8. 2. 2018 Cenzurirano

Dolina šentflorjanska, pozdravljena!

Slavnostni nagovor Vinka Möderndorferja na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku 2018

Spoštovani  predsednik republike, spoštovane nagrajenke in nagrajenci, spoštovani vsi, ki v tej deželi še niste in nočete pozabiti na umetnost – prisrčen pozdrav!

A dovolite mi najprej, da se za trenutek spomnimo velikega gledališkega umetnika, tudi nagrajenca Prešernovega sklada, Jerneja Šugmana, ki se je v svoji igralski umetnosti za vse nas neizmerno razdajal in se, žal, nedavno do konca razdal.

Dolina šentflorjanska, pozdravljena!

Tako je pred več kot stotimi leti pisatelj in dramatik Ivan Cankar pozdravil svojo in še vedno našo domovino. Ta nagovor domovine mu je bil zelo pri srcu, zato ga je v svojih delih uporabil kar nekajkrat, največkrat v knjigi Zgodbe iz doline šentflorjanske. In seveda v igri Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

            Ker v letošnjem letu obeležujemo tudi stoletnico Cankarjeve smrti, se mi zdi primerno, da se poglobimo v smisel  njegove satirične kritične misli, s katero je neutrudno bičal samozadostne Šentflorjance, predvsem njihov odnos do umetnosti nasploh in do umetnika posebej. To pa je tema, o kateri bi se morali danes spraševati celo bolj intenzivno kot pred stotimi leti.

In prav zato svoje razmišljanje naslavljam takole:

Dolina šentflorjanska, pozdravljena!

ali Kaj bi nas danes vprašal Ivan Cankar?

Svet se je v stotih letih morda res navzven spremenil, in če se je, se je zgolj na videz. Iste reči namreč danes le malo drugače poimenujemo. Ograja ali plot, kot bi lepo rekel Ivan Cankar, se danes imenuje tehnična ovira. Brezpravni hlapec Jernej, dninar brez pravic, kot je znal zapisati pisatelj, je danes prekarec. Bežanje pred dacarji pa davčna optimizacija. Razprodajo narodovega premoženja imenujemo iskanje strateških partnerjev. Laž, ki je bila v Cankarjevih časih samo enozložnica laž, danes imenujemo alternativno dejstvo. In celo vojni znamo reči mirovno posredovanje. Svet se je spremenil samo toliko, da je človek v enaindvajsetem stoletju izgubil večino težko pridobljenih pravic, izborjenih v minulem 20. stoletju. In s položajem umetnosti v družbi je enako.

»… kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu!« je Ivan Cankar zapisal v predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura v Trstu že leta 1907. Z nekaj besedami je grenko strnil svoje spoznanje glede splošnega vzdušja, ki je takrat obvladovalo dolino šentflorjansko: da, kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu! Sprašujem se: kaj je danes drugače?

Cankar je bil prepričan, da biti umetnik ni samo poklic, ampak je poslanstvo, ker je umetnik vest družbe, je njena duhovna refleksija. Umetnost pa je bila zanj srčika, Duh naroda, Duh z veliko začetnico. »Zgodovina narodove kulture je zgodovina naroda samega,« je zapisal. Svoje pisateljsko poslanstvo je čutil kot neprestano kritiko slovenstva, kot zrcalo, ki naj ga umetnik vztrajno drži svojemu narodu pred obraz. Umetnost je pravzaprav edina prava, neideološka opozicija neumnostim oblasti, bodisi vladnim in bodisi parlamentarnim.

Morda je prav v tem skrivnost, zakaj vse vlade, ne samo slovenske, tudi mnoge evropske, želijo umetnost enkrat za vselej potisniti v sfero prijetne zabave, neobvezne refleksije, med srečne urice preživljanja prostega časa po celodnevnem prekarnem delu. Moč kritične umetnosti bi radi utopili v vsesplošno komercializacijo, kjer sta pomembnejša tako imenovana gledanost in dobiček kot pa resnična kakovost.

Živimo namreč v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo.

Umetnost je zato z vsako novo vladno garnituro samostojne republike Slovenije potisnjena še bolj na obrobje narodovega življenja. Vsakič bolj odločno in celo brez sramu. Čemu? Prepričan sem, da zato, da bi umetnost popolnoma marginalizirali.

Med slovenskimi politiki se v zadnjem času pojavlja celo ideja, da je umetnost na Slovenskem že opravila svoje državotvorno in narodotvorno funkcijo, ker že  imamo svojo državo, v kateri so državne institucije prevzele poslanstvo, ki ga je nekoč imela umetnost. V resnici pa je ravno obratno. V času norega in novega kapitalističnega sužnjelastništva bi v tako majhni narodni skupnosti, kot je naš ljubi slovenski narod, umetnost morala biti edino jamstvo za ohranitev narodove biti na obzorju kulturno mnogo bolj agresivnih narodov. Prav zato je trditev, da mora umetnost izpolnjevati nekakšna pričakovanja javnosti, neumnost in to nevarna neumnost. No, priznajmo si, kakšna so v resnici kulturna pričakovanja javnosti? Zabavna glasba, kvazi etno kultura, komedije s pačenjem nastopajočih, neskončne teve nadaljevanke z lažnim čustvovanjem, popleskani umetniški kič … Če bo država v svoji kulturni politiki sledila samo pričakovanju javnosti, bo ta dežela potonila v kulturno temo.

Josip Vidmar je v svoji knjigi Obrazi opisal, kako je 12. aprila 1913 prisostvoval Cankarjevemu znamenitemu predavanju Slovenci in Jugoslovani. O tem predavanju vemo marsikaj, vemo pa tudi, da mu je prisostvovala v vsej svoji pripravljenosti policija. Na predavanju je  cenzura delovala tako rekoč v živo. Policijski komisar je hotel med predavanjem Cankarju vzeti besedo. Ga skušal celo fizično spraviti z govorniškega pulta. Sledila je burka, v kateri je oblast okoli govorniškega odra lovila pisatelja, ta pa se ni dal in je ob glasnem skandiranju prisotnih do konca razpredal svoje misli. Zato so Cankarja aretirali in ga obsodili.

Danes oblast umetnikov in govornikov ne preganja več. Politiki zelo radi poudarjajo, da v demokraciji cenzura ne obstaja, da vlada popolna svoboda izražanja svojih stališč in misli. Oblast bi danes Cankarja pustila pri miru. In to samo zato, ker je oblastnikom vseeno za izgovorjene besede državljanov. Vseeno jim je, kaj pravijo šolniki, vseeno jim je,kaj dokazujejo znanstveniki in kaj tečnarijo umetniki. Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca …. In cenzura, spoštovani, cenzura obstaja. Ampak to  je zdaj cenzura kapitala. Če vam kakšno umetniško stališče ni všeč, ga pač ukinete pod pretvezo, da ni denarja, da imamo zaukazano varčevanje, da gre za prerazporeditev sredstev. Ja, spoštovani, cenzura obstaja, samo reče se ji drugače. Denar cenzurira vse, kar mu ni po volji.

Ivan Cankar je bil nekoč svobodni pisatelj. Danes bi najbrž imel podjetje Cankar s.p., a se s svojim pisanjem ne bi mogel preživeti. Tako kot ne more preživeti večina slovenskih sp-ejev. Vlada je namreč mnoge, tudi umetnike, prisilila v ustanovitev sp-jev. S tem se vlada trka po prsih, kako v naši deželi pada število brezposelnih. V resnici pa samo raste število sp-jev, ki pa so prav tako lačni in brez dela, kot so bili prej. Nekakšna novodobna potemkinova vas. Ena mnogih demagoških prevar slovenskih oblasti. Pred stotimi leti pa je lahko Cankar živel zgolj od svojega ustvarjanja, katerega je uporno imenoval delo. Umetnik dela, je pisal, trdo dela, je rekel, in za svoje delo mora biti plačan, je na koncu pribil.

In zdaj  je morda čas za drobno podobo v Cankarjevem pisateljskem duhu, vendar ne za podobo iz sanj, pač pa za podobo iz današnjega, vsakdanjega življenja …

Po naključju sem hodil za dvema starejšima gospema, in ko sem ju na ulici prehitel, sem slišal, kako je ena od njiju rekla: »Ne pomnim, kdaj sem se zadnjič do sitega najedla.« Tako je rekla gospa svoji prijateljici, »pa sem vse življenje pošteno delala.« In ko se je v minulem letu oglasil slovenski filozof, odličen pesnik, prevajalec, intelektualec, oče treh otrok, ko je javno razgalil svojo socialno stisko, smo bili pretreseni. Pesnik, ki se je sam izpostavil, ker ne more, kljub delu,  preživeti svoje družine, žal ni edini. Mnogi v tej deželi gladujejo s tihim sramom, ki pa ni sram zaradi svoje lastne bede, ta sram je že davno presežen. Ljudi v tej deželi je sram za Slovenijo, saj zelo dobro vedo, kakšno prihodnost ima država, v kateri stradajo doktorji filozofije, pesniki, prevajalci … Ali je dolina Šentflorjanska res dežela, v kateri morajo znanstveniki in raziskovalci na cesto, da bi oblast prepričali o nujnosti njihovega obstoja, a morajo ljudje res pred parlament, da bi oblastniki videli, da slabo živijo, morajo šolniki, umetniki res nositi transparente pred vlado, da bi oblast sprevidela, da so vsi ti ljudje za obstoj naroda nujni, da so oni narod? bi nas naravnost vprašal Cankar.  Slovenija je majhna dežela, malo nas je, zato bi morali, in lahko bi poskrbeli drug za drugega. Politiki pa bi morali biti na čelu te skrbi. Zato smo jim dali svoj glas. Tudi vzamemo jim ga lahko.

Cankar je bil prepričan, da so politični voditelji naroda vedno takšni, kot si jih narod zasluži: da so odslikava ljudi, ki jih voditelji vodijo. Vendar je vseeno upal, da bo nekoč, ko bo njegov narod iz doline šentflorjanske oblikoval svojo državo, vse drugače. Pa se žal to ni zgodilo. Šentflorjanci še vedno ne marajo umetnika Petra. In njihovi voditelji seveda tudi ne.

V tem smislu je bil Cankarjev boj zaman. Odnos Šentflorjancev do umetnika Petra, ki ga imenujejo razbojnik in kontrabantar, je še vedno enak kot pred stoletjem. In tudi danes se politični in gospodarski veljaki pogajajo in barantajo z umetniki za plačilo njihovega dela, za razkošne bankete pa jim seveda ni nikoli škoda denarja. Ali če malo parafraziramo Cankarja: umetnost je sicer dobra, najboljše pa so vendarle pečene piške!

Stanje duha je v naši ljubi domovini vsak dan bolj porazno. In za to so odgovorni tudi naši politični voditelji. Če oblast ne spoštuje ustvarjalnosti, ne moremo pričakovati, da jo bodo spoštovali državljani.

Ivan Cankar res ne bi bil zadovoljen z današnjim časom. Marsikaj bi nas hotel vprašati.

Gotovo bi nas brez dlake na jeziku vprašal: Kje je nova Narodna in univerzitetna knjižnica? Zelo bi se začudil, ker je nismo mogli ali da je nismo hoteli zgraditi v več kot četrt stoletja, odkar imamo svojo lastno državo.

Kako to, bi bil radoveden, da s takšno lahkoto financirate tuja podjetja, in kako je mogoče, da, odkar imate svojo državo, tako zelo ponižujete kulturo, umetnike in intelektualno delo? Zakaj v četrt stoletja, to bi se Cankarju, ki je živel komaj dvainštirideset let, zdelo zares veliko, zakaj je bilo  v vseh letih samostojne države tako malo vlaganj v pomembne kulturne objekte in projekte? Ivan bi bil jako začuden. In to upravičeno.

V sedemindvajsetih letih obstoja slovenske države so demokratično izvoljene oblasti premalo dale slovenski umetnosti in preveč stlačile v svoje žepe.

V Sloveniji vsak dan kršimo umetnikove pravice. Celo javne kulturne ustanove hočejo, da jim umetniki odstopajo svoja dela za žaljivo nizko plačilo ali celo zastonj. Delo zastonj pa je nezakonito. In ko na javni televiziji, na primer, ki bi morala biti največja nacionalna kulturna ustanova, kulturo izrinjajo s programa, se država,  njena ustanoviteljica, sploh ne zgane. Kot da se je kultura ne tiče.

Slovenskega intelektualnega in materialnega bogastva ni pokradla tujina, niso nas osiromašili tujci. Sami smo se pokradli. Največji nasprotnik Slovencev smo Slovenci sami. Tudi s tem bi se strinjal Cankar, samo da on ne bi rekel Slovenci, temveč Šentflorjanci. In v resnici to tudi smo. Častilci svetnika, ki je zavetnik gasilcev. Le da namesto resničnih požarov, kot to počnejo pravi in požrtvovalni gasilci, z največjim veseljem gasimo sami sebe, svoje talente, svoje presežke, svoje sposobne ljudi, ki pred slovensko politično brezbrižnostjo bežijo v tujino in svojo pamet, svojo nadarjenost nudijo tujcem. Spoštovani, zelo uspešno gasimo žar svoje kulture, svojega šolstva,  lastnih socialnih sistemov, gasimo minulo delo, svojo preteklost, vse, kar je bilo vrednega v tej deželi, vse, kar so ustvarili naši predniki, gasimo, gasimo, gasimo …

Spričo tega dejstva Cankar ne bi bil le začuden, pač pa bi bil razočaran.

Večkrat nas politiki z otožnimi očmi prepričujejo, da zadeve ne gredo tako hitro, da se le počasi daleč pride … Da umetniki in kulturniki ne smemo biti preveč neučakani, da enkrat že bo, drugo leto, v naslednjem mandatu … Državljani pa smo vsak dan priča, da se da kak zakon sprejeti zelo hitro. Da je, če je treba ustreči tujcem, mogoče vso birokracijo urediti tako rekoč čez noč. Fraza, da v tej deželi ni dovolj denarja za umetnost, je vedno bolj očitna laž. Čez noč se najde stotine milijonov, čez noč se napišejo zakoni, ki jih naslednji dan že tudi izvajamo, kakor recimo lex Mercator, lex Magna, lex 2TDK. Zakaj ne bi sprejeli še lex slovenski film, vas sprašujem, zakaj ne lex slovenski sodobni ples, zakaj ne lex slovenska knjiga … zakaj ne lex umetnost in kultura? Pa dobro vemo, da gre pri tem za drobiž.

Ali pa morda prav zato ne, ker je v igri samo drobiž?

Cankar je bil tečen in vztrajen. Vprašal bi nas še marsikaj. Kje je nova Drama, na primer. Boste pustili, da nacionalno gledališče ustvarja vrhunsko umetnost v nemogočih razmerah? Ali pa boste dovolili, da se ponovi zgodba z obnovo in dograditvijo Opere, ko je neznano kam poniknilo toliko denarja, da bi lahko zgradili še drugo opero? Marsikomu bi postalo nelagodno, ko bi jih sitni Cankar takole spraševal …

            Kje je novi plesni center? bi nas še znal vprašati.  Mar narod, ki ima tako močno razvit sodobni ples v vseh mogočih različicah, ni toliko vreden, da bi dobil sodoben plesni center? In morda še eno gledališče. Novo! Zgolj za slovensko dramo in komedijo, bi nas provociral Cankar.

Kaj pa je z Mladinsko knjigo? To bi Cankarja kot pisatelja še posebej zanimalo. Boste res tako dolgo zavlačevali, da se je bo usmilil kak tajkun in z njo oplemenitil svoj pokradeni denar? In kaj je z malimi založniki? Je bil Trubarjev boj za knjigo res zaman? bi ga vznemirjalo.

Je res, bi nas začuden vprašal, da imajo javni kulturni zavodi denarja  zgolj za plače, ne pa tudi za programe in za investicije? Medtem ko neodvisni zavodi za plače še slišali niso.  Je res, da knjižnice z denarjem, ki je namenjen za knjige, popravljajo preluknjane strehe, in da imajo gledališča, Cankarjev dom, pa tudi Viba film na primer, popolnoma zastarelo tehniko … Je vizija kulturne politike res popolnoma osiromašiti javne zavode, jim zbiti ceno in jim potem poiskati zasebnega partnerja? Ali javno-zasebno partnerstvo pomeni privatizacijo in tajkunizacijo javnih kulturnih ustanov, kar bo na koncu popolnoma komercializiralo umetnost, in pripeljalo do tega, da bo merilo kvalitete zgolj všečnost in t.i. gledanost? Je to res vaš skriti namen? bi zavrtal s vprašanjem Cankar.

In kaj je s skrbjo za kulturno dediščino? bi ga še zanimalo. Gradovi, pomembna arhitektura … vse propada, bolj kot je uspelo propasti v minulih stoletjih.  Boste res vse narodne zaklade nonšalantno izpustili iz rok in raje subvencionirali tuje tovarnarje, s financami pomagali tujim naložbam, gradili železniške proge do tujčeve tovarne, zato da bo lažje odvažal bogastvo iz naše dežele?

Nova  cenena delovna mesta za vse to niso pravi izgovor. Tudi v umetnosti in kulturi  lahko vznikne zelo veliko delovnih mest.

Se res ne zavedate, da so investicije v umetnost, kulturo in izobrazbo edino bogastvo, ki bo zares ostalo slovenskemu narodu, vse ostalo je že v rokah drugih, vse ostalo ste že prodali.

Vse to bi nas lahko vprašal največji slovenski pisatelj, ko bi še živel med nami. Pa ne samo on, tudi Trubar, tudi Vodnik, tudi Linhart, celo Prešeren, pa Župančič, pa Kocbek, tudi Kajuh, Balantič, Klopčič, Finžgar, Zidar in  Rožanc …,  Ja, vsi ti ne enako misleči, celo na različnih obrežjih svetovnih nazorov, ki pa so vsak posebej nesebično prispevali svojo kreativnost, da se je lahko ta maloštevilni narod prebil do enaindvajsetega stoletja, in to celo s svojo lastno državo.

A naposled bi Ivan vprašal tudi nas, ki nismo oblastniki, nas, ki samo glasujemo, vprašal bi: Zakaj se ne uprete? Zakaj ne zahtevate? Zakaj ste pohlevni hlapci, ne samo pred evropskimi, ampak  tudi pred lastnimi političnimi voditelji? Zakaj še vedno ne živite kot narod? Ste zgolj Šentflorjanci – prebivalci neke doline, ne pa države. Če bi svojo dolino razumeli kot državo, bi vendarle bili bolj samozavestni in bi tudi lepše ravnali z njo.

Končno pa  naj za nekaj hipcev dobesedno ponovimo besede Cankarjevega umetnika Petra, kot mu jih je pred več kot stotimi leti položil v usta v igri Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Ko umetnika Petra njegova  lepa Jacinta, nekateri jo imenujejo kar poosebljenje umetnosti, prosi, naj ji končno že predstavi svojo domovino, svojo deželo, svoje ljudi … z besedami :

 O Peter … Obljubil si Jacinti paradiž —
pokaži zdaj, odpri ji paradiž!,

ji umetnik Peter  odgovori:

Jacintamalo bo veselja s hlapci,
veselja malo in lepote nič!
… Preveč je namreč hlapcev in tlačanov,
preveč jih je v dolini šentflorjanski!

Ko nato umetnik Peter vstane iz njunega ljubezenskega gnezda, spregovori:

Kaj ni to znamenje bolezni hude,
da sem se s tiho, sramežljivo slastjo
napotil v to dolino šentflorjansko?
Da sem ti jo pokazal s tako gesto,
kot da bi materi nevesto kazal?
Da sem pozabil, da ne mislim nič,
kakó sem jokal po teh belih cestah,
kakó so me gonili kakor psà
in tepli me, otroka, kakor vola
pred plugom! Da ne mislim čisto nič,
kakó sem svojo prvo kri prelil,
kakó sem stopil prédnje s čistim srcem,
pokazal jim, umetnik, svoje srce —
in so pljuvali nanj! — O domovina,
ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi,
ga zasmehuješ! —