Zofijini smo pred dobrim letom predlagali, da mariborski župan nemudoma odstopi s svoje funkcije zaradi suma storitve petnajstih (!) različnih kaznivih dejanj. Nismo bili uspešni. Danes je Franc Kangler nekdo, ki se poduhovljeno zavzema za mir v svetu in verjetno tudi v svojem okolju (za te potrebe je pripravljen prekiniti svoj dopust in se objemati z dalajlamo), na grbi ima deset kazenskih ovadb in kup neizpolnjenih obljub. Občani vse to mirno prenašajo – morda je to ta mir, na katerega računa. Sam celo pravi in zatrjuje, da ga ljubijo in ustavljajo na ulicah v znak podpore, lokalni mediji pa se z le redkimi izjemami lotevajo preiskovanja koruptivnih zgodb.
Zadnja v nizu razkritij (Večer, 22. 5. 2012) žal pritrjuje govoricam, da se v Mariboru ne odvija zgolj gospodarski bankrot, tlakovan z nečednimi posli z dosjeji na policiji in tožilstvu, ampak tudi moralni in da izvira z mariborske občine: postajamo mesto zavezanih jezikov, ustrahovanj, kimavcev in podrepnikov, mesto razvitih form antiintelektualizma in molčečih medijev, sterilne univerze brez glasnikov razuma. Krepita se apatija in indolenca, neobčutljivost na korupcijo in solidarnost, strah za lastno preživetje, preračunljivost in tiho pristajanje na moralno in duhovno pokvarjeno stanje stvari. Obtožbe proti vodji službe notranje revizije Marjeti Štrus, ki je ocenjevala nepravilnosti pri izgradnji Trga Leona Štuklja, nato pa bila v zameno za pokončno držo skoraj odpuščena, nam ne pričajo le o neposredni brutalnosti akterjev in o verjetnem katastrofalnem ravnanju z davkoplačevalskim denarjem, polnem nezakonitih dejanj, temveč predvsem o okrutnosti do tistih, ki si drznejo opravljati svoje strokovne naloge pošteno, odkrito in profesionalno in naj služijo drugim pokončnežem za svarilni zgled.
Moralni bankrot kot vzporedno dogajanje se potem razširja v vseenost in molk širše skupnosti (z elementi cenzure in avtocenzure tistih, ki naj o tem poročajo) in je najbolj alarmantno razviden iz besed Gorana Rajića, predsednika sindikata delavcev mariborske mestne uprave: »Ukrepov ustrahovanja, groženj s premestitvijo in neprimernega odnosa je na občini malo morje«.
Zofijini se sprašujemo, kdaj bo nastopil čas za splošno analizo surovega duhovnega stanja, v katerem smo se znašli, oziroma kdaj jo bo sama lokalna skupnost prepoznala ali dovolila? Kdo je prispeval k njemu – saj je vendar natančno vemo že nekaj časa, da zanj ne more biti odgovoren le sam župan in njegova ekipa, ampak vsi tisti, ki ga venomer podpirajo, legitimirajo in branijo. Molk ustrahovanj in groženj lahko presekamo le, če o njem spregovorimo na glas v prostorih skupnosti, ki dopuščajo javno besedo. Žal jih ni veliko. Vstanimo, zahtevajmo moralnost!