16. 11. 2017 Cenzurirano

Butalci in staro mestno jedro Maribora

Človek bi rekel, da so se Butale preselile v Maribor, pa tega ne more, ker bi s tem užalil staro slovensko burko, ki je zabavala z iskrivim ljudskim humorjem in razkrivala lastnosti Slovencev.

Pa poglejmo, za kaj gre. Medtem ko se v Evropi in v svetu (v novejšem času tudi Kitajci) zavedajo, kaj pomenijo kulturni spomeniki, kaj pomenijo stara evropska mestna jedra za identiteto mesta, države, v našem primeru za ohranjanje stare srednjeevropske kulturne dediščine, se zdi, da je to pri nas v Mariboru tuje. Veliko naših sosednjih mest in držav se je tega problema pravočasno zavedelo, tudi naša partnerska mesta, Szombathely, Gradec, večina čeških mest in sploh vsa ali vsaj večina starih mest v Evropi.

V Nemčiji razmišljajo celo o zaprtju mestnih središč za promet in  uvedbi mestnega prometa na električni ali drug sonaravni pogon tudi v modernih velikih mestih, ker jim je mar do zdravja ljudi, ki tam živijo in ker vedo, da morajo upoštevati obstoječo zakonodajo in direktive EU.

Tudi Ljubljančanom je to uspelo. Kaj pa Maribor? To sicer prekrasno mesto pod Pohorjem poskuša zaokrožiti Glavni trg in Koroško cesto, ki je najstarejša in bi lahko bila ena najlepših ulic mesta, skoraj vsaka hiša skriva v sebi kak kulturni hram, in s tem konceptualno zaključi in poveže Lent z Glavnim trgom, Gosposko in delom Ul. Kneza Koclja.  Več kot trideset let mestu ta projekt ni uspel.

Sedaj pa smo mislili, da imamo župana sociologa, ki bo poskrbel tudi za kulturno sliko mesta, ki so mu desetletja očitali, da je industrijska prestolnica, ki nima posluha za kulturo, za kulturno zgodovino. Mislili smo, da bomo to zgodbo tokrat presekali, da bomo staro mesto prepustili kulturnim prireditvam, kjer bodo uživali domači prebivalci in številne skupine turistov, ki se tod sprehajajo in sedijo v ličnih lokalih, ki si jih mesto zasluži in od katerih se na srečo vsaj nekateri (lastniki) zavedajo, kaj pomeni biti v središču starega mestnega jedra, kakšne prednosti in kakšne obveznosti to nosi s seboj. Gostom ponujajo umirjeno zabavo in kulinarične dobrote, mnogi na diskreten in nevsiljiv način. Tako so vdihnili staremu jedru našega prelepega mesta dušo in življenje, ki si ga zasluži. Lokali so polni, toda gostje in turisti začudeno in zgroženo gledajo okoli sebe, ko mimo pridrvijo avtomobili, glasni motorji, ko se mora skupina med prečkanjem ceste, skoraj magistralke, ki brutalno preseka ta mestni utrip, ki bi lahko bil zgled kulturne in turistične, s tem pa tudi gospodarske ponudbe, skorajda prerivati med zdaj drvečim (omejitev hitrosti le malokdo upošteva), zdaj zaradi prenatrpanosti skoraj stoječim prometom, ki v zrak spušča še več škodljivih snovi. Ta najedajo zdravje ljudi, pa tudi pročelja hiš in spomenikov.

Kako neki druga mesta preživijo prometno umirjena zgodovinska mestna jedra? Ljubljani je uspelo ta problem rešiti. Razen Maribora ne poznam drugega mesta v Srednji Evropi in tudi širše,  kjer bi bilo drugače. Da, v tem smo Mariborčani zares posebni. Več desetletij ne zmoremo prometa premakniti z ozkih cest mestnega jedra z visokimi, starimi, spomeniško zaščitenimi zgradbami na obrobne ceste, ki so širše, pretočnejše in ki predvsem ne sodijo med bisere naše kulturne dediščine. O obremenjenosti teh okolij, ki bi morala biti priviligirana, govori tudi študija, ki so jo opravili na FF UM (dr. Vladimir Drozg) in ki med drugim Koroško cesto izpostavlja kot eno najbolj depriviligiranih področij mesta (hrup, onesnaženost s prašnimi delci, CO2, hrupom v dnevnem in nočnem času).

Za nami je zelo drag arhitekturno dodelan projekt revitalizacije tega dela Koroške, Glavnega trga in Ul. Kneza Koclja. Dobro bi si ga bilo ogledati, saj dvigne ta osrednji predel mesta v kulturno in botanično, pa tudi estetsko celoto. Majhen delček tega načrta, za katerega je mesto porabilo znaten kup denarja, zato da bi ga nedokončanega spravilo v predal, smo videli, ko so pred dvema letoma začeli spreminjati izgled tega dela Koroške ceste, ki je bila tudi daljše obdobje zaprta za promet in dana v uporabo pešcem, kolesarjem, sprehajalcem in turistom. Zadovoljni so bili tudi lastniki mnogih lokalov iz preprostega razloga, ker so se mimoidoči lahko pri njih ustavili, kaj nakupili, pojedli in popili, ne da bi neprenehoma delali prometne prekrške s parkiranjem na nedovoljenih mestih.

Mislili smo, da bo končno prevladal razum, da se bodo kolesarji varno vozili na zanje predvidenih kolesarskih poteh, da se bodo ljudje lahko mirno sprehajali po tem prelepem delu mesta, da bo cvetel turizem in tudi drobno gospodarstvo, da bomo našli skupen jezik med podjetniki in prebivalci tega mestnega predela in vsemi prebivalci našega mesta. Odlična inovativna zamisel je še vedno zapisana na tabli pred vhodom v Koroško cesto, njeno sporočilo pa je žal udeležencem prometa ostalo zastrto, nerazumljivo in zato prezrto. Zapisano je: »Pešci in kolesarji na cestišču«, temu pravijo v svetu »deljeni promet«, ki tam, kjer so odprti za novosti in za kompromise, uspešno deluje. Prometa torej sploh ne bi bilo potrebno zapreti, samo omejiti, najhujšo »železno reko« pa preusmeriti na več drugih prometnih žil, vsaj dokler ne bi bila zgrajena prepotrebna obvoznica. (Le kje se je izgubil denar zanjo?) Tak je že bil dogovor.

Žal smo se zmotili. Tudi Butalci vedo, da so potrebna parkirna mesta za prometno razbremenitev mestnih središč (nekaj jih v okolici imamo, pa kaj ko v »velemestu« Maribor ne zmoremo nekaj korakov pešhoje!) Tujci se nam glede razdalj, ki jih moramo premagovati, smejejo in nikakor ne razumejo, zakaj ne bi mogli peš denimo od železniške postaje do katerega koli predela v mestu na levem pa tudi desnem bregu Drave. V mnogih mestih imajo v ta namen (predvsem za ljudi, ki ne morejo ali težko hodijo) različna inovativna manjša in okolju prijazna vozila.

Butalci bi tudi vedeli, da obstajajo prioritete, mednje zagotovo sodi zaključiti obnovo starega mestnega jedra, ne pa že obnovljenemu dati leseno nabrežje, in še kaj, kar bi bilo morda smiselno, če ne bi bilo treba prej prebroditi »železne reke«. Kje so sredstva, ki so bila že pridobljena za obnovo predela nad Lentom? Zakaj smo porabili toliko denarja za izdelavo projekta obnove, od katere smo nato odstopili, bi se spraševali Butalci, ali smo želeli le financirati arhitekturne pisarne (op. p.), nič krive, saj je bil izbran dober načrt obnove!) ali pustiti Mariboru nekaj dragocene dediščine za zanamce ali pa se pač vdati voznim navadam in nesolidarnosti tistih Mariborčanov, ki jim gre le za udobje morda najkrajše poti, vse prej našteto pa jim ni mar. Škoda, da niso bili bolje poučeni, za kaj v resnici gre, zagotovo bi razumeli in se pravilno odzvali.

Ker so Butalci razmišljali neposredno in z zdravo pametjo, bi ne majhnemu številu stanovalcev, ki menda na Koroški ne smejo spati, ker se je nekdo odločil, da tod ni spalno naselje,  pa turistom in drugim mimoidočim delili zaščitne maske, pa še pohorski zrak, ujet v steklenice, da bi ti lahko sem in tja tudi dihali, za nočni čas pa bi jim nabavili megafone, da bi se lahko med seboj sporazumevali, ker jim spati tako ni dano. Morda Butalci tega ne bi storili niti iz dobrohotnosti, ampak zato, ker bi vedeli, da so (vsaj njihovi) mestni očetje za vse to tudi odgovorni.

V imenu civilne iniciative za ohranitev Koroške ceste kot sestavine starega mariborskega mestnega jedra

dr. Karmen Teržan Kopecky

Oznake: