16. 12. 2011 Cenzurirano

Zakaj je gibanje 15o videti tako eksotično?

Avtor:

Vprašanje se nanaša izključno na slovenske razmere. Od 15. oktobra naprej, torej od začetka kampiranja pred ljubljansko borzo, ter vrsto aktivnosti povezanih s tem gibanjem, se zdi da širša slovenska javnost tega gibanja nekako ni vzela za svojega. Indice za to vidim v dejstvu, da ko je pri nas govora o tej krizi, se ponavadi objavlja finančne napovedi, govori se o težavah posameznih sektorjev- npr. gradbeništva, v studie se vabi ekonomiste in politike, družbeni misleci, ki bi v ozir vzeli tudi te proteste, pa so redkost. Res pa je, da je tako povsod in prave razloge za tako stanje vidim predvsem drugje.

To gibanje je pri nas v resnici še kar daleč od splošnega priznanja kot tisto pravo sredstvo za doseganje progresivnih družbenih sprememb. Naj vnaprej povem, da moj namen nikakor ni nasprotovanje gibanju 15o, niti vihanje nosu nad njim, le razmislek o tem kako vidim javno percepcijo tega gibanja.

Prvi razlog za status »eksotičnosti« je ta, da je oblika teh protestov nastala v tujini, konkretno na Wall Streetu, protestniki pri nas in po svetu pa so način protestiranja-kampiranja prevzeli od njih. Nek občutek »uvoženosti« je torej prisoten že pri načinu izražanja nezadovoljstva. Naslednji očitek, ki je že bolj vsebinski in je tudi pogosteje javno izražen, je ta da se kampira in protestira pred napačno stavbo. Po pravici povedano je politična in tudi gospodarska moč našega finančnega sektorja v primerjavi s tujino, pritlikava. Edina izjema je morda Nova Ljubljanska Banka, kjer so protestniki na čelu z dr. Kurnikom, svoje nezadovoljstvo že izrazili.

Seveda pa je naslednja pomembna institucija na seznamu Državni zbor. Ko in če se bodo zgodili protesti proti morebitnemu proračunskemu zategovanju pred to stavbo, bomo lahko smatrali, da je javno izražanje nezadovoljstva morda že našlo širši krog privržencev. Razlog za to je v tem, da obstaja soglasje, da je Državni zbor pri nas tista institucija, ki vleče najpomembnejše niti javnega življenja, ljubljanska Borza pa je daleč od tega, zato je kampiranje pred njo morda celo simbolično neučinkovito.

Toda globlji razlogi za takšen odnos do tega gibanja so mislim da drugje. Menim, da je najbolje, če se za začetek ozremo k največjim nasprotnikom teh protestov in tudi morebitnih progresivnih sprememb. To je k gospodarstvenikom, ekonomistom in tudi nekaterim politikom. Zlasti imam v mislih tisti del te srenje, ki odkrito in javno izraža svoja stališča v politični barvi, ki ji lahko rečemo neoliberalna.

Skorajda celoten del te srenje v en glas govori, da je Slovenija med novejšimi članicami Evropske unije in razvitimi državami nasploh, nekakšen unikum. Poudarjajo delež državne lastnine, raven obdavčitve plač, konkurenčnost, celo (»premajhna«) raven neenakosti jim ni po godu. A vsem očitkom navkljub menim, da je dosedanje slovensko izogibanje neo-liberalizaciji, pozitivna stvar. Zelo resnim patologijam socialne neenakosti in drugim spremljevalcem neoliberalnega kapitalizma, o katerih prepričljivo govori britanski avtor Richard Wilkinson, smo se v obdobju po osamosvojitvi hvala bogu v precejšnji meri izognili. In če bo kdaj uveden obsežen neoliberalni program, se bomo teh nekaj desetletij po koncu socializma, zagotovo spominjali kot »dobrih starih časov«, kajti vse drugo bo slabše, obljubam novih liberalcev navkljub. Dohodkovna in vsakršna druga neenakost gre pri nas namreč tako slabo »v promet« (že nasploh gre slabo), da sem v poslabšanje različnih življenjskih indikatorjev trdno prepričan.

A prav tu tiči razlog za eksotičnost gibanja 15o. Neoliberalni kritiki imajo v nekem smislu prav, naša država je drugačna od drugih in nekoliko nenavadna. Zaradi naše lastne »eksotičnosti« je gibanje 15o skozi slovenske razmere in oči, videti prav takšno. Poleg dobrih plati izogibanja neoliberalizaciji, so tu še slabe. V javnem diskurzu smo namreč zelo zaplankani. V kakšnem smislu?

Že dolgo nazaj je bilo rečeno da smo »narod hlapcev«, a kljub temu je danes ideja, da nam vladajo ali pa bi nam utegnile vladati tuje elite, zelo tuja. Zelo močan vtis je, da o moči globalne neoliberalne ideologije in prakse, širša slovenska javnost ve zelo malo ali nič. Imamo tudi močno navado, da svoj politični gnev zlivamo na nekaj domačih igralcev, ki so praktično pred našim dvoriščem. Neoliberalna oblast pa vlada s pomočjo alienacije in iz oddaljenih, ter razpršenih središč, iz oddaljenih a obenem prisotnih finančnih trgov. Izraz »nevidna roka« je v bistvu kar primeren.

Zelo pomembno vlogo igra tudi naša geografska majhnost in bližina vsega, zaradi česar nam je že sama ideja alienacije in oddaljenosti nekoliko tuja. K temu pristavimo še zgodovinsko izkušnjo s komunistično oblastjo za katero so bili ljudje vajeni, da je v nekem centru in na znanem mestu, pa imamo čudo. Vse to je prineslo neko tipično udomačeno razumevanje družbenih akterjev in oblasti, ki ima s sedanjostjo zelo malo veze.

Poglavitno gorivo kakršnihkoli progresivnih sprememb, ne bo samo splošno razširjeno nezadovoljstvo s trenutnim delovanjem kapitalizma in njemu podrejenih garnitur, enako pomemben bo novonastali »miselni zemljevid« tega kdo ali kaj nam sploh vlada. Po nezadovoljstvu Slovenci ne zaostajamo veliko, pri izdelavi tega zemljevida, pa se zdi da kar precej.

Mediji in resno novinarstvo bi se danes moralo ukvarjati predvsem s tem kako avtonomni ali neavtonomni so sicer pomembni domači akterji. Ne le raziskovanje tega kaj nekdo dela, ampak predvsem zakaj. Po katerih »narekih«, ideologijah, zaradi kakšnih pritiskov, itn. Mislim, da je minimalno razumevanje teh ozadij, tisti pogoj, ki bo pozive po spremembah »udomačil« in jih vsakomur nekoliko približal.