Družbena odgovornost kot poseben teoretski koncept je relativno nov znanstven in uporabnodružbeni konstrukt. Pojav koncepta je povezan s pojavom takšnih družbenih in psihosocialnih okoliščin v sodobnih družbah, v okviru katerih se je pričela izgubljati zavest za to, da je nujen pogoj za kakršnokoli delovanje vrste homo sapiens sapiens prav ohranjanje in krepitev družbenih (to je soodvisnih) razsežnosti lastnega delovanja. S pojavom modernih družb (katerega jedro predstavlja industrijska reprodukcija družbene in naravne resničnosti) se pričnejo intenzivni procesi odtujevanja človeka od njegovega družbenega in naravnega okolja. Nekako samo po sebi umevno je postalo, da je vsakodnevna resničnost vedno bolj iluzorna in navidezna. Na drugi strani pa se Iluzija in navidezno vedno bolj razglašata za tisto, kar je resnično in prizadevanj vredno. Tako delavca zamenja »delovna sila«, medčloveške odnose »blagovna menjava«, skupno delo »trgi dela«, človeška pravila skupnega življenja »formalni odnosi z zlorabo prava«, človekove potrebe »lažne potrebe«, itd. itn.
Skupni imenovalec teh velikih zgodovinskih menjav se izteče v egoistično delovanje posameznika, ki v svojem življenju vedno bolj zasleduje zgolj svoje lastne cilje. In se praktično ne zaveda več, da je sleherna njegova kretnja in dejanje posledica dejstva, da lahko obstaja samo kot mnogoplastno soodvisno bitje. Kar velja tako za družbeno kot naravno raven posameznikovega bivanja. Ker je zavest vsesplošne soodvisnosti postala v veliki meri zabrisana, je danes povsem »normalno«, da naša posamezna delovanja ne jemljejo v obzir niti drugega človeka (»družbe«) kaj šele drugih »nižjih« bitij tega planeta in njene okolice (živali, rastlin in mineralov – torej »narave«). Zaradi tega so nastale ugodne družbene okoliščine, da se ponovno »odkrije« nekaj, brez česar človeška družba sploh ne bi bila mogoča na tem planetu. Kaj šele da bi skozi tisočletja tudi lahko obstala. Da se torej odkrije, da človekovo življenje na planetu ni mogoče, če se pri tem ne upoštevata tako družbena kot naravna dimenzija našega bivanja. Torej vsakodnevno in vsakokratno umeščanje kakršnegakoli delovanja posameznika v mrežo vsemogočih družbenih in naravnih soodnosov.
Klasična marksistična teorija je družbene odnose nastajajočih modernih družb opisala s pomočjo koncepta »odtujitve«. Kljub mnogostranskemu porazu socializma, ki si je za svojo teoretsko podstat prisvojil klasični marksizem (s čimer je marksizem zaradi zgodovinsko poznanega zloma »socializma« na sploh dobil posebno stigmo, še posebej v družbah vzhodno od Berlinskega zidu), je danes znova (bolj kot kdajkoli?) v ospredju vprašanje ponovnega oblikovanja takšnega družbenega delovanja, ki bo uspelo izničiti učinke vsakodnevnega odtujevanja človeka od samega sebe, drugih in naravnega »okolja«. Človek je namreč bitje, ki je istočasno subjekt in objekt samega sebe, drugih ljudi in naravnega »ozadja«, znotraj katerega se dogaja ta naša odisejada na planetu Zemlja. Politični in pretežno tudi socialno-kulturni propad socializma ob koncu 20 stoletja ni ustvaril prostora za nastanek nečesa novega in drugačnega. In tako je ostalo povsem odprto vprašanje, ki ga niti dosedanji socializem niti nekdanji in sedanji kapitalizem niso uspeli razrešiti. In to je: oblikovanje takšne družbene ureditve, ki bi uspela udejaniti družbeno povezanost človeka z drugimi ljudmi in naravnim okoljem na način, ki bi ohranil tako celovitost posameznika (kar se na družbeni ravni kaže kot obstoj posameznika, ki ni odtujen sam od sebe) kot celovitost drugih ljudi (kar se na družbeni ravni kaže kot obstoj za druge skrbečih posameznikov ter obstoj sistema t.i. socialne varnosti) in ne nazadnje kot celovitost narave (kar se na družbeni ravni kaže kot poseganje v naravne sisteme ne da bi pri tem zmanjševali ali celo izničevali njene naravne vitalne potenciale) – kakorkoli bi že to imenovali.
Koncept »družbene odgovornosti« tako doživljam in razumem kot koncept, ki skuša premisleke in vsakodnevna družbena delovanja vrniti na raven delovanja, v okviru katerega se zaveda omenjene človekove mnogoplastne soodvisnosti. Zaradi česar bi se sodobni posameznik na podlagi svoje lastne svobodne odločitve trudil družbeno delovati na način, da s svojim delovanjem krepi globino svojega lastnega bitja (namesto da si neprestano škoduje), da krepi blagostanje drugih ljudi (namesto, da se gre z njimi neprestano konkurenčno borbo) in bogati skupno naravno okolje (namesto da ga brezobzirno izničuje). Izraziti individualizem sodobnih družb namreč ustvarja iluzijo, da je vsakršno delovanje, še posebej, če je egoistično, prav tisto, za katerim si da moramo prizadevati. Vse bolj vidno postaja, da različna delovanja zgolj »zase« še zdaleč niso tisto, za kar naj bi šlo pri novoveškem individualizmu. Empirične (na primer) psihosocialne evidence namreč kažejo, da takšna pot samo vodi v smeri razstavljanja samega sebe. Kjer egoistična osredinjenost nase praviloma pomeni izgubo stika z različnimi plastmi samega sebe. Kar potem na skupnostni in družbeni ravni pomeni, da takšen sam-od-sebe-odtujen-in-samozadosten-posameznik tudi ne doživlja drugih kot bitij, ki imajo kakšen globji eksistencialni pomen zanje, razen da so sredstvo za zadovoljevanje njegovih lastnih potreb (in imajo velikokrat še manjši pomen kot bananin olupek ali kakšna druga oblika vsakodnevnega »odpadka«). Da o naravi sploh ne govorim, ki ga tovrstna samoizguba resničnosti ukaluplja v še samo različne oblike specializiranih »približkov« in sintetičnih nadomestkov. V žalost in up, v spodbudo in posmeh družbeno odgovornega delovanja. Vseh za vse in vsakogar za kogarkoli.