Pogovor z Giorgiem Agambenom
Intervju iz leta 2012 z italijanskim filozofom Giorgiem Agambenom, v katerem izrazi svoje poglede na gospodarsko krizo, kapitalizem kot religijo (Benjamin), vlogo zgodovine v evropski kulturni identiteti, »bio-politiko«, »izredno stanje« in usodo sodobne umetnosti (»ujeto med Šilo muzeja in Karibdo komodifikacije«).
Je eden najpomembnejših živečih filozofov. Giorgia Agambena, prijatelja Pasolinija in Heideggerja, sta Times in Le Monde opredelila kot enega od desetih najbolj pomembnih mislecev na svetu. Že drugič zapored je svoje dolge poletne počitnice preživel v Scicli, kjer se je z njim pogovarjal Peppe Savà.
Peppe Savà: Montijeva vlada se sklicuje na krizo ter izredno stanje in zdi se, da ponuja edini izhod tako iz finančne katastrofe, kot tudi nespodobnih oblik, ki jih v Italiji prevzema oblast; je Montijeva perspektiva edina rešitev, ali pa je to le izgovor za vsiljevanje resnih omejitev demokratičnih svoboščin?
Giorgio Agamben: Te dni se besedi »kriza« in »gospodarstvo« ne uporabljata kot koncepta, ampak kot parole, ki služita temu, da se lahko sproža ukrepe in omejitve sprejemljive ljudem, ki sicer nimajo nobenega razloga, da bi jih sprejeli. Danes »kriza« pomeni le »moraš ubogati!« Mislim, da je vsem očitno, da tako imenovana »kriza« traja že desetletja in da je to dejansko normalno delovanje kapitalizma našega časa. Takšno delovanje je povsem nasprotno od racionalnega.
Da bi razumeli, kaj se dogaja, moramo idejo Walterja Benjamina, ki pravi, da je kapitalizem v resnici vera -, in to najbolj kruta, nespravljiva in neracionalna vera, ki je kdaj koli obstajala, ker ne pozna ne odrešenja, ne premirja -, razumeti dobesedno. V njegovem imenu se neprenehoma slavi obred, čigar liturgija je delo in objekt čaščenja denar. Bog ni umrl, postal je denar. Banka -, s svojimi brez-obraznimi grožnjami in strokovnjaki -, je prevzela mesto Cerkve in njenih duhovnikov, saj upravlja z zaupanjem (tudi z zaupanjem držav, ki so se krotko odrekle svoji suverenosti), manipulira in upravlja vero – skromno in negotovo vero -, ki jo še imamo v današnji čas. Poleg tega trditev, da je današnji kapitalizem vera, najbolj učinkovito dokazuje nedavni časopisni naslov: »Rešimo evro ne glede na ceno«. Že sama »rešitev« je verski koncept, a kaj pomeni potem še »ne glede na ceno«? Mogoče celo za ceno »žrtvovanja« človeških življenj? Le iz verskega vidika (oziroma psevdo-verskega vidika) bi lahko dajali takšne popolnoma nesmiselne in nečloveške izjave.
A se lahko trenutno gospodarsko krizo, ki grozi velikemu delu evropskih držav, naveže na krizno stanja celotne modernosti?
Kriza, ki jo trenutno doživlja Evropa ni le gospodarski problem, kot bi nas radi prepričali, ampak je to predvsem kriza našega odnosa do preteklosti. Poznavanje preteklosti ponuja edini dostop do sedanjosti. Ko poskušamo razumeti sedanjosti, smo ljudje – ali pa vsaj Evropejci – prisiljeni izprašati preteklost. Poudaril sem »mi Evropejci«, saj se mi zdi, da če ima beseda Evropa nek pomen, je takoj jasno, da ta ne more biti političen ali verski, še manj pa ekonomski, ampak sestoji iz dejstva, da evropski človek – za razliko od na primer Azijcev in Američanov, za katere ima zgodovina in preteklost popolnoma drugačen pomen -, lahko dostopa do svoje resnice samo preko soočenja s preteklostjo in svojo zgodovino. Preteklost ni samo dediščina dobrin in tradicij, spominov in znanja, ampak je predvsem bistvena antropološka komponenta evropskega človeka, ki pridobi dostop do sedanjosti samo tako, da upošteva, kar se je zgodilo v preteklosti. Od tega je odvisen poseben odnos (Italija in še posebej Sicilija sta pri tem nekako zgledna), ki ga imajo evropske države s svojimi mesti, s svojimi umetninami in svojimi pokrajinami, ne gre le za to, da se ohranja nekaj bolj ali manj vrednega, ampak predvsem zunanjega in dostopnega: gre za bistvo Evrope, za njeno preživetje. Zato nam z uničevanjem italijanske pokrajine z avtocestami in hitrimi železnicami špekulanti ne odtujijo le dobrin, ampak uničujejo tudi našo identiteto. Že izraz »kulturne dobrine« je zavajajoč, saj nakazuje na to, da so to dobrine kot vsaka druga; dobrine, ki jih je mogoče tržno izkoriščati in mogoče celo prodati, kot da je mogoče unovčiti in prodati lastno identiteto.
Pred mnogimi leti je filozof, ki je bil tudi visoki funkcionar nastajajoče Evrope, Alexandre Kojeve, trdil, da je homo sapiens dosegel konec svoje zgodovine in da ima pred seboj le dve možnosti: dostop do post-zgodovinske živalskosti (ki ga predstavlja the american way of life (ameriški način življenja)) ali snobovstvo (ki ga predstavljajo Japonci, ki še vedno slavijo svoje čajne obrede, ki pa so povsem prazni in ločeni od kakršnega koli zgodovinskega pomena). Med integralnim »poživaljenjem« ZDA in Japonsko, ki ostaja človeška le z odpovedjo zgodovinski vsebini, bi lahko Evropa nudila alternativo -, kulturo, ki ostaja človeška in vitalna tudi po koncu zgodovine, ker se je v celoti sposobna soočiti s svojo zgodovino in iz tega soočenja zajeti novo življenje.
Vaša najbolj znana knjiga Homo sacer raziskuje odnos med politično oblastjo in golim življenjem ter izpostavlja težave pri obeh. Je možno kakšno posredovanje med tema dvema poloma?
Moje raziskave so pokazale, da suverena oblast že od začetka temelji na ločevanju golega življenja (biološkega življenja, ki je v Grčiji potekalo doma) in političnega življenja (ki je potekalo v mestu). Golo življenje je bilo izključeno iz politike, a je bilo hkrati vključeno in ujeto z lastno izključitvijo: v tem smislu je golo življenje negativen temelj oblasti. Takšna ločitev doseže svojo najbolj skrajno obliko v moderni bio-politiki, v kateri skrb in odločanje o golem življenju postaneta vložek in plen politične igre. V totalitarnih državah 20. stoletja se je zgodilo, da je ta oblast (s pomočjo znanosti) odločala kaj je človeško življenje in kaj ni. V nasprotju temu si moramo zamisliti politiko življenja, ki ga ne bo mogoče ločiti od njegove oblike in ki nikoli več ne bo golo.
Je zdolgočasenost, če uporabim evfemizem, ki jo običajen človek čuti ob soočanju s svetom politike, povezana s posebnim stanjem Italije ali je kako drugače neizbežna?
Mislim, da je danes pred nami nov pojav, ki presega razočaranje in vzajemno nezaupanje med državljani in oblastjo. To je pojav, ki zadeva ves planet. Prišlo je do radikalne preobrazbe kategorij, s katerimi smo bili navajeni misliti politiko. Nova ureditev svetovne oblasti temelji na modelu upravljanja, ki se opredeljuje kot demokratičen, nima pa nič skupnega s tem, kar je ta pojem pomenil v Atenah. Da je ta model z vidika oblasti bolj ekonomičen in učinkovit, dokazuje dejstvo, da je bil sprejet tudi s strani režimov, ki so do nedavnega veljali za diktature. Veliko lažje je manipulirati z mnenji ljudi s pomočjo medijev in televizije, kot pa vsako odločitev uveljavljati s silo. Politične oblike, ki smo jih nekoč poznali – nacionalna država, suverenost, demokratična participacija, politične stranke, mednarodno pravo -, so prišle do konca svoje zgodovine. Živijo le še kot prazne forme, sodobna politika pa prevzema obliko »ekonomije«, ki gospoduje nad stvarmi in ljudmi. Naloga, ki nas čaka je torej, da celostno in od začetka premislimo to, kar smo doslej nejasno imenovali »politično življenje«.
Izjemno stanje, ki ste ga povezali s konceptom oblasti, danes dobiva občutek normalnosti, a se ljudje, vpričo negotovosti v katerih živijo vsak dan, še vedno počutijo izgubljene: ali je mogoče ta občutek kako omiliti?
Že desetletja živimo v izjemnem stanju, ki je postalo pravilo; kot v primeru gospodarstva je kriza postala normalno stanje. Izjemno stanje, ki naj bi bilo časovno omejeno, je danes normalen model upravljanja in velja tudi za države, ki jim pravimo demokratične. Malo ljudi se zaveda dejstva, da so varnostni predpisi, uvedeni po 11. septembru (v Italiji so se uveljavili že v svinčenih časih), hujši od tistih, ki so bili v veljavi v času fašizma. Zločine proti človeštvu, ki so bili storjeni pod nacizmom, je omogočilo dejstvo, da je Hitler ob prevzemu oblasti razglasil izjemno stanje, ki ni bilo nikoli preklicano. Hitler pa ni imel možnosti nadzora (biometrični podatki, nadzorne kamere, mobilni telefoni, kreditne kartice), ki so na razpolago sodobnim državam. Lahko bi rekli, da danes država obravnava vsakega državljana kot potencialnega terorista. To pa ne more imeti drugačnih posledic, kot da onemogoči sodelovanje v politiki, ki je temeljni pogoj za demokracijo. Mesto, čigar trge in ulice nadzorujejo nadzorne kamere, ne more biti javni prostor: to je zapor.
Nam lahko avtoriteta, ki jo veliko ljudi priznava učenjakom, ki, tako kot vi, raziskujejo naravo politične moči, daje upanje, da bo, če se izrazim banalno, prihodnost boljša od sedanjosti?
Optimizem in pesimizem nista uporabni kategoriji za razmišljanje. Kot je Marx zapisal v pismu Rugeu: »prav obupno stanje me navdaja z upanjem«.
Vam lahko postavim vprašanje o predavanju, ki ste ga imeli v Scicli? Nekateri so ga razumeli kot poklon vašemu staremu prijatelju Pieru Guccioniju, medtem ko so ga drugi videli kot predlog, kako pobegniti iz položaja, v katerega se zdi, da se je ujela sodobna umetnost.
Seveda je bil to poklon Pieru Guccioniju in Scicli, majhnemu mestu, v katerem živijo nekateri izmed najpomembnejših slikarjev našega časa. Stanje sodobne umetnosti je najboljši kraj za razumevanje krize v odnosu do preteklosti, o katerem smo govorili. Edino mesto, kjer lahko preteklost živi, je v sedanjosti in če sedanjost preneha čutiti svojo preteklost kot živo, potem muzeji in umetnost, ki predstavljajo najbolj izstopajoče podobe te preteklosti, postanejo problematični kraji. V družbi, ki ne ve več kako upravljati s svojo preteklostjo, se umetnost ujame med »Šilo« muzeja in »Karibdo« komodifikacije. In ker so muzeji sodobne umetnosti tako pogosto templji absurda, gresta ti dve stvari z roko v roki. Duchamp je bil verjetno prvi, ki se je zavedal slepe ulice, v katero je zašla umetnost. Kaj je Duchamp izumil s svojo »ready-made« umetnostjo? Vzel je nek običajen uporaben predmet, na primer pisoar, in s tem, ko ga je razstavil v muzeju, je muzej prisilil, da ga dojame kot umetnino. Seveda –, po kratkem učinku šoka in presenečenja –, njegove prisotnosti tam ni mogoče z ničemer upravičiti: ni dela, ker gre za običajen industrijsko izdelan predmet, ni umetniškega ustvarjanja, ker ne vključuje nobene poiesis, nobene produkcije – in tudi umetnika ni, ker kdor se zgolj ironično podpiše ne deluje kot umetnik, morda le kot filozof ali kritik, ali, kot je rad dejal sam Duchamp, kot »nekdo, ki diha«, preprosto živo bitje. V vsakem primeru pa je zagotovo res, da ni nameraval ustvariti umetniškega dela, ampak odpreti pot umetnosti, ki se je zagozdila med muzejem in komodifikacijo. Kot veste, se je potem zgodilo, da je žal še vedno aktivna tolpa spretnih špekulantov pretvorila »ready-made« v umetnino. In t. i. sodobna umetnost ne počne nič drugega, kot ponavlja Duchampovo gesto in s tem z ne-deli in ne-predstavami polni muzeje, ki niso nič drugega kot organi trga, namenjeni pospeševanju pretoka blaga, ki je kot denar, že doseglo stanje likvidnosti in ki se mu še naprej podeljuje status umetniškega dela. To je protislovje sodobne umetnosti: odpravlja umetniško delo in na rezultat lepi ceno.
16. avgust 2012
Prevod iz angleščine Nina Šimanovič
Prevod in urejanje intervjuja iz italijanščine Gorazd Rigamonti