Spodaj navedeni članek je bil poslan »Guardianu« za njegovo stran z komentarji. Prikazuje kako je na vseh najbolj vplivnih medijih, zaradi odsotnosti kritičnih glasov, javna debata o političnih vprašanjih omejena – pa naj gre za finančno krizo ali konflikte kot je med Izraelom in Palestino. Nove raziskave YouGova in GUMGa kažejo, da to sploh ni tisto kar si javnost želi. Članek je »Guardian« zavrnil na podlagi argumenta, »da se ga lahko bere kot del znanega levičarskega stokanja o pristranskosti«.
Toda mislim, da je na kocki veliko več kot to. Obstaja globoka kriza legitimnosti politike in medijev, v katerih se mnogi ljudje ne čutijo primerno zastopane. Med ljudmi obstaja tudi velika zmeda o temah kot so razlogi za svetovne konflikte in o naravi trenutne ekonomske krize. Do nedavnega je bilo zelo malo debate o posledicah odprtega trga, ki ga promovirajo politične in ekonomske elite. Ena od posledic je tudi ta, da so področja javnega, kot so izobraževanje in zdravstvo, žrtvovana na račun poplačila črnih lukenj v bančnem sistemu. Kot je izpostavila Naomi Klein, se globalno finančno krizo lahko uporabi kot racionalizacijo globokih posegov v socialne programe. Po trenutnih raziskavah javnega mnenja v Veliki Britaniji vodi konzervativna stranka. Toda ali volivci zares razumejo kaj bi pomenilo »uravnotežiti državne izdatke« in »zmanjšati državni dolg«? V medijih obstaja zelo malo debate okoli teh problemov in o možnih alternativah. Prestrukturiranja lastništva v ekonomiji v dobro prebivalstva, očitno ni v načrtu. Nacionalizacija očitno pomeni privatizacijo in prodajo vrednega premoženja, medtem ko se izgube porazdeli med ljudi. Ponujene so nam različne diskusije o odprtem trgu, v katerih v glavnem sodelujejo bankirji, borzni mešetarji in ekonomski strokovnjaki, ki so krizo sploh ustvarili. A zaključek tovrstne debate bo samo še povečal frustracijo javnosti in občutek, da so mediji zanemarili svojo dolžnost, da informirajo svojo publiko.
30.9.2008
Greg Philo, Glasgow Media Group
Več novic, manj pogledov
Novice so procesija močnih. Spremljajte jih na televiziji, poslušajte na radiu in se čudite ortodoksnosti pogledov in pomanjkanju kritičnih glasov. Ko nas je zadela kreditna kriza, smo bili deležni niza bankirjev, borznih mešetarjev in celo menedžerjev raznih finančnih skladov, ki so pojasnjevali kaj je treba storiti. Ampak, to so bili ljudje, ki so problem tudi ustvarili, ki niso pomišljali, ko so si v obliki nagrad izplačevali tudi do 20 bilijonov funtov na leto. Rešitev, s katero so se ti čarovniki odprtega strinjali, je, da davkoplačevalci zberejo več kot 50 bilijonov funtov, s katerimi bi zapolnili črne luknje v bančnem sistemu. Kje so bili kritični glasovi, ki bi lahko povedali, da bi bilo bolje, če bi vrnili izplačane nagrade? Novice se občasno ponašajo tudi z social-demokratično noto. Kažejo na probleme, ki so nastali zaradi visokih cen goriv in slabega vzdušja v mestih. A zelo malo je glasov, ki povejo, da je razlog zakaj je toliko revnih ljudi v tem, ker so bogati pobrali velik del razpoložljivega bogastva. Ideja, da bi »nacionalne vire« imeli v lasti vsi ljudje, je na ortodoksnih novicah skoraj zasmehovana. Ko so nacionalizirali banko Northern Rock, so televizijske novice prikazovale slike davno propadlega avtomobilskega giganta »British Leyland« in stare probleme avtomobilske industrije. Ni bilo pomembno, da je bil, ko se je pojavila večina težav, v privatnih rokah in da je bila politika družbe distribuirati 95% profita v obliki dividend njenim delničarjem, namesto da bi investirala v nove obrate in tehnologijo. Vse to je izgubljeno v megli zgodovine in tega kar se dojema kot nek nedoločen občutek, da je nacionalizacija slaba stvar. Kako to vpliva na razumevanje javnosti, smo pokazali tako, da smo vzorec 244 izobraženih mladih ljudi, starih med 18 in 23 let, povprašali o veliki poplavi privatizacije, ki je potekal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vprašali smo ali so bile industrije, ki so bile vpletene v privatizacijo, v splošnem dobičkonosne ali ne. Skoraj 60% vzorca je menil, da so te industrije izgubljale denar, čeprav so dejansko bili vsi velikani distribucije plina, elektrike, nafte in telekomunikacij dobičkonosni in veliki vir dohodka za državo. To je danes posebej grenko spoznanje, ko cene energije naglo naraščajo in tuji lastniki teh družb nikakor niso zainteresirani svojih nepričakovanih dobičkov deliti z Britanci. Države kot so Kitajska, Venezuela in celo Rusija, so ključne industrijske panoge zadržali v lasti države, a kje so v medijih v Veliki Britaniji kritični glasovi, ki jim je dan prostor za takšne argumente? Lahko jih slišimo na marginah, občasno v oddajah kot so Question Time, Channel 4 News ali Newsnightu. Toda ali je to kar ljudje hočejo? Na začetku iraške vojne so nam mediji ponujali običajno parado generalov in vojaških strokovnjakov, čeprav je bilo javno mnenje konsistentno naperjeno proti iraški vojni. Naš vzorec smo povprašali ali naj ljudi kot so Noam Chomsky, John Pilger, Naomi Klein in Michael Moore novice redno vključujejo v svoj program kot del običajnega obsega mnenj. Kar 73% se jih je, v nasprotju s tem, da bi jih novice gostile le občasno, kot je to slučaj trenutno, s tem strinjalo.
Izraelsko-palestinski konflikt je naslednje področje velikega neravnovesja v pogledih, ki jih lahko spremljamo v medijih. Naša študija glavnih televizijskih poročil je pokazala, da so pro-izraelski govorniki predstavljeni približno dvakrat pogosteje kot Palestinski. Letos je BBC pokrival izraelski rojstni dan, 60 let od ustanovitve judovske države. To je bila seveda tudi obletnica tega, kar iz palestinske perspektive pomeni veliko katastrofo, ko so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in zemljo. Izraelska superiorna »PR mašinerija« je za medije predpostavila način dela. Palestinci so v programe bili vključeni, vendar veliko manj pogosto in kot nekakšen »poznejši domislek«. Kot je povedal voditelj na programu BBC Today: »Danes je Izrael star 60 let in vse kar smo ta teden poslušali, so bila mnenja Izraelcev kaj jim to pomeni« Natanko tako. Pri YouGov smo naročili raziskavo na vzorcu 2086 odraslih Britancev, če menijo, da bi bilo potrebno dati večjo pozornost Izraelskemu ali Palestinskemu pogledu ali obema enako. Skoraj dvakrat toliko kot jih je menilo, da bi morali večjo pozornost nameniti Izraelskemu stališču, je menilo, da bi morali več pozornosti nameniti Palestinskemu pogledu, vendar je v celoti vseh odzivov, kar 72% vprašanih menilo, da bi morala biti oba pogleda zastopana enako. Samo 5% populacije podpira tisto, kar mediji dejansko počnejo. Politiki in mediji izražajo skrb o naraščajočem pomanjkanju interesa za politiko, posebej med mladimi. Naše delo kaže, da ni pomanjkanja interesa za živo kritično debato. Problem je v tem, da novice, ki v glavnem predstavljajo poglede dveh političnih strank, z zelo podobnimi predstavami o svobodnem trgu doma in mednarodnimi cilji, ki sledijo Ameriškim, tega ne ponudijo.
Greg Philo
Glasgow University Media Group
3.9.2008
Posredujte to sporočilo vsakemu, ki bi ga utegnilo zanimati.