Imeti dovolj denarja (karkoli že to pomeni) je lahko na prvi pogled edino, kar človek potrebuje za svoje srečno življenje (karkoli že to pomeni). Zato me ne preseneča, da smo ljudje pripravljeni storiti marsikaj, da bi si to redko dobrino zagotovili v dovolj veliki količini. V naših krajih je to praviloma količina denarja, ki je ni mogoče prislužiti z običajnim vsakodnevnim delom. Zato so ponudbe za takšne ali drugačne lahke oblike »zaslužkov« vedno znova zanimive in vedno znova najdejo dovolj velik krog uporabnikov. Običajno se le-te opisuje kot »naivne« in »lahkoverne«. Morda. Lahko pa se jih tudi gleda kot izredno racionalne ljudi, ki skušajo narediti samo tisto, kar tako ali tako počnemo v vsakodnevnem življenju. In je splošno družbeno sprejeto in »normalno«: skušajo z relativno majhnim vložkom dobiti mnogokrat večje povračilo. Kot rečeno, v vsakodnevnem življenju so takšne »investicije« normalne in zaželjene. Seveda ko se »izidejo«. Šele, ko se ne izidejo, postanejo »čudne«. Tako težnja po »maksimalizaciji« dobiti sama po sebi ni problematična, problematična postane šele takrat, ko se maksimalizacija ne uresniči. Saj je danes povsem »normalno«, da nam v trgovinah prodajajo »sadne sokove«, ki niso nikoli videli sadja, ko nam prodajajo »hrano«, ki nima več za človeka potrebnih hranilnih lastnosti in učinkov, ko uporabljamo »medije«, ki ničesar ne posredujejo itd. Običajno smo sposobni postaviti pod vprašaj uporabo »izpraznjenih« dobrin šele takrat, ko nam »praznina« teh dobrini povzroči povsem konkretno škodo. Na primer prazno denarnico. Ali razrušeno telesno ali duševno zdravje (običajno, kar oboje).
Če me kdo vpraša, kaj je tisto, kar ljudi pritegne v sodelovanje pri tovrstnih “igrah” in zakaj se mnogi igrajo tako dolgo, da ubobožajo ali pa so celo življenje sužnji svoje “napake”, bi rekel, da je v prvi vrsti »kriva« njihova »normalnost«. Konkretno: odlična vzgoja, s pomočjo katere so ponotranjili duh sedanjega časa, ki je v ozadju padanja na »finte« na primer lahkih zaslužkov (čeprav vsakodnevne izkušnje kažejo ravno nasprotno). Upreti se dobrim in odličnim ponudbam, ki prežijo na nas na vsakem koraku, je zaradi njihove usklajenosti z duhom in kulturo časa, v katerem živimo, izredno težko. Saj je za nekaj takega potrebno nekaj, kar ni »normalno« in družbeno priznano. Potrebno je drugačno ravnanje. Ki pa je mogoče šele takrat, ko smo sposobni drugačnega poglede na običajno »normalnost«. Ko smo sposobni videti sami sebe kot nekega vrste »tujca«. Ko smo sposobni pogled nase, na družbo in na kulturo, kateri pripadamo, nekoliko »objektivizirati«. Videti z »razdalje«, »od daleč«. Kjer materialne dobrine in z njimi denar – ni vse. Izmakniti se pastem lahkega zaslužka tako ni nekaj, kar se dotika samo človeka samega. Je več kot njegov individualni problem. Je pokazatelj občega stanja v družbi in v njeni kulturi. In če mene vprašate, je pokazatelj nujnih ukrepov različnih javnih politik, ki lahko pomagajo posamezniku pri ozaveščanju njegove vsakodnevne potrošniške odvisnosti, katerih (navidezna) potešitev je mogoča samo z »dovolj« velikim kupom denarja (in z ustrezno velikim kupom materialnih dobrin).
Človekovo težnjo po kopičenju materialnih dobrin razumem kot negativno preslikavo človekove potrebe po neskončnosti. Ki jo lahko razumem kot človekovo »generično bistvo«: nekaj brez česar človek ni mogoč. Kajti šele v nenehnih poskusih preseganja samega sebe in drugih je mogoče priti do spoznanja (in posledično tudi do vsakodnevnega delovanja), da preseganje sebe in drugih s pomočjo materialnih dobrin ne vodi nikamor, ker je omejeno. Ker prej ali slej zmanjka materialnih dobrin, s katerimi bi lahko zadovoljil svojo potrebo po neskončnosti. Kar pomeni (in vedno znova pomeni), da je preseganje samega sebe in drugih kot inkarnacija (opredmetenje) lastne potrebe po neskončnosti mogoča šele takrat, ko se preseganje začne dogajati na nematerialnih ravneh. Kajti te ravni (lepota, resnica, dobrota, pravica) so v osnovi neskončne: kvalitete, ki človeku omogočajo neizčrpen vir nenehnega »prisvajanja«. Vendar pozor! Prisvajanje nematerialnih dobrin podlega drugim zakonitostim kakor prisvajanje materialnih dobrin. Namesto sebičnega »to je moje« in nedotakljivosti zasebne lastnine pomeni pridobivanje nematerialnih dobrin v prvi vrsti delitev vsega, kar »ima« posameznik (vključno z materialnimi dobrinami). Katerekoli oblike nematerialnega bogastva posameznik ne more »imeti«, če ga v procesu pridobivanja nenehno ne deli in daje drugim. Več kot je posameznik pripravljen in sposoben dati drugim, več tega nematerialnega bogastva sam istočasno »poseduje«. Ključ do akumulacije tovrstnega bogastva je dejavna pripravljenost po odkrivanju notranjih protislovij lastnih duševnih in duhovnih značilnosti. Pri čemer je pot vase (in s tem k postopnemu »pridobivanju« nematerialnih dobrin) tlakovana preko neštetih poti k drugim ljudem in svetu, ki nas obdaja. Pravzaprav je vsak nov korak »navznoter« mogoč šele po tem, ko smo storili dva koraka proti drugim. Izstopanje iz »igre novcev« in njenih verig je tako mogoča šele takrat, ko ne morem bivati drugače kot v odpiranju in opiranju na svetove drugih (na primer ljudi in narave), ki nas zamejuje in pogojuje. Ko do sladkobe bolečine ne morem več živeti mimo samega sebe. Ne glede na ceno, ki jo za to moram plačati.