omenjeno elektronsko knjigo Resnica mesta. Seveda je nihče ni želel opaziti, še najmanj novinarji. Zakaj takšen naslov? Ker je bila podana dobesedna obljuba, da bo EPK prinesel resnico mesta, kar je povedal eden od programskih snovalcev in vodij. Mar ni to najbolj zabavna in patetična ilustracija nesporazuma? Ker mesto še ni doživelo trenutka svoje resnice, nam bodo epekajevci, večina je prišla iz Ljubljane, zdaj pokazali, kaj resnica mesta je. Vidimo, kako zelo prepotenten in ambiciozen je bil projekt, in deset let kasneje samo še redki gojijo iluzijo, da je bil uspešen. Predvsem jo poskušajo prodajati vpleteni in tisti najbolj odgovorni. Če se sprehodimo po mestu, naletimo na največji simbol EPK, luknjo Maksa na Ruški cesti. Za ta megalomanski načrt izgradnje tako imenovanega Pandurteatra vemo, da je nastal kot obljuba tedanjega župana Tomažu Pandurju, s katero ga je zelo verjetno premamil, da se je vrnil iz tujine v Maribor. Potem je prišlo do odkupa zemljišč nekdanje tkalnice MTT in do predloga v mestnem svetu, da občina izpelje investicijo v višini več kot 50 milijonov evrov. Na Ruški cesti bo danes sprehajalec naletel na vizualni simptom: tamkajšnja luknja je resnica EPK. Upam, da EPK ni resnica tega mesta.”
So resnica EPK tudi vstaje?
“To je zanimiva teza, slišali smo jo v dobesedni obliki. Močno sem se zabaval, ko so nekateri protagonisti EPK, npr. Mitja Čander, Andrej Brvar pa tudi ljudje iz Beletrine, poskušali v času vstaj artikulirati misel, da je kulturniško vrenje znotraj EPK v mestu proizvedlo duha vstaj. Čeprav so bili absolutno oni tisti, ki so ves čas izrecno podpirali Kanglerja, s katerim so tesno sodelovali. Bolj patetičnih poklonov, kot sta jih Čander in Pandur dajala županu, ne boste našli. EPK-kultura, oziroma ‘koltura’ po Kanglerjevo, naj bi proizvedla vstaje? Ne, dogodka sta leta 2012 naključno sovpadla. Je pa res, da je EPK ojačal nekatere sume, ki so takrat padli na župana glede zlorab položaja. Naj spomnim, da so se ti intenzivirali z njegovim priprtjem maja 2011. Dan kasneje, 5. maja, sem pripravil peticijo mariborskih intelektualcev, v kateri smo zahtevali njegov odstop. V enem dnevu mi je uspelo zbrati 30 podpisnikov, kasneje komaj okoli 200. Toda pot je bila dolga, občanke in občani Kanglerju nobene od korupcijskih afer niso zamerili. Velikokrat sem že navajal podatek, da je teden po priprtju v anketi Večera podpora županu celo narasla, kar pomeni, da domnevna skorumpiranost Mariborčanov sploh ni motila! Danes vemo, da je ta zgodba postala sramotna izkaznica neuspešnega dela naših tožilstev in sodišč.
Sprožilec vstaj, in tega dejstva se premalo zavedamo, je bil udarec po žepu zaradi postavljene sheme radarjev. Šele kazni so proizvedle gnev množic, da so se podale na ulice, pa še to zaradi specifične situacije s spodbudami k protestom na facebooku, od koder so bili ti anonimno vodeni. Ni mogoče prezreti niti funkcije spektakla, zaradi katere so ljudje hodili na ulice. Ves čas sem bil kritičen do romantične ‘analitične’ predstave o socialnem uporu zatiranih in obubožanih, češ Maribor je vstal zaradi revščine in brezposelnosti. Žal mi je, toda ljudi je mobiliziralo plenjenje žepov. Da si župan kaj vzame, ljudi nikoli ni motilo in dejansko jim ni šlo za to, da opravijo s koruptivno elito. V tem smislu so bile zahteve vstajniške skupine po več neposredne demokracije idealizirane. Bom parafraziral pisatelja Tarasa Kermaunerja, da bo bolj jasno: če ljudem ponudite demokracijo ali klobaso, bodo vsi vzeli klobaso. Kakšna neposredna demokracija neki, ljudstvo si želi več neposredne klobase.”
In koruptivni župan je postal celo državni sekretar.
“Situacija je postala ironična. Tako kot smo v Mariboru preganjali in uspešno razstoličili Kanglerja z mesta župana, je manj kot deset let kasneje on preganjal protestnike v funkciji državnega sekretarja. Ne vem, morda je zanje odbiral celo vodne topove in solzivec.”
Kako to, da lokalne politike, ki ste jo v času županov Kanglerja in Fištravca podrobno spremljali, spomnimo se vaše genialne izpeljanke Frandrej Fištrangler, ne komentirate več? Vas je Arsenovič tako prepričal? Dela tako dobro?
“Nikakor, ampak vsega ne zmorem, je preveč. Fenomen Kangler sem analiziral podrobno, Fištravca pa smo dejansko podprli za župana znotraj vstajniške skupine, ki je bila bolj intelektualna. V njej so bili Vlado Novak, Vesna Vuk Godina, Primož Premzl, Peter Boštjančič, Tone Partljič in drugi. Neko vstajniško nedeljo je vrag vzel šalo. Vse skupine so zatajile pri iskanju kandidata za predčasne volitve, čas za volilne postopke je že stekel in zamujen je bil rok za odprtje TRR. Če ne bi v tistem hipu predlagali Fištravca v naših vrstah, bi bile vstaje popolna polomija z vidika volitev. No, potem je omenjeni privolil v kampanjo z anonimno skupino, ki je vodila vstaje. Po zmagi jih je nepričakovano povabil na občino in jim ves čas slepo sledil.”
A ga malo branite, ker je bil vaš izbranec?
“Ne branim ga, prav nasprotno, zelo hitro sem postal njegov oster presojevalec. Sicer pa je dogajanje Večer res podrobno spremljal. Izbrani vstajniki so se začeli obnašati kot njegovi osebni telesni čuvaji, dobili so pomembne funkcije, zgradili so neke vrste mentalni obroč okoli svojega varovanca in mu sugerirali, na kakšen način naj opazuje svet in kaj naj stori. Ves mandat jim je zaupal in v funkciji župana enostavno ni bil avtonomen. Podrobnosti bi nam lahko razložil kak psihoanalitik. Kasneje me lokalno dogajanje ni več posebej pritegnilo in tudi moji resursi so žal omejeni.”
Kljub temu me zanima, kako vidite Arsenoviča.
“Oba zadnja župana Maribora sta bila talca svojega značaja. Fištravec zaradi svoje brezavtonomnosti, sedanji pa je suženj svoje nekontroliranosti in politične nespretnosti. Na mestu župana se ne morete obnašati kot gostilničar, ki miri razgrete goste in preganja otroke. Naravnost tragedija pa je, da utegne končati svoj mandat zaradi nebrzdane narave, ker občasno rad nastopa kot ulični nadzornik. Nekdo, ki je župan, bi vendarle lahko v sebi začutil, da je njegova funkcija kompleksnejša od funkcije redarja.”
Če v zapisih niste humorno pikri, ste pa zagotovo vsaj pikri. Kakšni so odzivi na vaš blog, komentarje?
“Hvala za to vprašanje, odzivi so vedno isti. Konsistentno se ukvarjam z analizo medijev že vsaj 15 let. Začel sem še prej, s primerom Petek, ko so leta 2001 napadli vašega tedanjega novinarja, in kasneje objavil knjigo. Verjamem, da vedno sledim argumentom in svoje ugotovitve tudi pošljem novinarjem, ki jih obravnavam, ampak v kakšnih 95 odstotkih nisem deležen nobenega odziva. Želel bi si vsaj internega odziva na moja stališča in kakšno pojasnilo, če se motim, toda novinarji skrajno slabo prenašate grajo svojega dela. Najlažje je reagirati užaljeno in z ignoranco. Sam sledim Juvenalovemu motu Quis custodiet ipsos custodes?, se pravi: Kdo bo čuval same pse čuvaje? Žal vedno znova ugotavljam, da si naslovniki medijske kritike niti malo ne želijo, da bi jih kdo ocenjeval.”
Tudi v avdiovarianto ste šli na blogu, slednje trendom?
“Kolega Tadej Štrok mi je predlagal, da bi snemala podkast, in prijazno vabilo sem sprejel. Njegovo opažanje je bilo, da je v Sloveniji veliko politično desno usmerjenih podkastov, zelo malo ali nič pa levo. Očitno me dojemajo kot levičarja.”
Pa ste levičar?
“Ultralevičar, če berete Demokracijo in Nova24TV. Glede na to, da se trudim biti kritičen tudi do levičarjev in, kakor vidite, tudi do Goloba, bi najbrž marsikdo na desnici bil vesel mojih ugotovitev. Sicer pa so to izmuzljive kategorije.”
Kaj se dogaja z Zofijinimi ljubimci, društvom za razvoj humanistike, ki je nastalo kot iniciativa intelektualcev proti mentalni stihiji na Štajerskem? Objavljate še, a ste manj odmevni, prodorni. Kako to?
“Društvo je zdaj spremenilo ime, ker je po 20 letih bilo deležno očitka o seksizmu, ker v imenu ni ženske oblike. Res zadnja leta deluje manj opazno, a vendar. V mestu je organiziralo več kot 300 dogodkov, ki so bili mizerno medijsko pokriti, in tu krivdo nosi tudi Večer. Po mojem prepričanju je spletna stran društva ena najbolj zgledno urejenih v našem prostoru in kar se arhiva objav tiče, je zakladnica družboslovnega in humanističnega znanja. Deluje perfektno. Če bi kje dobili denar za projekte, bi lahko tudi delovali.”
Ne samo o politikih, tudi o novinarjih nimate najboljšega mnenja. Da molčijo, so pasivni in se izmikajo konkretni diagnozi svojega stanja, pravite. Ustvarjalcem Studia City tega najbrž ni mogoče očitati. Novinarji RTV Slovenije so stavkali. Tudi STA je zagnal protestno kampanjo. Kakšna škoda nastaja in kaj bi lahko naredili novinarji?
“Navajate izjeme. Moje opazke so splošne v smislu, da ocenjujem celokupno dogajanje v Sloveniji, izhajajoč iz dolgoletnega opazovanja delovanja naših množičnih medijev. Če se pogovarjamo zgolj o sedanji situaciji na RTV Slovenija, sem zaznal, da je bila moja sicer blaga opazka o prepozni stavki slabo sprejeta s strani zaposlenih v RTV. Omenjal sem, da je škoda že storjena in je relativno velika, saj se meri po tistih, ki so odšli iz hiše, po uničeni programski shemi, odpovedanih in ukinjenih oddajah, da ne govorimo o škodi zaradi izgubljene verodostojnosti. K stavki sem apeliral že pred pol leta. Vedno znova ugotavljam, da v situacijah, ko je novinarska svoboda neposredno prizadeta zaradi političnih pritiskov in cenzure, ni dovolj upora.
Navedel bom dva primera. Svojčas je bil tudi Večer politično indoktriniran, prihajalo je do cenzure in bunkerja, v katerem so zlasti v letih 2006 in 2007 pristali določeni teksti ali so jih novinarji v znak protesta obešali na omare. Ampak refleksije in poročanja, da je prišlo do nje, v Večeru in tudi v drugih medijih ni bilo. Obstaja pa pismo nekdanjih urednikov, v katerem prisegajo, da je v njihovi hiši nikoli ni bilo, čeprav so sami vsak dan dobesedno hodili mimo bunkerja. Čudna hipokrizija! Na Delu je pred enim letom prišlo do cenzure v obliki umika članka Janeza Markeša iz sobotne priloge Dela. Priloga je bila že natisnjena, tekst pa umaknjen v tiskarni in nadomeščen z reklamo, ker je bil Markeš neprijazen do Janše. Lastnik Dela se je zelo verjetno zbal, da bi to lahko škodovalo njegovemu poslu z vlado, morda še zlasti v povezavi z izgradnjo drugega tira. Toda glej ga, zlomka, zgodba o cenzuri na Delu je bila sama cenzurirana, drugi mediji o tem niso poročali. Temu pravim lažna novinarska solidarnost, kajti na ta način se avtonomije in svobode v medijih ne da izboriti. S pretvarjanjem, da cenzure ni, že ne. Tudi urednik Ali Žerdin jo je zanikal v intervjuju s Ksenijo Horvat.
Toda vrniva se k javnemu servisu. Novinarji RTV Slovenija so po prvotnem načrtu takoj zahtevali odstop Andreja Graha Whatmougha, Jadranke Rebernik, Igorja Pirkoviča in Petra Gregorčiča. Kar so potem prekvalificirali v zahtevo po odstopu, če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev, v hipotetičen in pogojni odstop. Razumem, da so za takšno odločitev lahko taktični ali pravniški argumenti, toda mar kdo zares verjame v uspeh pogajanj? Novinarji imajo v rokah najmočnejše orodje, svoj medij. Moj recept je preprost: preden ustvarijo medijski mrk brez programa, kar je zadnja izbira, naj preprosto v čisto vsaki oddaji ponovijo svojo zahtevo po odstopu odgovornih, ki jih je nastavila politika.”
Ob tem so teme o lastništvu medijev potihnile. Ampak jedro problemov izvira tudi od tam. Je zadružno lastništvo medijev še model prihodnosti?
“Zadružno lastništvo je model, s katerim so se pred leti kot idejo poigravali tudi v vaši časopisni hiši. Običajno se pokaže, da so novinarji sami tisti, ki podvomijo o njej, saj bi morali participirati s svojim denarjem, in na tej točki se največkrat zatakne. Gorenjski glas je primer, kjer model deluje solidno, a nimam dovolj podatkov. Gotovo bi tak koncept prispeval k demonopolizaciji klasičnega medijskega lastništva, ki kaže tendenco vse večje koncentracije. Medijska krajina se močno homogenizira v rokah maloštevilnih elit ali posameznikov, kar je resna nevarnost in past. Se strinjam z vami, da je tema medijskega lastništva spregledana, morda tudi zaradi že izvršene monopolizacije, kajti novinarji medija, ki je v lasti tajkuna, najbrž ne bodo motivirani problematizirati že zaradi njega.”
Kakšna je medijska scena v Sloveniji, lahko povzamete, prosim?
“Čisto na kratko bi jo, z nekaj redkimi izjemami, opisal kot nenavadno inertno. Ko razmišljam, kakšni so razlogi, vedno pridem do treh ključnih, vseh najbrž enakomerno porazdeljenih, saj nobeden ne prevladuje. Prvi je nenavadna pasivnost, samozadostnost in anemičnost novinarjev. Drugi razlog tiči v neprofesionalnosti, neznanju in nestrokovnosti. In tretji je politična pristranost, nemoralnost in vodljivost, včasih tudi lastniško obarvana.”
Če so novinarji pasivni, nagnjeni k oportunizmu in samocenzuri, ali ni podobno tudi med akademiki?
“Absolutno drži. Veliko primerov je. Spomnite se na cvetober rektorjev, ki so lani februarja kolektivno potovali na Brdo moledovat predsednika vlade, če bi jim jeseni dovolil vpis v prvi letnik študija na fakultetah. Tam so sedeli kot šolarčki, ker se je Janša pač škandalozno odločil, da v tistem hipu vlada ne bo dala soglasja k vpisu. Zdelo se je, da so se bili pripravljeni zelo ponižno obnašati ob avtokratu na oblasti.”
Kdo še zmore toliko poguma, kot ga ima sindikalistka mariborske univerze, ki se kljub pritiskom oglaša o nepravilnostih? Vi o stanju na univerzi in o rektorju ne upate ali nočete nič napisati?
“Se vam zdi? Pisal sem. Bil pri prejšnjem rektorju dr. Igorju Tičarju deležen posrednih namigov s sankcijo, ker sem z drugimi kolegi protestiral pred rektoratom. No, hodil sem na zagovor že k dr. Ludviku Toplaku, ker sem ga grajal kot mlad asistent. Večer mi je objavljal ne ravno prijazne zapise o rektorju dr. Ivanu Rozmanu in spet je bilo vse narobe. Skratka, ne bi si pustil očitati, da sem nekritičen. Ne vem pa, kje bi moral pisati. Najbrž spet kar na svojem blogu, posvečenem analizi medijskega diskurza, ker novinarji mi ne ponujajo prostora niti ne sprašujejo. Poglejte, ta intervju je moj prvi solo intervju za Večer sploh – in hvala zanj. Sedanji rektor Kačič je zdaj ponovil mandat in na glasovnici sploh ni bilo mogoče glasovati proti – sicer tudi pomagalo ne bi, bil je edini kandidat. Groteskno se mi zdi, da je kaznoval dva moja fakultetna kolega, dr. Simona Zupana in dr. Marijo Javornik Krečič, zaradi minornih napak. Nasploh pa bi rekel, da mariborska univerza na svojem vrhu nujno potrebuje klasičnega družboslovca in humanista s kvalitetami, kot so prudencialnost, občutek za pravičnost in etičnost. Na tem položaju ga doslej še ni bilo.”
Kar nekaj profesorjev na fakultetah toži, da sta se nivo izobraževanja in interes študentov v zadnjih letih drastično znižala. Se strinjate s to oceno in kaj vi počnete v predavalnici, da animirate mlade? Kaj zanima nove generacije?
“Popolnoma se strinjam z oceno. Splošna apatična klima v družbi, neke vrste nihilistična brezdušnost, je vedno močnejša in na fakultetah temu velikokrat nismo kos. Najbrž sem subjektiven, toda znanje študentov se vsako leto niža in s tem tudi naša pričakovanja. Univerza najbrž ne opravlja dovolj dobro svojega poslanstva. Pričakoval bi tudi, da vsaj družboslovci in humanisti prevzamejo tudi družbeno funkcijo javnih intelektualcev, ampak od tega raje bežijo. Akademska sfera se kaže kot samozadostna, avtarktična, bori se za svoje stolčke, deluje oportuno in gleda na svoje koristi. Spričo tega sem vedno znova zrevoltiran. Po drugi strani pa je rahlo nepravično trditi, da smo za vse slabo, tudi za nivo znanja in kompetenc študentov, krivi samo mi. Absolutno nosimo odgovornost. Vidim pa bolj zapletene družbene procese v ozadju in mladi danes vedno manj študirajo zato, da bi pridobili znanje, bolj jih zanima pridobljen papir.”
Kako poskušate to spremeniti, jih motivirati?
“Metodologija filozofov je že tisočletje približno enaka. Kaj več od tega, da poskuša profesor s svojim lastnim zgledom motivirati študente, predavati prepričljivo in s srcem, najbrž ne more narediti. Dvomim, da smo zaposleni v teh segmentih z leti postali slabši. Toda spremenila se je mentalna shema prepričanj ljudi, mladi imajo večkrat drugačne preference in resnično znanje jih pogosto ne zanima. Dajem primer – veliko se ukvarjam s pojmom ‘bullshita’, sranja, katerega značilnost je, da ljudje sledijo le še partikularnim ciljem. Kaj je res, pa jim je čisto vseeno. Bullshit je resen problem v družbi in večji od laganja, kajti lažnivec je zavezan resnici in jo pozna, ampak zanika. Bullshiter ali sralec pa je še slabši od lažnivca, za resnico mu je vseeno in želi doseči zgolj neko korist. Nekdo vam lahko prodaja čudežno kremo, pa točno ve, da ne deluje, in potemtakem vam laže. Če mu sploh ni mar, kako in ali deluje, pa je sralec, lahko bi rekli nakladač. Opustili smo sleherno refleksijo in zavezanost resničnemu spoznanju. Če študentom na predavanjih iz etike predlagaš, da bi se pogovarjali o smislu življenja, na koncu depresivno ugotoviš, da o tem res elementarnem filozofskem vprašanju sploh ne premišljajo. Ne vedo, kakšen je njihov smisel življenja, niti jih ne zanima. Ampak če nekoga ne zanima lasten smisel življenja, kako bi mu lahko osmislil karkoli drugega?”
Zakaj bi kdo sploh postal filozof in kakšen naj bo bodoči filozof?
“Filozofija ni nujno profesija, ampak je refleksivno stanje, v katerem si človek lahko tudi na osebni ravni zastavlja ključne dileme o svetu, družbi, samem sebi. Za to, da bi o tem razmišljali, ni nujno, da ste profesionalni filozof. Rad parafraziram Aristotela, ki je dejal, da se lahko odločimo, da ne bomo filozofirali, ker je to nekoristno početje, ampak če želimo dokazati, zakaj filozofija ni koristna, moramo to argumentirati. Tako da tisti, ki bi radi oporekali filozofiji, morajo uporabiti njena orodja in metode, zaradi česar so pravzaprav le naivni, če mislijo, da ne filozofirajo. Skratka, naša usoda je zapečatena: filozofiramo v vsakem primeru, najsi to želimo ali ne.”