Bonbonček 16
O, kako so bili Butalci veseli, ko jim je njihov predsednik zaupal, da ima še hčerko. Sploh niso mogli verjeti svojim očem. Predsednik je našel svojo potomko po srečnem naključju. Splet usode in okoliščin je želel, da je ni srečal. Celih 23 let. A boginja usode, Moira, vse racionalno postavi na svoje mesto, združuje izgubljene in pozdravlja najdene. Ker bilo je še huje: splet okoliščin in usode se je poigral z njim, butalskim predsednikom, da sploh ni vedel zanjo. Prav nič ni vedel. Pri svoji zavesti in telesni integriteti, obvladujoč vse svoje telesne sokove. In to v adventnem času, v času rojstva Njega, brezmadežnega rojstva! Kakšna simbolika, kakšna primerjava! In kakšno božično darilo, je vzkliknil! In zdaj kar od nekod hčerka! Kod da bi se zemlja na stežaj razprla. Iz niča, čisto in brezmadežno, deviško in milo. Kot Bachova glasba. In za povrhu tudi ona enako graciozna: skladateljica, komponistka, v etru muzikalnega, nebeškega in netuzemskega, Muza njegovega srca, iz nekega drugega sveta!
Butalcem so se zarisale solze na njihove deške obraze. Bili so ganjeni. Še posebej, ko so videli svojega predsednika stati ob hčerki, nato pa še ob sinu. Ob sinu in hčerki, levo in desno od njegove strumne postave in skrivnostnega monaliza nasmeška. Kako ganljivo in srce parajoče, kako dramatično. Nič več sam doma, nič več z velikim slinastim psom, zdaj bo osamljeni gospod predsednik kar skorajda s celo družino. Kot da bi ves čas čakal. Kot da bi ves čas vedel ali slutil. In kot da bi mi vsi držali fige zanj. In vedeli. Tam, za plano, za planjo, za Gegnet, bi rekel Heidegger, tam se dogaja čudežni družinski zbir. Zbir in zbor, zborovanje in rekanje. Družina, ki se počasi kompletira. Predsednik spoznava in sestavlja svojo družino, s tem pa rešuje enigmo svoje družinske osame. Kako simpatično, kako srčkano, so rekli Butalci. In tudi nam je kar bolj družabno in toplo pri srcu. Da le ni sam za božične in novoletne praznike. In ne mesi kruha zase in za svojega najboljšega prijatelja. Štirinogega. Kot je zaželel v svoji poslanici, bodimo s tistimi, ki jih imamo radi in so nam najbližje. In zdaj je takšne osebe našel tudi on. Zdaj mu lahko verjamemo. Ker predsedniki so zgledi, svetli in vlečoči. Zgledi vlečejo in na čelu države smo dobili prav takšnega, zglednega. Lepega, romantičnega, družinskega. Simbolika samonajdene družine, izplačanega truda dolgoletnega obvladovanja konfucijanske misli in meditacije, lotus položaja v jogi se je izplačala. Bogato obrestovala. Pot do samega sebe, družinska nirvana!
Butalci so bili navdušeni. Kako idilično, kako neplanirano, kako zaplanirano! Zaplana kot popek slovenske družinske biti! Kot jedro slovenske substance. Družina je vendar osnovna celica naše družbe, so rekli pri maši in v centralnem komiteju. Prav to potrebujemo, tega nam manjka! Komplement, dopolnilo, ščepec soli. Navdušenje in rajanje kar nista ponehali, solza na predsednikovem licu se kar ni hotela posušiti. A kaj, ko nekaterim ni šlo v račun. S svojo pametjo še niso čisto obračunali, še je klila v njih. In so se vprašali, kako je to mogoče. Betlehemski čudež, betlehemska luč. In podvomili v svete tri kralje. In so si postavili bogokletno vprašanje, kako je naš predsednik vendarle tako slabo informiran. In zakaj je imel v tistem času drugo žensko, s katero je bil celo poročen. In kako je mogoče, da ta druga ženska, s katero ima hčero, nič ni vedela o vsem skupaj celih 23 let. Saj je vendar butalski predsednik bil poprej predsednik neke združene Butalije, pa predsednik vlade, pa sploh dežurni predsednik. In na televiziji in v časopisih dnevno navzoč in dežuren. In glej ga zlomka: mama nič ni vedela, hčera nič ni vedela, še celo naš predsednik nič ni vedel. Da ima hčero pri drugi, z drugo. In ta druga nič ni vedela, da ima sina z drugo, pri drugi. In da je to njegova žena. In sploh niso vedeli drug za drugega. Kakšno naključje, da so se srečali po toliko časa, po 23 letih! Ter nenadoma ugotovili, da si pripadajo. Kar takole verjetno, po izrazu na obrazu. In sploh niso podvomili, da so ena družina, da pripadajo drug drugemu. Kako so shajali ta čas, finančno in drugače, so pustili ob strani kot nepomembno dilemo. Se ne spodobi, za predsednika, zaiti v banalnosti.To je preveč vprašanj za nas, so rekli Butalci. Mi ne maramo preveč razmišljati, mi želimo biti sproščeni. Za nas je življenje pravljica in Butalija je še zmerom praznično okrašena. Saj smo vendar vstopili v novo leto in dosegamo pravljične ekonomske rezultate! In so sklenili, da se o takšnih elevzinskih misterijih ne bodo spraševali. Saj so vendar dogme zato, da jih častimo in se jim pokoravamo, ne pa dvomimo o njih. Misteriji naj ostanejo misteriji! In zanje, Butalce, nič ni bilo bolj misterioznega od skrivnostnih moči žive skalce. Pa ne betlehemske. Tiste očarljive, trde in pekoče, če se vanjo zaletavaš. In tako so v Butaliji še dolgo butali v skalco. Butn, butn, butn, je odmevalo dolgo v noč. In nikoli se niso prav nič utrudili.