Bi bil moral povedati nekdanji »oče« države Janez Stanovnik. Prav tako nekdanji krščanski socialist in sedanji zanikovalec svoje revolucionarne preteklosti. Tako vsaj je zvenel njegov izmikajoči odgovor na moje vprašanje, postavljeno pred železniško postajo Maribor češ kako to, da nenadoma med partizani ni bilo nobenega revolucionarja ampak zgolj borci proti okupatorju.
Pa pustimo to.
Človek, ki je toliko let preživel v neposredni bližini Wall Streeta razumljivo ne more ubežati tem svojim izkušnjam in zato pač še vedno ne razume, da so bili prav managerji, resda »predkrizni« tisti, ki so sedanjo godljo zakuhali. In da zgolj njihovo preimenovanje v »krizne«, a še vedno managerje, nikakor ne bo iz teh ljudi naredilo razumnike.
Še bolj zaskrbljujoč je njegov poziv k uvedbi državnega nasilja nad tistimi, ki ne bi kazali zadostne vzhičenosti nad samovoljnimi ukrepi teh »kriznih managerjev«, ki naj bi, še vedno po Stanovnikovem, imeli v novih razmerah še manj omejitev in nadzora – in bi lahko še bolj veselo »tajkunili«, kar koli pač ta beseda že pomeni.
Ta njegova misel namreč izraža neposredno željo po vračanju v razmere, ki so rodile Marxa in Dickensa (in še kar mnoge podobne mislece, katerih aktivni naslednik je bil Vladimir Iljić. Da o njegovih naslednik spet ne govorimo naprej).
Prav nasprotno je potrebno sedanjim razmeram. V Sloveniji. V Evropi. In na vsem svetu, razvitem in nerazvitem.
Managerjem je potrebno odvzeti prav vse kompetence in jih, morda, uporabiti zgolj kot predvidoma učinkovite izvajalce politik, ki jih bodo snovali predvsem filozofi, v tesnem sodelovanju s sociologi, zgodovinarji, etnologi, antropologi, kulturniki in drugimi profili, katerih temeljni cilj je človek, so ljudje, in ne gola učinkovitost tehnološko-ekonomskih dejavnosti, namenjenih doseganju ciljev samo skromnega dela človeštva, dopuščanju nekakšnega preživetja nekoliko večjemu številu ljudi. In načrtnemu spravljanju pretežnega dela človeštva v skrajno bedo.
Priznamo, da med naštetimi družboslovci niso prav vsi usmerjeni v žlahtne cilje zadovoljevanja človeštva kot celote. Prepričani pa smo, da med njimi vendarle prevladujejo takšni. V nasprotju z ekonomskimi vsevedneži, managersko tehnokracijo in njim povsem podrejenimi politiki (ponavljamo: v Sloveniji, v Evropi in na vsem svetu).
Razmere, ki jih živimo in ki jim pravimo kriza namreč niso posledica stečaja neke velike ameriške banke. (Prav včeraj je bila na dražbi prodana njihova delnica s št. 00001 za 24.000 € – kot redka znamka). Stečaj te banke ni bil začetek krize, ampak zgolj vidna posledica že dolgo obstoječe krize. Krize, ki se je managerji in njihovi zagovorniki a la Stanovnik zavestno niso hoteli zavedati. Nanjo so opozarjali mnogi (Wallerstein, Stiglitz, Roubini …) a jih bodisi prav managersko-politična klika ni hotela slišati bodisi so bili (Stiglitz) uspešno utišani.
Managerji – preverite, kaj govorijo »veliki« bančniki v zvezi z njihovimi obveznostmi glede gromozanskih sredstev, ki so jih dobili samo zato, da ne bi imeli izgub; preverite, kakšen je odziv najpomembnejšega dela svetovne politike na predlog, da bi se ponovno uvedle Rooseveltove reforme, s katerimi je uspešno premagal veliko krizo iz leta 1929 in s katerimi je svetovno gospodarstvo resda nekoliko počasneje, zato pa precej bolj v prid človeštvu kot celoti raslo.
Te reforme, izražene v strogem nadzoru finančnih »trgov« in njihovem omejevanju je ukinil, v sodelovanju s svojo angleško kolegico, šele Ronald Reagan v sedemdesetih prejšnjega stoletja.
Tudi onadva, enako kot njuni učitelji iz Chicaga ter njuni učenci, med katerimi se je očitno znašel tudi predsednik združenja borcev NOV, nista marala filozofov. Pa ne le filozofov – prav vsi, ki so imeli pred očmi ljudi in ne profit, so vsem tem šli krepko na živce.
Naše mnenje pred temi volitvami je: pozabite učinkovitost, nehajte verjeti tistim, ki so nas v to krizo spravili. Veliko bolje za vse, tako posameznike kot državo, pa tudi državne skupnosti bo, če boste zaupali tistim, ki ne obljubljajo nebes na zemlji, ampak načrtujejo takšne spremembe v ureditvi države in, morebiti, držav), ki bodo resda skromno, a zanesljivo poskrbele za prerazporeditev obstoječega svetovnega bogastva. To mora spet postati vir blagostanja vseh in ne le izbranega 1 odstotka.
Filozofi tega resda ne bodo dosegli sami. Lahko pa prispevajo k doseganju tega cilja mnogo več, kot pa tisti, ki si ga, spet po Stanovnikovo, niti ne zastavljajo ampak načrtujejo še večjo zaščito interesov svoje manjšine. Tokrat z neposrednim nasiljem.