Kaj je pravzaprav »pravna država«?
Posnetek umora iranske študentke glasbe Nede, ki ga je očitno dokazano izvršil plačani režimski klavec, priča o sicer tragičnem, zato pa povsem običajnem, dokaj pogostem dogodku. Dogodku, ki še zdaleč ni omejen na okolja, v katerih vladajoči režimi niso takšni, kot jih razumemo v naših podnebnih širinah in dolžinah. In, ki jih že zato uvrščamo med nesprejemljive, nedemokratične, avtokratske ali celo diktatorske.
Ki že zgolj zaradi tega sodijo med tiste, ki sodijo k osi »zla«, ali pa so blizu te osi.
Žal se takšni, enako ali skoraj enako krvavi dogodki prepogosto dogajajo tudi pri nas. Če »pri nas« ne razumemo kot nekaj, kar se nanaša samo na tukajšnjih dobrih 20.000 km2, ampak naj bi označevalo ves »zahodni« svet. Tisti, ki že zelo dolgo samega sebe uvršča med demokratične, svobodne skupnosti. Skupnosti, katerih največja vrednota je uveljavljanje človekovih pravic. Te pa naj bi v kar največjem obsegu zagotavljalo nekaj, čemur pravimo pravna država. Skupnosti, katerim smo se tako željno pridružili tudi prebivalci omenjenih tukajšnjih dobrih 20.000 km2. In s tem postali ne le demokraciji in svoboščinam, ampak predvsem pravu zavezana država.
Definicij pojma »pravna država« je seveda več.
Eno najboljših je na nekem TV omizju pred časom podal dekan ljubljanske Pravne fakultete prof. dr. Rajko Pirnat, rekoč, da je pravna država tista država, v kateri ljudje zaupajo obstoječemu pravnemu sistemu.
Na istem omizju pa je neki drugi, enako ali še bolj znan slovenski pravnik dejal, da je pravna država tista država, v kateri se spoštujejo obstoječi zakoni.
Slednja definicija je bolj uveljavljena, vendar zelo napačna!
Če se pri razlagi te negativne ocene omejimo zgolj na primer umorjene Nede, udeleženke povolilnih protestov in demonstracij, ki so izražali nasprotovanje množic zelo verjetnim volilnim prevaram, lahko menimo, da je prevračanje krivde za umor na žrtev, torej Nedo, pravno gledano, povsem upravičeno.
Velika verjetnost je, da niti protesti in še manj demonstracije niso bili organizirani v skladu z obstoječim pravnim redom. Ta je tak, kot je, pa četudi ne sloni na rimskem, ampak na šeriatskem pravu.
Če je temu res tako, potem so bili ukrepi režimskih plačancev, uperjeni proti sodelujočim v demonstracijah, pravno pokriti in že zato upravičeni. Da je v takšnih okoliščinah eden od teh plačancev nekoliko pretiraval in s tem povzročil nekaj, kar smo zadnjih nekaj letih poimenovali »kolateralna škoda«, je povsem razumljivo in zato tega ni smiselno dramatizirati.
Če bi se dekle ravnala v skladu z veljavnimi zakoni, bi bila še živa!.
Vse to velja tudi za ubitega demonstranta v Genovi. Pa za težko ranjeno mladino, sodelujočo v demonstracijah v Goeteborgu. Pa za zmlete Kitajce na Trgu nebeškega miru. Za pretepene demonstrante v Seattlu, Parizu, Atenah….
In prav tako je povsem razumljivo in sprejemljivo, da varnostni organi kjer koli na svetu, ki vedno, brez izjeme, obstajajo zgolj zato, da ščitijo, varujejo pripadnike vsakokratne oblasti – ne glede na to, na kak način so se ti pripadniki dokopali do te oblasti – množično zapirajo udeležence tako neprijavljenih, torej nezakonitih protestov in demonstracij kot tudi tistih, ki so sodelovali v prijavljenih in odobrenih, torej zakonitih protestih in demonstracijah, pa so se le-te pričele zaostrovati. S tem pa nakazovale možnost, da prerastejo v protizakonite nerede.
Kadar smo priče dogodkom, kakršen je bil ta, ki je povzročil smrt mladega dekleta, naivno verujočega v realnost deklariranih svoboščin (te vsaj v Iranu niso niti deklarirane, kar njeno krivdo samo še poveča), v pravico posameznika, da ne le ima svoje mnenje, ampak ga lahko tudi svobodno izraža, potem se moramo zavedati še naslednjega:
Pravna država, ki naj bi vse te pravice zagotavljala, temelji na obstoječih zakonih. Ti pa zelo natančno opredeljujejo, kdaj so naštete pravice in svoboščine še v skladu z »javnim redom in mirom«, kdaj pa javno izražanje mnenj preraste v zločinsko dejavnost, ki jo je treba, s tem se seveda vsi lahko le strinjamo, zatreti že v kali.
Nedolgo tega smo v našem ožjem okolju (tokrat se to nanaša na Slovenijo oziroma Slovenijo kot del Jugoslavije) poznali nek znameniti, menda 133. člen kazenskega zakonika, ki je varuhom reda omogočal dokaj svobodno presojo o tem, kaj predstavlja njegovo kršitev, torej kaznivo dejanje, kaj pa lahko tedanja oblast še spregleda.
Danes tega nedemokratičnega, svobodno izražanje omejujočega člena ni več.
Imamo pa (v Sloveniji morda še ne toliko, kot drugod v svobodnih, demokratičnih, pravni državi zavezanih okoljih, a jih hitro dohitevamo) kopico drugih zakonov, predpisov, odlokov in členov, ki imajo popolnoma enake učinke, kot jih je imel tisti grdi 133. člen.
V svobodnih, demokratičnih, pravni državi zavezanih okoljih je svoboda izražanja mišljenja, v skladu z obstoječimi pravnimi sistemi, omejena na posameznike.
Tem je povsod dovoljeno, da govoričijo in pleteničijo, kar jim pač pade na pamet.
Ko se pa takšni posamezniki pričnejo združevati, ko bi njihovo množično izražano mnenje utegnilo postati pomembno … Tako pomembno, da bi ga bilo morebiti potrebno celo upoštevati ..
Potem pa je šale konec!
Takrat namreč prevzame vajeti v roke pravna država.
Povsem v skladu z obstoječimi zakoni bo tako pojmovana pravna država naredila vse, kar je potrebno, da skupinsko izražanje drugačnih mnenj ne pride do veljave.
In, če mora zaradi tega biti ugonobljeno kakšno življenje ali več življenj tistih, ki naivno, tako naivno, kot je to počela Neda, ko je bila še živa, verjamejo v nekakšne svoboščine in pravice – no ja, se pač zgodi.
Pomembno je, da se je vse, kar se je zgodilo, pa če je bilo še tako krvavo, zgodilo v okvirih Zakona.
Zakon, ne pa imaginarne pravice in svoboščine, je edini temelj Pravne države.
Katera evropska država je sredi prejšnjega stoletja zelo natančno uveljavljala zelo natančno napisane zakone?