»Vas je strah? Preberite, katere bolezni s seboj v Evropo prinašajo migranti.« To je zgolj eden od naslovov v slovenskih strankarskih propagandističnih medijih, s katerimi se je skušalo v času begunske »krize« v Evropi od leta 2015 izvajati neposredno psihopolitiko zastraševanja pred begunci. Ker politična propaganda običajno ne želi biti abstraktna, je tudi domača postregla z zelo otipljivo zasejanimi neposrednimi strahovi: z njihovim prihodom bo k nam prišel hepatitis A, tifus, tuberkuloza, obstaja velika verjetnost, da se bodo začele širiti nalezljive bolezni, ki v državah izvora še niso izkoreninjene, kar velja za črevesne okužbe, hepatitis A, tifus, tuberkolozo, različna virusna prehladna obolenja in nekatere kožne bolezni, kot so garje in ušivost.
Kasneje je strankarski »fear-mongering« doživel številne paranoidne in fantazmatske uprimeritve, med drugim je v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega. Če je kdo kužen, je to ravno begunec. Spodaj bom poskušal pojasniti, kako si predstavljam omenjene pojme.
Učinki stigmatizacije
Stigmatizacija je po Erwingu Goffmanu široko vpeljan označevalec za procese izražanja odpora v okolju, ki zavrača neželeno drugačnost Drugega. Z njo se socialno izloči nekoga na podlagi atributov, ki ga naredijo za drugačnega od večine, torej bodisi etnične pripadnosti, barve kože, veroizpovedi, političnega prepričanja ali izobrazbe s tem, da se ga označuje za manjvrednega, nezaželenega in nevarnega.
Če pogledamo običajne kriterije, po katerih se vrši stigmatizacija, so to največkrat natanko značilnosti skupin ljudi, ki jih zakonodaje širom sveta ščitijo pred diskriminacijo ali izbruhi sovraštva in netolerance. V slovenski zakonodaji jih opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ki govorita o regulaciji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Vendar za razliko dejanj, opisanih v njih, stigmatizacija kot družbeni proces ni kaznivo dejanje, čeprav so njene žrtve deležne enakih postopkov: diskreditiranja, sovraštva, norčevanja, žalitev, blatenja, socialne izključitve, psihičnega nasilja, zaničevanja, posmeha.
Koncept kužnosti
Sam sem pred leti kot posebno obliko stigmatizacijskega mehanizma vpeljal koncept kužnosti in ga povezal ne zgolj s psihopolitiko sovraštva, temveč tudi s paranoidnimi vzorci razlag, konspiracizmom in predvsem ustvarjanjem »seznamov« individualiziranih mrež stigmatiziranih oseb. Oseba, ki je politično nekompatibilna, postane kužna na podlagi politične fantazmagorije, skozi katero se vanjo projicira sovraštvo in mržnjo do te mere, da je že biti v kontaktu z njo lahko usodno – v ta namen se je politične oponente, v očeh sedanje vladajoče politike predvsem »levičarje«, »komuniste«, »socialiste«, »levake«, »ultralevičarje«, »liberalce«, opisovalo ne zgolj s seznami njihovim domnevno nedopustnih, negativnih, kriminalnih, kaznivih, nemoralnih in tem podobnih dejanj, ampak se jih je tudi prikazovalo kot po značaju čudaške, zle, pokvarjene, zlobne, nehumane in nemoralne. Njihova kužnost pa je vsebovala še en element, ki bi ga lahko dejansko opisal kot »haptičnega«: biti z njimi v kontaktu je na abstraktni ravni postalo nevarno, zato je pomembno funkcijo okuženosti začel predstavljati dotik: če se je oseba A rokovala z osebo B, z njo pisala kavo ali čaj, stopila v isti prostor ali celo bila z njo v katerikoli obliki kontakta, je nemudoma postala politično kužna in okužena.
Rjuharice in razkužila
Logika kužnosti kot posebna forma stigmatizacije se je skozi haptičnost materializirala v primeru prihoda beguncev v Slovenijo. Najbolj natančno je v času pred epidemično krizo ponazarja cela vrsta člankov, posvečenih tako imenovanim »rjuharicam«. Leta 2018 je slovenska desna politika močno ukvarjala z »burkiniji«, kjer je domača retorična folklora sovraštva v resnično maloštevilne muslimanke v Sloveniji projicirala zdravstveno nevarnost okužbe. Najbolj razvpiti primer je bil takrat dogodek v Termah Vivah, kjer se je kopalka v oblačilih, ki ne ustrezajo dominantni oblačilni kulturi domačih krajev, znašla v središču političnih diskusij z argumentom, da ogroža zdravje vseh drugih obiskovalcev kopališča. Za kužno so jo naredila oblačila.
Omenjala so se razkužilna sredstva in poudarjalo se je, da si mora osebje v bolnišnicah stalno umivati roke, medtem ko je kopalkam muslimanskega porekla dovoljeno vse. Predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič je takrat opozarjal, da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, zaradi česar da je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna. Ob splošni paranoji vpričo kužnosti tovrstnih kopalk je opozoril še na »prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive«, čemur so se priključili Janševi propagandni mediji in portali. O vsem tem pišem v prispevku Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika.
Otipljivost kužnosti
Haptičnost kot poglavitni element kužnosti se je dobesedno materializirala z nastopom koronske pandemije – tokrat je postala realna zdravstvena nevarnost. In čeprav se je dogajanje okoli beguncev zaradi odkritja novega »sovražnika«, kot so mu dejali vladajoči tudi v Sloveniji, nekoliko umaknilo v ozadje javne pozornosti, ni povsem zamrlo, zato sta se v mesecih po marcu letos oba registra podvojila in združila moči. V psihopolitični agendi sovraštva in stigmatizacije so nenadoma begunci postali kužni – tokrat niso bili več garjavi, temveč okuženi s koronavirusom. Poprejšnja politična kužnost kot propagandna koncepcija je sedaj postala »otipljivo« biološka in zdravstvena, s tem pa je za nazaj legitimirala mitologijo o beguncih kot prenašalcih bolezni – tistih torej, ki imajo tifus in so garjavi.
22. marca letos je poslanec Branko Grims zapisal, da bodo »vsi okuženi ilegalni migranti ostali v Sloveniji in odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom…! Upam da bodo vsaj sedaj tudi najbolj ideološko zaplankani razumeli, zakaj potrebuje vojska pooblastila za obrambo meje takoj!!« V svojem znamenitem govoru na Nova24TV, ki je dolg kar 27 minut, je spregovoril o tem, da so virus pripravili Kitajci v svojih laboratorijih, begunci pa so seveda njegovi prenašalci, zato so iz varnostnega preskočili v obči zdravstveni problem. O njegovem govoru podrobneje pišem v prispevku Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa.
Faktografija je v napoto
Delo je pod naslovi »Ali migranti povečujejo tveganje za prenos virusa?« ubesedilo splošno politično duhovno klimo časa, v kateri se je s tezo o kužnosti beguncev poskušalo legitimirati podelitev večjih pooblastil vojski in tudi njihovo navzočnost na meji, kjer bi bolj drastično nadzirali njihov vstop v državo. Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti. Povedano drugače: psihopolitika zavračanja beguncev je v svoje roke dobila novo nepričakovano orožje, virus je postal instrumentaliziran za siceršnje doseganje partikularnih ciljev, povezanih s siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi idejami.
Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna – seveda zgolj za neznanstveni pogled. Ampak kaj bi z znanostjo, dejstvi in statistikami – ko je na oblasti režim, ki se ima za svoj uspeh zahvaliti lažem, zastraševanju, iskanju sovražnikov, konstrukciji nevarnega Drugega, postane faktografija zgolj v napoto.