»Zakon za uravnoteženje javnih financ«, ki ga je Državni zbor obravnaval po nujnem postopku in ga sprejel v jeku branja Cankarjevih »Hlapcev« pred parlamentom, je največji hazard s prihodnostjo države doslej. Kot smo iz LA že enkrat opozorili, imamo opravka s povsem improvizirano zakonodajo, ki ne temelji na nikakršnem strokovno utemeljenem izračunu in predvidevanju posledic spremembe 39 zakonov na en mah. Vlada je v soočenjih s sindikati na koncu glede varčevanja popustila manj, kot je po vsej verjetnosti nameravala. Kolikor je popustila, pa je brez težav, saj je dosegla poglavitni namen, ker je z zadevnim Zakonom temeljito spremenila demokratična pravila igre v navidezno demokratična pravila. Predvsem pa se je s sprejetjem zadevnega zakona začelo podrejanje vseh družbenih struktur oligarhičnim interesom, ki jih bo delovanje take zakonodaje še dodatno generiralo. Kdor misli, da bo učinek sprejetja »varčevalnih zakonov« boljše življenje v prihodnosti, naj se seznani s preteklimi neoliberalnimi reformami po svetu, katerih rezultati brez izjeme kažejo, da se »izboljšanje« pozna samo v kategorijah najbogatejših in najmočnejših, srednji in nižji sloji pa v najboljšem primeru stagnirajo. Tako stanje se vzpostavi na podlagi prevlade zasebnega sektorja nad javnim in z demokratičnemu nadzoru izmaknjeno oblastjo, ki si zagotavlja videz legitimnosti s populistično retoriko.
Prava resnica o namenu sprejete zakonodaje je vidna v razmerju do sfere znanosti in visokega šolstva, ki se zaskrbljujoče kaže v odnosu vladajoče garniture do kulture, raziskovalnih ustanov in javne univerze. Kar se je začelo z napovedjo združitve Pedagoškega inštituta z državnim upravljanjem šolstva in s tem jasno napovedjo ukinitve strateško pomembne raziskovalne avtonomije, se nadaljuje z napovedjo odtegljajev sredstev za delovanje javnih univerz in zmanjšanjem že tako pičlih sredstev za raziskovanje. Ne kaže še govoriti o številnih vulgarnih komentarjih oblastnikov na račun celotne »parazitske« sfere. Pogrom nad sfero kulture, visokega šolstva in znanosti, še posebej pa nad družboslovjem in humanistiko, je bil v zgodovini neoliberalnih razdiranj družb vedno začetna faza destrukcije socialne države.
Toda Slovenija je na to pot stopila v času, ko se vsaj v Evropi lahko nadejamo upadu vala politike neoliberalizma in vzponu verjetnega političnega procesa, ki bo vodil h konstrukciji nove socialne države. Zato menimo, da je trenutni depresivni položaj tudi nova priložnost za rekonstrukcijo politične levice in aktivne civilne družbe. Javno šolstvo, zdravstvo, javne univerze, inštituti, kulturne ustanove, pa tudi številni segmenti zasebnega sektorja, zlasti porajajoče se socialno podjetništvo in na znanju, na ekonomski etiki in na konceptih trajnostnega razvoja temelječe dejavnosti, so lahko podlaga za oblikovanje civilno družbenega zavezništva za novo socialno državo, za ohranitev in širjenje državljanskih pravic in svoboščin.