Priskočimo na pomoč človeku v stiski? Za nas Slovence je znano, da smo zelo humani, človekoljuben narod. Radi pomagamo. To smo in bomo tudi v bodoče dosegali s primarno in sekundarno socializacijo otroka, ki nato kot odrasla oseba v sebi nosi čut do sočloveka, ki je v težavah.
Slovenci smo v okviru delovanja humanitarnih organizacij Karitasa, Rdečega križa in UNICEF-a in tudi izven njih znani po tem, da radi priskočimo na pomoč ljudem, ki so v stiski. Menim, da nam ob vseh težavah, katere doživljamo, medsebojna pomoč ni tuja. Pri tem pa je razveseljivo, da v to vključujemo tudi naše najmlajše, od vrtca do srednje šole. Vsako leto namreč poteka po vzgojno-izobraževalnih ustanovah veliko tovrstnih akcij, ki so seveda dokaz, da starši in njihovi otroci pogosto zaznajo in tudi odreagirajo na težave soljudi v našem ožjem in širšem družbenem okolju.
Veliko opravljenega
Karitas pri nas deluje že od začetka devetdesetih let. Podatki o njenih aktivnostih, katere lahko najdemo na njihovi spletni strani za leto 2010 so več kot pozitivni. V tem letu je v Sloveniji v okviru mreže Karitas delovala krovna organizacija Slovenska Karitas, šest škofijskih Karitas, 431 župnijskih Karitas in dva zavoda, ki izvajata socialno varstvene programe na področju pomoči ženskam v stiski in pomoči odvisnikom. V Karitas je v letu 2010 delovalo 9.000 prostovoljcev, ki so skupaj opravili 470.000 ur prostovoljnega dela. V letu 2010 smo z zbranimi sredstvi pomagali 157.000 ljudem v stiski po vseh slovenskih krajih.
Z najdaljšo tradicijo
Rdeči križ Slovenije je zelo dobro organizirana in razvejana organizacija. Kdo ne pozna zelo razširjenih krvodajalskih akcij, organizacije letovanj za otroke iz socialno ogroženih družin, reševalcev iz vode, pripravljenost in ukrepanje ob nesrečah, pridobivanje sredstev za pomoči potrebne, aktivnosti na področju prve pomoči in dobro razvejane mreže prostovoljstva, predvsem med mladimi. V Rdečem križu Slovenije namenjajo mladim posebno pozornost in skrb. Mlade želijo vključiti v vse programe Rdečega križa Slovenije ter jih tako seznaniti z dejavnostmi in organiziranostjo. S prostovoljnim delom, delavnicami za usposabljanje mladinskih voditeljev in predstavitvami humanitarnih vrednot, želijo mladim omogočiti razvijanje solidarnosti ter jih spodbujati k strpnosti, tolerantnosti in priznavanju različnosti. Programe za mlade izvajajo strokovna služba RKS in sekretarji območnih združenj Rdečega križa ob pomoči mladih članov, prostovoljcev, Sveta za podmladek in mladino ter zunanjih sodelavcev. Vsako leto pripravijo številne tabore, krožke in seminarje, ki so namenjeni učencem, dijakom pa tudi študentom.
Pomagajmo otrokom
UNICEF Slovenija je eden od 36 UNICEF-ovih nacionalnih odborov, ki delujejo v industrijsko razvitih državah. Je prostovoljna, nepridobitna nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1993 z namenom, da zastopa UNICEF-ovo poslanstvo v Sloveniji. Medsebojno partnerstvo med UNICEF-om in UNICEF-om Slovenija temelji na zaobljubi (pogodbi) za delovanje v korist otrok v državah v razvoju in izvajanje programov zagovorništva ter izobraževanja v Sloveniji. V ta namen UNICEF Slovenija zbira sredstva za UNICEF-ove programe pomoči otrokom v manj razvitem, razvija programe »Izobraževanja za razvoj« v slovenskih vrtcih, šolah, mladinskih, študentskih in drugih organizacijah in spremlja položaj otrok ter spodbuja in zagovarja uresničevanje otrokovih pravic.
Za vse tri humanitarne organizacije, ki deluje pri nas, lahko rečemo, da le za prvo od navedenih doslej ni bilo zaznanih nepravilnosti. Pri ostalih dveh smo lahko v preteklosti prebirali kar veliko le-teh. Vse to pa vsekakor ne more preseči dejstva, da so v našem, kakor tudi v širšem družbenem prostoru več kot potrebne. Ljudje v zadnjih letih gospodarske krize in vse večje recesije vse pogosteje iščejo pomoč. Pri omenjenih organizacijah jo tudi prejmejo. Najbolj zanimivo od vsega navedenega je dejstvo, da pomoči potrebni brez zadržkov prihajajo po »pakete pomoči«, ki jim ob skromnih mesečnih prejemkih pomagajo »preživeti« iz dneva v dan.
Humani smo in radi pomagamo
Humanitarnost je med nami zelo razširjena. Ob vseh opazkah o škodoželjnih, zavistnih in privoščljivih Slovencih se ob trenutkih nudenja pomoči potrebnim le-te razblinijo. Vedno in vselej se izkažemo kot dobri, srčni in predvsem človeški. Naj si bo ob večjih humanitarnih nesrečah (poplave, plazovi) doma, kakor tudi v tujini (potresi, vojne v povezavi s pomanjkanji hrane in širjenjih raznih bolezni). Donatorji, večji ali manjši, še vedno (čeprav vedno težje) najdejo sredstva za pomoč, vsekakor pa smo tu prisotni posamezniki, ki doniramo v takšnih ali drugačnih oblikah pomoči potrebnim.
Pri vsem tem je zelo pomemben tudi podatek, da na humanitarno noto v življenju navajamo že naše otroke doma in vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Šole in tudi že vrtci so postali mesta kreiranja mladih osebnosti, ki ji skozi stisko ljudi učimo, kako je treba takšnim stati ob strani, jim pomagati in se s tem hkrati učiti načina sobivanja z drugimi, predvsem tistim, ki živijo v pomanjkanju in so pomoči potrebni. Vse tri zgoraj omenjene organizacije s pedagoškimi delavci in otroki izvajajo akcije, s katerimi vzgojno vplivamo na mlade, da v svojem polnem življenju zaznajo in vidijo tudi druge otroke, ki jim to ni dano. »Otroci pomagajo otrokom« je geslo enega od slovenskih vrtcev, ki je izvedel humanitarno akcijo zbiranja oblačil in igrač. In to je samo ena izmed neštetih, o katerih lahko prebiramo in smo ponosni, da ob vseh, za življenje mladih potrebnih aktivnostih, vzgojno–izobraževalne ustanove skrbijo ves čas tudi za tovrstno vzgojo mladih.
Razveseljujoče je dejstvo, da v času, v katerem živimo, ob nenehni gospodarskih kolapsih, stečajih podjetij, izgubi delovnih mest in povprečnim nezadovoljstvom ljudi nad trenutnimi razmerami pri nas in tudi v svetu, ljudje še vedno ostajamo optimistični. Skozi vzgojo lastnih otrok in z nenehno preobrazbo človeka v človeka delamo dobro nam samim in celotni družbi, v kateri sobivamo z različnimi, za katere moramo vsi skrbeti, da bodo tudi enakopravni. Ta pa še kako potrebuje humane, človečne osebnosti, katere vodijo skozi življenje vrednote, na katere radi kdaj, žal, tudi pozabimo.
Mag. Bojan Macuh, sociolog