Slikanje veganstva v zadnjem mesecu kot nesprejemljivega in problematičnega, sočasno pa – v navidezno odprtem liberalnem diskurzu – kot obrobnega in s tem odklonskega, podprto s senzancionalističnim medijskim poročanjem, je slovenske veganke in vegane prisililo v pozicijo pro & contra in dokazovanje lastnega zdravja ter zdravja njihovih otrok. Kljub vsej kredibilnosti poročanja o vse večjem številu zdravih veganskih otrok, kljub smernicam vseh uglednih organizacij za človeško zdravje in nutricionistiko in kljub vse večjemu številu epidemioloških raziskav, ki potrjujejo normalen razvoj otrok, ki sledijo uravnoteženi veganski prehrani, pa defenzivna drža ne zadostuje, saj ne pokaže na osnovno hegemonijo, ki veganstvo stabilizira kot predsodek. Retorika slovenske medicinske stroke je izgrajena na družbeno nepluralni in človeško izključujoči logiki. S pomočjo medijev vzdržuje predstavo o vsejedstvu kot univerzalni normi, veganke in vegane pa selektivno označuje kot odklonske druge. Na ta način vpeljuje in legitimira posebno hierarhično razmerje, v katerem so veganke in vegani avtomatično označeni za podrejene in nezaželene glede na predstavnike večinske prehranjevalne skupine. Diskriminacija postane še posebej očitna v izključevanju in marginalizaciji mater vegank in prevpraševanju njihove kompetence za odgovorno starševstvo, ki načenja vprašanje temeljnega človekovega dostojanstva.
Normativizem v kontekstu vsejedega prehranjevanja pa ne utemeljuje zgolj strukturne diskriminacije po načinu prehranjevanja, ampak podpira in legitimira človeško dominanco in sistem izkoriščanja živali v zahodni družbi, tj. pojmovanje živali kot objektov prevlade in njihovo blagovno vrednost. Eden od načinov spodjedanja samoumevnosti vsejede norme v zahodni družbi je etično veganstvo. Etično veganstvo ni zgolj prehransko vprašanje, ampak je kompleksen družbeno-politični pojav, v ozadju katerega je močna etična namera posameznika. Etično veganstvo pomeni zavrnitev zamisli o popolni človeški superiornosti nad živalmi in pripoznanje temeljnih moralnih dolžnosti ljudi do živali – pripoznanje splošne moralne pravičnosti. Po načelu splošne pravičnosti etične veganke in vegani zavračajo vse vrste uporabe živali – za prehrano, obutev, oblačila, biomedicinska raziskovanja, šport, zabavo. Globji kot so v nas vpisi antropocentričnih vrednot, bolj nerazumen, težaven in nepraktičen se nam bo zdel ta predlog. Bolje kot razumemo naravo živalske izkušnje in prepoznavamo, kako je podobna naši lastni, bolj se bomo zavedali, kako ožimo pojem pravičnosti, s tem da ga omejujemo na človeško sfero.
Vsekakor je pomenljivo, da se družbena marginalizacija in diskriminatorna obravnava vegank in veganov krepita prav tam, kjer medicinska stroka ne izpolni svojega dela naloge, ki se nanaša na enakovredno obravnavo ter na z njo povezano enako dostopnostjo do nutricionističnih informacij. Slovenska medicinska stroka podaja smernice zgolj za vsejedo prehranjevanje, od veganstva pa se ogradi, s tem da ga ožigosa za ekstremno težko dosegljivo, če ne kar škodljivo; javnosti ne zagotavlja empirično preverjenih informacij o razvoju veganskih otrok, ampak jo zavaja z rezultati raziskav, opravljenih na neveganskih otrocih; nosečnicam vegankam ne nudi strokovne podpore in nutricionističnih nasvetov, ampak skuša spreminjati njihova etična načela. Upravičeno se nam zastavlja vprašanje, ali je to za strokovnjake, ki prihajajo iz kliničnega okolja, etično sprejemljivo. Vsa dvoličnost slovenske medicinske stroke se pokaže v primeru določenih pomanjkanj ali bolezni – ta so pri vsejedih predstavljena individualno, pri veganih pa konsistentno izenačena z vrsto prehranjevanja. Na ta način se promovira tudi povsem zavajajoče pojmovanje, da je veganski način prehranjevanja potencialno škodljiv, medtem ko naj bi bila po logiki take obravnave vsejeda prehrana a priori zdravju koristna.
V kontekstu različnih praks, povezanih z ustvarjanjem marginalizacije in neenakosti, bi si bilo zanimivo zamisliti družbeni odziv na, denimo, homoseksualne veganske starše. Le kako bi potekal diskurz, ko bi prišel otrok, ki ga vzgajata dve lezbijki veganki, v šolo z raztrganimi platnenimi copatki? Vprašanje, ali je luknja v platnenem copatku posledica veganstva ali homoseksualnosti staršev, bi najverjetneje sprožilo nerešljivo dilemo.
dr. Branislava Vičar,
Za živali!, društvo za uveljavitev njihovih pravic