Odziv na istoimenski prispevek Barbare Kramžar, objavljen v Delu, v soboto, 2.6.2012
…a žal le v okviru neoliberalnih načel, po katerih je edino merilo učinkovitosti nenehna gospodarska rast ob hkratnem nenehnem večanju dobičkov – brez tudi najmanjše obveze tistih, ki si te dobičke prisvajajo, da bi jih vračali vsaj v gospodarski proces, če že ne tudi v okoljsko in zlasti socialno sanacijo škode, povzročene prav s takšnim načinom razmišljanja v preteklih desetletjih.
V zvezi s tem velja poudariti, da tako rekoč vsi pomembni mediji nekritično povzemajo in prenašajo ta svetovni nazor.
Kaj namreč dejansko pomenijo »spodbudne« številke o gibanju nezaposlenosti v Nemčiji?
Nemška agencija za delo (Bundesagentur fuer Arbeit, www.statistik.arbeitsagentur.de) v svojem poročilu za januar 2012, (Zeitarbeit in/ali Leiharbeit) navaja, da je bilo najemnih delavcev še decembra 1980 »le« 33.000, deset let kasneje 119.000, decembra 2000 že 338.000, v juniju 2011 pa že 910.000 ali 3% odstotke vseh zaposlenih.
Omenjeno poročilo ob poudarjanju pozitivne vloge takšnega načina zaposlovanja kot priložnosti za plačano mnogim »brezizglednežem« opozarja tudi, da sta neperspektivnost in negotovost takšnega načina zaposlitve neprimerljivo večja, kot sicer.
Delavec je zaposlen v nekem podjetju, dela pa v drugem. Tistem, ki ga najame. Poleg tveganja, ki ga prevzame tak v najem oddani človek, sedaj dobiva več plačila za delo, ki ga dejansko opravlja, ampak od posrednika, zaposlovalca. S tem je resda tudi »odrešen« odgovornosti in lojalnosti do podjetja, v katerem dela. A tudi njegov dejanski delodajalec – torej tisti, ki mu sicer daje delo, ne pa tudi plače – je povsem odrešen vsakršne odgovornosti do njega!
Ob tem navedeno poročilo pravi, da tovrstne pogodbe trajajo praviloma le do tri mesece ob bistveno nižjih plačah. Mediana njihovih plač znaša 1419€, medtem ko je mediana vseh plač 2702€.
Natančneje: delavci s poklicno izobrazbo zaslužijo praviloma 2750€, najeti pa le 1528€. Ali: delavci brez izobrazbe, a s pogodbo za konkretno delovno mesto, dobijo v povprečju 2331€ na mesec, medtem, ko tisti, ki jih »delodajalec« posodi tretjemu, zgolj 1253€. Vse navedene številke se nanašajo na bruto plače.
Izjemno velik je tudi delež tistih, ki prejemajo minimalno plačo. Ta sicer v Nemčiji še ni zakonsko določena, zato zanjo veljajo prejemki, nižji od 9.15€ za uro dela.
Članek Schattenseiten des Jobwunders (Senčne strani nemškega zaposlitvenega čudeža) trdi, da znaša povprečje plačila takšnim delavcem na področju nekdanje Zahodne Nemčije zgolj 6,68€ na uro, na področju nekdanje Vzhodne Nemčije pa 6,52€ za uro dela. (Podatki veljajo za 2010). Po istem viru je takšnih ljudi med zaposlenimi v Nemčiji kar 25%.
Strokovnjak za statistiko, Gerd Bosbach iz Koblenza trdi, da so tudi številke o stopnji brezposelnosti vse, samo ne točne. Meni, da je vsaj še 2 milijona ljudi, ki jih je kot »tiho rezervo« potrebno šteti mednje. Gre za množice tistih, ki so udeleženci takšnih ali drugačnih načinov pridobivanja kvalifikacije, kar subvencionira država. Vendar te ljudi za to obdobje črta iz evidence brezposelnih!
Pri tem je pridobivanje ustrezne in zlasti trajne zaposlitve tudi pri tistih, ki se kvalificirajo na tak način, zelo nezanesljivo.
Seveda drži, da je prav zaradi velikega porasta nezanesljivih oblik zaposlovanja in še veliko večjega porasta števila tistih zaposlenih, ki prejemajo minimalne plače – med zaposlenimi za poln delovnih čas je takšnih okoli 15%, ugotavljajo pri IAQ v Duisburgu, ali: polovica prejemnikov minimalnih plač je zaposlenih za poln delovni čas – lahko dobil vsaj nekakšno zaposlitev marsikdo, ki je sicer ne bi.
Prav tako drži, da je tak način prilagodljivega trga dela v prid gospodarstvu v celoti in dobičkom iz njega posebej.
Ob tem pa še kako drži tudi to, da opevano konkurenčnost dosegajo tudi Nemci predvsem na račun prilagajanja socialne države in delovnih razmer tistim, ki prevladujejo v Aziji.
Namesto, da bi Azijci svoj gospodarski »uspeh« uporabili za dvig življenjske ravni tamkajšnjih delavcev.
(Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje v svojem letnem poročilu za 2011 navaja, da je bilo lansko leto odjavljenih 96.974 ljudi ali 1,2% več kot leto prej. Zaposlitev jih je dobilo 61.010 ali 7% več kot 2010, zaradi »neizpolnjevanja zahtev« pa je bilo izbrisanih 13.576 ljudi ali 15,4% več kot predlansko leto. Ostali so bili odjavljeni iz drugih razlogov.
Tudi tako se zmanjšuje število evidentiranih brezposelnih, vendar to še zdaleč ne pomeni, da se je ustrezno povečalo število zaposlenih.
V decembru 2011 je bilo v Sloveniji še vedno 112.754 evidentiranih brezposelnih, med njimi 27.128 mlajših od 29 let in kar 56.655 dolgotrajno brezposelnih, to je tistih, ki so kot takšni prijavljeni več kot eno leto. Številko 112.754 lahko torej brez večjega tveganja povečamo vsaj za omenjenih 13.576 ljudi, kar da skupaj vsaj 126.330 nezaposlenih Slovencev. S tem pa je tudi predstavljeni odstotek nezaposlenih občutno manj ugoden.
V enem izmed starejših poročil slovenskega Zavoda za zaposlovanje je navedeno, da je približno 10% zaposlenih v Sloveniji zaposlenih s skrajšanim delovnim časom. In, da je treba doseči, da bo takšnih vsaj 15%.)
Če, torej, ugotavljamo, da je nemški gospodarsko-zaposlitveni »čudež« plačal tamkajšnji delavec in če vemo, da je težnja po vse bolj prilagodljivem načinu zaposlovanja vse bolj udejanjena tudi v Sloveniji, potem se seveda lahko strinjamo, da bi Univerzalni temeljni dohodek te usmeritve še poglobil in prilagodljivost trga dela še pospešil.
Hkrati pa se je treba zavedati vsaj dvojega: delovne razmere povsod, tako v Nemčiji kot v Sloveniji kakor tudi povsod drugod v tako imenovanem razvitem svetu bodo, z UTD ali brez njega, iz leta v leto bolj in bolj negotove, nezanesljive, nepredvidljive.
In prav takšne, za ljudi skrajno neprimerne oblike zaposlovanja bodo po drugi strani omogočile mnogim, da bodo vsaj občasno dobili kakšno obliko plačanega dela.
UTD v ustrezni višini, nekje blizu praga revščine, ki je v Sloveniji trenutno 583€ na mesec, v Nemčiji pa znaša slabih 900€, bi ljudem omogočil lažje prenašanje bremena nenehne negotovosti, gospodarstvu pa močno približal tako zelo želeni cilj: čim bolj prilagodljiv trg dela.
Ob tem ne bo odveč poudariti, da UTD še zdaleč ni rešitev za vse težave. Daleč od tega. UTD-ja namreč ne smemo obravnavati kot rešitev, ampak predvsem kot orodje, zelo primerno za oblikovanje razmer, ki bodo obstoječe težave krepko zmanjšale. Nekatere pa celo odpravile.
In ob tem urejanju ljudem prijaznejšega socialnega okolja ne bodo bremenile, ampak predvsem spodbujale v trajnostni razvoj usmerjeno gospodarsko rast.
Objavljeno v Delu, v soboto, 23.6.2012