Konec zgodbe o javnem pozivu Zofijinih ljubimcev
Morda drži, da so naša sredstva in možnosti pri izvajanju pritiska na vlado, omejeni. Ampak, a je to razlog, da ne naredimo ničesar? Obup ni odgovor. Tudi resignacija ne. Resignacija vodi do brezbrižnosti, ki ni samo greh, ampak tudi kazen. (Elie Wiesel)
Po štirih mesecih, kar smo na širšo javnost, slovenske politične stranke, slovenske poslance evropskega parlamenta in slovensko vlado naslovili »Poziv k pregonu administracije Georgea W. Busha za zločine proti človeštvu«, akcijo končujemo še z tretjim, zadnjim javnim pismom na to temo.
Pred dvema mesecema smo sestavili javno pismo, v katerem smo povzeli vmesne rezultate našega »poziva«, ki pa so že identični končnim. Na naslove slovenskih političnih strank smo naslovili obe pismi, s prošnjo za odziv, rezultat je bil še v drugo ničen. Nobene slovenske politične stranke, parlamentarne ali zunajparlamentarne, to vprašanje očitno ne zanima. Rezultat je identičen tudi za naše poslance v evropskem parlamentu. Odziva splošne javnosti si ne drznemo meriti in tako za naš mali eksperiment ni merodajno presojati o tem kako o tem vprašanju razmišlja splošna javnost, smo pa zato veliko več časa in pozornosti posvetili odzivu slovenske vlade. Kot smo poročali že v vmesnem poročilu, smo po kakšnem mesecu čakanja na odziv, predstavništvo slovenske vlade kontaktirali po telefonu. To rutino smo nato v tem obdobju ponavljali praktično vsak teden. Deležni smo bili sicer prijaznih, a očitno resigniranih odgovorov, da obžalujejo, da odgovora še ni, a da nam ga bodo priskrbeli. No, tako je bilo vse do pred kratkim, ko so nam, očitno naveličani vedno istega, vendarle milostno sporočili, da odgovora ne gre pričakovati. Eksperimenta, ki smo ga izvedli, tako ne gre jemati samo kot poskus ugotavljanja podpore pozivu za kazenski pregon, pač pa tudi kot eksperiment o slovenski participativni demokraciji, na katerem so v našem primeru pogrnile prav vse pristojne institucije. Sklep, čeprav morda preuranjen, je kljub vsemu jasen in nič kaj razveseljujoč – sodelovalna demokracija je mogoča samo, če tisto kar sprašuješ ali te zanima, ustreza nagovorjenemu politiku.
In zakaj slovenski politiki vprašanja o pregonu administracije Georgea W. Busha in Tonya Blaira za zločine proti človeštvu ne slišijo preveč radi? Najbolj spekulativna je lahko splošna ugotovitev, da nobenemu politiku ni po volji, če se izkaže, da bi morda moral kdaj za svoje storjene napake odgovarjati pred sodiščem. Potem pa je tukaj še bolj stvarno sklepanje. Slovenska tiskovna agencija je 30.10.2009 poročala, da je predsednik slovenske vlade za predsednika Evropske unije podprl kandidaturo bivšega britanskega premiera Tonya Blaira. Pravi, da samo kot predsednik stranke SD in ne tudi kot predsednik slovenske vlade, pa vendar. Ob našem predsedniku vlade mu je podporo izkazal le še Blairov strankarski kolega in naslednik na položaju ministrskega predsednika, Gordon Brown. Razlogov za tako skromno podporo ni skrival nihče – njegova vloga pri kršenju mednarodnega prava ob napadu na Irak in njegova nedemokratična drža ob protiterorističnih ukrepih Velike Britanije kot edine prave zaveznice administracije Georgea W. Busha. Sicer ne vemo zagotovo, a morda je imel Pahor v mislih argument kot ga v svoji tedenski kolumni 26.10.2009 v Guardianu pod naslovom »Arresting Blair« ponuja George Monbiot. Pravi, da si za predsednika EU želi prav Blaira in sicer iz preprostega razloga, ker bo v tej funkciji moral kdaj pa kdaj zaiti v kakšno od držav, v kateri bo na njegovo glavo razpisana tiralica in ga bodo aretirali. Za zdaj pa se lahko, podobno kot Bush, varno skriva na ozemljih držav, ki tega ne bodo storile. Zabavnemu argumentu navkljub, je vendarle najbolj verjetno, da slovenska oblast do tega vprašanja preprosto nima izoblikovanega stališča. Resne moralne in etične dileme niso na meniju ljudi, ki poskušajo zgolj ugajati. Morda bi si kateri med našimi politiki celo drznil izreči kaj podobnega kot je na vrhuncu »bušizmov« uspelo Bushu – »kaj pa je to dostojanstvo? To je tako nejasno« – tako izven dometa tega, kar je dejansko realna politika.
V Veliki Britaniji se je med tem začela sicer že peta, a do sedaj največja neodvisna preiskava o sodelovanju Velike Britanije v vojni v Iraku. »Vrhunec bo preiskava dosegla s pričanjem Tonyja Blaira, ko se bodo preiskovalci ukvarjali z vprašanjem legalnosti invazije. Končno poročilo naj ne bi bilo pripravljeno pred koncem naslednjega leta. Pri britanskem časniku Guardian so medtem že objavili pet ključnih vprašanj, ki jih bodo morali tekom zaslišanja postaviti – in nanje poiskati odgovor: 1. Kakšna zagotovila je dal Tony Blair Georgeu Bushu glede britanske vpletenosti v iraško vojno? Blair in Bush sta se večkrat sestala na dvostranskih pogovorih, med drugim na Bushevem ranču v Crawfordu (Teksas) aprila 2002. Sodeč po dokumentih, ki so pricurljali v javnost, naj bi premier takrat rekel ameriškemu predsedniku, da bo Velika Britanija podprla vojaško akcijo za spremembo režima v Iraku. A ko so Blaira tri mesece po srečanju vprašali, ali se vlada pripravlja na vojaško posredovanje, je Blair v parlamentu to zanikal. 2. Sta javni tožilec Lord Goldsmith in zunanji minister Jack Straw opozorila Tonyja Blaira, da sprememba režima ni zakonito opravičilo za napad? In kaj se je zgodilo med 7. marcem in 17. marcem 2003, da je Goldsmith spremenil mnenje o zakonitosti napada? Blair je odločitve sprejel v ozkem krogu najtesnejših svetovalcev. Vlogo le-teh, ki so Blaira prepričali, da je invazija zakonita, bo treba še raziskati. Si je morala vlada izmisliti še en razlog za napad na Irak (denimo tisti o orožju za množično uničevanje)? 3. Zakaj so obveščevalne agencije pustile, da se jih zlorabi? Da so bile izrabljene in zlorabljene, ni vprašanje. Neznanka ostaja, zakaj?« Tudi, če komisija ugotovi nezakonito postopanje Balirovega kabineta, kar glede na pretekle preiskave skoraj ni dvoma, pa ostaja odprto vprašanje kakšne posledice bo to imelo za vpletene. Če lahko verjamemo predsedujočemu komisije, nobenih. Preiskava namreč nima mandata za kakršenkoli kazenski pregon.
O pripravljenosti predsednika Obame na pregon odgovornih se da razpravljati. Dovolj govori že dejstvo, da ima Obama trenutno odprtih toliko front, da še ene politično ne bi preživel. Ob nedavni absurdni objavi nosilca letošnje Nobelove nagrade za mir je bilo rečeno, da Obami nagrado podeljujejo za obet, ki ga predstavlja. Je ta obet tudi možnost, da v morebitnem drugem predsedniškem mandatu vendarle počisti ta zadnji krvavi madež na ameriški zastavi? Verjetno se ne zgodi prav pogosto, da Nobelovo nagrado za mir dobi nekdo, ki v istem hipu v smrt pošlje novih 40000 ljudi in ob tem še vedno ne uspe »izplavati« iz katastrofalne pravne zapuščine svojega predhodnika.
Naša akcija, da slovensko oblast poskušamo spodbuditi k ukrepanju na ravni mednarodne skupnosti, je sicer pričakovano spodletela, vendar to še ne pomeni, da je s tem konec naših prizadevanj, da se odgovorne, kot se po zakonu in pravilih spodobi, prikličemo pred sodišča. Če politične elite niso sposobne v doglednem času opraviti z nepravilnostmi v svojih vrstah, je čas, da podobno kot demonstrira Michael Moore v svojem zadnjem filmu »Capitalism: A Love Story«, to opravi ljudstvo namesto njih. Ne moremo pristati na sklepanje, da s tem, ko postaneš predsednik velike države ali velike institucije, avtomatsko postaneš nedotakljiv. V dobro prihodnosti demokracije in sveta, je ta domneva potrebna rušenja.