Bonbonček 30
Sramota mila, so vzkliknili Butalci, ko so ugotovili, da nekaterim njihovim časopisom pada naklada. Pomislite, pa ravno tistim, ki jih najbolj berejo. Ravno tistim, ki jih najraje kupujejo. In zdaj pada. In kar pada. Sploh se ne ustavi. Zelo čudno, so si rekli: ti ga kupiš, tale časopis, on naklada, ampak nima naklade. Ker se ne naklada ali ker se premalo naklada? Ali ker je ne povišajo. Kar neki se naklada, ampak naklade ni. Kako je to mogoče? Je to možno? Da naklada je in ni? Istočasno. Čudno, zelo čudno. Čudaško, so dejali.
Nasploh so v Butaliji na veliko ugotavljali, da so naklade premajhne. Da je treba bolj nakladati. Ker je zelo slabo, če je recimo časopis nima. Naklade. In so rekli: dajmo pritisniti na medije. Dajmo povečati naklade! In res, prečudovito: menjave v medijskih hišah so zadnje leto pokrite z modnim razlogom sanacije slabih poslovnih rezultatov. Iz zgodbe v RTV hiši, Delu in Večeru so se trudoma naučili, da je poglavitni greh menda ravno v tem: na sonce se dati s premalo naklade. Nakladanja. Sramota jasna. Nič neobičajnega, da so sledile kadrovske in lastniške spremembe. Kjer so imeli Butalci, tisti pravi seveda, delež. Ker ponekod ga nimajo: ko je predsednik vlade butalske rekel za Mladino, da je nizkonakladna, je bilo to kot božje znamenje. Kot bi iznašel staro dobro resnico. Kaj ni očitno, da slaba prodaja govori o slabi robi! Zanič blagu? Jasno, so vzkliknili Butalci. Ni ga večjega greha od neprodaje. Ki jo kaže slaba naklada. Takih se je treba merkat. Take je treba sanirat, zbalansirat, uravnotežit, ekvilibrizirat. Poslanec Grims je to zelo lepo poetično čuteče povedal za časopis Delo, velja pa tudi za vse ostale: »Dejstvo je namreč, da je Delo v zadnjih letih kazalo pomanjkanje pluralnosti, zato ne preseneča, da jim je silovito padala prodaja. Šlo je za hude napake v poslovni in uredniški politiki in verjetno so Slivnika izbrali zato, ker so menili, da je sposoben to hišo spet potegniti iz nazadovanja. Menim, da so izbrali dobro.« Konec citata.
Zdaj je bilo Butalcem hipoma jasno. Lepo povedano, so dahnili. Če ti pada naklada, nisi pluralen. To je krivo. In to je živ dokaz za to, da pluralizma mnenj pri nas ni. Ljudje niso neumni, oni že vedo, kaj je dobra roba. Oni vedo in kupijo, če je noter nekaj zanje. Razen tega, če ni pluralizma, ni resnice. Resnica je pluralna. Resnic je več. Enostranski mediji pa niso pluralni in niso resnični. Hočemo pluralizem, so zavriskali. Če ga bomo imeli, bo naklada rastla. Brez nakladanja. Čisto zares. Hočemo uravnoteženost, so dodali. Če jo bomo imeli, bo naklada rastla še bolj. Brez neuravnoteženega nakladanja. Povsem zares. Torej z uravnoteženim nakladanjem. Nakladačem. Da se voz ne prevrne.
Zdaj je bilo Butalcem jasno, kako se dobro naloži: nakladati je treba s občutkom za pluralizem. Premalo je pluralizma, so dejali, zato je tudi premalo naklade. In so modro sklenili, da bodo ustanovili fond, sklad za pluralizacijo medijev. Nakar so dolgo razmišljali: komu naj zdaj damo denar: tistim, ki imajo nizko naklado zaradi nepluralnosti? Ne, tem že ne! Ti so sami krivi, ker so nepluralni! Komu bomo potem dali? Morda onim, ki imajo nizko naklado ali pa je še nimajo, vemo pa, da bodo pluralni? Ja, so rekli, ti so pravi. Toda kako bomo vedeli, kateri bodo zares pluralni? Mi že vemo, so odrezavo zarepenčili Butalci. Mi vemo, kateri so pluralni. Kateri bodo. In kateri niso. Pravi. Mi vemo. Mi vse vemo. Eni niso pluralni, ker na to kaže naklada. Ali niso na pravi način pluralni. Drugi pa bodo pluralni, ker bodo imeli visoko naklado. Jim bomo že dali denar, da jo bodo imeli! In visoka naklada bo pričala, da so pluralni.
Kaj pa bo z Delom, so rekli spet drugi. Njemu naklada pada, torej mora dobiti denar. Ni naklade, ni pluralizma, torej pomagajte Delu! Ali pa vzemite Dnevnik, njemu gre zelo fajn. Je potemtakem dovolj pluralen? In če je, ga ni treba pluralizirati? Ga boste pustili na miru? Ja, so rekli Butalci, tega pa ne vemo. To je pa pretežko vprašanje. Čisto mogoče, da je preveč naklade tudi lahko znak premalo pluralizma. Čisto mogoče. Še moramo razmisliti, so dahnili tisti na oblasti. Že mogoče, da ima visoko naklado, ampak mogoče je napačno pluralen! Mogoče je enostransko pluralen? Mogoče ne naklada na prav način! Mogoče visoka naklada ni regularna. Prava visoka naklada izpričuje zavezanost resnici. Ker samo in zgolj resnica je visokonakladna. Za te novinarje pa se ne ve, če so pravilno nakladani. Res se ne ve.
No ja, ker je bilo to že pretežko vprašanje za tako pozno uro, so Butalci za tisti dan odnehali oporekati pameti. To, da morajo zvišati naklado, če hočejo biti pluralni, to so doumeli. Ostalega pa ne. Zato so odšli, da jo naložijo: svojo glavco na svojo edino zveličavno nakladalko. Skalca jih je v romantični poltemi že poželjivo čakala, da sprejme njihove glavce v svoje naročje. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso ob tem prav nič utrudili.
Citat je vzet iz Večera, 15. 4. 2006