Velika medijska in javnomnenjska pričakovanja, da bodo sodobne ekonomije končno našle čarobno paličico, s katero bodo odčarale posledice aktualne gospodarske in družbene krize, v kateri se nahajamo, so simptomatična in značilna. So simptom neučakanega uma sodobnega človeštva »razvite« manjšine sveta, ki ne želi razumeti, čemu je do »krize« v resnici prišlo, in so značilna za ljudi, navajene svojega načina življenja ne glede na to, kakšno ceno je treba za to plačati.
Zgodovina dosedanjega razvoja gospodarstev različnih tipov človeških družb kaže na to, da je ropanje drugih družb eden najpomembnejših vzvodov (če že ne najpomembnejši vzvod), ki omogoča »rast« posamezne ekonomije in blagostanje konkretne družbe. Z vidika pogostnosti takšnih roparskih pohodov in razmerij je roparska vojna ekonomija prav tako »normalna« (ali še bolj) kot je normalno gospodarjenje v času miru (in ki si ga človeštvo tako strastno vedno znova »želi«). Glede na to, da je človeška zgodovina zgodovina nenehnih spopadov in nasilja, ki se vedno znova iztečejo v medsebojnem ropanju in nasilnem odvzemanju tujih naravnih, kulturnih in socialnih dobrin, lahko rečem, da ne morem in ne smem misliti razvoja posameznega gospodarstva brez istočasne misli, na roparske pohode in vojne bestialnosti, ki so s tem povezani. Kar pod črto pomeni, da se je treba v pričakovanju kakršnegakoli novega »uspešnega« gospodarskega delovanja takoj vprašati, kateri roparski pohod, bo takšno podjetje in podjem tudi omogočil.
Tukaj stojim pred problemom, ki ni niti slučajno preprosto rešljiv. Je podoben alkoholiku (ali kakšnemu drugemu odvisnežu), kjer že vsi vedo, kako je z njim, le on sam še ni pripravljen priznati, da pije… Vsak zdravitelj oziroma terapevt pa vam bo znal povedati, da resnično zdravljenje ni mogoče (odvisnosti pa še posebej ne), če v temelje zdravljenja posameznik ne postavi zavedanja svojega problema. Šele z zavedanjem resničnosti samega sebe (kakršnakoli že je ta resničnost) je šele mogoč začetek zdravljenja, ki ima opravka s konkretnim posameznikom in konkretnim problemom posameznika. Kar na koncu zdravljenja pomeni, da je posameznik v toliko spremenil svoj način življenja, da alkohol ali kakšna druga opojna fiziološka ali psiho-socialna substanca ni več potrebna.
Sodoben subjekt zahodnih družb je večinsko še zmeraj posameznik, ki ni pripravljen priznati odvisnosti svojega načina življenja od roparskih pohodov domoljubnih čet ideologov, vojakov in podjetnikov svojega naroda, ki polnijo zakladnice njegovega, narodovega in civilizacijskega blagostanja. Na ta način se ustvarjajo družbene okoliščine, v katerih posameznik še ni pripravljen začeti svojega zdravljenja (če si smem dovoliti tako veliko posplošitev, da govorim o vseh »drugih«).
Zdi se mi , da sem pred časom več kolegom povzročil kar precejšen notranji nemir, ko sem jim dejal, da sedanja družbena kriza ni zadnja in še zdaleč ne največja, ki se ima še zgoditi. In jih povsem razumem: imajo majhne otroke, kot družboslovci se vedno bolj pogrezajo v zakonitosti družbenega razvoja in ob tem gradijo nove domove za svoje družine. In imajo kaj izgubiti, če pride do še večjega globalnega družbenega neravnovesja kot je sedanji. A ne samo oni. Vsakdo od nas, vsak posamezno ima kaj izgubiti. Kar pomeni, da je vsakdo od nas (vključno z menoj) zainteresiran, da se ne zgodi nič takega, kar bi v temeljih zamajalo gotovost našega posameznega sveta… In smo pripravljeni (tako ali drugače) podpreti krivičnost in hinavščino sedanje družbene ureditve. Roko na srce: v resnici smo pripravljeni legitimirati kakršnokoli družbeno delovanje, ki omogoča ohranjanje naših posameznih svetov. Vključno s konkretnim družbenim nasiljem nad drugimi (četudi za najbližjimi sosedovimi vrati) v naivnem upanju, da se bo vse hudo končalo pri sosedovih vratih. Mi sami pa ga ne bomo deležni zaradi svoje ne vem kakšne enkratne milosti in slučajnosti.
A da se vrnem zdravljenju odvisnosti. Globoko sem prepričan, da se mi zahodnjaki moramo začeti zdraviti odvisnosti od tistega dela naših načinov življenja, ki so zgrajeni na solzah in trpljenju »manj razvitih« delov sveta. Za našo prihodnost in za družbeno prihodnost človeštva je nujno in neobhodno, da zaradi svoje individualne in skupne »koristi« nadaljnjega obstanka na planetu pričnemo s procesom »prestrukturiranja« našega videnja sveta, naših navad in podpiranja samo tistih individualnih in skupnih dejanj, ki omogočajo nadaljnji obstoj planeta in vseh njenih prebivalcev na isti osnovi in v skladu z istimi načeli. Tudi »prenova gospodarstva«, ki bi nas naj popeljala v boljšo prihodnost, je samo namerna ideološka utvara, ki med ljudmi goji lažne upe, če istočasno ob govoru o »prenovi« ne govori o lastnem roparskem značaju gospodarstva solza in gorja in roparskem značaju ustroja sodobnih zahodnih družb. Kajti: poti po sedanjosti (kaj šele v prihodnost) ni mogoče položiti, če v njene temelje ne vgradim(o) enakosti, resničnega bratstva in svobode za vse ljudi našega malega modrega planeta in ne samo za nekatere med nekaterimi, kar še edino dopuščajo in omogočajo aktualni načini gospodarskega in družbenega delovanja.