27. 2. 2012 Zofijina bodica

Mariborski kulturniki, crkniti ali ne, to ni več vprašanje!

Avtor:

Je Franc Kangler tisti univerzalni politik, ki se bo tolažil s kulturo? Na to namiguje že točno tak naslov medijskega prispevka – blišč in beda EPK, tega mariborskega kulturniškega holivuda, sta žal res postala prisilni emblem njegovega navideznega uspeha sredi črepinj in polomov drugih mariborskih projektov, da o milijonski luknji v občinskem proračunu sploh ne izgubljamo besed. Zdaj je tudi jasno, zakaj Maribor potrebuje prav dramaturgijo pandurjanskega bleščavega spektakla bolj, kot smo si to predstavljali v svojem pričakovanju že poprej. Kot je jasno, kdo in zakaj mora močno ploskati tej spektakelski scenografiji, saj je obenem metaforizirana mizanscena mariborske Potemkinove vasi.

Kaj se dogaja z majhnimi kulturnimi producenti v Mariboru, žal ne prihaja v medije. Zofijini smo že pred leti povedali svoje mnenje, toda šele včerajšnje STA poročilo konec februarja 2012 (!) je do neke mere širši javnosti razgalilo kruta dejstva, kaj se dogaja v resnici. Namreč da bo mariborska kultura zaradi programa EPK dejansko še bolj crkavala:

Mestna občina Maribor (MOM) zaradi finančnih težav še vedno ni poravnala svojih lanskoletnih dolgov lokalnim kulturnim ustvarjalcem. Večjim kulturnim ustanovam trenutno dolguje 1,6 milijona evrov sredstev za redno delovanje, manjšim kulturnim društvom pa skupno 87.000 evrov. Na občini zagotavljajo, da bodo dolg poravnali, takoj ko bo mogoče.

Ironija so že same številke: levji delež pravzaprav občina dolguje zavodu EPK, medtem ko drobtinice z gospodarjeve mize za resnično številne »neepekajevske« kulturnike ne bi pokrile niti ene ali dveh manjših produkcij znotraj EPK; z odpovedjo npr. financiranja Pandurjeve gledališke epopeje pa bi lahko nahranili dvojno število kulturnih društev za celo leto. Naj si nekdo pogleda, kaj vse z drobtinico v višini 87.000 evrov smejo početi epekajevci. Tak kulturniški fašizem razdeljevanja denarja ima prepoznavne politične in medijsko-piarovske odgovorne osebe: fiat Cultura, pereat cultura! Najdite mi en zapis o tem na kulturnih straneh Večera!

Ironija je seveda, da bo »circus fantasticus« čez eno leto odšel iz mesta. Tisti kulturniki, ki v njem vztrajajo in trajno ali permanentno prispevajo svoje znanje in prosti čas, bodo kaznovani, kolikor zaradi prezira in splošnega bojkota že niso. Tisti, ki bodo odšli, so in bodo nagrajeni. Perverzija se je dotaknila ne le kulture, njene socialne recepcije ali celo definicije, ampak tudi njenih nosilcev. Človek se težko strinja s Francijem Pivcem, hkrati predsednikom Zveze kulturnih društev in funkcionarjem EPK. Soglašamo lahko, ko opozarja na razmere, ne morem pa se strinjati s tem, da je EPK za kulturnike vsaj uteha:

“Smo na zelo kritični točki. Posebej v Mariboru se lahko zgodi, da bomo jesensko 90-letnico naše skupne organiziranosti morali uporabiti, da razglasimo razpad naše mreže kulturnih društev,” je poudaril. Pri nekaterih mariborskih kulturnikih je slišati, da se je občinski denar za lokalno kulturno sceno lani in letos preusmeril na naslov EPK. Pivec se s tem ne strinja. “EPK ni nič na boljšem, saj imajo tudi tam neporavnane račune občine. Mislim, da nam EPK celo pomeni neko tolažbo, da lahko v teh kriznih časih vendarle pridemo na oder,” je pojasnil.

Ne, res je videti, kot da bi na smrt obsojenemu igralcu ponudili tolažilno nagrado: epizodno vlogo v še zadnji predstavi pred usmrtitvijo. Sredi leta 2010 sem s kolegicami in kolegi, resda vsaj malo v šali, ponudil alternativni model delitve denarja, ki so ga takrat obetali za izgradnjo Pandurteatra: »Za ta denar bi lahko v Mariboru prirejali še en, recimo mu zimski festival Lent, z budžetom en milijon celih 50 let. Ali pa z dvema milijonoma 25 let! Še boljša ideja: če bi želeli kulturni preporod mesta, bi lahko občina, namesto prgišča evrov, kulturnim zavodom in društvom razdelila isti denar, recimo po ključu 1000 (!) društev in vsakemu po 50.000 evrov. Zdaj jim namenja sramotne drobtinice, ker za več menda ni. Stavimo, da bi kmalu govorili o svetovni, ne le evropski prestolnici kulture! Vsaj z vidika hvalevredne radodarnosti mestnih oblasti.«

No, številke so bile popoln naivizem. Danes se pogovarjamo o tem, da za VSE kulturne producente skupaj ni malodane denarja za financiranjega ENEGA takega društva, oziroma da se razdelitev drobtinic zaradi skoraj bankrota občine kar ne more odviti. Da bo jutri kaj bolje in je dramatiziranje odveč? Kdo si upa reči kaj takega?

Ker sneg počasi kopni in se bo treba zbuditi iz zimskega dremeža, bi počasi le pričakoval, da bo mariborska kulturniška in druga inteligenca, ki še kar ponižno molči (ali pa sodeluje v projektih EPK in hlini zadovoljstvo zategadelj), povzdignila svoj drugače nežno ubran glas. Sicer je pač vredna, da crkne.

Oznake: