Kdor dandanes, ne bodi len, išče delo, pogosto ali že kar praviloma ne najde stalne službe, temveč le t.i. prekarno delo. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je prekarna oblika dela tista, ki nudi slabo plačilo in prav tako slabo socialno zaščito, hkrati pa je ta kategorija zelo heterogena.
Kljub tej heterogenosti pa prekarce združujejo skupne težave: so prvi, za katere v krizi zmanjka dela; obsojeni so na priložnostno delo, za urnik dela pa pogosto zvedo le nekaj dni ali nekaj ur pred začetkom dela; so v vlogi deklice za vse; sproti se morajo prilagajati vedno novim pogojem; težko se spočijejo; ne morejo načrtovati ne poklicne kariere, ne družine. V negotovih gospodarskih časih, a tudi v konjunkturi, slehernika od padca v prekarnost dandanes loči le nekaj smole. Za vse te svoje vrline, ki jih nudijo trgu, pa niso nagrajeni ne denarno ne statusno.
Vse to prekarne delavce izčrpava, kar se kaže tudi v tem, da je prekarni delavec sicer pogosto prezaposlen, saj dela slabo plačane nadure, ko se mu pač ponudi priložnost za delo, hkrati pa je tudi podzaposlen, ker v iskanju dodatnega dela praviloma ne zasluži dovolj denarja za dostojno preživetje. Meja med delovnim časom in prostim časom pa je prav tako zabrisana oz. je sploh ni.
Prekarcem radi svetujejo, naj se vključijo v razne programe prostovoljnega dela, prostovoljno delo pa skupaj s pripravništvi in prekarnim delom zamenjuje oblike rednega dela.
Prekarne oblike dela so prav tako vzgojni ukrepi: honorarec, stalni pripravnik ali delavec na črno si zaradi bojazni, da bo izgubil svoj vir zaslužka, ne upa terjati svojih pravic. Hkrati pa prekarci že s svojo prisotnostjo izvajajo pritisk na redno zaposlene, ki na lastni koži doživijo, kako jih lahko nadomesti fleksibilnejša, cenena delovna sila.
A prekariziran je že dobršen del trga dela, ki ne ponuja spodbude, da bi se ljudje potegovali za redno zaposlitev, kajti marsikatera služba je slabo plačana, ljudje pa se dandanes že upravičeno sprašujejo, kolikšne pokojnine bodo dobivali iz naslova plačanih prispevkov, oz. ali jih bodo sploh prejemali.
Ustanovitev lastnega podjetja, zadnje čase priljubljeno orodje za nove brezposelne, pa v času recesije tudi ni rešitev, saj ravno sedaj mnoga podjetja zapirajo vrata. Težave so toliko večje, če je treba to podjetje ustanoviti v državi, ki se je zaprisegla varčevanju, saj ljudje nimajo denarja za potrošnjo, torej se baza potencialnih strank za novonastala podjetja z varčevanjem krči. Tu so v protislovju vse tiste države, ki vlagajo milijone in milijarde v nova delovna mesta, hkrati pa spodkopavajo same temelje svojega gospodarstva. V to kategorijo se je žal uvrstila tudi naša EU.
Kakor je v svoji knjigi Was wir sind und was wir sein könnten zapisal nemški nevrobiolog Gerald Hüther, človek potrebuje naloge, s pomočjo katerih lahko raste. Poudarja, da se tako otroci kot pozneje odrasli za nič ne navdušujejo tako zelo kot za srečo, le-to pa definira kot priložnost, da zadovoljimo potrebo po povezanosti in bližini na eni strani, na drugi pa potrebo po svobodi in rasti. Srečen je torej tisti, ki lahko v skupnosti preraste samega sebe. Tak človek je avtonomen in se ne pusti zapeljati od tistih, ki ga želijo izkoriščati. V prekarnosti pa imamo opravka s prav nasprotnim učinkom, saj so ravno eksistenčni strahovi osnova prekarnosti, prekarec pa potemtakem nima osnove za samouresničevanje in posledično za svojo avtonomnost.
Komponenta pripadnosti prekarnemu delu torej manjka. Prav tako, kot poudarja britanski ekonomist Guy Standing, avtor knjige The Precariat: The New Dangerous Class, tak človek nima poklicne identitete in ničesar, na kar bi lahko bil ponosen. To stanje izvaja pritisk na njegove odnose z ostalimi ljudmi in ga spodbuja k oportunizmu, saj človek, ki dela venomer nekaj drugega, nima spodbude, da bi si ustvaril dober glas, ki bojda seže v deveto vas. Slab glas pa pri prekarnem delu ne seže v deseto, vsaj v klasičnem smislu ne, ker bo današnji prekarni natakar jutri že prekarni zidar.
Poleg tega njegove realne življenjske razmere zahtevajo, da iz vsake delovne priložnosti iztisne kar največ, ker je to pogosto predpogoj za golo preživetje – prosto po principu »znajdi se, sicer boš za lastno bedo kriv sam«. Pri teh ljudeh se nadalje razvijejo občutki stiske, obupa, jeze in odtujenosti. Prekarci sčasoma dobivajo občutek, da jih je obča družba zavrgla, da so poraženci v igri življenja. Ker pa tej usodi želijo uiti, se predajajo obljubam po hitrem zaslužku, ki niso nič drugega kot marketinške zvijače. Sem denimo spada čedalje bolj priljubljeno in razbohoteno profesionalno mreženje, zlasti spletno, ki naj bi jim zagotavljalo stik s potencialnim delovnim okoljem.
To okolje profesionalnega mreženja s korenčkom maha pred njihovimi nosovi in jim obljublja, da bo človek ob intenzivnem mreženju, zavzetem iskanju dela in še večji predanosti svoji fleksibilnosti nagrajen za svoj trud s končnim in venomer izmuzljivim »uspehom«. V takih shemah za uspeh dejansko »uspe« le majhnemu odstotku ljudi, a ti se venomer znova pojavljajo na plakatih, televiziji in predavanjih ter razlagajo, kako enostavno je priti do prav takega uspeha. Ko večini ljudi kljub naporu spodleti, pa krivdo za neuspeh pripišejo sebi po načelu »dandanes je v tem sistemu možno vse, če ti ne uspe, si zato kriv sam, zlasti če je uspeti tako enostavno, kot mi zmeraj govorijo«.
Za prekarca, ki ga značijo neizogibna stiska, obup, jeza in strah, je lahko tak odgovor kaplja čez rob, ki ga pahne v še večji mazohizem in eskapizem. Ti ljudje postajajo še bolj odtujeni, nezaupljivi in s tem nezmožni kolektivnega organiziranja proti sistemu, ki jih zatira.
Praktični primer tega je to, kar je v zadnjem času kot rešilna bilka za podzaposlenost marsikomu prišlo na ušesa:
Soprekarka mi je predstavila »internetni projekt«, ki se mu trenutno predaja. Gre za neke vrste spletno stran, podobno Facebooku, le da poleg vseh znanih funkcij tam ponujajo še bone za popuste pri nakupu »akcijskih izdelkov« partnerskih trgovin, hotelov, gostiln …, na strani pa imamo še dražbe predmetov, večinoma zabavne elektronike. Tja lahko povabiš vse svoje znance, ki se potem včlanijo, tam kupujejo, vmes se na strani »družijo« in iščejo nove člane. To spletno podjetje želi iti na borzo, tako da lahko dobiš celo delnice – če boš le imel mnogo članov, ki jih boš povabil, da se bodo na tem novem spletnem omrežju »družili«. Na prav takšen način in s še večjo vnemo mi je sodelavka to tudi predstavila. Kakor je značilno za marsikatero podobno tržno shemo, se ti spletni marketingarji tedensko srečujejo v nekem hotelu, kjer jim »uspešni« podjetniki govorijo, kaj moraš narediti še ti, da boš tudi ti ultimativno »uspešen« po njihovi definiciji: da se boš torej lahko materialistično udejstvoval v prekarnem lovu za negotov evro, ki se blešči na koncu tunela. V pogovoru z njo nekako nisem imel srca, da bi jo vprašal, kaj meni o modelu kooperative Mondragon.
Kakorkoli že, predpostavk za tak novodobni biznis je kar nekaj:
– Poglavitni cilj druženja, dela na internetu in sploh namenjanja časa neki dejavnosti, je potrošniški materializem, kjer je smisel najti v kupovanju in prodajanju materialnih dobrin.
– Kapitalizem brez zavor je že zdavnaj dobil pečat »kul« ideologije, prekarno delo v obliki služenja procentov v piramidni shemi pa je emancipacijsko dejanje, ki te bo privedlo h končnemu uspehu, a le v primeru, da boš tudi »dovolj verjel v to« ter se delu predal, kar je še en novodobni mem v liberalnem kapitalizmu.
– Postanimo podjetniki samega sebe, družimo se v hotelih in poslušajmo guruje novega spletnega marketinga – nove utelešene Bogove, ki jih bomo poskušali posnemati ter jim biti čim bolj podobni.
– Človekova samozavest, kreativno udejstvovanje in smisel življenja samega izvirajo iz tekmovanja in samodokazovanja v prekarnem prodajanju samega sebe.
Kot je poudaril Erich Fromm v knjigi Beg pred svobodo, odnosi med ljudmi samimi na tak način postanejo blago.
A poglavitna predpostavka, da se v tak »posel« sploh spustiš in se začneš tovrstno udejstvovati, je, da v celoti in brez izjeme ponotranjiš kapitalistično in hkrati prekarno intelektualno podstat, sicer že v štartu izpadeš iz igre. Izpadeš iz možnosti, da bi kaj »naredil iz sebe« (podjetništvo samega sebe), da bi zaslužil denar vsaj za položnice in se izkazal kot zmagovalec v tem »dinamičnem« podjetništvu. Ker tako pravijo tvoji motivatorji in marketinški guruji s pobeljenimi zobmi. No, s tem motivacijskim sloganom, da ti bo gotovo uspelo, si se ponovno definiral kot zagnan prekarec, kar izključuje možnost, da bi si lahko svoje delo predstavljal izven okvirjev prekarnega bivanja. Če ti kdo dandanes lahko proda tako prepričanje, bi takemu človeku vsekakor lahko rekli »dober prodajalec«.
V tem procesu je moč zaznati prefinjen primer stockholmskega sindroma. Poskušaš se identificirati s tistim, ki te je ugrabil oz. ti vzel pravice, nato pa mu še poskušaš ustreči in tekmovati v igri, ki jo je zastavil tvoj ugrabitelj – seveda po pravilih, ki ustrezajo njemu. Skratka: postaneš konformist v zgoraj opisani prevladujoči kulturi, ki pa v tej obliki ni ne nova ne preveč izvirna.
Namesto da bi postal dober v tem, kar obvladaš (npr. učitelj), ti kultura fleksibilizacije in večne redefinicije sebe (ponovno rojstvo) sugerira, da moraš postati povprečen picopek, zidar, žongler na zabavah, morda vmes kak inštruktor ipd. Svoje talente moraš tako žrtvovati na oltarju fleksibilnosti. Hkrati moraš sprejeti logiko, ki ti pripoveduje, da je to bolje od specializacije za nekaj, kar dotični človek dejansko obvlada. Namesto usposobljenosti in razvoja lastnih veščin je sedaj tvoja prava kompetenca fleksibilnost. Fleksibilnost je tako nova modna muha, le da bo aktualna še kar nekaj sezon. Znamke fleksibilnosti so v svojem bistvu kot trgovske znamke (Levi’s, Apple, Nike, Adidas …), z njimi izkazuješ svojo tekmovalnost in večvrednost v primerjavi s tistimi, ki s preostalimi drobci energije še delajo tisto, kar jim res gre dobro od rok in kar jih dejansko veseli, npr. tisti prej omenjeni učitelj. Panog, v katerih se fleksibilno udejstvuješ, pa ne izbiraš ti, marveč jih zate izbira antropomorfizirani trg, se pravi lastniki kapitala in produkcijskih sredstev, ki preko več ali manj arbitrarnih investicij v prav tako poljubne gospodarske panoge nadzorujejo povpraševanje in ponudbo – ter s tem delo slehernika. Povsem po vzoru znamk, pri katerih je tudi najbolj priljubljena tista, ki trenutno prejema največ cekinov za oglaševanje.
To je dodatna komponenta prekarnosti, ki dopolnjuje njeno eksistenčno negotovost. Mehanizem je zelo podoben tistemu, ki so ga uvedli v velikih tovarnah v kitajskem industrijskem mestu Šenžen. V teh tovarnah kamere nadzorujejo slehernega delavca, posneti video pa se vselej shranjuje. Iz vedenjskih vzorcev delavcev se nato ustvarjajo podatkovne baze o lastnostih delavcev, ki služijo kot podlaga za izločanje nezaželenih profilov delavcev – zlasti nepohlevnih – končni cilj pa je, da podjetje obdrži najbolj poslušne.
Če še enkrat povzamemo: namesto da poskusiš biti dober v tem, kar te veseli, se zavzemaš za to, da boš čim boljši univerzalni povprečnež, tudi za ceno svojih talentov, kreativnosti in edinstvenih sposobnosti. Ne le zavzemaš se, celo tekmuješ s svojimi sotrpini, ostalimi prekarci, za ta status. Namesto obljubljene svobode na trgu dela tako zopet dobimo strog in tog hierarhični sistem životarjenja.
Če si v srednjem veku moral biti priden kristjan in se vesti svojemu položaju primerno, moraš sedaj biti priden in fleksibilen podjetnik samega sebe – sicer si preklet. Če za kristjane pogan ni bil polnovredna oseba, za arijske naciste pa je to vlogo odigral večni Žid, je v današnjem času tržnega fundamentalizma polnovredna oseba le tista, ki »se splača«.
Prekarni razred ljudi v trenutnih razmerah tržnega liberalizma raste in se množi. Čeprav zagovorniki neoliberalizma trdijo, da želijo trg dela prepustiti prostotržnim ekonomskim impulzom, pa se v zadnjih desetletjih obseg države ne zmanjšuje. Ta je le doživela redefinicijo ter sedaj namesto nekdanje socialne varnosti nudi čedalje večjo podporo trgu. Nadalje država (po vzoru neoliberalne definicije trga) spreminja odnose med ljudmi, in sicer na tak način, da tudi na trgu dela spodbuja konkurenco namesto sodelovanja med njimi, zaradi česar se ljudstvo v končni fazi ne more organizirati proti sistemu (divide et impera).
Če za trenutek odmislimo liberalni kapitalizem in robotizacijo ter deindustrializacijo našega dela sveta, se je prekarno delo (med drugim) rodilo prav iz težnje po človekovi avtonomiji in zavrnitvi državnega paternalizma, ki je urejal zaposlovanje in delo. Klasične oblike dela so se prekarcem zdele neprivlačne, ker so jih dojemali kot utesnjujoče, kar je z vidika odnosov med delodajalcem in delojemalcem, pa tudi širše umestitve dela v družbene strukture, razumljivo.
Tako se je zdel emancipacijski potencial (neo)liberalnih obljub po osvoboditvi od tradicionalnih spon preveč privlačen, četudi se ta hitro razkrije kot past in celo laž. Jean Léon Beauvois to opiše z besedami: »Prav tista oseba, ki vam podeli svobodo, pričakuje vašo podreditev. Kar pričakuje od vas, je torej svobodna privolitev v podreditev.«
Subjekt, ki so mu dopovedali, da je svoboden, tako »svobodno« sprejme vnaprej pripravljen ukaz, nato pa racionalizira svojo odločitev, zakaj da je naredil točno to, kar so mu z golo obljubo po svobodnem odločevanju dejansko naročili. Demokratični liberalizem potemtakem človeku daje iluzijo osvoboditve od starih disfunkcionalnih struktur (socialnih, spolnih, razrednih ipd.), ki jim ti ljudje želijo ubežati. A pod to iluzijo svobode znova vzpostavlja nevidno diktaturo, ki najpremožnejšim subjektom omogoča prisvojitev in monopolizacijo primarnih dobrin, kar je prvotni cilj te zvijače. Novodobni delavec/prekarec se tako ni osvobodil starih hierarhičnih struktur na delovnem mestu, saj mu lahko dobro financirana kultura oglaševanja pod pretvezo svobode prišepetava, naj se vede točno tako, da bo kar najbolj koristen za trenutni sistem.
Čedalje večji prekarni razred ljudi je tako – zaslepljen od lažne svobode – spregledal, da so njegove prioritete (med drugim) dostop do primarnih dobrin, to pa so prvenstveno in v grobem ekonomska varnost, čas, prostor, znanje, dostop do javnega dobrega in finančni kapital. Kakršenkoli bo boj za pravice slehernega človeka in kakršnikoli bodo predlagani ukrepi za dosego teh pravic – npr. UTD, skrajšanje delovnega časa, demokracija na delovnem mestu ipd. – bodo ti ukrepi bržčas jalovi, če in ko se bo iz fokusa izgubil realističen dostop do slehernih primarnih dobrin. O bolj poglobljenem konceptu »svobode« pa kdaj drugič.
Izvirno objavljeno v Ustroju