Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike ugotavljamo, da je skrb za materinščino v naši očetnjavi na zaskrbljujoči ravni. Poglejmo samo rabo slovenskega jezika na spletu – na blogih, v internetnih komentarjih, na facebooku, v elektronski pošti…; rabo slovenščine pri SMS sporočilih, ali celo njeno rabo v političnem prostoru (znani so t.i. kanglerizmi, da drugih tovrstnih izmov niti ne omenjamo), pa bomo ugotovili, da ravnanje s tem blagom prvobitnega nacionalnega pomena ni nič kaj materinsko temveč prav mačehovsko, če ne že kar očetovsko (mislimo seveda na slovenskega, večno odsotnega očeta). Poleg tega se s slovenščino na veliko opleta in se jo zlorablja na radijskih in televizijskih kanalih, z njo se govori o vseh mogočih zanjo nedostojnih vsebinah in idejah, nesmotrno se jo troši na ulicah, trgih, gostinskih lokalih, javnih in zasebnih službah, uporablja se jo pri klientelističnem dogovarjanju; z njo so popisani plakati, časopisi, oglasna sporočila; z njo se vpije, šepeta, z njo se razglaša kopica neumnosti, z njo eni preglasijo druge itd. Naštevali bi lahko v nedogled. Vse to so preprosto zlorabe materinščine, nekakšno neprimerno onegavljenje, ki ga je potrebno na vsak način, še zlasti v 21. stoletju, preprečiti in racionalizirati.
Zaradi tega zaskrbljujočega stanja zahtevamo, da slovenščino privatiziramo in tako poskrbimo za njeno učinkovitejšo in bolj ekonomično rabo. Pristojnim organom nalagamo v razmislek paketno trženje materinščine. Kaj to pomeni? Vsak državljan bi glede na svoje potrebe in zmožnosti v bodoče lahko svobodno zakupil različne pakete. Študije so pokazale, da bi za začetek bili na voljo paketi za 1000, 3000, 5000, 7000 in 10 000 besed na dan. Cena za osnovni in večino državljanov primeren paket 1000 besed na dan bi bila 30 € mesečno (brez DDV). Prednost osnovnega paketa bi bila, da bi se ljudje naučili gospodarno in odgovorno ravnati z besedami materinščine. Naučili bi se izražati kratko in jedrnato, torej brez slikovitih in odvečnih prispodob ali osebnih vložkov, ki – kot vsi vemo – nikogar v resnici ne zanimajo. Ta paket bi bil za nekatere profile obvezen: denimo politike, oglaševalce, pristranske novinarje, frizerje, branjevke, direktorje javnih zavodov in druge njim podobne velike potrošnike materinščine. Ostale opcije bi bile na voljo glede na socialni status in potrebe govorcev. Seveda bi bili na voljo paketi +, torej paketi, ki bi vključevali rabo različnih retoričnih figur in argumentacijskih napak, možnosti slovničnih napak pri pisnih izdelkih ipd. Toda opozoriti moramo, da bi bili ti paketi obdavčeni po posebni stopnji ali pa bi jih lahko na letni ravni podeljeval predsednik države v znak posebnih zaslug za preteklo ekonomično in odgovorno rabo jezika.
Če voda, plin, energija, naravni viri, nekoč javna infrastruktura, zemljišča, podjetja, živalske in rastlinske vrste, zakaj ne tudi virusi (denimo virus gripe – tako da bi vsak, ki bi zbolel, za to pravico plačal ustreznemu lastniku) in jeziki (torej tudi slovenščina)?
Ker se privatizacije slovenščine še ni spomnil nihče oziroma, ker smo se je spomnili prav člani društva Zofijini ljubimci, na osnovi tega preprostega a odločilnega dejstva razglašamo lastnino nad slovenskim jezikom. Naše projektno geslo je: “slovenščina je naša”.
V prepričanju, da nas boste podprli vsi ljubitelji lastninjenja in prav tako vsi ljubitelji učinkovitosti, racionalizacije in ekonomičnosti, vas lepo pozdravljamo. Le tako bomo še tisoč let govorili slovensko.