Nasilje, tudi spolno, je v družbi zelo prisotno. Primerov mobinga imamo veliko (pa o tem kdaj drugič). Najbolj ogrožene so ženske, sledijo pa jim otroci. Zgrožen sem nad dejstvom, da se navkljub vlogi, ki jo imajo družina in vzgojne ustanove (vrtci, šole, tudi Cerkev), odpirajo novi primeri, nove rane. Zavračam vsakršno nasilje, predvsem pa nasilje nad šibkejšimi, nemočnimi. Nad otroki.
Nasilje kroji usodo sveta. Več ga je, bolj dokazujemo ljudje svojo »umsko šibkost«, hkrati pa fizično prevlado nad nemočnimi. Vojaško, gospodarsko, družbeno, človečno … Najbolj šibki so tisti, ki lastno nemoč kažejo »skozi svojo fizično, psihično, ekonomsko ali spolno nasilje nad sočlovekom. Veliko primerov je odkritih, razkritih, še veliko več prikritih. Žal se o marsikaterem od njih nikoli ne bo spregovorilo, saj žrtve niso dovolj močne, pogumne, da bi spregovorile o tem. O spolnem nasilju za štirimi stenami v družinskem, zakonskem ali partnerskem odnosu, kjer imajo »močnejši« pogosto občutek, da so nedotakljivi. Moških nad ženskami. Navkljub vedno bolj emancipiranim in izobraženim ženskam. Odraslih nad otroki. Navkljub vzgoji in poučevanju, kaj in kako naj se slednji uprejo, ubranijo, ko je/če je to potrebno. In kako se upreti odraslemu, močnejšemu, ko »želi vzeti tisto, kar si ne sme dovoliti nihče«? Na ulici, v šoli, doma, v Cerkvi …
Prav slednja je v zadnjem obdobju zelo na udaru. Spolne zlorabe v Cerkvi se odkrivajo znova in znova. Sosednja Avstrija, pa Nemčija, Italija, ZDA … Tudi Slovenija ne manjka na tem seznamu. Poznamo primer Frantar in še nekatere, ki so oblatili tudi slovensko RKC. Ta seveda zatrjuje obsoja spolne zlorabe v Cerkvi ter velikokrat odgovarja na vprašanja, ki jih nihče ne postavlja. Govorimo o pedofiliji (Cerkev pa želi zamegliti dejanja z efebolijo- homoseksualnost, ki privlači mladeniče med 11 in 17 letom) kot spolnem nadlegovanju otrok. Kot da ni vseeno. Spolni napad na mladoletnega otroka je kaznivo dejanje, zato pretvarjanja niso potrebna. Naj si jih tudi slovenska RKC tako želi opravičevati in kritizirati hkrati, v vsakem primeru jih ne more zaobiti. Svet in s tem tudi naša država je zgrožena nad dejanji, ki so se izvajala (upam, da bo vsaj v prihodnje tega mnogo manj) za cerkvenimi zidovi.
Velikokrat doslej sem poudarjal, da je ob vzgoji doma, v družini, ob osnovnošolskemu izobraževanju, dober suport tudi vzgoja in izobraževanje pri verski vzgoji (RKC bi jo še kako rada umestila v osnovno šolo) v Cerkvi. Razkriti dogodki postavljajo pod vprašaj »varno« versko vzgojo in rušijo zaupanje staršev ob prepuščanju dela vzgoje tudi duhovnikom. Morda bi bilo na tem mestu vredno poudariti (enkrat več), da bi spolnih napadov, zlorab, predvsem pa nadlegovanj s strani cerkvenih predstavnikov pri verouku in v Cerkvi nasploh manj, če bi versko vzgojo (verouk) poučevali za to usposobljeni in izobraženi kadri – kateheti (poučevanje kateheze), ne pa zgolj vsakdo, ki ima dobro voljo in željo po poučevanju (v družbi nasploh posvečamo izobraževanju kadrov za pedagoško delo zelo veliko pozornost), v tem primeru kar duhovnik na vasi, v neki vaški cerkvi. Ta najpogosteje nima in ne more imeti vseh osnov za vzgojo in poučevanje otrok, saj to sploh ni njegov osnovni poklic, kaj šele poslanstvo. Slednje si najpogosteje kar prisvojijo, v smislu, če je že »božji« poslanec, zakaj se ne bi ukvarjal še z vzgojo in izobraževanjem. Seveda pa je vloga duhovnika v odnosu do otroka ne zgolj v primeru verouka. Otroci so tudi ministranti …
Koliko je na osnovi ugotovljenega spolnega nasilja duhovnikov v Sloveniji bilo le-teh tudi kaznovanih, je težko soditi. Eni so si namreč sodili sami. Pri nekaterih pa jim je bila v korist tudi podpora občinskih veljakov, ki so javno zagovarjali primer duhovnika, osumljenega spolnega nadlegovanja. Katera stranka je »stala« za njimi, menim, da ni potrebno posebej poudarjati. Vsekakor pa smo lahko zgroženi, če nekdo v javnosti zagovarja kogar koli, ki je osumljen izvajanja spolnega nasilja na otroci. Pa naj bo še tako priljubljen v okolju.
Zanimiva je razlaga predstavnikov RKC, da pedofilija ni zgolj problem Cerkve, temveč družbe nasploh. Ne gre jim oporekati, da imajo v tem primeru celo prav. Bolj pomembno pa je dejstvo, da starši zaupamo ob vzgoji in izobraževanju naše otroke tudi v varnost, da verjamemo v poslanstvo nekoga, naj si bo vzgojitelja, učitelja ali duhovnika. Potem pa se soočamo z dejstvi iz preteklosti, ki prihajajo na dan. Resda malo pozno, a bolje tako, kot nikoli. Le upamo lahko, da ne bodo izpovedi nekoč spolno zlorabljenih, nadlegovanih ali kakor koli omalovaževanih otrok prevevale našo družbo tudi v prihodnje. Naloga vseh, tako organov nadzora, kakor tudi Cerkve je, da te stvari prepreči, zatre v kali, da se ne ponovijo nikoli več.
Kateri papeži ali škofje so krivi ali sokrivi takšnih in podobnih dejanj danes niti ni več pomembno. Madež je in težko se ga bo izbrisalo. Razumljivo je, da Cerkev na soglaša s takšnim življenjem njenih dušnih pastirjev. Kaj bo naredila, da bo tudi njihovo življenje »vredno življenja človeka«, civilne družbe ne zanima. Nas zgolj le to, da naj svojo »uslužbence« (o tem, kdo jih delno plačuje, sem že pisal) nadzira, spremlja in po potrebi sankcionira. In ne, kot se pogosto dogaja tudi v slovenski politiki. Ko je nekdo udeležen v korupciji, kriminalnem dejanju, mu namesto poštenega sojenja in vračila protipravno pridobljenega, za nagrado dajo še boljše delovno mesto, kjer lahko svoje neumnosti počne še naprej. Ena od razlag predstavnika Slovenske škofovske konference dr. Andreja Sajeta je bila, da ko Cerkev, na podlagi dokazane krivde (pedofilije duhovnika) le-tega prestavi na drugo delovno mesto, kjer ne more biti v stiku z otroki. No, če to ni nagrada, pa ne vem, kaj je. In zgodbe se lahko ponavljajo … Le da je kraj, čas in žrtev druga.
Prepričan sem, da sodobna družba ne more in ne sme mirno spremljati nikakršnega nasilja nad otroki. Nikjer. Niti v »spovednici« Cerkve, niti izven nje. Moramo obsojati vse vrste nasilja. Doma, v družini, na ulici, v vseh institucijah. Bdeti moramo nad nasilneži, zaradi katerih ostajajo nad žrtvami sledi, ki so neizbrisne. Za vse življenje. Zato ni opravičila, ni razumevanja za tovrstna dejanja. Roka pravice pa naj doseže vsakogar, kateri le-to položi na nemočnega (duševno prizadeti, gluhonemi, invalidi in šibkejšega (otroci, ženske in starejši) in za to smo odgovorni prav vsi.