Ključen obrat pri oblikovanju sodobne zahodne kozmologije, se zgodi s premikom središčnice, katera se je do tedaj uporabljala za motrenje in videnje sveta.: s premikom središčne točke interpretacije in osi motrenja sveta s planeta Zemlja na Sonce. Giordano Bruno, ki je poglobil heliocentrično teorijo Nikolaja Kopernika, je bil zaradi teh »prevratnih« idej 1576. leta obtožen herezije. Posledica: zapustiti je moral svoj dominikanski red, se podrediti dolgemu inkvizicijskemu procesu in dočakati konec svojega življenja na grmadi. Kopernik, skrivni oče heliocentrizma, se je izognil grmadi, ker je zapovedal objavo svojih idej šele po svoji smrti. Za časa njegovega življenja se je tako njegova teorija razširjala samo ustno. Pol stoletja po Brunu si Galilejo Galileji pred rimsko inkvizicijo ohrani življenje s preklicom svojih empiričnih raziskovalnih izsledkov o središčnem položaju Sonca, okoli katerega se vrti (tudi) Zemlja. Zato je zaradi strahu pred inkvizicijskim duhom in na njem temelječim ukrepanjem še povsem razumljiva gostobesedna ponižnost Reneja Descartesa, utemeljitelja novoveške filozofije, ki se v svojih »Meditationes« 1641. leta najprej ponižno obrača na »nadvse modre in preslavne može, dekane in doktorje svete bogoslovne fakultete v Parizu«, da lahko potem v nadaljevanju zapiše svoj znameniti »Cogito, ergo sum« (»Mislim, torej sem«), kredo sodobnih premislekov zemeljskih in kozmičnih svetov.
Z izborjeno samoumevnostjo heliocentrizma smo priča svojstveni samoumevnosti »novega« pogleda na svet. Tako zdravorazumsko kot znanstveno razumevanje »novega« sveta postavlja v njegovo središče gotovost, oprijemljivost, objektivnost, materialnost, merljivost in predvidljivost. Kljub svoji sončni razsežnosti postane sodoben človek in njegov svet vedno bolj enodimenzionalen, zamejen in omejen z lastno materialnostjo. Ne kot zgolj izhodiščno točko lastnega umeščanja v svet, ampak kot vedno bolj končno točko le-tega. Kot da v človeku ni ničesar, kar ga neskončno presega, ali v najboljšem primeru neskončno malo, kar se odpravlja in odpravi z zamahom roke in pospravi pod kategorijo »slučajnosti«. Ali ni človek prav zaradi svojega sončnega statusa bitje in resničnost, ki ju ni mogoče razumeti zgolj v enodimezionalnosti bivanja, kar pooseblja zgolj bivanje na našem planetu znotraj končnih, z materijo in časom zamejenih dimenzij?
Zgodnjerazsvetljenski umi in iz nje izvirajoče sodobne znanosti ter filozofija so si izborili svobodo samospoznanja in poimenovanja sveta onkraj inkvizicijskih grmad ter intelektualnega dogmatizma. Tudi za ceno novodobnih grmad, ki jih v sodobnosti ne napajajo več vsevednosti teoloških presoj, ampak ob samoumevnosti laičnega zdravega razuma, v katerem ni prostora za drugačno in nestandardno, tudi nova vera sodobnih laičnih družb v podobi vsemogočih in vsevednih sodobnih znanosti? Dogmatizem vsemogočnih znanosti ter njenih vedno manj realnih konstrukcij sveta? Kot da smo na Zahodu v zadnjih štiristo letih prehodili pot od enkratnosti vsemogoče božje države do enkratnosti vsemogoče laične države, na branikih katere stojijo isti vojščaki omejenosti in krvoločnosti.
Menim, da je prav zaradi tega (šele kasneje) genialni teoretski fizik Albert Einstein lahko postal za svoje kot sam pravi »zelo revolucionarne« fizikalne ideje najprej doktor filozofije in ne fizike. Morda tudi zato, ker so fiziki njegovega kroga v začetku dvajsetega stoletja ne samo v temelju zamajali na Newtonovih idejah in spoznanjih temelječi svet (kakor ga zapiše v svojih »Principia« 1687. leta, katera se takratna inkvizicija ni upala več dotikati, četudi so se še vedno kurile »čarovnice« med navadnim ljudstvom), ampak z odkritjem subatomskih svetov postavili temelje pomembno drugačne podobe sveta in človeka, katere »stari« fiziki in znanstveniki niso več bili sposobni razumeti.
V obrambo »starega« sveta se danes običajno govori, da znančilnosti subatomskih struktur, katerih pomembna značilnost je nedoločenost (njihova »realnost« obstoja je pogojena samo z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, tako da o njihovem »obstoju«, kakor smo ga navajeni misliti in živeti v razsežnosti vsakodnevnega socialnega življenja, ne moremo govoriti z gotovostjo), ne velja za svet človeških ali celo makrokozmičnih razsežnosti. Kot da nam zdravniki ne razlagajo o stopnjah verjetnosti za naše zdravje ali bolezen, če živimo zdravo (ali ne živimo zdravo), ne kadimo (ali kadimo), jemo hitro pripravljeno hrano (ali ne) in podobno? Z zornega kota javnega zdravstva ali javne uprave smo državljani samo bitja z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, da bomo živeli zdravo (nezdravo), da (ne) bomo kadili ali se (ne)zdravo prehranjevali…
Različni inženirji družbenega življenja lahko danes izračunajo praktično poljubno število različnih stopenj verjetnosti (»indeksov«) naših družbenih življenj. Ali bi to bilo mogoče, če ne bi bile socialne strukture naših nadsubatomski družbenih razsežnosti prisotne in določljive zgolj do dolčene mere in ne absolutno? Ali ni človek in s tem njegova družba postala šele z zlomom geocentričnega razumevanja sveta resnična makrokozmična resničnost, ki jo je mogoče opisati prav tako kot skrivnostne subatomske svetove samo pod pogojem oddaljenega pogleda, kjer mikroskopski pogled v strukturo »pod nami« nadomesti makroskopski pogled na človeka in svet preko pogleda z našega oddaljenega notranjega središča Sonca in njegovega makrokozmičnega ozadja (četudi (in prav zaradi tega) za to ne skrbijo teologi)?