V teh težkih ekonomsko gospodarski časih se v naši majhni deželi pod Alpami ukvarjamo z marsičem, predvsem pa z vsem, kar nas nikakor ne bo potegnilo iz globine, kamor tonemo.
Politika izgublja v vseh okvirih. Koalicija ne najde vzvodov za vodenje, opozicija se ni naučila, da se na »prestol« ne da prilesti zgolj z obmetavanjem, iskanjem napak za vsako ceno in omalovaževanjem, ki je že skoraj na meji dobrega okusa. Nekdo je pred časom napisal, da opozicijski vodja v vsem svojem »političnem življenju« ne ukvarja z ničemer drugim, kot da blati druge in pere krivdo za svoje napake.
V času, ko bi morali stopiti skupaj levi in desni, se nam dogaja, da ni niti razuma, kaj šele složnosti. Morda je najdemo nekaj med našimi športniki in kulturniki, vsekakor pa vsi politiki padajo na izpitih. Namesto, da bi se ukvarjali z za državo pomembnimi prijemi, brskamo po arhivih. Želimo dokazovati nekaj, kar ne bo omililo brezposelnosti in vse pogostejših stečajev podjetij. Hkrati pa pravosodna oblast dela počasi v zvezi s primeri gradbenih in drugih podjetij. Nikogar ne obsodijo, nikomur ne odvzamejo neupravičeno pridobljenega bogastva, celo huje. Nekdanje direktorje podjetij, kateri so izkoriščali svoje delavce, poveličujejo, jih predstavljajo v medijih in jih hkrati prikazujejo kot žrtve. Nihče pa ne postavlja vprašanj, kot »Kje si vzel in kam si del?« Po drugih državah politikom in tajkunom zapirajo bančne račune, brezpogojno odvzemajo premoženja, barabe zapirajo … Pri nas pa se sojenja sploh ne začnejo, saj imajo naši lumpi cele horde odvetnikov, ki jih branijo v upanju, da bodo, tako kot že velikokrat doslej, primeri zastarali. Kaže, da ne bodo krivdno odgovorni za nič, niti za neplačevanje zdravstvenih zavarovanj, niti za odvzemanje članarin, kaj šele za zbrane denarne prispevek sodelavcev, ki so romali v žepe predsednikom uprav. Ljudje pa ostajajo na cesti, ne morejo plačevati stanarin. In nekateri, četudi bi se želeli vrniti domov, jim je to onemogočeno, saj največkrat nimajo niti za potne stroške. In država? Najbolj vprašljiva odločitev v zadnjem letu. Le tem obubožanim delavcem, ki životarijo pri nas, so namenili 300 tisoč evrov pomoči. Namesto, da bi priškrnili tiste, ki so jih pripeljali tako daleč, bomo za vse te in druge grehe plačevali vsi davkoplačevalci. Nekoč Rdeči križ, danes Unicef. Postavlja se vprašanje, kako je s tretjo najmočnejšo institucijo, ki pomaga obubožanim, saj o njej še nismo nič »brali«.
Pa smo pri grehih. Otroci se jih običajno »prestrašijo« zaradi tega, ker morajo za odvezo zmoliti nekaj očenašev in zdravih marij, med odraslimi pa se jih v teh čudnih časih ne ustrašijo niti tisti, ki jih imajo vedno tako polna usta. Velikokrat takrat, ko s prižnice znajo obsojati druge, svojih pa ne vidijo. Cerkev je vedno zelo aktualna. Ko priroma na oblast desna opcija, si manejo roke v upanju, da se jim uresniči večdesetletni sen »verouk v šole«. V stilu »grabte dnarje vkup gotove, kupovajte si gradove«, so se v zadnjih tednih izkazali kot pravi tajkuni, čeprav velecenjeni cerkveni predstavniki temu nikakor nočejo pritrditi. Beg pred resnico enih in umestitev drugih na pomembne cerkvene položaje verjetno ne bo rešitev pred božjo kaznijo, ki jih bo doletela. Če ne iz Vatikana, gotovo s strani bank, katere jih, upam, ne bodo kreditirale. To pa bo pomenilo pogrom za tiste, v katere so ljudje v zadnjih letih verjeli. Ne verovali, upali, da se bodo njihove naložbe »prijele«, oplemenitile skozi sklade in zvonove. No, pri slednjih bi se res lahko vprašali, komu zvoni in če bo v prihodnje še sploh slišati le-te tako glasno, kot je bilo to doslej običajno. V sobotni prilogi lahko prebiramo nekakšno pojasnilo in hkrati opravičilo. Ne zgolj samo vernikom, vsem, ki so doslej tudi posredno še upali, da ni vse »tako črno«, kot se zdi. Cerkvenih tajkunov baje ni, če se je pa kradlo, se ni kradlo vsem, temveč samo vernikom … Ti pa niso bili oškodovani, saj so darovali. In kar daš, se ne more pričakovati kot povračilo.
Najbolj zanimivo v vseh teh zgodbah trenutno aktualnega življenja povprečnega Slovenca je to, da so akterji »pravljic za lahko noč« prepričani, da jim bralci verjamemo. Za vse brezposelne, za vse tiste izobražene mlade, ki upajo, da se jih »bog usmili« glede službe, so te prazne obljube in natolcevanja kot »bob ob steno«. Ne sprejemamo jih več. Opravičil namreč. Želimo rezultate. In ne samo to, zahtevamo, da se vsem, ki so krivi, ko se jim (lumpi se radi izgovarjajo na to) krivda dokaže, za svoje nepravilnosti tudi odgovarjajo. No, za povračilo pa ne bodo dovolj očenaši in ostali odpustki. Predolgo smo jih namreč dovoljevali.