Nazadnje je razburkala slovensko javnost vest, da je vodstvo OŠ Zreče dovolilo razdeliti v šoli vabila za verouk. Ponovno se je razvnela debata, ali je to vmešavanje Cerkve v civilno sfero in s tem v šolstvo. Tega, da si Cerkev to že dolgo zelo želi, ni potrebno posebej poudarjati, vsekakor pa ob vsakih novih parlamentarnih in drugih volitvah v Sloveniji razvnemajo čustva volivcev tudi takšni dogodki. Direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti šteje takšen poskus kot prekoračitev pooblastil, medtem pa predsednik Združenja ravnateljev OŠ in glasbenih šol prepušča takšen način življenja in dela v šoli kar vodstvom šol, katere naj presodijo primernost podobnih aktivnosti.
Državljanska in domovinska vzgoja
V okviru Fakultete za družbene vede v Ljubljani je v avgustu leta 2011 potekal projekt Državljan(stvo) v novi dobi. Povzemam nekaj vsebine, ki primerjalno z Evropsko unijo prikazuje razvoj državljanske vzgoje in pomen le-te v družbi nasploh.
Državljansko vzgojo, kot samostojen predmet, se v državah EU poučuje v obdobju enega do petih let. Trenutno se v Sloveniji državljanska vzgoja izvaja dve leti, tj. v 7. in 8. razredu osnovne šole. Vsebine državljanske vzgoje so posredovane tudi v 9. razredu izobraževanja na primarni ravni, vendar v obliki obveznega izbirnega predmeta, ki se imenuje Državljanska kultura. Priporočljivo je, da se vzgojo za demokratično državljanstvo poučuje daljše časovno obdobje, kot v primerih Italije, Poljske, Portugalske in Združenega kraljestva, kjer se učenci z državljansko vzgojo soočajo kar pet šolskih let. Državljansko vzgojo je potrebno uvesti tudi v srednjih šolah kot obvezni predmet. Seveda se lahko državljansko vzgojo poučuje tudi kot integrirano ali medpredmetno tematiko, saj praksa izobraževalnih sistemov v državah članicah kaže, da se pristopi k državljanski vzgoji med seboj ne izključujejo (več v nadaljevanju).
Začetek poučevanja državljanske vzgoje
V izobraževalnih sistemih EU se državljansko vzgojo kot samostojen predmet poučuje relativno zgodaj – v Romuniji že pri 8-ih, medtem ko v Grčiji in na Portugalskem pri 10-ih letih starosti učencev. V nekaterih državah so vsebine državljanske vzgoje posredovane zelo pozno – v Italiji, na Poljskem, Portugalskem in v Združenem kraljestvu šele pri 15-ih letih. Najpogosteje se učenci z vsebinami državljanske vzgoje srečajo pri 11-ih letih. Iz tega lahko sklepamo, da je potrebno vsebine državljanske vzgoje pri nas poučevati najkasneje pri 11-ih letih starosti učencev. Trenutno se v Sloveniji tovrstno znanje (v obliki samostojnega predmeta) prvič posreduje leto kasneje, tj. pri 12-ih letih, ko učenci obiskujejo 7. razred osnovne šole.
Pristopi k državljanski vzgoji
Državljansko vzgojo se v državah članicah najpogosteje poučuje kot samostojen (običajno obvezen) predmet in kot tematiko, ki je integrirana v več predmetov. Redkeje se jo posreduje v obliki medpredmetne tematike. Iz tega lahko sklepamo, da v izobraževalnih sistemih držav EU ni splošnega pristopa k državljanski vzgoji in da omenjeni pristopi medsebojno niso izključujoči. Če želimo slediti sodobnim trendom na tem področju, moramo ohraniti in izboljšati kvaliteto samostojnega predmeta državljanske vzgoje. Ker pristopi k državljanski vzgoji niso medsebojno izključujoči, je smiselno tudi v prihodnje posredovati državljansko vzgojo kot integrirano in medpredmetno tematiko na primarni in sekundarni ravni izobraževanja. Vsekakor je najbolj učinkovito hkrati prakticirati vse tri pristope k državljanski vzgoji.
Prisotnost vsebin državljanske vzgoje
Vsebine državljanske vzgoje so v izobraževalnih sistemih držav članic prisotne v različni meri – državljanski vzgoji je namenjeno zelo različno število šolskih ur, prav tako ima državljanska vzgoja v nekaterih državah večji pomen kot v drugih. Kljub temu pomen državljanske vzgoje v večini držav EU praviloma postopoma narašča. V nekaterih državah – Avstrija in Portugalska – se državljansko vzgojo v različnih oblikah poučuje na vseh ravneh izobraževanja. Zato bi morala državljanska vzgoja dobiti pomembnejšo vlogo tudi znotraj slovenskega izobraževalnega sistema. Poleg tega je potrebno okrepiti oziroma vpeljati vsebine državljanske vzgoje na vseh ravneh izobraževanja, še zlasti na primarni in sekundarni ravni. Trenutno se državljanska vzgoja kot samostojen predmet poučuje zgolj na primarni ravni izobraževanja.
Prevladujoče vsebine državljanske vzgoje
V državah EU prevladujejo klasične, pravne in nacionalne vsebine državljanske vzgoje. Ker je tovrstno poučevanje vsebin državljanske vzgoje problematično, je v slovenskem kontekstu najprimernejša krepite (a) sodobnih vsebin, (b) družboslovnih vsebin (predvsem politoloških; tudi socioloških, kulturnih, pravnih, ekonomskih in zgodovinskih) in (c) transnacionalnih vsebin.
Na tem spletnem naslovu si lahko o sami vsebini raziskave omenjenega projekta preberete več. V nadaljevanju pa o pogledih na državljansko in domovinsko vzgojo in etiko, verski pouk z vidika udeležencev: učiteljev, staršev in otrok.
Stroka si je nasprotujoča
Tudi v šolstvu ni nič drugače. Lahko bi rekli, da se tudi to področje ne more umakniti trenutni, vsakodnevni politiki. Boj za oblast je neizprosen. Laiki bodo mnenja, da politiko zanima samo gospodarstvo. Ne, tudi v šolstvu želijo imeti svoj vpliv. Z vseh strani, vseh barv. In to že dvajset let. Kako jim uspeva, skozi ves čas, lahko sami presojamo. Cerkev je še vedno ločena od države. In verouka še vedno ni v šoli.
Dr. Jože Dežman je tako napisal v enem izmed blogov, citiram: »Verouk v šole? Razprava o tem vprašanju je precej nabrušena, našpičena, krepko začinjena in pregreta. Prav bi bilo, da v te razprave naši vrli preučevalci različnih verovanjskih praks vključijo tudi veroučni poskus Zveze združenj borcev za vrednote NOB, ki svoj katekizem uvaja v šole kot Kviz zmage. Kolikor lahko sklepamo, so se v eni od frakcij titoističnega malikovalskega kulta odločili, da bodo revidirano in reformirano obliko svojega nauka vcepili v nedolžna srca mladeži. Posrečeno so za svojo akcijo izbrali kar pustni čas, čas šem in karnevalov. To, kar se je včasih smrtno resno prodajalo pod kvizovsko blagovno znamko Tito – revolucija – mir, se je sedaj našemilo v Kviz zmage. Tito in revolucija izgineta, kot da ju nikoli ni bilo.« Zgodovinar, ki uspešno raziskuje povojne poboje na Slovenskem, seveda v svojem prispevku nikakor ne more mimo njegovega nenehnega donkihotovskega boja z drugače mislečimi, kar se tiče odnosa Cerkev – civilna družba. Zato njegovo razmišljanje o odnosu Cerkev – šola ni presenetljivo.
Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je velik zagovornik vključitve verouka v vzgojno-izobraževalni proces slovenskega šolstva. Ob izidu Bele knjige je med drugim dejal, citiram: »Slovenija je v širšem evropskem prostoru na področju verskega ali religioznega pouka velika izjema.” Tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi, tudi francoska ne, kaj šele tako imenovana ‘Evropska šola’, ki deluje pod neposredno avtoriteto Evropske unije in še pojasnil, da sta v tem okviru v osnovni šoli odmerjeni dve uri tedensko za religiozni pouk, v srednji pa ena. Po njegovem je temeljna naloga šolskega sistema, da vzgaja za strpnost in kulturo dialoga v družbi. Strpnost predpostavlja poznavanje drugega, obveščenost – to pa se da doseči z religioznim poukom, ki se od verouka razlikuje.«
»RKC od te ambicije očitno ne odstopa, kljub odločbi ustavnega sodišča, ki verouk v šolah prepoveduje, in kljub prevladujoče odklonilnemu javnemu mnenju, tudi med samodeklariranimi katoliki. Na krajši rok uporablja kompromisne pritiske, kot je na primer zahteva za priznanje verouka kot enega izmed izbirnih predmetov, pritisk na izvajanje verouka v šolah zaradi domnevne prometne ogroženosti učencev na poti v cerkvene veroučne prostore, zamegljevanje razlike med konfesionalnim in nekonfesionalnim religijskim poukom. Če bi RKC res bilo mar za kvalitetno znanje o religiji kot taki, bi svoje vernike spodbujala, naj otroke vpišejo k predmetu verstva in etika, ne pa da jih od tega odvrača.« Tako meni izr. prof. dr. Aleš Črnič, predavatelj Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Po 7. členu Ustave Republike Slovenije so država in verske skupnosti ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.
41. člen Ustave RS (svoboda vesti) pa dodaja: Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Dokler je zapisano v Ustavi, je potrebno upoštevati ta načela. Menim, da morata posvetna in civilna stroka skleniti kompromis o medsebojnem sodelovanju pri izobraževanju in vzgoji otrok. Seveda vsaka po svojem prepričanju, znanju in v svojem, za to namenjenem prostoru.
Učiteljevo razmišljanje
Naloga njih je najpomembnejša. Tukaj predvsem mislim na tiste, ki so strokovno usposobljeni za poučevanje Državljanske in domovinske vzgoje in etike, kakor tudi izbirnega predmeta Verstva in etika. V naših osnovnih šolah je največja težava v tem, da si prvega od teh izmenjujejo tisti, ki s poučevanjem le-tega zapolnjujejo manjkajočo delovno obvezo. In so bolj ali manj strokovno neusposobljeni za poučevanje tega področja.
Težave so predvsem na manjših šolah, kjer je ob manjšem številu oddelkov tudi težje zapolniti učiteljevo tedensko obvezo. Po mnenju nekdanjega ministra za Šolstvo in šport je vsak učitelj pedagoški delavec in s tem primeren za poučevanje vseh predmetov v osnovni šoli. Poglejmo primere: Učitelj likovne vzgoje bo tako v prihodnje, zaradi zagotavljanja 22 ur učne obveze tedensko, brez težav poučeval matematiko, fiziko, kemijo, tuje predmete. Ali obratno. Učitelj zgodovine bo z vsem svojim strokovnim znanjem poučeval glasbeno vzgojo. Očitno bo dovolj že to, da ljubiteljsko poje v vašem pevskem zboru. In takšnih kombinacij je še nešteto.
Težava je v tem, da bo zaradi zaposlovanja, slovenski osnovno in srednješolec deležen manj strokovnega poučevanja. In podobna situacija je na področju poučevanja Državljanske in domovinske vzgoje in etike. Marsikdo se čuti sposobnega za poučevanje tega področja, a postavlja se vprašanje, če bo podal odraščajočemu otroku dovolj kompetentne vsebine in znal odgovoriti na nešteta vprašanja, ki so pojavljajo pri pouku tega predmeta.
V ta okvir sodi tudi poučevanje o verstvih sveta, ki ga učenci lahko sprejmejo kot izbirni predmet. Veliko vsebin pa proučujejo skozi raziskovalno delo in debato pri Državljanski in domovinski vzgoji in etiki. Morda bo kdo rekel, da je to področje, ki bi ga mlademu verniku morala ponuditi Cerkev. No, temu še zdaleč ni tako. Iz razgovorov z učenci je razbrati, da se pri tako imenovani verski vzgoji, pri katehezi, ne pogovarjajo o drugih verstvih. To je seveda zaskrbljujoče, saj je potrebno mladega vernika (pri nas je to v prvi vrsti katoliški vernik) poučiti o drugih verstvih, njihovih značilnostih, vsebinah, umeščenosti v prostor in družbo … Ker to ponuja predmet Državljanske in domovinske vzgoje in etike se postavlja zanimivo vprašanje, tukaj Cerkev vehementno poudarja, da je v slovenskih šolah premalo pouka o veri. Kaže, da niso imeli v rokah učnega načrta za Državljansko in domovinsko vzgojo in etiko. Če pa so ga vseeno »prelistali«, ga niso dovolj skrbno ali pa na vsak način želijo »obsojati« neargumentirano. V kolikor bi otroci pri verouku »dobili« toliko civilne vzgoje kot pri pouku Državljanske in domovinske vzgoje in etike dobijo katoliške vzgoje, dileme ne bi bilo.
Vse je odvisno od staršev
Na spletni strani je preberemo navodila, ki jih je objavila eno od župnij. Takole nekako se glasijo: »Starši majhnih otrok se morajo, ko pripeljejo otroke k verouku, prepričati, da so jih res predali v varstvo oz. vzgojo katehetu. Starševska odgovornost nalaga, da se majhnih otrok ne sme le pripeljati pred župnišče in nato odpeljati. Lahko se zgodi, da kdaj verouk odpade zaradi bolezni ali drugih nenadnih okoliščin, o katerih staršev oz. otrok ni mogoče pravočasno predhodno obvestiti. Cerkev opozarja na odgovornost staršev do lastnih otrok, ki obiskujejo verouk.
Spet druga daje navodila, kaj je verouk in skladnost izvajanja glede »prostorske stiske«: »Verouk je pravzaprav drugotnega pomena. Je drugi del, prvi del je nedeljska sv. maša. Verouk je pomoč pri vašem vzgojnem delu. Tako je tudi šola le pomoč pri vašem trudu za izobraževanje otrok. Pomoč, da bodo nekoč ti otroci in mladi živeli samostojno in odgovorno življenje. Verouk nudi župnija vam staršem – je ponudba. Seveda izbirate vi, odločate se vi. Šola v v našem okolju sta le izposoja prostor. Tudi prostori krajevne skupnosti so le izposojen prostor. Veseli nas, da je v kraju tolikšno razumevanje in pripravljenost, da župnija nudi verouk.”
Verouk je povezan s stroški staršev. Vsekakor je potrebna pretehtana odločitev v družinskem proračunu z več otroki, ki vsi obiskujejo verouk. V takšnem primeru je izdatek ob pričetku šolskega leta kar precejšen.
V nadaljevanju Vam posredujem spisek veroučnih učbenikov s cenami:
Prvoobhajanci in birmanci morajo imeti še liturgične zvezke, kar znaša dodatne 3.00 evre. Potem pa še kakšno naročilo na revijo, npr. Mavrico. Z veroukom so določeni stroški: veroučni pripomočki, ogrevanje pozimi, poštnina in honorarji za katehiste. To znaša še dodatnih cca. 15 evrov. Mogoče zneski niso visoki, vsekakor pa se vsak evro za veččlansko družino pozna. Tokrat sem namenoma prikazal zgolj stroške, ki so povezani z veroukom, saj verjamem, da vsak starš pozna le-te za šolo. In ko seštejemo?
Prikaza cen učbenikov in delovnih zvezkov od 1. do 9. razreda devetletne osnovne šole lahko, zaradi preobsežnih podatkov, najdemo na tej spletni strani ene izmed slovenski založb, katere skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport »bijejo« boj za prevlado na trgu: http://www.modrijan.si/slv/Solski-program/Solski-program/Osnovna-sola
Starši so torej tisti, ki otroka prvi seznanijo z vero. To je pogojeno od njihovega verskega prepričanja. Nobene raziskave niso potrebne, da ugotovimo dá otroci vernih staršev obiskujejo verouk, verske obrede in s tem ohranjajo tudi versko tradicijo iz rod v rod tudi v svoji družini.
Kompromis in sodelovanje sta neizogibna
Dr. Judita Reinstadler je po rodu Celjanka, a že 25 let živi v Innsbrucku na avstrijskem Tirolskem. Magistrirala je iz teologije, pedagogike in filozofije. Doktorirala je iz teologije in iz medijske pedagogike. V enem izmed svojih intervjujev je povedala, citiram: »Verouk ne spada v šolo. Religioznost je nekaj, česar ni mogoče stlačiti v šolski predmet. Vera je osebna stvar vsakega posameznika. V trenutku, ko se religija degradira na predmet, to ni več osebna vrednota. Duhovnosti ni mogoče predavati tridesetim ljudem v razredu in tudi molitev pri pouku nima kaj iskati. Tega ne govorim iz zlobe do cerkve, ampak zato, ker ne želim, da bi šla Slovenija po isti poti kot Avstrija. Prepričana sem, da je vera človeku nujno potrebna, moti pa me, da jo skuša cerkev vsiliti prek verouka v šoli. S tem si dela medvedjo uslugo. Odnos ljudi do Boga mora označevati prostost, ker samo svoboda omogoča zdrav odnos do vere. Če ti je kaj vsiljeno, to nikoli ne bo postalo vrednota. Šola mora ponuditi nekonfesionalen pouk etike, ki je sodobnejši in za moderno družbo primernejši, saj ne izključuje nobene religije.«
Menim, da tako odpadejo vse dileme o tem, ali naj verouk najde pot v šolsko stavbo, bolj konkretno v predmetnik osnovnih in srednjih šol, kajti v nekaterih primerih (prostorska stiska) je izvajanje veroučnih vsebin (začasno) tudi v šolskih prostorih.
Najdimo skupni interes pri vzgoji otrok. Tako starši, šola kot tudi Cerkev smo jim dolžni na poti v življenje stati ob strani. Vzgajajmo jih, učimo, spodbujajmo in motivirajmo, da postanejo odgovorne in zrele osebnosti, kakršne želi in potrebuje vsaka moderna družba, tudi naša.
mag. Bojan Macuh,
sociolog