V Dnevnikovih pismih bralcev (dne 16.11.2010: Sramota naše Slovenije) se je oglasila neka državljanka, ki je pozvala državo, da ji da odgovore na njena vprašanja, ki se tičejo novih določil v zakonu o dedovanju. Gospa se je zelo prizadeto pritožila in jaz se njenemu pozivu pridružujem.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (Ur. List. RS, št. 67/2001), v 128. členu določa:
»Dedovanje premoženja osebe ,ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina RS, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.
Republika Slovenije pa se lahko odpove pravici do povračila socialne pomoči, če so zapustnikovi dediči sami potrebni socialne pomoči.«
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. List RS, št. 61/2010), v 36. členu, določa:
»Če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije.”
Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v Zemljiški knjigi na podlagi dokončne odločbe.
Omenila bi tudi 11. In 12. člen Predloga zakona o davku na nepremičnine – oba sta po mojem osebnem mnenju sporna. Ko sem v zvezi s tem pogledala tudi debate na spletni strani, sem videla kako veliko je nezadovoljstvo ljudi. Nekdo je na primer napisal: “kako aroganten zakon, ki bo bogatim pisan na kožo! Kako imate obraz v tej stiski ljudem še dodatno odžirat od ust?” In: “naj obdavčijo tiste, ki si res kopičijo in služijo! Ali bomo na koncu vsi živeli v barakah?” In še: “ko bo občina rubila, že sedaj povem rubežu, da bova prej jst in on končala na britofu, preden bojo mojo bajto meni rubili zaradi nesposobnežev.”
Želela bi odgovor od države: ali določbe o izvršbi iz prejemkov, prihrankov, premičnin in nepremičnin (11. In 12. Člen) ostajajo v Predlogu omenjenega zakona, ki bo kmalu stopil v veljavo? Če so črtane, se opravičujem.
Slovenska država je s temi določbami res šla predaleč. Z žegnom Ustavnega sodišča se je polastila premoženja revežev, ki so ga, v večini primerov, z muko in odpovedovanjem ustvarili v vsem svojem skromnem življenju. Njihove plače so bile majhne, še manjše so njihove pokojnine – komaj za preživet ali pa še to ne. In seveda, so postali upravičeni prejemniki socialne denarne pomoči in varstvenega dodatka.
Ali je to pravično in družbeno sprejemljivo? Tu bi po mojem bile potrebne zakonske spremembe. Zavedam pa se, da ta trmasta vlada tega ne bo storila.
Sprašujem, ali se z izdajo odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči ta zaznamba v zemljiški knjigi naredi, brez temeljitega pogovora in poprejšnjega opozorila prejemnika denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, kaj to pomeni za njegove dediče – pa saj bi bilo normalno, da se ga na posledice take odločitve opozori, kaj menite, dragi državljani Slovenije? Morda bi se lastnik nepremičnine, ki sedaj nima dohodka, ki bi mu omogočal preživetje, premislil in premislili bi se verjetno tudi tisti, ki so dolžni (odrasli otroci, zakonski partner), da zanj skrbijo. V kolikor res ni nikogar, ki bi zanj skrbel, šele potem, bi država bila upravičena do takega posega v njegovo premoženje.
In še moje zadnje vprašanje: ali so bogataši, tisti, ki so pridobili veliko premoženje na sporne načine, izjema od pravila, da je zasebna lastnina nedotakljiva? In kateri je ta zakon, ki to izjemo določa? Ali se je že kdaj dejansko realiziralo tisto znano, a pozabljeno določilo o »odgovornosti za povzročeno škodo z vsem premoženjem«? To želimo vedeti, tiste predpise, ki revežem odvzemajo, namreč poznamo.
Ali bo slovenska državljanka dobila odgovor, me zanima? Do danes ga še ni, namreč, v medijih odgovora nisem mogla zaslediti.
Če ga ne bo, bi bil pa res potreben upor širše javnosti, toda kako to doseči, ne vem. Sem pa mnenja, da so državne institucije dolžne dati odgovore na zahtevo državljanov, četudi gre le za posameznike, že zato, ker smo jim dali mandat za vladanje z željo in s pričakovanji, da bodo delovale pravično za vse prebivalce in da bo izvoljena vlada okrepila institucijo vladavine prava.
To, da se ljudje ne uprejo glasno in odločno, še ne pomeni, da jim je vseeno in da jih nič ne skrbi. Mnogo stvari jih moti, država kar naprej in naprej bruha kot vulkan nove in nove zakona. Krizne razmere ji dajejo povod in opravičilo za spreminjanje sveta po njeni volji in predvsem po volji EU, OECD itd. Ja, vemo, da so spremembe potrebne, nujne – tako kot je bilo do sedaj, več v prihodnosti ne more biti. Vendar, ali se res tako mudi in za vsako ceno? Toliko je teh novih zakonov, da bi se človek lahko v njih dobesedno utopil ali pa bi izgubil pamet, če bi vse to hotel predelati. Za tako velike projekte bi si bilo pa vendar treba vzeti več časa. In nekaj od teh, bi lahko sedanja vlada prepustila morebitni novi vladi čez dve leti. Vse se mi zdi tako na hitro narejeno in površno. Zakoni so taki, da ne prepričajo v celoti nikogar – to je sicer običajno, pa vendar gre za dolgoročne spremembe v družbi, ki bodo usodno vplivale na življenje ljudi sedaj in potem.
Elizabeta Živkovič,
Ljubljana
P.S.
Delo, 16.12.2010 v Temi dneva: Nujna, ne pa tudi idealna reforma (pokojninska)
»Problematičen je tudi prenos varstvenega dodatka (dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami) med socialne transferje, kar bo v prihodnje omogočilo razlaščanje že tako najrevnejših skupin prebivalstva.«