Pokojninski sistem, utemeljen na medgeneracijski solidarnosti, v okviru katere aktivne generacije del svojih prihodkov namenjajo zagotavljanju socialne varnosti starejšim, tistim, ki so svoje »oddelali« (in takrat skrbeli za socialno varnost takrat starejših) je nastal v času in razmerah pruskega kanclerja Otta von Bismarcka. Ta je podprl uvedbo tega sistema zato, da je s skromnim uresničevanjem zahtev tedanjih socialistov in socialnih demokratov ustavil naraščanje njihovega političnega vpliva.
Zadeva je bila dobro premišljena in je vzdržala poldrugo stoletje. Obdobje, v katerem je že nastali industrijski proletariat postopno dosegel skoraj polno zaposlenost.
Sistem je bil uporaben tudi še v obdobju, ko se je razcvet industrije že zdavnaj končal, vendar ga je dovolj kakovostno nadomestil porast storitvenih dejavnosti. Ki so prav tako potrebovale številne zaposlene.
Te oblike skoraj popolne zaposlitve, praviloma za poln delovni čas, od prve zaposlitve pa do odhoda v »penzijo« so omogočale izpopolnjevanje pokojninskih sistemov tako, da so le-ti povsod bolj ali manj zagotavljali ne le socialno varnost upokojencev, ampak tudi izboljševanje kakovosti njihovega bivanja.
Žal pa so ti dobri stari časi nepreklicno minili. In to ne glede na družbenopolitični sistem, v katerem bolj ali manj uspešno deluje ta ali ona skupnost.
Tehnološki napredek, ki ga je v tej povezavi potrebno razumeti tudi kot napredek organizacijskih tehnologij, povzroča naslednji, ne le za pokojninske sisteme neugodni posledici:
Število potrebnih, torej produktivnih delovnih mest, se tudi v storitvenih dejavnostih (in ne več zgolj v proizvodnih) neustavljivo zmanjšuje.
Še bolj kot delovnih mest na sploh pa se zmanjšuje delež stalnih, rednih zaposlitev. Tistih, ki trajajo od prve službe do upokojitve. In, ki veljajo za poln delovni čas. Torej vsaj okoli 40 ur na teden.
Vse večji je ob tem delež prekarnih oblik zaposlovanja: za določen delovni čas, za skrajšan delovni čas, pogodbeno, projektno in podobno. Ta delež se ne povečuje zgolj zaradi tega, ker je »normalnih« zaposlitev vse manj, ampak zlasti zato, ker je vseh zaposlitev vse manj.
Grozeče staranje prebivalstva in s tem povezano porušeno razmerje deležev aktivnega prebivalstva in upokojencev (v škodo prvih, seveda) je le eden od vzrokov, ki zahtevajo temeljito preureditev izhodišč, na katerih delujejo sistemi socialne varnosti starejših.
Seveda drži, da vse manjši delež aktivnih ljudi preprosto ne bo več zmogel vzdrževati ustrezno življenjsko raven vse večjemu deležu starejših.
Vendar bi bilo to težavo dokaj enostavno odpraviti že s tem, da bi kot družba priznali delež nastalega družbenega bogastva tistim, ki so ga ustvarili. In ne le lastnikom produkcijskih sredstev. Da bi, torej, dobičke in dohodke, ki temeljijo zgolj na lastnini, ustrezneje obdavčili.
To seveda pomeni, da bi morali pomesti z libertarnimi doktrinami, po katerih je lastnina nedotakljiv absolut (ki vključuje pravico »lastnika« celo do uničenja »svoje lastnine«) in se vrniti v razmere, ko je lastnina predstavljala predvsem odgovornost in šele potem tudi pravice.
Vendar najverjetneje samo to ne bo zadostovalo.
Težava, s katero se bodo vsaj zahodne družbe, med katere sodi tudi Slovenija, morale soočiti že v nekaj letih, bo zagotavljanje socialne varnosti na ustrezni ravni tistim, ki se bodo upokojevali čez kakšnih 20, 30 let.
Ne glede na to, ali bodo sedanji poskusi podaljševanja delovne dobe dobili svoje ustrezne zakonske podlage ali ne: ljudje, ki se bodo upokojevali po omenjenem obdobju, večinoma preprosto ne bodo imeli nikakršne možnosti izpolniti upokojitvene pogoje. Vsaj kar se zahtevane delovne dobe tiče ne.
Poleg tega pa bodo načini, v katerih bodo zaposleni, že pred tem dodatno načeli že sedaj obubožane pokojninske sklade.
Aktivno prebivalstvo, ki je zaposleno le nekaj mesecev vsako leto in (ali) le nekaj ur na dan oziroma nekaj dni na teden, pač ne bo zmoglo financirati vzdrževanja vse večjega števila upokojencev. Pa četudi se bodo le-ti upokojevali šele po dopolnjenem 70. letu starosti.