»Enakost, bratstvo, svoboda!« so vzkliki francoskega meščanstva, s katerimi so utemeljili svoj prevzem oblasti pred dvesto dvajsetimi leti in s katerimi legitimirajo svoj obstoj vse moderne družbe zahodnega kulturnega kroga. Še ne tako dolgo nazaj se je delu družboslovja, humanistike in umetnosti dozdevalo, da je čas, ki so ga zaplodili francoski revolucionarji za vse večne čase za nami. Da je presežen. Da smo v post-modernosti. In da je »in« še samo tisto, kar je »post«.
Zgodovinsko gledano bi lahko pritrdil Arnoldu Toynbeeju, ki je »izumil« konec moderne, če bi njegova trditev slonela na analizi ključnih ideoloških podmen enakosti, bratstva in svobode teh družb. In ne kar tako, da se je konec modernih družb zgodil od trenutka dalje, ko je meščanstvo ideološko nadvladalo vse ostale družbene sloje nekako na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja s tem, ko se je drugim družbenim slojem vsililo kot ideološki hegemon.
Obdobje moderne so torej ne bi končalo zato, ker bi družbeni procesi, ki bi sloneli na revolucionarnih meščanskih ideoloških predpostavkah, končno zaživeli v socialnih resničnostih sodobnih družb. S čimer bi meščanske družbe resnično prišle do svojega »konca« in bi se ključne ideje meščanskega obrata tudi »inkarnirale« (bi prežele) sleherno ped družbenega prostora.
Ker Toynbeejeva zgodovinska evidenca ne sloni na razumevanju konkretnega prežemanja meščanskih ideologij, kakor se to kaže v vsakodnevnem družbenem življenju, je njegova odkritje konca moderne pravzaprav odkritje družbene organizacije moči meščanstva, na osnovi katere je vzpostavilo svojo ideološko hegemonijo v sodobnih družbah in na osnovi katere je bila mogoča sistematična organizacija družbenih katastrof v zadnjih sto letih.
Ideološka nadvlada meščanstva sloni na ideološki superiornosti ključnih idej, o katerih danes pišem. S tem nimam problema. Zaradi tega so konec koncev tudi mogoči posamezni akti meščanske revolucije še danes (in so tudi mogoča različna slepila, ki črpajo svojo moč prav iz teh konceptov). Vendar in konkretno: govor o enakosti ali bratstvu ali svobodi samo po sebi še ne pomeni resnične enakosti, bratstva in svobode v posamezni družbi ali konkretnem življenju kogarkoli izmed nas. Ali tukaj v Sloveniji, ali malo bolj severno ali malo bolj zahodno. Da o vzhodu sploh ne govorim.
Kaj pokažeta pogleda na načela enakosti, bratstva in svobode z družbenega zornega kota in z zornega kota konkretnega posameznika? Ali so meščanska revolucionarna načela v resnici spremenila značaj naših družbenih odnosov? Ali smo v resnici enakopravni, bratsko povezani drug z drugim in svobodni? Ali lahko kot posameznik živim samo tiste odnose in »dejstva«, ki so resnična (s čimer si kot posameznik prizadevam za uresničitev načela svobode), pravična (s čimer si kot posameznik prizadevam za načelo enakosti) in smotrna (s čimer si kot posameznik prizadevam za načelo bratstva)?
Moj profesor latinščine me je naučil razlikovati med pojmoma »de facto« in »de iure«. Sam pa k obema med študijem sociologije dodajam razlikovanje med »de facto« in »de iure« družbenimi stanji. Med stanji, kakršni bi naj bila ali si jih zamišljamo (»de iure«) in družbeno resničnostjo, kakršna je »v resnici« (»de facto«). Seveda, razkorak pozna sleherni izmed nas. Ta dvojnost nam je praktično položena že v naši zibki in kot bi rekel Izmael (gorila Daniela Quinna, ki misli) prežema našo celotno Kulturo. In jo (dvojnost) kot tako dela nevidno in »normalno«. Zaradi česar imamo sociologii, družboslovci in intelektualci (a le tisti, o katerih je na tej strani pisal Franci Pivec pred nedavnim) velike težave. Ker je naš pogled usmerjen k družbi in družbenim odnosom, kakršna so in ne kakršni bi naj bili. Zaradi česar vsakih toliko ali kar venomer (odvisno pač od časovnega intervala posamezne hegemonije, v katero je posameznik ujet) ni »pravi čas« ali »primeren trenutek«, da se pove in pokaže, kaj kaže konkretna analiza družbenih odnosov.
Problem sodobnih meščanskih družb ni v njihovem »de iure« statusu osnovnih ideoloških načel, na temelju katerih so organizirane. Na tej ravni je še vse koliko toliko v redu (»copy space«). Problemi se pokažejo (in tukaj se vidi, kako se lahko motijo veliki zgodovinarji in znanstveniki) z analizo konkretnih družbenih procesov, ki bi naj bili utemeljeni na načelih enakosti, bratstva in svobode. Saj sociološka analiza vedno znova pokaže, da so eni bolj enaki kot drugi. Ker si zaradi svojega družbenega položaja, moči in bogastva lažje zagotavljajo večji ali kar ekskluzivni kos družbene pravičnost kot drugi. Ali zdravja. Ali izobrazbe. Ali dostopa do materialnih dobrin (kar se razume samo po sebi?). in tako dalje.
Pa polje enakopravnosti (načela enakosti) sploh ni najšibkejše v udejanjanju triade meščanskih revolucionarnih načel. Mnogo slabše se piše načelu bratstva. To je načelu, ki bi naj zagotavljalo medsebojno sodelovanje ljudi v smotrnem gospodarjenju in preoblikovanju naravnih dobrin v družbene dobrine. Da o načelu svobode (ne glede na to, ali prav zaradi tega, ko svoboda vpije z vseh realnih in virtualnih oglasnih prostorov, s katerimi se srečujejo naše življenjske poti) sploh ne govorim. Vztrajati pri zahtevi, da je vredno posameznikovega napora samo tisto, kar je resnično, je velikokrat ali že kar praviloma prepoznano kot nekaj, kar nima veze z zdravo pametjo. Če pa že ima vezo z zdravo pametjo, je znak popolne profesionalne nelojalnosti, če že ne kar (si lahko mislite!) uporništva in popolne družbene in kulturne neprilagojenosti.
Za mojo domovino dvesto in toliko let po francoski meščanski revoluciji le-ta (meščanska revolucija) samo po sebi ne pomeni ničesar. Kot teh dvesto in toliko let ne pomenijo česa posebnega tudi za revolucijo samo. Ker so načela enakosti, bratstva in svobode še vedno nekje tam, kamor so jih prikovali vzkliki pariških upornikov. Nekje med nebom in zemljo. Svetom idej in ideologij ter vsakodnevnega življenja. So le malo na Zemlji. Tukaj. Med nami. Ko bi naj usmerjala družbeno delovanje slehernega izmed nas in nas vseh skupaj. V pravičnosti enakosti. V smotrnosti bratstva. In v resničnosti svobode. Kar se mene tiče: žal.