Kadar koli se pojavi v življenju odraslega človeka dilema v zvezi njim samim, se je vredno vprašati, kako bo to vplivalo na otrokovo življenje, ki je hote ali nehote vpet v življenje odraslih. Velikokrat ob tem reagiramo pravilno. Naredimo pa lahko tudi nepopravljive napake.
Moški in moški. Ženska in ženska. Je to slabo? Slabo za družbo, v kateri živimo? Je to nekaj, kar lahko primerjamo z razvadami, proti katerim borimo? Potrebujemo dokumente, s katerimi lahko uzakonimo nekaj, kar je naravno dano? In kdo je proti in kdo za?
Sarkazem brez potrebe. Vsi imamo pravico do kreiranja lastnega življenja. Nihče nam ne more vzeti, da ga živimo, kot nam narekujejo želje, potrebe, narava. Nihče nima pravice posegati vanj. Ne zakoni, ne politika, ne cerkev. Pa se vsi trudijo, da bi nam ga uravnavali. Z močjo, z denarjem, z obljubami. Največkrat brez dejanj.
Kakor koli vzamemo, življenje je zelo dragoceno. Vsak se po svojih močeh trudi, da je zanj najboljše. In sreča je del vsakdana. Če se ta porazdeli v istospolni zvezi, prav. Zakaj pa ne. Človek je čuteče bitje.
Istospolna partnerska zveza je življenjska skupnost dveh odraslih moških ali ženskih oseb istega spola, ki partnerjema zagotavlja določene pravice, ki jih imajo sicer poročeni (hetero) pari. Danes so istospolne partnerske zveze uradno zakonsko določene v nekaterih državah, kot so: Andora, Argentina, Brazilija, Hrvaška, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Islandija, Izrael, Luksemburg, Mehika, Nova Zelandija, Norveška, Portugalska, Slovenija, Švedska, Švica, in Združeno kraljestvo; Tasmanija, nekatere države ZDA.
Tudi pri nas se vse od osamosvojitve naprej polemizira, ali istospolno partnersko zvezo legalizirati ali ne. Tisti za in tistih proti nikoli ne zmanjka. Za množice, ki gledajo širše, je sprejemljivo. Za tiste, ozko usmerjene, greh prve vrste. In kdo so slednji, da lahko sodijo, da je nekaj prav in drugo narobe? Da sta mati in oče razlika od dveh mater oziroma očetov. In tukaj se pojavi dilema. Tudi na strani tistih, ki razumejo, podpirajo in zagovarjajo istospolno partnersko zvezo.
Dokler govorimo o zvezi, ki je plod ljubezni dveh istospolnih partnerjev, je za marsikoga sprejemljivo vse. Tudi parada ponosa, pa vse gejevske in lezbične organizacije, pa podpora tem, ki želijo tako živeti ali živijo. In tega se zavedajo pari, ki kažejo takšna nagnjena, tega se zavedajo delodajalci, ki zaposlijo istospolno usmerjene posameznike. Tega v tej obliki ne razume morda edino RKC, kar pa sploh ni tako pomembno, saj le-ta ne sprejema marsičesa. In bi bilo presenetljivo, da bi to. Zanjo je sveto le tisto, kar je božje. Dva moška, ki se imata rada in dve ženski, ki se spoštujeta, za cerkev pač nista dovolj.
Za razumnega človeka je sprejemljivo marsikaj v zvezi z istospolno partnersko zvezo. Morda se pojavi dilema le pri zadnjih zakonskih določilih. Istospolni par lahko ima ali posvoji tudi otroka.
Otrok je živo bitje. Čeprav mu posvečamo zelo veliko pozornosti, ga že tako in tako od rojstva naprej ožigosamo z marsičem. Za kar se, ko odraste, ugotovi, da je bila ali tudi je napaka. Odločimo se, da ga bomo rodili. Brez njegove volje. In otrok odraste in postane člen verige človeštva. In nadaljuje človeški rod po istih tirnicah. To počnemo od nekdaj. Damo mu ime, zaradi katerega se marsikateri, ko odrastejo, odločijo za spremembo. Postavimo ga v okolje, ki je všeč nam, ne njemu. Ga hranimo, oblačimo, vzgajamo, učimo tako, kot mislimo, da je prav. A je res vedno prav tako? Odločamo namesto njega. Mu olepšamo in grenimo življenje. Otrok živi v družini, ki je srečna in tudi zelo pogosto nesrečna. V 1/3 slovenskih družin (najmanj), toliko zakoncev se namreč razveže, so otroci nesrečni, saj so priča nasilju, razvadam, pomanjkanju. In vse to za otroka naredimo mi, odrasli. Ali ni to že dovolj za odraščajočo osebo, ki potrebuje toplo roko, nežen objem, razumno besedo? Zakaj bi ga morali postavljati pred dejstvo, za katero dolgo ne bo razumel, kaj je to. Živeti kot otrok v istospolni partnerski zvezi.
Otrok bo imel v okviru istospolne partnerske zveze mamo in očeta v materi in materi in očetu in očetu. Zapleteno, se razume. Že nam, odraslim, se zdi ta definicija težko razumljiva, kaj šele otroku. Ko ga bodo o tem spraševali prijatelji v vrtcu, v šoli, na ulici, v družbi. Postavlja se vprašanje, kaj je smiselno, kaj razumno, kaj prav in kaj nonsens. Pa čeprav zdaj zveni tole pisanje drugače kot na začetku, ostajam pri prvem. Istospolna partnerska zveza, da. Istospolna partnerska zveza z možnostjo posvojitve otroka ali umetna oploditev ene izmed partnerk lezbične zvez, ne. Čeprav ne trdim, da dve ženski ali dva moška ne bi bila sposobna, dovolj dobra in primerna starša. Nikakor. Morda celo bolj primerna, saj statistike kažejo, da heterospolne zakonske zveze ena za drugo propadajo, da je vedno več izvenzakonskih zvez, enostarševskih družin itd. Govorimo o otroku. Človeku, ki enkrat več ne bo mogel odločati o svoji usodi. Ta, da se mu dodeli istospolna starša, pa bi bila tudi za sodobno, civilizirano družbo, morda vseeno preveč. Če bi to bilo »biološko determinirano« za ženske sprejemljivo, bi bilo za moško partnersko zvezo neizvedljivo. In tukaj tudi takšna družba, ki uzakoni pravico do otrok istospolnim partnerjem, pade na izpitu v celoti. Posvojitve otrok v slovenskem prostoru so redka danost za moške in ženske kot partnerje. Si predstavljate, kako dolgo bi trajali ali bodo trajali postopki, ko bosta želela/li posvojiti otroka partnerja/ki v istospolni partnerski zvezi?
Ali ni želja istospolnih partnerjev po otroku potem preveč, četudi za to sprejmemo zakon, ki bo to omogočal? Ali ni kršenje človekovih pravic, da partnerjema v istospolni zvezi družba tega ne omogoči? Najprej bomo morali odgovoriti na vprašanja, katera pogojuje zakon, šele potem tega napisati. Predvsem pa ne pozabiti na otroka. Našo najvišjo vrednoto.
Mag. Bojan Macuh, sociolog,
Murska Sobota