28. 9. 2008 Kotiček, Zofijina bodica

Manifest za filozofijo

Jesen 2008

»Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern.«

Thesen über Feuerbach (1845)

Karl Marx

Naj bo letošnja jesen priložnost za prve korake v kritično mišljenje in filozofijo. Priložnosti za to bo veliko, nekaj jim bomo na svet pomagali tudi Zofijini.

Vsi smo filozofi, vsi imamo določene vrednote in določene predstave o svetu. Torej vsi na nek način nagovarjamo večna filozofska vprašanja, četudi si tega nočemo priznati. Vsi razmišljamo. Tako ali drugače. Eni se tega zavedamo bolj, drugi spet manj. Dve vprašanji pri tem procesu izstopata in si jih skoraj zagotovo, tudi povsem zavestno, vsak kdaj zastavi: »kako naj delujem« in »kaj obstaja«, tretje vprašanje se postavi takoj ko ozavestimo katero od prvih dveh, namreč, »kako sploh kaj vem«.

Nekoč, že zelo dolgo tega, so bili naši predniki živali in so počeli stvari, ki so se jim pač zdele naravne, brez da bi pri tem opazili ali bili posebej pozorni na to kaj počnejo. Potem so nenadoma pridobili sposobnost spraševanja »zakaj se stvari dogajajo kot se« – v nasprotju s predhodnim stanjem, ko so te stvari smo registrirali. Zavedli so se samih sebe in svojih dejanj. To ni bil tako veliki skok kot bi se morda zdel na prvi pogled. Spraševati se zakaj se stvari zgodijo kot se, je v prvi vrsti stvar tega, da postanemo malo bolj zavestni različnih aspektov svojega obnašanja. Žival, ki je na lovu, sledi vonju in se obnaša kot da se zaveda, da je njen plen ravnokar prečkal določeno pot – in za to vonj tudi poseduje. Tovrstna vednost o povezavah je lahko zelo uporabna: pove nam kaj lahko pričakujemo. Če vemo, da se je A zgodil zaradi B, lahko izboljšamo svoj nadzor nad življenjem. Veliko teh povezav – živali in ljudje – sledimo podzavestno. Prakso lahko, ko se je enkrat zavemo, koristno razširimo na zavestno postavljanje vprašanj, ki nimajo v naprej vgrajenih odgovorov. Seveda nikoli ne more biti zagotovila, da bo ta splošno koristna tendenca vedno takšna, še manj, da se bo obrestovala takoj. Vprašanje zakaj plodovi padejo iz drevesa, kmalu vodi človeka, da strese drevo. Vprašanje zakaj oziroma zakaj ne dežuje, pa nas popelje na povsem novo raven, še posebej, če je motiv za tem vprašanjem misel ali lahko kako vplivamo na vreme. Pogosto na stvari dejansko lahko vplivamo in zelo koristno je, da ko stvari zaidejo v napačno smer, razvijemo navado spraševanja, v stilu, ali se je nekaj zgodilo zaradi nas ali preprosto zato, ker so nas vplivi onkraj naše zmožnosti obvladovanja, premagali. Ta uporabna navada je verjetno ustvarila misel, da je suša na nek način naša krivda – iz tega so verjetno naši predniki izpeljali vprašanje – »kakšna je bila ta napaka, kaj smo naredili narobe?« Vzcvetela je ideja, ki nam je koristila v otroštvu: obstajajo roditelji, ki delajo za nas določene stvari, ki jih mi ne zmoremo, vendar samo, če smo pridni in niso jezni na nas. Če obstajajo bitja, ki odločajo ali naj dežuje ali ne, ali jih ne bi bilo dobro pridobiti na svojo stran? Samo to je bilo potrebno, da se je človek podal preiskovati naravo in vero v nadnaravno. Tako so naši predniki razvijali svoje mentalne sposobnosti in povečevali svojo moč, hkrati pa so se znašli soočene z različnimi možnostmi in skrivnostmi. Življenje je postavljalo množico vprašanj, ki bi pred tem ostala brez odgovorov. Vse to se je dogajalo postopoma in počasi, a kljub temu je bil to največji šok, ki ga je naša vrsta kdaj doživela. Nekateri, ki razmišljajo bolj v intelektualnih kot bioloških terminih, menijo, da je to iz nas sploh naredilo ljudi.

Filozofijo skušajte razumeti kot odziv človeštva, ki poskuša okrevati po tej »krizi«. Razmišljanje na ta način vas bo zavarovalo pred običajnimi napakami. Ena je recimo ta, da je filozofija ozka dejavnost, ki se dogaja samo na univerzah ali manj absurdno, samo v določenih dobah ali kulturah. Druga, podobna prvi pravi, da je filozofija neke vrste intelektualna igra, ki ne odgovarja nobeni pravi potrebi. Na pozitivni strani argumenta vas prepričanje o filozofiji lahko vodi do upravičenega pričakovanja, da zgodovina filozofije vsebuje fascinantne epizode, ki gotovo lahko prispevajo k temu, da se nekdo navdušuje nad njo. To je nekakšna odprta nikoli zaključena avantura, pa če nam je všeč ali ne.

Z tem ko definiramo filozofijo pravzaprav ničesar ne pridobimo, ker je vsaka definicija veliko preveč omejena in s tem prej škodljiva kot koristna. Filozofija, kot veda je lahko predmet študija ali ignorance, v vsakem primeru zajema širok spekter tem, ki zrcalijo številna življenjska vprašanja. Filozofiji se je v življenju izjemno težko ogniti. Pomislimo na nekoga, ki meni, da je filozofija nekoristna. Za začetek, to ugotovitev mora podati glede na neki sistem vrednot, ki jih goji. Kot drugo, če želi argumentirati svojo trditev, mora govoriti o tem zakaj je nepotrebna. Za to bo moral govoriti o določenem tipu mišljenja ali o človekovi nesposobnosti, da dojame določena vprašanja, kar pa je že samo po sebi dejanje filozofije. Namesto, da bi zavrnil filozofijo, pravzaprav postane samo še en glas v polju filozofije; res je sicer, da skeptičen glas, vendar teh skozi zgodovino človekove misli nikoli ni primanjkovalo. Če se zavzame za tezo, da ljudje pač nismo sposobni dojeti nekaterih vprašanj, potem to ni nič kaj koristno odkritje, pomislite samo kako drugačen bi bil svet, če bi bili vsi prepričani, da ljudje pač nismo sposobni odgovarjati na določena vprašanja. Kot recimo na vprašanje kaj legitimira politično avtoriteto, da izvaja svojo oblast, z drugimi besedami, kaj če noben od nas ne bi verjel, da obstaja kakšen dober ugovor anarhistu? Takšen svet brez odgovorov bi lahko bil boljši ali slabši, tega zagotovo ne moremo vedeti, a da bi bil drugačen, je onkraj vprašanja. Še en, tokrat nasproten ugovor zoper filozofijo, se nanaša na njeno vrednost. Ta meni, da je filozofija preveč nevarna, da bi se z njo ukvarjali. Nietzsche je recimo filozofa imenoval »strašen eksploziv, pred katerim ni nič varno«. Običajno se ta argument uporablja za pobijanje nasprotnih filozofij in kot svarilo pred drastičnimi spremembami. Morda se vam bo zdelo, da je mnogo ljudi, katerih filozofija ni vredna diskurza, niti v primeru, če gre za skeptično pozicijo, ki smo jo opisali. To drži, pri tem pa še vedno ne bi mogli reči, da takšni ljudje nimajo filozofije. Daleč od tega, to pomeni samo to, da v filozofiji še niso »dozoreli«, kar pa še ne pomeni, da ne ponujajo ničesar vrednega.

Če je filozofija tako blizu nam, zakaj se večini dozdeva, da je nekaj izjemno težko razumljivega in čudnega? Ne motijo se, nekaj filozofije je zares težko razumljive in čudne, tudi veliko najboljše filozofije se sprva zdi takšne. To je zato, ker najboljša filozofija ne našteva preprosto novih dejstev, ki jih lahko že v naslednjem koraku uporabimo kot informacije, ali izumlja novih »maksim«, ki jih lahko takoj nato uporabimo, ampak »uteleša« sliko sveta oziroma vrednot, in razen, če so te že kar vaše, jim je usojeno, da se vam zdijo tuje. Nekatera filozofija nam je zelo blizu, ne glede na to kdo smo ali od kod prihajamo, potem pa je seveda tudi takšna, ki to ni, in je zelo odtujena vsakemu od nas. Bili bi zelo razočarani, če ne bi bilo tako, saj bi to pomenilo, da smo ljudje intelektualno precej monotona bitja.

In čemu služi filozofija? Veliko preveč je različnih filozofij, da bi na to vprašanje lahko odgovorili z enim samim odgovorom. A gotovo lahko rečemo, da je filozofija v glavnem namenjena nekakšni »odrešitvi« (v najširšem možnem pomenu besede). Kaj razumemo pod »odrešitev« in odrešitev od česa, je zelo odvisno od posamezne filozofije. Budist vam bo recimo dejal, da je smisel filozofije lajšanje človekovega trpljenja in doseganje razsvetljenja. Hindujec vam bo povedal nekaj podobnega, čeprav z drugačno terminologijo. Oba bosta govorila o pobegu iz domnevanega kroga smrti in ponovnega rojstva, v katerem posameznikove moralne sodbe določajo njegovo prihodnjo življenjsko formo. Epikurejec, če dandanes še kašnega najdete, bi se temu posmehoval, ponudil pa bi vam recept, kako v tem vašem enem in edinem življenju maksimizirate užitek in minimalizirate trpljenje. Ni vsa filozofija takšna, da bi izhajala iz napetosti med življenjem in smrtjo. A večina filozofije, ki se je obdržala, je prišla iz kakšne trajne življenjske tesnobe ali globoke vere v nekaj – iskanje resnice in modrosti zaradi nje same je morda lepa ideja, a zgodovina kaže, da je samo to. Indijska klasična filozofija recimo kaže oster boj za prevlado med Budizmom in Hinduizmom. Bitka za ravnotežje med človeškim razumom in božjim (pismenim) razodetjem se je odvijala skozi stoletja. In veliko se je odvija še danes. Slavna politična teorija Thomasa Hobbesa nas poskuša učiti lekcije, ki se jih je sam naučil od Angleške državljanske vojne (1642-1651). Descartes in mnogi njegovi sodobniki so želeli odstraniti srednjeveško miselnost, ki izvira globoko dva tisoč let nazaj v delih Aristotela, in narediti prostor za moderno dojemanje znanosti. Kant je iskal način kako povečati avtonomijo individuma vpričo neliberalnih in avtokratskih režimov svojega časa. Marx je želel osvoboditi delavski razred revščine in težkega dela, feministke vseh obdobij pa so želele izboljšati položaj žensk. Nihče od naštetih ni reševal malih ugank, v debato so vstopali z namenom, da spremenijo pot civilizacije.

Področja filozofije so se skozi zgodovino filozofije vedno spreminjala, tudi če pri tem niti ne omenjamo dejstva, da verjetno ni bilo časa, ko je ta beseda vsem pomenila isto. Pred kratkim se ji je recimo zgodilo nekaj zares čudnega. Na eni strani je postala tako široka, da je že skoraj nesmiselna. Recimo, ko že skoraj vsaka organizacija govori o sebi, da ima nekakšno »filozofijo« – čeprav pravzaprav mislijo na svojo »politiko«. Po drugi strani pa je postala izjemno ozka. Veliki faktor pri tem je bil razvoj naravoslovnih znanosti. Ko neka raziskava postane disciplina z jasno zastavljenimi metodami in jasno dogovorjeno vsebino, se kmalu loči od tega, kar je bilo prej znano kot filozofija in gre svojo pot, kot na primer fizika, kemija, astronomija, psihologija itd. Tako nabor vprašanj za ljudi, ki sebe smatrajo za filozofe, kopni. Filozofija ostaja pristojna za vprašanja, za katere ne vemo kako jih bolje formulirati, ki jim ne znamo najti drugega ustreznega mesta. Ta množica cvetočih disciplin neizogibno v igro prinese še en faktor, in sicer specializacijo znotraj Univerz, kar ustvarja še dodatne priložnosti, da filozofijo dojemamo še bolj ozko. Filozofski oddelki na Univerzah so običajno precej majhni. Posledično je takšna tudi širina njihove strokovnosti, ki pogosto kroži okrog določenega (včasih tudi povsem lokalnega) akademskega trenda – včasih jim kaj drugega tudi ne preostane, sicer ne bi niti obstali. Ob tem so dodiplomski programi precej kratki in morajo zato na račun površnosti, biti vsebinsko precej selektivni. Torej je predpostavka, da je filozofija to, kar učijo na Univerzah, čeprav zagotovo ne docela napačna, tudi precej omejena in zavajajoča in bi se je morali kadar se le da, izogibati.

Del razloga zakaj je določen del filozofije ostal nespremenjen od svojega nastanka je v tem, da je bila napisana z namenom in iz občutka, da je takšno sporočilo potrebno v dobro človeštva. To strast kot tudi inteligenco v teh tekstih zlahka prepoznamo. Ni razloga zakaj tudi danes filozofski teksti ne bi bili takšni in nekateri tudi so. A ob tem se moramo zavedati, da je večina teh tekstov napisanih s strani poklicnih filozofov, katerih preživetje in kariera je odvisna od tega, da nekaj napišejo o filozofiji. Nič posebnega se ne da izpeljati iz tega argumenta, nenazadnje sta bila recimo tudi Kant in Hegel profesionalna filozofa. Iz tega gotovo ne izhaja, da njun interes za filozofijo ni bil pristen. Gotovo pa to lahko pomeni, da je ob različnih razlogih za filozofski interes nekaj tudi takih, ki bi jim lahko rekli »umetni«. Rekli smo, da so filozofi vstopali v debato za to, da bi spremenili pot civilizacije, ne za to, da bi reševali male uganke. Toda v svetu današnje profesionalne filozofije lahko najbolj briljantne ugotovitve o tovrstnih ugankah avtorja pripeljejo zelo daleč – skušnjava in pritisk, da bi pisali o teh majhnih ugankah je zato toliko večji, civilizacija pa gre med tem svojo pot. To gotovo ne more biti obsodba prav vsega, kar danes prihaja iz Univerzitetnih filozofskih taborov. Lahko pa je dobronameren nasvet nekomu, ki dela prve korake v svet »ozaveščene« filozofije.

Če listate skozi zadnje filozofske knjige ali skozi strogo strokovne filozofske časopise in ne morete prav dobro razbrati njihovega bistva, ne poskušajte svoje reakcije prenesti na celotno filozofijo. Možno je, da gledate detajl neke veliko večje slike, ki je še niste razbrali. Lahko pa je res seveda tudi, da dejansko prebirate nek filozofski ekvivalent kakšnega šahovskega problema, nekaj skrajno inteligentnega, a v osnovi brez vsakega širšega pomena. Filozofija je široka kot življenje, njena številna in množična literatura je dokaz tako za njene številne intelektualne pregrehe kot za številne intelektualne kreposti. Želeti si, da bi bilo kaj drugače, bi bilo precej blizu temu, da bi si želeli, da ljudje sploh ne bi imeli uma.

Kritična misel, ki je temelj filozofije, bo v jedru dejavnosti Zofijinih tudi letošnjo jesen. Pripravili bomo »Šolo politične pismenosti«, v kateri bomo odprli tudi prenekatero predstavljeno filozofsko vprašanje in dilemo, predvsem pa take, ki imajo neposreden odmev v naših življenjih. Take, ki usmerjajo naše vsakodnevne prakse, pa se nam zdi, da nad njimi nimamo več nadzora. Pokazali bomo, da temu ni tako in tudi kako lahko svoje življenje ponovno vzamemo v »roke«. Ob tem bo, kot je vsa leta že običaj, potekal tudi ciklus predavanj in drugih spremnih prireditev, ki bodo dobrodošlo dopolnilo ideji »Šole politične pismenosti«. Ne pozabimo na različne medijske prilike, preko katerih bomo ponovno skušali posredovati del bogate intelektualne aktivnosti v mestu Mariboru, Sloveniji pa seveda tudi širše. Vse to bo zahtevalo precej časa, truda in tudi ljudi. Vsem, ki se jim ta poziv zdi dovolj blizu, da se čutijo nagovorjene, naj ne oklevajo in naj stopijo z nami v stik. Skupaj bomo projekt vnašanja filozofije in kritičnega mišljenja v naša življenja gotov opravili lažje.

Povzeto po Philosophy: A Very Short Introduction,

dr. Edward Craig