Poročilo s predstavitve nove spletne strani zofijini.net in okrogle mize na temo medijske prezence humanistike
V petek, 14.3., smo Zofijini ljubimci ob bok 13. obletnice formalne ustanovitev društva, pripravili javno predstavitev nove spletne strani, ob tej priložnosti pa smo organizirali še pogovor na temo medijske prezence humanistike.
Gostje pogovora
Z nami so kote okrogle mize delili dr. Tomaž Grušovnik, Žiga Brdnik in dr. Boris Vezjak. Tomaž Grušovnik je filozof in publicist, zaposlen na Univerzi na Primorskem, kjer poučuje na Pedagoški fakulteti. Leta 2008 je v reviji Dialogi objavil prispevek z naslovom »Filozofija danes«, v katerem temeljito preizprašuje vlogo filozofije v javnem (medijskem) prostoru. Žiga Brdnik je diplomirani novinar in filozof, sodelavec časopisa Večer. Je član društva Hedonističnih Kreativcev in programske ekipe Zavoda Udarnik. Diplomiral je s temo »Filozofija kot teoretski temelj in refleksivni moment množičnega tiska«. Boris Vezjak predava filozofijo na Filozofski in Pedagoški fakulteti v Mariboru. Kot komentator in bloger je oster kritik slovenske družbene stvarnosti, predvsem medijskega in političnega diskurza. Leta 2001 je za Dialoge pripravil obširno temo z naslovom »Mariborski mediji in humanistika«, v kateri raziskuje vlogo humanistike v mariborskih medijih.
Kaj je digitalna humanistika?
Digitalna humanistika (DH) je veda znotraj širšega polja humanistike, ki se postopoma razvija v skladu z novimi tehnologijami. Kot je zapisano v definiciji na Wikipediji, je eden izmed ciljev digitalne humanistike, »da bi se humanistika ne sukala le okoli besedil in člankov, ampak da bi vključevala tudi večpredstavne vsebine, elektronske podatkovne baze in dinamičnega okolja.« V »Manifestu digitalne humanistike«, ki ga je v slovenščino prevedel eden od pionirjev digitalne humanistike pri nas, slovenski literarni zgodovinar Míran Hládnik, so omembe vredni še naslednji poudarki: digitalna humanistika je skupek raziskovalnih praks, ki jim tisk ni več ekskluzivni ali normativni medij za produciranje in objavljanje spoznanj, spočetka je bila usmerjena v analizo tiska, zdaj vedno bolj tudi v analizo digitalnih medijev, v prvi fazi je izhajala iz kvantitativne analize velikih podatkovnih zbirk, za naprej jo zanimajo tudi kvalitativne in interpretativne metode, interdisciplinarnost ji pomaga spremenit izraz in metode znanstvenega dela, njeno geslo so prosto dostopni viri, utopična je tudi z zahtevami po nefiksiranem, nedokončanem, neumestljivem … znanju, zavzema se za kreativno spodkopavanje tradicionalne avtorske zakonodaje (copyrighta), kopijo ceni bolj kot original, v skladu z etimološkim pomenom besede copia ‘obilje’, ‘blagostanje’, zahteva skupinsko delo, kolaboracijo in sprejemanje nerutinskih, tveganih odločitev, digitalnemu humanistu je zelo mar za publiko, zato skuša svojo znanost napraviti veselo in zabavno ter prestopa meje svoje akademske inštitucije, cilj ni končni izdelek, ampak proces izdelovanja sam, obvladuje jo wikinomika: množična produkcija, množično avtorstvo, množično uredništvo, ne gre ji za novo občo kulturo niti za množico privatnih diskurzov, ampak za povezovanje individualnih izraznih in kulturnih praks, briše razliko med učiteljem in učencem, nastopa proti tradicionalni humanistiki, ki jo drobijo nacije, jeziki in metode in predlaga novo organizacijo humanističnih panog.
Naslov, ki smo ga ob tej priložnosti izbrali za našo prireditev, tako po našem mnenju zelo dobro označuje tisto, kar za humanistiko predstavlja naš spletna stran in zaradi česar se v svoji dejavnosti v najširši definiciji DH prepoznavamo tudi sami.
Spletna stran zofijini.net
Društvo Zofijini ljubimci je nastalo sredi digitalne revolucije in tako ni moglo zaobiti dejstva, da bo svoje poslanstvo opravljalo predvsem v digitalnih okoljih. Spletna stran je tako že od samega začetka eno naših najpomembnejših orodij za osveščanje javnosti na področju humanistike in filozofije ter posredovanja tehtne pisane besede. Od prvih korakov v svet digitalnega, je osrednja spletna stran že nekajkrat temeljito spremenila svojo podobo. Zaradi naraščajočega obsega vsebin in novih tehnoloških rešitev, smo se lani ponovno podali na pot temeljite preobrazbe, katere namen je bil en sam -, naša humanistična prizadevanja še bolj trdno umestiti v »spletno vesolje« in jih hkrati približati čim širši publiki.
Ob tem, da mineva natanko 13. let od formalne ustanovitve društva Zofijini ljubimci, je hkrati poteklo skoraj natanko leto dni od dneva, ko smo osnovno »lupino« nove spletne strani postavili na strežnik. V tem letu, ki je minilo od takrat, smo ob veliki pomoči številnih sodelavcev, ki jim ob tej priložnosti izrekamo posebno zahvalo, stran zapolnili in dokončno oblikovali.
Našo stran na dan v povprečju obišče med 200 in 400 ljudi, kar pomeni nekje okoli 2000 ljudi na teden. Aktualno število prispevkov je 2111 na strani Zofijinih, 151 na strani Sekcije za promocijo UTD 151 in 65 na pedagoški strani Učilnica. Skupno število avtorjev, ki so zabeleženi na naši strani je trenutno 875. Stran vsebuje še 572 zvočnih in 35 avtorskih video posnetkov, ki jih lahko med drugim poiščete pod več kot 4000 različnimi ključnimi besedami. Ob tem v društvu ob spletni strani vzdržujemo še 5 tematskih blogov, ki dopolnjujejo vsebino osrednje spletne strani.
Ob predstavitvi spletne strani smo za popotnico in lažjo uporabo spletne strani pripravili tudi obširna in nazorna video in tekstovna navodila, ki jih lahko najdete na povezavi: http://zofijini.net/navodila-za-uporabo-spletne-strani-zofijini-net/.
Kaj je humanistika?
Tudi humanistika ni enoznačen pojem, o katerem pomenu bi vladalo absolutno soglasje. Tako najdemo o humanistiki številne definicije, mnoge med njimi tudi protislovne, kar je gotovo ena od večjih ovir boljši prepoznavnosti in učinkovitosti humanističnih prizadevanj. Med najbolj splošnimi definicijami humanistike je morda lahko naslednja:
»Skozi zgodovino so vedno bili nereligiozni ljudje, ki so verjeli, da je to življenje edino življenje, ki ga imamo, da je vesolje naravni fenomen, ki nima nadnaravnega ozadja in da lahko živimo etična in polna življenja na temelju razuma in človečnosti. Pri odkrivanju resnice o univerzumu so zaupali znanstveni metodi, dokazom in razumu ter človekovo blagostanje in srečo postavljali v center svojega etičnega odločanja. To so bili in so humanisti.« (iz definicije humanistike na strani http://corkhumanists.weebly.com/what-is-humanism.html)
Zdi se, da pomen in potreba po ohranjanju humanistike narašča, saj se z razraščanjem specifične ekonomske paradigme, širijo klici o njeni nepotrebnosti. Na nas je torej toliko večja odgovornost, da dokažemo nasprotno.
Humanistika v medijih
V preteklosti je vsak od gostov okrogle mize napisal tekst, ki se vsak na svoj način dotika tega, kar je bila tudi osrednja iztočnica pogovora –, kako se humanistika »znajdeva« v času digitalnih medijev.
Po časovni kronologiji smo okroglo mizo začeli z vpogledom v humanistiko v Mariboru in njeno prezentacijo v medijih, ki jo je v posebni številki Dialogov leta 2001 pripravil dr. Boris Vezjak. Predvsem članek dr. Andreja Fištravca in Vezjakov uvodnik v naslednjo številko (komentar komentarjev), sta požela nemalo negodovanja in daljšo korespondenco v Večeru s tedanjo urednico kulture.
Andrej Fištravec je v uvodu v svoj prispevek leta 2001 o pomembnosti medijske prezence zapisal:
»Ni potrebno biti ravno fenomenolog, da bi se lahko strinjal s predpostavko, da je za družben obstoj katerekoli človekove dejavnosti izjemno pomembno, da le-to beležijo sodobni mediji. Če pa sem enostranski (če torej gledam na družbo zgolj kot splet formalni institucij in formalnih odnosov), potem si celo lahko privoščim trditev, da za družbo neka dejavnost obstaja samo v toliko, v kolikor o njej poročajo mediji.
Časopis »Večer« je v Mariboru in v SV delu Slovenije osrednji dnevnik, ki gotovo pomembno prispeva k oblikovanju tukajšnjih javnih mnenj. Vendar ne smem pozabiti, da »Večer« ni nekaj več ali celo izven tega prostora, ampak so njegovi novinarji in uredniki tudi svojstven odraz tega istega »duha«, ki ga pomagajo »vzpostavljati« s svojimi novinarskimi in uredniškimi izdelki in odločitvami.« (Mariborski mediji in humanistika http://zofijini.net/mediji_mbhumanistika/, 2001)
Po mnenju dr. Vezjaka se problematika humanistike v medijih precej veže na vprašanje odgovornosti intelektualcev. Boris Vezjak kot angažiran intelektualec opozarja na manko humanistike v javnem prostoru, plod česar so seveda tako društvo Zofijinih, kot številni polemični prispevki v revijah in na spletu. Že od nekdaj opaža, da beseda literatov pri nas v javnem prostoru šteje več od druge humanistike. Zofijinim je recimo, kot je pokazala tudi analiza dr. Fištravca, že leta 2001 kazalo precej slabo. Niso bili deležni neke dostojne medijske pokritosti in pozornosti, ki bi si jo morda zaslužili, danes pa je na tem področju samo še huje. Humanist in intelektualec to namreč ne more biti v polnem smislu, če ga ni v javnosti, tam pa je lahko prisoten predvsem preko medijev. Zofijini iz te perspektive brez digitalnega sveta, spletne strani do danes sploh ne bi mogli preživeti. To je namreč še edino okno v svet, preko katerega lahko posredujemo svoje ideje.
Tomažev prispevek se nanaša na »filozofijo danes« in si v sklopu tega zastavlja naslednja vprašanja: »so razlogi za preplah okoli krize filozofije upravičeni, je filozofija za družbo lahko koristna – in če, kako?« Začel je z ugotovitvijo, da se z dnevom filozofije, ki ga je Unesco postavil ob bok drugim “katastrofam”, ki jih moramo obeleževati, da o njih sploh obstaja neka zavest, kaže na percepcijo krize humanistike. V delu prispevka, v katerem preverja statistiko, pa dokazuje, da je danes filozofija najuspešnejša v vsej svoji zgodovini. Primerljivo s popularno kulturo je to seveda še vedno margina, a vendar številke niso zanemarljive. Humanistika v smislu produkcije torej danes nikakor ni v krizi, pesimistična perspektiva o koncu koncev, pa je skozi zgodovino vedno prisotna.
»Prva ugotovitev, ki jo za našo raziskavo lahko potemtakem izpeljemo iz Collinsa, in ta je statistična, nam je s tem že na dlani: podatki o količini produkcije filozofske in humanistične literature. Če lahko vzamemo to za merilo stanja filozofije, ne v inherentnem smislu kot stanje duha, temveč v smislu aktivnosti, bi bilo naravnost nerazumno sklepati na krizo filozofije. Prej obratno: filozofiji gre celo tako dobro, da ji je nemogoče slediti. Nenazadnje je celo v tako majhni državi, kot je Slovenija, filozofska produkcija tolikšna, vštevši sem prevodno literaturo, da ji en človek sam več ne more slediti. Kaj šele, da bi sledil svetovni produkciji. Tudi odpiranje novih oddelkov na univerzah, ki ponujajo študij filozofije, je v zadnjih dvajsetih letih praktično vzcvetelo. Da ne omenjamo študijskih smeri, ki so praktično filozofske, a nosijo nekoliko drugačno, ‘posodobljeno’ ime; tudi te so se razširile. Ponudba najrazličnejši filozofskih predmetov je eksplodirala. Poleg vsega pa moramo upoštevati še študentska gibanja in iniciative, ki pogosto nimajo formalnega univerzitetnega statusa, a predstavljajo žive centre filozofskih ‘interakcijskih ritualov.’ Prištejmo še sem najrazličnejše bloge ter spletne strani in situacija je v smislu filozofske aktivnosti vse prej kot slaba, upoštevajoč število slovenskega prebivalstva. […]
O precejšnjem zanimanju za filozofijo lahko pričajo tudi podatki o gledanosti filozofskega gradiva na spletu po svetu. Res je, da filozofske videovsebine po gledanosti niso primerljive s pop zvezdami, toda vendarle so delno primerljive s slavnimi psihologi, pesniki in znanstveniki. Med drugim se filozofija seli tudi v igre kot didaktične pripomočke pri učenju ali celo videoigre, kar pomeni, da lahko posameznik informacijo o filozofskem konceptu pridobi z zelo različnih medijev.« (Filozofija danes, http://zofijini.net/modrost_filozofija_danes/, 2008)
To pa seveda še ne pomeni, da gre humanistiki danes super. Daleč od tega. Stanje danes nikakor ni rožnato. Med pomembnejšimi problemi dr. Grušovnik izpostavi vse večje omejevanje dostopa do informacij, ki je na nek način posledica komercializacije znanosti. Zaseben kapital se namreč seli v samo točko nadzora nad produkcijo humanistike. To je danes veliki problem, univerzitetna populacija pa to mirno in nekritično sprejema v duhu idej o sodelovanju univerze z gospodarstvom. Univerza se je na ta način znašala na trgu, kar za obstoj humanistike gotovo ni dober obet. Sploh, ker večina projektov, razpisov danes ni več naklonjenih humanističnim vsebinah. To je v veliki meri spodkopalo tudi akademsko solidarnost, saj vsi perkerno nabirajo točke za projekte, da lahko na ta način sploh ohranijo delo in nek minimalni standard preživetja. Ta tekma za reference po njegovi oceni ubija humanistiko. Tudi na drugih področji ni kaj bistveno bolje, ker so intelektualci vse bolj prekerni, vpreženi v različne projekte, samo za to, da lahko preživijo in za kaj drugega ne ostane ne časa, ne volje. Intelektualci so iz te perspektive celo nižje od navadnega delavca. Vse bolj se dozdeva, da bodo v prihodnje lahko predavali le še tisti, ki si bodo to lahko privoščili. Intelektualec je vse bolj vpleten v neoliberalni stroj produkcije. Vsi se trudijo zgolj preživeti, za kritičnost pa ne ostane ničesar, posledično tudi solidarnost do kolegov izgublja na pomenu.
Žiga Brdnik se je v svojem prispevku angažirano lotil prispevka odgovornih intelektualcev v medijih, pri čemer je v praktični raziskavi posebej izpostavi Renato Salecel in Borisa Vezjaka. Diplomsko delo obravnava pojavljanje filozofije v množičnem tisku in posledično njen vpliv na teorijo in prakso množičnih medijih.
»Raziskati želim, koliko filozofija nastopa kot teoretski temelj in refleksivni moment množičnega tiska tudi pri nas in v kolikšni meri slovenski filozofski avtorji, ki se pojavljajo v našem tisku, zanj predstavljajo tematsko, vsebinsko, žanrsko in diskurzivno dopolnitev in zapolnitev manka (samo)refleksije in (samo)analize delovanja množičnega tiska, njegovih akterjev in drugih medijev. […]
Želel sem raziskati, kaj profesionalna filozofa, ki nista neposredno izučena za novinarsko delo, prispevata k množičnemu tisku pri nas in kako se s svojim mišljenjem in pisanjem znajdeta v medijskem prostoru. Zakaj tako tesno z njima sodelujejo uredniki in kaj se je slovenska javnost lahko naučila iz njunega medijskega dela. Prav pri Vezjaku in Saleclovi sem najbolj jasno opazil, kako se njuno strokovno delo preliva v medijski prostor, kjer postaja razumljivo in dostopno širši javnosti in uporabno na aktualnih primerih ter problemih iz naših življenj in družbe.« (Filozofija kot teoretski temelj in refleksivni moment množičnega tiska http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/brdnik-ziga.pdf, 2013)
Po njegovem mnenju novinarjem danes primanjkuje humanistične, filozofske izobrazbe, kar je velik problem pri pristopu do teh vsebin, saj večino tega novinarji ne razumejo in potem o tem tudi težko pišejo. Običajen pristop do prispevkov zahteva zapise formata »za in proti«, ki je danes popolnoma ukalupil novinarstvo, za poglobljene analize pa tako ni več prostora in tudi niso zaželene, saj so tržno premalo zanimive. Vse to rezultira v zelo poenostavljeni percepciji sveta. Ker so tudi mediji v zelo prekerni situaciji na trgu, to pomeni omejevanje humanističnih vsebin in podajanje tistega, kar se pač prodaja.
Dragica Korade:
»Zagotovo je vloga medijev pri negovanju humanistične tradicije in kulture nasploh že po definiciji velika. Ampak tisti trenutek, ko jih je država postavila na povampirjeni trg in jih menda sedaj že prodaja tujcem, je izpisala tudi medijsko usodo humanistični tradiciji in kulturi. Gre pač za presežke, ki jih trg ne priznava. Tendence so kajpada – tržne.« […]
»Ne slepimo se: mediji v zdajšnjem konkurenčnem boju za večjo prisotnost družboslovja in humanistike ne bodo storili nič. Ni profitabilna. Kar lahko sama storim, je to, da prepričam družboslovce, da se naučijo pisati za medije. Če bodo redno navzoči v medijih, jih bo morda publika začela pogrešati.«
Boris Vezjak:
»Zgodovinsko vzeto postaja v Mariboru prevladujoče mnenje, da humanistična produkcija še ni doživela svojega pravega razmaha. Za obstoječe stanje so zagotovo odgovorni humanisti sami. Toda v kakšnem smislu so odgovorni, ko gre za približevanje njihovih spoznanj, stališč in odkritij širši javnosti? V kakšnem smislu so odgovorni, ko želijo svoje ugotovitve posredovati množicam, še zlasti takrat, ko te ugotovitve neposredno zadevajo njih kot posameznike in pripadne družbe ali celo državljane? Kritični in vednostni potencial humanistike bi na tem mestu morala imeti posebno mesto, kolikor se ukvarjata s človekom in znanjem o njem ter se neposredno v neskončno pomembnih zadevah naslavljata na samega bralca ali poslušalca – uporabnika medijev.« […]
»Prvi problem, ki se tu lahko zastavi, je ta, kako razumeti to novoodprto fronto. Motivacija, ki pelje do nesporazuma, je verjetno precej enostavna: humanistika in družboslovje sta v Mariboru začeli terjati večji delež zase. In sta nezadovoljni s svojo prezentacijo. Mediji so po drugi strani zadovoljni s stanjem in taisto prezentacijo. Tako nezadovoljstvo prvih kot zadovoljstvo drugih bi zahtevala dodatna pojasnila in v tem uvodniku se ne bomo mogli dotakniti spekulacij o njih. Zato izpostavimo zgolj sam problem njune istočasnosti: kako lahko, in s kakšnimi upravičenimi razlogi, prvo in drugo mnenje sploh koeksistirata?« (Mariborski mediji in humanistika, http://zofijini.net/mediji_mbhumanistika/, 2001)
Tudi o odzivu intelektualcev v Mariboru dr. Vezjak ugotavlja, da je res majhen, šibak. Kje za to tiči razlog, je težko natančno ugotoviti. Deloma je razlog gotovo v vse večji prekernosti intelektualcev samih, deloma pa nedvomno tudi v medijih.
Melita Forstnerič Hajnšek:
»Glavno »omejitev« verjetno predstavlja sedanja študentska populacija, ki je neangažirana, pridobitniška, hedonistično nastrojena, konformna… Hude besede, a vse to bi bilo moč sklepati po delovanju študentarije tako v Študentski organizaciji UM kot v pararektorskem študentskem svetu. Žal. Če bi bila študentarija revolucionarna, kot je bila tista v šestdesetih ali tista v osemdesetih, ko je Katedra še cvetela, bi bilo najbrž marsikaj drugače, tudi na področju medijev.«
Dragica Korade:
»Velike omejitve vidim v publiki, ki Katedre in podobnih časopisov prav nič ne pogreša. V to publiko umeščam zlasti Univerzo, ki je zdaj pripravljena utišati celo Marš. Če humanistične in družboslovne vsebine niso mogle preživeti v univerzitetnem mediju, potem je skorajda absurdno vprašanje, kaj si lahko v tem smislu obetamo od drugih stebrov družbe. Če namreč univerza ni skrbnik svobodnega in kultiviranega duha, potem se nam ne piše nič dobrega.« (Mariborski mediji in humanistika, http://zofijini.net/mediji_mbhumanistika/, 2001)
Skozi pogovor smo ugotavljali, da vse večja »rumenizacija« medijev, slaba ali nezadostna izobrazbena raven novinarjev in način dela medijev, od organizacij, ki producijrajo zahtevnejše vsebine zahteva, da če želijo na kak način v medije, morajo vse več dela namesto novinarjev narediti sami. Za to vse bolj v odnosih z mediji prevladuje tudi industrija odnosov z javnostjo.
Če bi se novinarji zgledovali po humanistiki, po mnenju Žige Brdnika, ne bi bili v takšni situaciji kot so, ker poslanstvo novinarstva konec koncev ni veliko drugačno od humanistike. Oboji bi si morali skupaj prizadevati za razvoj družbe.
Alternative
Kakšne pa se alternative, ki se pri dostopu do širše javnosti ponujajo humanistični skupnosti? Ali takšne klasične medije, kot jih imamo trenutno, sploh še potrebujemo? Mladi klasičnih časopisov namreč sploh ne berejo več. Se nam v odgovor na to dilemo ponuja internet? Dr. Vezjak je na tem področju pri nas nedvomno »oral ledino«. Ima se za »cyber disidenta«, saj je blogi še edino, kar mu je ostalo. Ne za to, ker bi se za to odločil sam, ampak ker je v to enostavno prisiljen. To pa ima za rezultat tudi določeno marginalizacijo.
Tomaž Grušovnik:
»Znana British Humanist Association (BHA) se pri promoviranju svojih idej ne odreka niti pričanjem na sodiščih, niti lobiranju v parlamentu. Verniki svoje ideje že razširjajo z jumboplakati. V čem bi potemtakem bila težava, če bi se filozofi tu in tam potrudili in v časopisju razširili nekaj idej o smotrnosti filozofije, se udeležiti okroglih miz, sodelovali na sejah, spremljali pripravo zakonodaje, komentirali družbene dogodke, presojali etičnost političnih potez, marketinga in znanstvenih posegov, kritizirali prenapihnjenost in ošabnost določenih strok, ki domnevajo, da so paradigmatsko vsevedne, iskali širšo podporo svojih idej med različnimi demografskimi skupinami, ipd.? Na to komunikacijo z javnostjo bi lahko filozofi gledali kot na dolžnost: družbi vračajo sadove svojega dela, za katerega so plačani. Hkrati pa bi s tem osmišljali svoje lastno delo; dvomljivo je namreč, če je lahko človek danes zadovoljen s svojim delom, ko pa že vnaprej natanko ve, da večine njegovih člankov praktično nihče ne bo bral in da piše ‘za na polico’. Jasno je, da filozofe pogosto blokira kratkovidna uredniška politika dnevnega časopisja; toda s skupno akcijo bi nemara lahko dosegli, da bi bile družbeno-filozofske teme bolj prisotne v javnem časopisju. Nenazadnje, v ZDA filozofi predstavljajo 9,9 % vseh javnih komentatorjev. Najbrž tudi ne bi bilo mimo, če bi se za promocijo filozofije zatekli k marketinškim akcijam in na tržni način spodbujali branje filozofije. Kdor se temu upira, češ, da to filozofijo razvrednoti, mora prej pomisliti, ali se podobnim tržnim procesom v prvi vrsti sploh lahko izogne. Če se ne more, če je njegovo življenje dodobra prepredeno z marketingom in potopljeno v sistem tržnega gospodarstva, pa kljub temu še zmerom želi zagovarjati ‘čistost’ filozofije, mora resno premisliti, ali ne zastopa pozicije heglovske lepe duše, tj. takšnega posameznika, ki besedno kritizira družbo, ne da bi sprevidel, da je sam del te družbe, ki pa dejansko obstoječim razmeram ne more ponuditi dobre alternative. Morda velja še poudariti, da je v smislu promocije filozofije smiselno podrpeti akcijo ZN o dnevu filozofije, navedeno na začetku. Toliko, kar se tiče tehničnega dela filozofovega nastopanja in kanalov, ki se jih pri tem lahko posluži.« (Filozofija danes, http://zofijini.net/modrost_filozofija_danes/, 2008)
Digitalna humanistika v vsej njeni mnogoterosti je nedvomno priložnost tudi za večjo popularizacijo humanistike, a ob tem nikakor ne smeta umanjkati dialog in kritika.
»Biti danes izobražen človek je kakor živeti v knjižnici Jorge Luis Borgesa, kjer skoraj neskončni hodniki knjig vsebujejo celoten univerzum, toda nam manjka ključ do njihove vsebine.« (The Sociology of Philosophies, Randall Collins, 2001, xviii) (Filozofija danes, http://zofijini.net/modrost_filozofija_danes/, 2008)
Ker je na področju informacij danes »šuma« neznosno veliko, si brez tehnologije skoraj ne moremo več predstavljati humanističnega raziskovanja. Vendar je tehnologija lahko zgolj dobro orodje, pripomoček, nikakor pa ne sme prevzeti mesta žive interakcije. Skupaj z drugimi alternativnimi praksami se moramo naučiti, kako jo uporabljati v dobro humanistike.
Douglas Kellner:
»Novi kiberintelektualci sedanjosti morda nismo organski intelektualci določenega razreda, lahko pa postanemo »technointelectuals« novih tehnologij, kulturnih doživetij in prostorov, ki kartirajo in navigirajo po krasnih novih svetovih medijske in tehnokulture. Te tehnologije se lahko uporabijo za dominacijo ali osvoboditev, manipulacijo ali družbeno razsvetljevanje, in od aktivističnih intelektualcev sedanjosti in prihodnosti je odvisno, kako in v interesu koga se bodo uporabljale in razvijale.« (Kellner 1995, 12) (Filozofija kot teoretski temelj in refleksivni moment množičnega tiska http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/brdnik-ziga.pdf, 2013)
Tomaž Grušovnik:
»Vse navedeno so zgolj ideje, kako na prepričljivi in vsem razumljivi ravni pokazati neposreden in posreden vpliv filozofije na družbo in njeno kvaliteto. A če govorimo o tem, da je potrebno širši družbi šele prikazati pomembnost filozofije in njene vloge v svetu, se morda zdi, da je optimistični ton, s katerim je bil spisan prvi del raziskave glede stanja filozofije, nekako v nasprotju z drugim delom, kjer je vendarle razvidno, da filozofiji v širši družbi ne gre nekako najbolje in se mora – prav zato – dokazovati. Tukaj je potrebno razlikovati dve stvari: ena je, da filozofija ne bo kar tako izginila in da mišljenje ni v smrtni nevarnosti, predvsem, ker je njen vznik posledica določenih razmer. Druga pa je, da je kljub tej nesmrtnosti filozofije, kljub dejstvu, da se bodo ljudje zmerom spraševali filozofska vprašanja, kvaliteta njenega izvajanja vseeno odvisna v veliki meri od institucionalne podpore. Vloga filozofije v družbi bo večja, če bo družba to vlogo pripoznala in spodbujala njeno kultivacijo. Filozofija je, kot humanistika nasploh, del bralne kulture in kulturo je vendarle potrebno kultivirati – gojiti.« (Filozofija danes, http://zofijini.net/modrost_filozofija_danes/, 2008)