Bitter Lake (2015, BBC, Adam Curtis)
Politiki so nekoč imeli pogum in samozavest, da nam pripovedujejo zgodbe, ki so v tem kaotičnem svetu različnih dogodkov imele nek smisel. Zdaj pa velikih zgodb ni več in politiki se na vsako novo krizo odzivajo povsem naključno ter nas pri tem puščajo zmedene in izgubljene. Podobno velja tudi za novinarstvo, ki je nekoč pripovedovalo velike in neolepšane zgodbe zdaj pa zgolj prenaša nepovezane in pogosto protislovne fragmente informacij. Dogodki pridejo in gredo, kot vročinski valovi. Vsi skupaj živimo v stanju nenehnega delirija, čakajoč na naslednji dogodek, ki se bo prikazal iz megle in nato še enkrat nepojasnjen izginil. Forme novic in dokumentarcev so postale tako toge in ponavljajoče, da jih občinstvo nikoli zares ne gleda. Ob vsem tem se ljudje umikajo iz novinarstva in politike. Obračajo se stran v svoje lastne svetove in v zgodbe, ki si jih sami pripovedujejo drug drugemu. To pa je narobe, žalostno in slabo za demokracijo, ker to pomeni tudi, da politiki lahko postajajo vse bolj in bolj neodgovorni.
Najnovejši eksperimentalni dokumentarni esej Adama Curtisa poskuša na te dileme odgovoriti na dva načina. Pove veliko zgodbo o tem zakaj so zgodbe, ki nam jih danes pripovedujejo, izgubile smisel. Vendar je tudi poskus novega načina poročanja o svetu. Uporablja tehnike, ki jih običajno ne povezujemo s TV novinarstvom. Cilj Adama Curtisa je bil narediti nekaj bolj čustvenega in vključevalnega, kar bi ponovno vzpostavilo povezavo med dogodki in javnostjo in bi se zdelo tudi bolj resnično.
Video esej pripoveduje veliko zgodovinsko zgodbo, ki prepleta Ameriko, Veliko Britanijo, Rusijo in Saudsko Arabijo. Pokaže, kako so politiki na zahodu izgubili zaupanje in začeli poenostavljati zgodbe, ki jih pripovedujejo. Pojasnjuje tudi, zakaj se je to zgodilo -, ker so se odpovedali svoji moči in jo predali drugim silam, predvsem globalnemu finančnemu sistemu. V središču filma pa je še ena država, Afganistan. To pa zato, ker je Afganistan mesto, ki je skozi zgodovino, med tem ko je njihova moč upadala, nenehno soočalo politike s strašno resnico, da ne morejo več razumeti, kaj se tam v resnici dogaja, kaj šele, da bi to lahko nadzorovali. Film podrobno prikaže, kako so si vse tuje sile, ki so kdaj prišle v Afganistan, v svojih glavah ustvarile skoraj popolnoma fiktivno predstavo te države, zaradi česar niso mogli videti kompleksne realnosti, ki je bila pred njimi. Zgodbe, ki so jim jih pripovedovali o svetu so postale tako poenostavljene, da niso več posedovali zaznavnega aparata, da bi lahko prepoznali resničnost. Ta slepota pa je pripeljala do strašne katastrofe, nudila je podporo brezobzirnim nedemokratičnim režimom, finančni korupciji in povzročila na tisoče nepotrebnih smrti. Grozljiv škandal, ki se ga na distanciranem in odklopljenem zahodu komaj zavedamo. Toda tudi če se ga, ga zavrnemo kot vse preveč zapletenega, da bi ga lahko razumeli.
Toda pomembno je, da poskušamo razumeti kaj se je zgodilo. Način za to je, da poskusimo povedati drugačno zgodbo. Takšno, ki ne zanika kompleksnosti in je ne oži na nesmiselne bajke o boju dobrega proti zlu, ampak v resnici poskuša dojeti bistvo. V filmu so uporabljeni surovi posnetki, ki jih je BBC v preteklosti posnel o in v Afganistanu. To pomeni na tisoče ur materiala, ki je včasih zelo dolgočasen, v glavnem pa izredno vznemirljiv. To so posnetki, ki prikazujejo neverjetne trenutke, ki so ganljivi, smešni in včasih zelo čudni. Te zapletene, fragmentirane in čustvene podobe vzbujajo kaos resnične izkušnje in iz tega poskuša film zgraditi drugačen in bolj čustven prikaz tega kaj se je zares zgodilo v Afganistanu. V kontrast prozornim, ozkim in vse bolj uničujočim zgodbam, ki nam jih danes pripovedujejo tisti, ki so na oblasti.
Trailer