Med prebiranjem Večera mi dviguje pritisk pisanje novinarke tega časopisa Vanesse Čokl o verskih in cerkvenih zadevah, še posebej pa takrat, ko piše o slovenski RKC in o mariborski nadškofiji.
Ko pa je Čoklova škofijskem hazardiranju v bran izgrebla neka politična ozadja, ki naj bi skrivaj krmarila nadškofijino otožnost in je celo bankam očitala, ker so ubogim cerkvenim gospodarstvenikom preveč zaupljivo posojali stotine milijonov evrov, sem sklenil napisati ugovor v pismu bralcev zato, da bi Večerovi bralci zaznali, da ni vse res, kar ta Večerova novinarka piše. In sem to pismo (ki ga dodajam na koncu članka) poslal 24. januarja Večerovem desku, iz katerega sem dobil pismeno zagotovilo, da je bilo predano urednici pisem bralcev Heleni Grandovec.
Ko ni bilo objavljeno, sem ga poslal še novinarjema, ki ju cenim in mi je ljubljanski odpisal, da bo interveniral, mariborski pa, da je imel dolg razgovor z eno od Večerovih urednic o tej novinarki (Čoklovi – op. O. K.). A ni hasnil, ker pisma še do danes niso videli Večerovi bralci.
Kaže, da se glavni urednik Tomaž Ranc boji te gospe in njenega cerkvenega »ozadja«, saj ji je zaupal še nadaljnje navijaško »obravnavanje« finančnega škandala mariborske nadškofije in gospodarskih subjektov v njeni (večinski) lasti.
In je Večer (3. februarja 2011) objavil intervju Čoklove z glavnim cerkvenim »igralcem na srečo« Mirkom Krašovcem, ki ga je po mnenju novinarke »sreča zapustila«. Po razkritju grozljivega 700 ali 800 milijonskega dolga, ki naj bi ga povzročil ta nesrečnež, so mu nadrejeni dali čevelj in so ga upokojili.
V intervjuju Čoklova razlaga, da so ubogega Mirka razočarali ekonomisti, ki jim je bil verjel, in ekonomska znanost tudi. »Kredit na kredit, to je bila slej ko prej formula rasti mariborskega cerkvenega gospodarstva,« odkritosrčno priznava kratkogledo in lakomno gospodarjenje intervjuvanca. Ne omenja pa Vanessa, da je že pokojni papež Wojtyla v svoji moralni kritiki pogoltnost kapitalizma večkrat okvalificiral kot greh.
Pač pa očitno lahkoverna Vanessa zagovorniško citira Krašovca, da njegovemu posojilniškemu hazardiranju ni bil cilj dobiček: »Za skupno dobro se zadolževali, za ljudi…do zadnjega sem propagiral krekovski duh solidarnosti«. Ki ga je bil hudo pozabil, ko je prodal Krekovo banko in z njo vred prihranke vernikov, zvabljene vanjo z množičnim propagiranjem po slovenskih cerkvah.
Navsezadnje Kraševcu Čoklova omogoča farizejski izgovor: …”nikoli ne bom lagal, hinavščine ne prenesem, delali da smo po ekonomskih pravilih, zaupali smo ekonomski znanosti…” Pozabil pa je duhovnik, da niso delali po cerkvenih navodilih in ne po zdravi kmečki pameti.
Nedotakljivost Čoklove dokazuje Večerova in Rančeva doslednost: še naprej o cerkvenem gospodarskem polomu »analitično« poroča Vanessa Čokl namesto Večerovih novinark(-jev) strokovnjakinj(-kov) za pisanje o gospodarskih dogajanjih. Sedmega februarja na strani 3 Čoklova »po neuradnih informacijah napoveduje, da naj bi novi iz Vatikana poslani šef gospodarske uprave v mariborski nadškofiji jezuit Lojze Cvikl pomagal izvleči zavoženi gospodarski voz nadškofije in z njo povezanih družb iz več stomilijonskega blata.
Po optimističnem scenariju, ki ga napoveduje, naj bi se zgodil tako. Citiram Čoklovo: »Dokapitalizacija (Gospodarstva Rast, katerega ustanoviteljica je nadškofija) in s tem pritok svežega kapitala kot garancija bankam, da ne bodo ostale z nepoplačanimi cerkvenimi dolgovi, ter reprogramiranje kratkoročnih bančnih kreditov v dolgoročne.« Tako naj bi plačilno nesposobna Gospodarstvo Rast in holding Zvon ena, rešila stečaja ali prisilne poravnave. Ne pripiše pa, da bodo s tem rešene tudi vloge številnih delničarjev, ki so zaupali cerkvenemu gospodarjenju. Po domače prevedeno: pogajalec RKC Cvikl (in verjetno še kdo), bo bankam obljubil, da bodo mariborska nadškofija in z njo povezane družbe nekoč povrnile 700 ali (ko trdi italijanski vplivni časopis) 800 milijonov v neki bodočnosti.
To so cerkveni gospodje gotovo obljubljali že tedaj, ko so si sposodili stotine milijonov evrov in jih do danes niso vrnili.
3. februar 2011
Otmar Klipšteter,
novinar, Maribor
PISMO BRALCA VEČERU
Svetilka ozadja
Prisvetila je luč v finančno luknjo škandalozne zadolženosti mariborske nadškofije in nanjo navezanih gospodarskih subjektov. Vanessa Čokl, ki je nekakšna kronična navijačica slovenske RKC in še posebej mariborske nadškofije, je namreč (Večer, 24. 1. 2011, str. 3: Iz finančne luknje naj bi le svetila luč) razgalila tudi v neko ozadje te cerkvene otožnosti.
In je »razkrila« tiste skrivnostne bolj ko ne politične sile, ki naj bi si želele sesutja mariborskih cerkvenih financ: prostozidarji naj bi bili med njimi, ki naj bi bili vplivni v L’Espresso, v tistem italijanskem časopisu, ki je razkril mariborski 800 milijonski »sveti bankrot« pa še postdrnovškovska levica in tistih 10 do 15 bank, ki da so »rade dajale kredite« cerkvenim gospodarstvenikom. Če bi vprašala vernike, bi ji povedali, da si pošteni sposodijo denar le takrat, ko so prepričani, da ga bodo zmogli vrniti.
Zanimivo je, da se te nič kaj preproste gospodarske dolžniške teme ljubeznivo za RKC loteva Čoklova in ne bolje strokovno usposobljena gospodarska peresa časopisa, ki so, ko so še smela pisati o negospodarnem ravnanju škofije ter njenih gospodarskih subjektov, označili korenine njihovega pogubnega »gospodarjenja« kot pohlep. Jaz ga imenujem kar požrešnost, ki pri Cerkvi ni kaj novega, saj jo je možno zaslediti v vsej njeni zgodovini in je še danes opazna v njenem bogastvu.
Premoženja si je z mega posojili nagrmadila tudi mariborska nadškofija, oziroma njena Zvona v deležih številnih podjetij (Čoklova jih je naštela osem). Vendar tega premoženja ne mara prodati, da bi tako zmanjšala svoj gromozanski dolg (izjema je delna odprodaja T-2), temveč ohraniti z novimi posojili. Raje zato v nadškofiji pričakujejo dodatno usmiljenje bank »radodajalk«.
O odgovornosti tistih, ki so povzročili “sveti bankrot” Čoklova raje ne piše kaj dosti. Tudi tega ne, ali bo »luč iz konca finančne luknje«, ki jo optimistično napoveduje, rešila premoženje (pre)številnih vernikov, ki so verjeli mamljivim reklamam po slovenskih cerkvah in so zaupale svoj denar najprej (zdaj že pokojni) Krekovi banki, zatem pa še drugim »cerkvenim« gospodarskim projektom.
Navijači(-C) imajo kanček zamegljen pogled na tiste, ki so jim pri srcu in zato neupravičeno branijo tudi poražene. Ko ne gre za šport, temveč za gospodarsko zahtevne in zapletene zgodbe, bi bilo bolje, da bi Večer poročanje o njih, ali njihovo analiziranje zaupal bolj objektivnemu novinarju ali novinarki.
24. januarja 2011
Otmar Klipšteter,
Novinar