Bonbonček 9
V Butaliji so imeli najboljše sosede. Imeli so jih dolgo in bili so nanje ponosni. Zato ni presenečalo, da so živeli v izobilju, nadvse dolgo in da so bili nadvse srečni in ponosni na svojo sosedsko harmonijo. Če so imeli kakšno težavo, so jo reševali sproti in najraje v Mercatorjevi trgovini. In če so se želeli spomniti na koga, so se spomnili na Jankovića in on nanje. Živeli so v slogi, medsebojnem razumevanju in spoštovanju, oblačili so se v rdeče in bili navdušeni, ko se jim je v trgovini pridružila Ana Liza.
Toda potem so prišli neki drugi Butalci in so rekli: to, kar dela Janković, je hlinjeno in umazano. Njegova nastavitev je bila politična in njegove sosedske namere niso čiste. Mogoče ga imajo ljudje res radi, mogoče že res za njim točijo solze, a on jih zlorablja. Ker spada v Kučanov klan, je zagotovo nečistovalec in prefrigan izdajalec, ki se le pretvarja, da je najboljši sosed. V resnici nas ožema in zaračunava sosedske storitve. Dvojno. Ali trojno.
Pa so ljudje verjeli. Kako tudi ne bi, ko so na lastna ušesa slišali enega prejšnjih vladarjev, ko je Jankoviću zabrusil: ti si bil tudi nastavljen politično. In takrat, pred davnimi leti, ni nič pomagalo, da se je Janković branil. Ne, nisem bil, je hitel zatrjevati magistru Ropu. A se Rop ni dal: vse je politično, ne si domišljati, da ni. In Janković se je moral vdati: če premier tako misli, če on tako pravi, sem pač bil nastavljen politično. Ne da bi vedel. Da bo le premier potolažen.
In potem so Butalci dolgo, dolgo časa verjeli, da ima prav Rop in da Janković sploh ne ve, da je bil politično nastavljen. In da brez politike ni ničesar. In so živeli v slogi in srečno, trgovina se je dobro razvijala, Mercator še posebej. Ljudje so bili zadovoljni in nihče se ni pritoževal. Mercator so imeli rad in on je imel rad njih. A so prišli neki drugi Butalci in so rekli: nič, prevzemimo te trgovine. Prevzemimo to gospodarstvo. Zamenjajmo jih, te rdeče direktorje. Zamenjajmo to rdečo nesnago, Kučanovo. Kučanistan, udbomafijo in kumrovške direktorje in doktorje. Rečeno, storjeno. Pa so Butalci začeli in dolgo menjavali. Nekoliko so se počutili nelagodno, ker to ni ravno običajno. Ni lepo politično zamenjevati direktorje. In to uspešne. Zelo uspešne. Ni lepo, če se politika vmešava v gospodarstvo. In to celo, če si na volitvah obljubljal drugače. Zato so sklenili, da se bodo malce potuhnili. Da bodo to počeli skrivaj. Da ne bo nihče opazil. Da bo lahko vsaj ugibal, če je res. Če je res to, da se je politika polastila gospodarstva. Da ima svoje kapitalske ambicije.
In so se ti novi Butalci dolgo skrivali. Po vladnih palačah, zakotnih gostilnah. In so priklicali na pomoč svoje piarovske službe, da so našle odgovor na vsako neprijetno vprašanje. Ko je bil teren pripravljen, je prišel na vrsto tudi najboljši sosed. Gospod Janković. In so ga zmleli. Nekrivdno. Brez razloga. Na vrhuncu uspehov podjetja. In so Butalci rekli: že res, da je brez greha, toda ravno to je sumljivo. Kaj pa okoli razlaga, da bo sam odstopil. Pokažimo mu, da ne bo sam odstopil. Odstavimo ga! In so v en glas Butalci vzkliknili, da ga bodo odnesli. In so ga.
Pa so se spet našli drugi. Ki so protestirali. Kako, da odstavljamo uspešne direktorje? Brez greha? Z razvojno perspektivo? A ni to čudno? A ni to proti gospodarskim načelom? A ni to škodljivo za Butalijo? In so naskočili novega butalskega vladarja, premierja Janšo. In je ta pomirljivo rekel:
»Glede odstavitve so lahko mnenja različna, glede nastavitve pa obstaja samo ena resnica, ki jo je tisti, ki jo je proizvedel, tudi priznal.«
Janša je torej spomnil, da je Rop priznal za politično nastavitev. Pa kaj, ko je priznal nekaj, kar ni res. In kar Janković zanika. In tako je resnica samo ena. Glede nastavitve. Glede odstavitve pa so resnice mnoge. Je rekel Janša. Ker so mnenja različna. In so Butalci rekli: res je, je ena resnica za nastavitev in je mnogo resnic za odstavitev. In so rekli: kako pameten, ta naš predsednik, da ne prizna. Da je resnica odstavitve politična. Da je Janša odstavil Jankovića politično. Ker mi je ne priznamo, te resnice, so rekli. Ker nismo takšni buhteljni kot tale Rop. Ki kar prizna. Mi verjamemo, da so mnoga mnenja. Da so mnenja lahko različna, pa naj ljudje ugibajo. Mi že nismo tako nori, da bi priznali. Mi že ne. Mi smo pametni. Naj ljudje ugibajo. In imajo različna mnenja. Naj živi demokracija! In so se strinjali, da je to demokratično. Da je to prava resnica, ko ni ene resnice. Kako pametnega predsednika imamo, so dolgo v noč vzklikali.
In tako so v Butaliji živeli dolgo in srečno. Uspeli so odstaviti rdečega direktorja rdeče trgovine. In so rekli: moramo nadaljevati z delom. Moramo odstaviti še koga. In so zavihali rokave. Dolga leta so delali. Vsak dan. In daleč se je slišalo. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.