Zofijini ljubimci smo zgroženi nad poskusom diskreditacije mariborskega rektorja dr. Ludvika Toplaka, ki si jo je privoščil dr. Ivan Štuhec v članku »Zdraharstvo«, objavljenem v tedniku »Družina« (21.4.2002), in katerega odmevi so bili posredovani različnim medijem. V svojem pisanju dr. Štuhec dvomi o primernosti izbire dr. Toplaka za mesto veleposlanika v Vatikanu.
Kot so opozorili že na vodstvu univerze, pomenijo neresnična in žaljiva natolcevanja dr. Štuheca nedopustno politizacijo delovnih vprašanj organov univerze, poskus intervencije vanje pa je poseg v avtonomijo univerze s strani cerkve in cerkvenih avtoritet. Očitno se medijski linč, politizacija in aferaštvo v primeru rektorja mariborske univerze brez predaha nadaljujejo, kot analitično ugotavljajo že na rektoratu, s tem pa škodijo ne le njemu, ampak tudi ugledu celotne univerze. Beseda »zdraharstvo«, ki želi preko pleč rektorja diskvalificirati delo celotne univerze, je po sebi pejorativna in očitno premišljeno izbrana zato, da bi predstavila rektorjeve železne metode na negativen način, pri tem pa povsem spregleda konkretne sadove in dosežke njegovih dolgoletnih prizadevanj na čelu univerze. Država Slovenija gotovo premore dovolj modrosti, da je za mesto veleposlanika pri Svetem sedežu našla pravega človeka. Tu ne gre za nobeno politično trgovino. Ker je dr. Toplaka potrdila tudi služba v Vatikanu, je precej čudno, da glede na prislovično papeževo nezmotljivost v njeno odločitev dvomi eminentni slovenski teolog v najbolj branem katoliškem časniku. Štuhecov argument o tem, da dr. Toplak ni primeren kandidat za veleposlanika zato, ker s svojim delom »dviga toliko prahu«, se nam prav tako zdi nezadosten, saj je dviganje prahu že pregovorno pripisano le najboljšim in torej po sebi ni nič slabega. Prav nasprotno. Tudi izjave predstavnikov LDS glede namestitve dr. Toplaka v Vatikan podpirajo naša prepričanja o racionalnosti takšnega političnega manevra.
Zofijini ljubimci mislimo, da delo dr. Toplaka izpričuje potrebne lastnosti, ki jih mora izpolnjevati nekdo na prestižnem mestu veleposlanika v Vatikanu, zato njegovo kandidaturo, dobro se zavedajoč izgube, ki jo bosta utrpela Maribor in Univerza, ker s tem ne bo več mogel opravljati rektorskih dolžnosti, z vsemi močmi podpiramo. Spomniti velja na rektorjeve zasluge pri odločni obrambi univerzitetne lastnine pred grabežljivimi prsti egoističnih posameznikov v primeru Mladinskega kulturnega centra, ki se je končala s popolnim zmagoslavjem nad »straniščno kulturo«. Enako v primeru Katedre in končno tudi radia Marš. To, da smo v obeh primerih pokojnika svečano zagrebli, nima nikakršne povezave s predpisano terapijo. Rektorjeva skoraj legendarna predanost ciljem in vzvišenost poslanstva, ki si ga je naložil (pri čemer na svoji poti z uspehom nikoli ni nikomur dovolil, da bi ga oviral), njegova značajska in argumentacijska neupogljivost (vsaka kritika, naj je bila še tako utemeljena, se je hipoma izkazala za nezadostno) nas utrjujeta v prepričanju, da za takšnimi dejanji stoji odločen človek vseh tistih kreposti, potrebnih za zahtevne veleposlaniške naloge pri Svetem sedežu.
Pozivamo tudi vse, še zlasti študentske organe znotraj univerze, ki so mu že doslej stali ob strani, da mu v tej neprijetni situaciji stopijo v bran in pripomorejo, da bomo dr. Toplaku ob odhodu lahko zaželeli dolgo in plodno (zlasti prvo) bivanje v tujini. Ter obsodijo nepotrebne besede z namenom dvoma v primernost kandidata, ki so verjetno posledica nerazumljivih osebnih motivov, kot je nakazal že rektor sam.