Partnerska ali zakonska zveza, prijateljevanje med moškim in žensko je zapletena, vesela, pa tudi žalostna in velikokrat pestra zgodba v življenju vsakega posameznika. Če smo na začetku srečni, sposobni premagovati nemogoče, ljubeči, bogatega besednega zaklada, se sčasoma življenje v dvoje, pa ne vselej in povsod, prelevi v vse kaj drugega, kot smo pričakovali, upali, želeli, sanjali …
Pisanje, za katerega sem se odločil, naj ne izzveni kot poučevanje, še manj spodbujanje k čemur koli, prej razmišljanje, katero morda koga celo ustavi na pragu odločitve. Ločnica med bi ali ne bi pa je tukaj zelo majhna. Največkrat prenizka ovira, da se je ne bi poskušalo, vsaj miselno, če že ne v praksi, tudi preskočiti. Moški in ženska si v takšni ali drugačni obliki zveze, v kateri sta, želita medsebojnega razumevanje in spoštovanja. V življenju je na začetku pri marsičem težko (šolanje, služba), v tem primeru pa je ravno takrat lepo, lepše, najlepše. Vse je tako, kot velikokrat preberemo v kakšnem »priročniku«, v kakšni knjigi, spremljamo v kakšnem romantičnem filmu. Pisanje pisem, danes sms-ov, telefonski klici, dogovarjanje za srečanje … Vmes pa preteče kar nekaj časa, ki ga koristno izrabimo, da vse dobro proučimo. Stilsko preobrazbo, zunanji videz, piljenje besednega zaklada, poučevanje o tem in onem, kar in česar še ne vemo, načrtovanje kraja srečanja in bla, bla, bla … In tečejo dnevi, meseci, velikokrat tudi leta. Postajamo eno. Sklenemo zakonsko zvezo ali pač ostanemo izven nje. Se družimo, prijateljujemo. Smo partnerji. Ki iščemo drug v drugem čustveno, moralno, finančno podporo, pričakujemo oporo v trenutkih, ko smo v precepu. Enostavno. Navadimo se drug na drugega. Postajamo eno. V dobrem in slabem. In v upanju, da vse ostane trdno, ker smo morebitno zakonsko zvezo potrdili dvojno. Pred županom (baje sploh ne veljavno sklenjeno, ker le-ti naj ne bi imeli pravne podlage, da to sploh počnejo) ali pred božjim odposlancem in upamo, da bo trajalo večno. Seveda tudi traja, pri mnogih dolgo. Pri drugih krajši čas. Kratek prelet mesecev, let ali desetletij v nekaj stavkih. Vmes pa zgodbe, ki jih piše zakonsko, partnersko, družinsko življenje.
Teme, katere sem se lotil danes, ne maramo preveč prebirati, gledati, se pogovarjati o tem, še najmanj, če smo kdaj koli bili sami »udeleženci« tega. Niti v literaturi ne, ob filmih se nam ježijo lasje, v živo pa pustijo velikokrat neizbrisen pečat. Kaj pripelje moškega ali žensko do razmišljanja, dejanj, ki jih imenujemo varanje? Če je v nekaterih manj razvitih družbah v okviru zakonskega življenja dovoljeno marsikaj in še več, tako moškim in ženskam (endogamna, poligamna, poliandrična zakonska zveza), v civiliziranih družbah ostaja še vedno prioriteta eksogamna zakonska, kjer se vežejo partnerji, kateri niso v sorodstveni zvezi in monogamni zakon, kjer se veže moški zgolj z žensko. Navkljub vsemu pa v takšnih ali drugačnih oblikah partnerske, zakonske ali izven zakonske zveze prihaja do težav. Vseh vrst in oblik. Med njimi pa ni izjema niti varanje, prešuštvovanje. Znana ameriška revija je postregla s podatki, ki kažejo, da 45% moških in 35% žensk vseh vara svojo/ga partnerko/ja. V povprečju se vsak drugi zakon konča z ločitvijo (pri nas skoraj vsak tretji). Ob vsem tem 78% moških sanjari o spolnih igricah z drugimi ženskami in 64% žensk o spolnih igricah s svojim partnerjem, 66% pa o spolnih igricah z drugim moškim. Presenetljivo? Kakor za koga. Največkrat je vzrok za varanje nezadovoljstvo v trenutni življenjski situaciji. Nezadovoljstvo je izredno močno čustvo, ki nas sili v to, da iščemo nove poti in izhode, skozi katere mu lahko ubežimo. Nekateri zato zapustijo družino, drugi varajo, večina ljudi pa postane neprijaznih do svojih partnerjev, ker enostavno ne vedo, kako pregnati moreče občutke. Vse zgoraj našteto je posledica tega, da se čutimo ujete v situaciji, ki nas neprestano žalosti in nas nikoli ne izpolnjuje. In razmišljamo o »skoku čez plot«. Ob tem pa seveda velikokrat pozabimo, kako hitro si lahko, če je le- ta previsok, »raztrgamo hlače«.
Od začetka do konca skupnega zakonskega/partnerskega življenja je lahko dolga, velikokrat pa tudi zelo kratka pot. Kako živeti, da je moč »preživeti«? Vse zgode in nezgode partnerske zveze. Velikokrat se opiram na osnovne človeške vrednote. Vsakdo jih nosi v sebi. Pri enih bolj, pri drugih so manj izrazito zaznane, prepričljive v praksi. Vsekakor pa dobra pot, da skupna začetna sreča ne preide v naveličanost, odtujenost, žalost in jezo, v razmišljanje, da v življenju naredimo nekaj, kar nas bo naredilo močnejšega, da preidemo zakonske/partnerske ovire ali pač partnerju dokažemo, kaj in česa smo sposobni tudi mi. Ali kar postaja vedno pogosteje razlog enega od partnerjev, da se drugemu »maščuje« za njegovo storjeno dejanje. Vse te misli, ki se pletejo v takšnih primerih po glavah moških in žensk, pa še dodatno oplemenitenje s strani znancev, kolegov, sodelavk s predlogi, kako »polepšati svoje življenje«, vodijo k temu, da je končni rezultat velikokrat tudi varanje.
Danes je poti do tega zelo veliko. Naključnih in tistih načrtovanih. Na delovnem mestu, v bližnji in daljni okolici, predvsem pa s pomočjo interneta. Ja, ta ni obsedel samo mlajših generacij (chating, messenger), temveč tudi odrasle, ki postajamo odvisni od njega službeno in »privat«. Če kdo pričakuje, da ga popeljem na »osvajalsko pot«, bo razočaran. So pa zgodbe s tega področja zanimive in predvsem življenjske, za ene radostne, za druge žalostne, tudi tragične. Na internetu lahko danes najdemo veliko tovrstnih spletnih strani, katere ponujajo pot » k sreči«. Nanje zaidemo v povprečju bolj ali manj vsi. Zaradi zvedavosti, pa tudi s točno določenim namenom, z razlogi, ki so pripeljali do tega, da smo pomislili, da si »poiščemo morebitnih sorodnih duš« zase, ki nas v danem trenutku nihče ne razume, nihče ne sprejema, ne potrjuje, morda ne mara. Tamkaj pa se potem naenkrat najde množica »strokovnjakov« za življenje, za razreševanje zakonskih/partnerskih težav. Moških in žensk. Med njimi »rednih in občasnih iskalcev« za zadovoljitev lastnih potreb, kakor tudi iskalcev »nove življenjske sreče«. Če bi ene ženske zgolj o rožah in kuharskih receptih klepetale z moškimi, bi moški rade volje bili kateri od žensk dodatek, nadomestilo in nadgradnja njihovih partnerjev. Ponudbe, ki bi jih bilo škoda zavreči. Verjetno. Običajno brez plačila, z veliko mero radodarnosti in skrajnim občutkom za diskretnost. Beseda ni konj, še vedno ostaja reklo, ki tudi v tem primeru zagotovo drži. In vse se začne ravno s pogovorom, ki traja nekaj časa, potem pa seveda »recepti« postanejo želja po izvedbi v živo. In nastane kuhinja. Ne kuhinja, štala. Zaplet, vrh, razplet. Po literarno.
Lepo je, dokler traja. Samozavest narašča, našli smo se, kaj sebe, sorodno dušo. Ki vse zna in vse ve. Čutečo osebo, njene/njegove lepe, nežne besede, ki upamo, da preidejo v dejanja. Ja, se verjetno tudi zgodi. Ali pač nikoli, odvisno od ujemanja. Želja in potreb. Strahu in bojazni. »Sedenja na dveh stolih«. Bolečine, ki posledično sledi takšnim avanturam. In seveda razkritje, ki je najbolj boleče. Ko partner ali partnerica spoznata, zaznata, da nekaj ni v redu. Skušata izvedeti kaj. Običajno premalo. Začne se agonija kje, kdo , koliko … Jeza, bolečina, strah, obup. Nadzorovanja, kontrole, kriza.
Kar smo sami skuhali, pravijo, da bi naj tudi sami pojedli. Velikokrat je to težje narediti, kot se sliši. Nevšečnosti, ki sledijo takšni avanturi, so lahko tudi pogubne. Za zakonsko ali partnersko zvezo, za družino. Čeprav sem ljubitelj kuhanja, receptov ne bom delil. Jih raje preizkusim z izbrano družbo. Morda le nasvet. V takšnem primeru zopet, enkrat več odigra svojo vlogo pogovor. Razumen pogovor. Ki bi seveda moral biti že pred tem, pa do tega sploh ne bi prišlo. Ugotoviti, kje so razlogi. Ali je to dokaz krhanja zakonske/partnerske zveze, notranjih trenj, trenutna kriza, trenutni preblisk ali tisto, kar je lahko tudi nevarno. Naveličanost. V kolikor pogovor odkrije vse te pomanjkljivosti, se zgodba lahko zaključi srečno. Ali pa tudi ne. Odvisno od globine »klepeta«, od tega ali je kriza v zakonu hujša od posledic, ki jih morebitno varanje prinese. Ker nismo nikoli dovolj pametni, kadar spregovorimo na to temo, je vprašanje, če sem naključnega bralca/ko razjezil s pisanjem ali sem ga/jo opozoril, da je vredno pred razmišljanjem o vsem tem na začetku, razmisliti tudi o koncu vsega.