Bolj ko pritiska poletna vročina, bolj nam je vroče tudi zaradi političnih dogajanj v naši državi. Namesto, da bi strnili vrste, drug drugemu nagajajo, iščejo grešne kozle, le-te tudi nenehno streljajo, misleč, da ni boljših od njih. Pa smo Slovenci res tako neumni, da ne prepoznam v vsem tem predvolilne kampanje, boja za oblast, oblazinjene stole in vsaj »pet minut slave na štiri leta podlage«.
Od rojstva …
Ob osamosvojitvi smo bili bolj ali manj vsi mnenja, da je primerna vsakršna menjava za nekdanjo enopartijsko enoumlje, danes pa vse bolj ugotavljamo, da vse oblasti, od rojstva samostojne Slovenije naprej, niso vedno in vselej delale to, kar smo pričakovali, t.j. v dobro nas državljanov, temveč so vse prevečkrat skrbele in poskrbele zase. Naj si bodo »leve ali desne«. Nikoli se ni razmišljajo, kaj je v prvi vrsti najboljše za »majhno Slovenijo«, vsi so vedno stali pred ogledalom in se spraševali: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo ima bolj k sebi obrnjene roke v Sloveniji tej?« In so jemali tamkaj, kjer je bilo in ne dajali tjakaj, kjer je manjkalo. Ne, v svoje žepe. Neumni zakoni (Jazbinškov je samo eden od njih), pisani za bogate, so neupravičeno bogatenje peljali v višine do te mere, da smo kmalu začeli prebirati statistike o slovenskih bogataših. Kar naenkrat se jih je pojavilo toliko, da smo imeli občutek, da bi kmalu lahko bili vsi med njimi. Slovenija, kot obljubljena dežela, kjer se cedita… No, pa so si eni napolnili žepe (… ob pravem času na pravem mestu, pogosto slišimo…). Postali uspešni menedžerji, podjetniki, politiki, …
… do polnoletnosti in čez
Leta pa so tekla. Dokler smo imeli politike, ki so bili tudi osebnosti, smo bili večkrat tudi čislani, potem pa so prihajali iz ozadja novi in novi, ki niso zasedali vodilnih političnih in gospodarskih mest na osnovi dobrega dela, referenc, temveč z lobiranjem in močjo. Saj vemo, da je (če hočemo ali ne) denar sveta vladar. Stranke so in bodo funkcionirale zgolj na osnovi »bogatih botrov«, saj politiki sami niso sposobni ustvarjati kapitala, temveč denar zgolj trošiti. Zato pa ostajajo odvisni. Od tistih, kateri jih finančno podpirajo. In ko pridejo na oblasti, je potrebno usluge vrniti. Pa smo v začaranem krogu. Bogatenje na račun države, s tem pa na račun vseh nas, davkoplačevalcev, se nadaljuje. Velikokrat se pogleda »skozi prste«, čeprav vsi povprek zatrjujejo, da pravosodna oblast dela. O tem ni dvoma, če pa dobro in pošteno, je veliko vprašanje.
Ugotavljamo, da se od obljub ne dá živeti. Preračunljivosti in nesposobnosti politikov, ki jih »gledamo« že dvajset let, imamo res dovolj. Vprašanje pa je, kje so »novi obrazi«? Vedno manj bo ljudi, ki si bodo želeli političnega izpostavljanja. Končno se tudi biti politik več »ne splača«. Eni zatrjujejo, da z ministrsko plačo ne morejo »preživeti«, drugi si po dolgih letih politikanstva kopičijo bogastvo, kupujejo draga stanovanja, vikende v hribih in ob vodi. Zakaj »metanje peska v oči«? Preiskave, raziskave, kazenske ovadbe, medijska gonja so postale zaščitni znak naših politikov. No, pa ne vseh, da ne bo pomota. Ljudje smo vseeno dobri in manj dobri. Slabih tako in tako sploh ni. Potem pa obravnave na sodiščih, oprostilne sodbe, smeh na obrazu »preganjanih« in njihovih »mastno« plačnih pravnih zagovornikov. Uf, kakšna polomija v tej majhni deželi pod Alpami.
Strankarski boji za oblast
Stranke morajo biti, so se zaklinjali eni, zagovorniki demokracije, medtem ko čakajo, da nasledijo druge, ki so bili v zadnjem obdobju »neuspešni«. Ustvarjali so forume, polemizirali, ves čas vestno spremljali in opozarjali na napake, katere so vsekakor tudi njihov greh in pred nekaj let. Trenutno manjšinsko vladajoči pa so mnenja, da jih je tudi manj dovolj (dve stranki vodita državo – unikum). Da vodijo, da vladajo, da zmagujejo, da… In nočejo oditi, čeprav jih prosijo, silijo, celo vabijo, naj ostanejo, ko bodo odšli. Kdo bi razumel to čudno strast in voljo po oblasti. Ne želijo »živeti na svobodi«, raje so »zaščiteni«, da lahko počnejo to, kar kot navadni smrtniki niso mogli. Marsikateri so se iz »nič prelevili v vse«. Postali so medijske zvezde (večkrat v slabem kot v dobrem). O njih se govori, piše, z njimi izvajajo intervjuje, pišejo knjige, raziskujejo, napovedujejo, pa seveda blatijo, žalijo, širijo sovražni govor. »Kaj jim pa moremo, moremo, moremo…?« Takšni so zato, ker smo jim to omogočili. Saj veste, kako pravijo: »Kakršni so politiki, takšni smo mi, saj smo jih mi izvolili!« No, pa ne bo čisto držalo, saj je volilni sistem takšen, kot so si ga »napisali« politiki zase. Zato pa ni novih obrazov, četudi bi jih morda kdo želel.
S skupnimi močmi …
Kdor čaka, dočaka. Predčasne ali redne volitve. Pred tem pa »na juriš«. Morda vas bodo slišali, prepoznali in boste »novi obrazi« na prizorišču. Če si tega seveda želite. Vsekakor pa nekdo mora biti. In ker imamo v slovenskem političnem bobnu le dvoje, leve in desne (čeprav se eni gredo močno levo sredinske, drugi pa še bolj močne desno sredinske), je vprašanje, kaj nas čaka v prihodnje. Nemški vlak, grška ali portugalska farsa ali pač to, kar že leta vsi upamo in želimo. Trdna in stabilna Slovenija, kjer bomo s skupnimi močmi šli nad vse težave, ki so pred nami, ne glede na barvo, medsebojno spoštovanje in razumevanje.
Mag. Bojan Macuh, sociolog
Murska Sobota