Pojav konservativizma, kot svetovnega nazora, ne moremo pravilno razumeti, če spregledamo specifična prepričanja, ki se kažejo kot nezaupanje, včasih sovražen odnos do intelektualcev, do izobraževanja kot takega, do znanosti, umetnosti, literature, še posebej pa do humanizma in filozofije kot nečesa nepraktičnega, nepotrebnega, celo subverzivnega. Govorimo seveda o antiintelektualizmu, imanentni dimenziji konservativizma, ki za nasprotni ideološki pol, torej liberalizem, ni značilen v tolikšni meri.
Vsaj od 17. stoletja dalje je zaslediti takšna naziranja, takrat je namreč puritanski klerik John Cotton zapisal, da bolj kot je nekdo učen, bolj je vdan Satanu. Vendar so se poskusi razvrednotenja znanosti in intelektualcev nasploh, poleg prvotnih religioznih razlogov, kasneje pogosto pojavljali še zaradi ideoloških (npr. med in po španski državljanski vojni, v obdobju argentinske desničarske diktature Juana Carlosa Ongania, za časa strahovlade Rdečih Kmerov v Kambodži, med kitajsko kulturno revolucijo, pa v komunistični Sovjetski zvezi, v obdobju antikomunistične histerije McCarthyja v ZDA in še kasneje pod prevlado konservativne desnice, vse do današnje Trumpove politike). Ne naključno v desetletjih razvitega kapitalizma, kot reakcija lastniških in managerskih struktur zoper znanstvena spoznanja, katera zmorejo ogroziti profitabilnost. A navkljub vratolomnemu napredku znanosti in tehnologije danes antiintelektualizem, kot nesporno eden od najbolj negativnih družbenih fenomenov, še zdaleč ni docela izginil.
Dandanes, ko smo priče zmeraj večji polarizaciji volilnega telesa v večini razvitih držav, predstavlja ravno antiintelektualizem tisto mogočno politično orožje, s katerim tako uspešno rokuje predvsem ideološka desnica. Akademika Waters in Dionne sta predsednika Trumpa obtožila kot izrazitega antiintelektualca, še več, kot politika, ki deluje proti dejstvom in resnici. Kako sicer razložiti dobesedno porazne ugotovitve raziskave, ki jo je izvedel Pew Research Center leta 2017, da je večina podpornikov republikanske stranke prepričana, da imajo ameriški kolidži in univerze negativen vpliv na ZDA? Ali pa, da kar 74% republikanskih senatorjev zanika znanstvene dokaze o podnebnih spremembah oz. ugotovitve Saada in Jonesa, da jim več kot tretjina vseh Američanov še zmeraj ne verjame? In nenazadnje, kako tolmačiti neverjeten podatek, da kar 25% ameriške populacije sprejema geocentrično razlago, torej, da Sonce kroži okoli Zemlje?
Hofstadterjevo vzbujanje nelagodja v sodobni ameriški družbi
Ameriški zgodovinar Richard Hofstadter si zasluži priznanje, da je prvi brez dlake na jeziku spregovoril o tem pojavu v ameriški družbi, tako da njegovo delo Antiintelektualizem v ameriškem življenju (Anti-intellectualism in American Life, 1963) še danes predstavlja redko viden dosežek. Lucidno opozarja na ciklični potek tega pojava v ZDA, pri čemer ne gre za zvezni trend, temveč za sosledje vzponov in padcev, kar je posledica splošne družbene klime. V različnih obdobjih prevzema različne oblike in se kaže na različnih področjih: enkrat v religiji, drugič spet v politiki, pa gospodarstvu, nenazadnje tudi (kako neznačilno!) v izobraževalni sferi. Njegova osrednja lastnost je ambivalenca. Nesluten razvoj tehnologije in obsega védenja ter napredek na vseh področjih življenja, prepriča celo najbolj zakrknjene skeptike, da je znanost nujno potrebna in ravno zato vzbuja neznosna občutja nelagodja ter revolt. Tak licemeren odnos do znanosti se je do kraja razgalil konec petdesetih let prejšnjega stoletja, takrat, ko so Sovjeti prvi lansirali umetni satelit Sputnik, kar je bil za ameriško javnost šok brez primere.
Antiintelektualizem je globoko zakoreninjen v demokratični družbi, kar je svojevrsten paradoks. Gre namreč za znani arhetip ameriškega pionirskega duha, ki je uspešen v osvajanju Divjega zahoda zlasti zahvaljujoč svoji naravni inteligentnosti, praktičnosti in iznajdljivosti, pri čemer akademska kultiviranost ali širina klasične izobrazbe ne igra nobene vloge. Ta ameriški nacionalni karakter izrašča iz duhovnega izročila zgodnjega protestantizma, ki je, paradoksalno, osnova tako za racionalno, intelektualno sfero, kot tudi za njen antipod, antiintelektualizem. Vendar tej shizmi lahko sledimo daleč nazaj, do samih korenin krščanstva, ko se jasno izrazi tenzija med intelektom in emotivnostjo, nestrinjanje glede tega, kateri je tisti pravi temelj religije. In čeprav lahko imamo puritanizem za zelo konservativno, celo reakcionarno duhovno izročilo, pa vendarle ne gre spregledati dejstva, da so ravni ti religiozni krogi gojili tak ideal izobraževanja, kjer je sekularni kurikulum bil enakovreden teološkemu. Skratka, poudarek je tedaj bil zmeraj na racionalnem diskurzu. Toda že v 17. stoletju so se pričele kazati ideološke razpoke – profilirala sta se dva sloja klerikov, tisti, bolj kozmopolitanski, liberalen in tudi bolj privilegiran, in oni drugi iz pretežno ruralnega okolja, ki pa je imponiral s svojim emotivnim fundamentalističnim nabojem in seveda pripadajočim antiintelektualizmom. Konflikt je bil neizbežen, ameriški populistični religiozni revivalizem, imenovan tudi “veliko prebujenje” (Great Awakening) je počasi prevzemal primat, stari liberalnejši kleriki so se morali umakniti. S tem se je končalo puritansko obdobje in se pričelo evangeličansko.
A ta korak nazaj k popreproščenim idejam, dogmatizmu, verski zaslepljenosti ni bil dovolj. Najhujše je šele pretilo. Ko je civilizacija vstopala v 20. stoletje, je evangeličanska dogma nujno trčila ob nezaustavljivo družbeno modernizacijo. Še posebej subverziven je bil vpliv Darwinovega evolucijskega nauka, zagotovo tudi drugačni urbani stil življenja z večjo mobilnostjo in razvejano izobraževalno mrežo. Vse dokler je bila učenost izključna domena ozkih elit, to ni predstavljalo težave za fundamentalistično religijo. Toda odpiranje družbe, diseminacija znanja je naenkrat postala neznosno breme, neke vrste nelojalna konkurenca religioznim dogmam. Hofstadter tukaj prvič omenja militantni tip (v delu Paranoidni stil v ameriški politiki iz leta 1964, pa po vzoru Adorna govori o t.i. psevdo-konservativnem tipu), ki je še posebej sovražno nastrojen do družbenega napredka in ki predstavlja nekakšno sintezo fundamentalistične religije in ameriškega nativizma. S tem, ko mu pripisuje še netolerantnost do dvoumnosti, pomanjkanje kritičnosti in t.i. “trdo” miselnost ter maskulinost, se približa pojmu desničarske avtoritarnosti (right-wing authoritarianism). Ta povezava religiozne dogmatičnosti in skrajne desničarske ideologije, se je še posebej očitno odrazila v času Velike depresije in kasnejšega New Deala. Prenekateri voditelji desničarskih ekstremističnih skupin so bili pridigarji ali so izhajali iz družin s pretirano rigidno religiozno vzgojo. Ne naključno se je tako religiozni fundamentalizem prelevil v militantni nacionalizem.
In končno, tudi znameniti “lov na čarovnice” v 50. letih prejšnjega stoletja, s čimer je McCarthy dobesedno histeriziral celotno ameriško družbo, sodi v ta kontekst. Vedeti je namreč treba, da je že v obdobju New Deala ponovno prišlo do obujanja zaupanja javnosti do samih intelektualcev. To je bila res tektonska prelomnica, kasneje še vstop ZDA v II. svetovno vojno, pa ne le v ekonomskem smislu zaradi množičnega zaposlovanja, ampak predvsem afirmacije številnih poklicev, posebej družboslovnih, umetnosti in znanosti nasploh. Ustanavljale so se številne agencije za državno deregulacijo. Tako so sveže ideje, nove teorije, znanstvena kritika znova pridobile renome, saj je ekonomski kolaps jasno pokazal da družba ne more obstajati brez njih. Po Hofstadterjevem mnenju mnogi narobe razumejo McCarthyjevo “veliko inkvizicijo”, ki jo je ta sprožil v boju zoper komunizem. Če bi res šlo le za to, bi bili ti napori mnogo bolj osredotočeni, tako pa “inkvizitorjem” ni bilo dosti mar, ali res gre za prave komuniste, ali pa so to vsi tisti, ki oponirajo konservativizmu, torej liberalci, internacionalisti, “newdealerji” ali intelektualci nasploh. Tovrstna politična hostilnost je bila prvenstveno uperjena zoper državo blaginje, ki so jo asociirali s socializmom in komunizmom. Tako v tej križarski vojni komunizem kot tak ni bil tarča, ampak orodje – šlo je za mnogo več, za masivni revolt zoper družbene spremembe, modernizacijo!
Avtor pokaže še na to, kako se je verski sveti vojni zoper moderno znanost, z razvojem korporativnega kapitalizma, pridružila še kontrarevolucija velikega biznisa, sicer z drugačnim motivom, strahom namreč, da bi bile profitne stopnje zaradi znanstvenih spoznanj ogrožene. Ta je bila toliko bolj uspešna, saj ameriški poslovni motiv že od nekdaj sloni na ameriškem arhetipu samoniklega, praktičnega individuuma (“self-made man”), temelječega na razvoju karakterja, ki ima nesporno globoke protestantske korenine. In navsezadnje biznis producira bogastvo in materialno prosperiteto, zato utemeljeno domnevamo, da predstavlja vsaj predpogoj za vse ostale moralne ideale. Tako se antiintelektualizem pojavlja tudi v ameriški akademski sferi, še posebej gre tu za vpliv poslovnih šol in raznih možganskih trustov (t.i. “think thanks”), ki so že od samega začetka svojega obstoja gojili striktno konservativno privrženost poslovnim idealom. Širina akademskega znanja jim je bila vselej manj pomembna, poudarek je bil na praktičnem, poslovnem znanju, ki ga vodijo ozki poklicni interesi. Gre za premik od samospoznavanja v Sokratovem pomenu besede, k produkciji, podjetnosti, ki prinaša oblast nad materialnim svetom, ta pa zopet pelje k oblasti nad drugimi ljudmi, kar povečuje občutek lastne vrednosti. Ne more torej presenečati, če se tak preplet religioznih in korporativnih intencij, ta kolaboracija, vleče vse do današnjih dni. Nenazadnje je v krščanski civilizaciji od vekomaj obstajalo prepričanje, da morata biti religija in podjetnost na nek način povezana, saj imamo pri obeh opraviti z disciplino, moralo, karakterjem. Tako je že puritanska tradicija poudarjala, da je delovna prizadevnost eden od načinov služenja Bogu.
Antiintelektualizem novega tisočletja
Kot smo videli, je antiintelektualizem nekakšna kontrarevolucija in sicer takšna zoper znanstvena spoznanja, ki bi utegnila predrugačiti naše temeljne predstave o nas samih in svetu, ki nas obdaja. Znanost je nevarna tako teološki krogom, kot tudi korporacijskim, kar zna dobro izkoriščati konservativna politika, ko oponira družbenim spremembam. Novodobni ameriški antiintelektualizem je s provokativno knjigo novinarja Chrisa Mooneya (The Republican War on Science) samo logično nadaljevanje Hofstadterjeve kritike. Avtor se osredotoča predvsem na obdobje Busheve administracije, čeprav navaja tudi vplive Reaganovega novega konservativizma in neslavne Nixonove vloge v politiki. Nazorno prikaže naravnost destruktiven vpliv konservativne doktrine, ki se ves čas kontinuirano stopnjuje, danes, v Trumpovem mandatu, pa dosega nikoli videne razsežnosti. Komentator Umair Haque s tem v zvezi že govori o obdobju imbecilov.
Tudi Mooney ne more mimo spoznanja, da se v zgodovini naše civilizacije porajata dva nasprotujoča si svetovna nazora: po eni strani nezaustavljivi znanstveni napredek, spodbujen s človekovim raziskujočim duhom, po drugi pa nazadnjaška težnja po starem in preizkušenem. Vse od Galileja in Darwina pa do današnjih podnebnih sprememb, izvornih celic in 5G tehnologije, ta konflikt ne pojenja. Moderna konservativna ideologija ima, kot smo videli že prej pri Hofstadterju, dva izvora: korporativni interes (big bussiness) in religiozni fundamentalizem. Nikoli doslej ti napadi niso bili tako obsežni in odločni, zato Mooney govori o pravi vojni zoper znanost. Eskalacija je več kot očitna, saj danes s pomočjo sodobnih spletnih tehnologij, res ni posebej težko zasejati seme dvoma, širiti dezinformacije ali celo eklatantne laži, kot pa generirati nova veljavna spoznanja.
V vojni proti znanosti je opaziti uporabo specifičnih orožij. Moderna desnica je venomer težila k proliferaciji svoje “resnice”, nekakšne psevdoznanosti. Zato so se že zelo zgodaj oblikovale alternativne strukture, t.i. možganski trusti (think tanks), zasebni instituti, akademije, fundacije, izobraževalna podjetja, med katerimi najbolj izstopata Heritage Foundation in American Enterprise Institute. Njihov namen je bil in še danes je, zasejati dvom v znanstvena spoznanja, ki so potencialno nevarna korporacijam zaradi možnosti uvajanja družbenih sprememb, s čimer bi lahko bili ogroženi njihovi finančni interesi. V ta namen so Bushevi svetovalci izumili metaforo “sound science”, ta bi naj aludirala na nekaj veljavnega, utemeljenega. Konservativna desnica pa je nato s perfidnimi zahtevami po nedosegljivih kriterijih blokirala vsa prizadevanja uradne znanosti, vse od problematike rakotvornega vpliva kajenja, toplogrednih plinov, izvornih celic itd. Tako so republikanski politiki recimo zahtevali posebno kvaliteto podatkov ali celo nemogoče metodološke zahteve, samo da bi spodnesli znanstvene ugotovitve. Kot enega od najzgodnejših primerov literatura navaja pravo ideološko bitko, ki se je sprožila že ob sami najavi izida znamenite knjige Rachel Carson, “Tiha pomlad” (Silent Spring, 1962), v kateri avtorica kritizira uporabo kemičnih pesticidov, še posebej znamenitega DDT. Korporacija, ki je ta strup proizvajala, je posredovala celo pri založniku te knjige z nasprotnimi “dokazi”. Po izidu te knjige so se napadi še ojačali, kemični in kmetijski lobi (Manufacturing Chemists Association, National Agricultural Chemicals Association) sta zagnala obsežno PR kampanjo, da bi razvrednotila spoznanja Carsonove.
Po drugi strani pa Cerkev že od vekomaj bije večni boj z Darwinovim naukom. To se najlepše vidi v poskusih uvajanja kreacionizma, kot alternative evolucionizmu, v javne šole. Najbolj goreč zagovornik antievolucionizma v ZDA je bil zagotovo Reagan, ki je še za časa svojega guvernerstva ustanovil posebni državni odbor, ki bi promoviral kreacionizem po šolah. Njegove simpatije do te biblične dogme so kmalu opogumile še mnoge druge republikanske veljake, da so se oprijeli psevdoznanstvenega razmišljanja. In ko je pozneje Reagan med svojo predsedniško kampanjo izjavil, da se religiozna Amerika prebuja, je s tem dokončno utrl pot verskemu fundamentalizmu v republikansko stranko. Razen nauka o evoluciji je Cerkev zelo odklonilna še do raziskav na zarodnih celicah, pravice do abortusa in spolne edukacije mladine. A to počne zelo zvijačno, pod navidezno znanstveno krinko insistira na obrambi bibličnega dogmatizma. Vsi ti pojavi so se ravno za časa Busheve administracije zlili v mogočni veletok, politično konservativno strategijo izjemnih dimenzij.
Zlorabljanje znanstvenih izsledkov je destruktivna praksa, ki pa ne ogroža le parcialnih domen, kot je javno zdravje ali okolje, ampak izpodjeda same temelje demokratične ureditve. Vojna zoper znanost se je začela kot reakcija na uvajanje obsežnih družbenih sprememb in emancipatornih teženj predvsem v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja (okoljska gibanja, gibanja za človekove pravice, odprava rasne diskriminacije itd.). Morda je najbolj poveden primer globalne klimatske koalicije, ki so jo skovale elekroenergetska, naftna in še nekatere druge industrije. Njen namen je bil zagotoviti “dobro” znanost, takšno, ki bo realna podlaga ustrezni politiki. V to koalicijo so v 90. letih prejšnjega stoletja stopili tisti znanstveniki, ki so nasprotovali paradigmi o klimatskih spremembah in objavili številna skeptična poročila. A potem se je zgodil masivni upor etablirane znanosti. Pod okriljen OZN se je zbralo na tisoče mednarodno priznanih znanstvenikov in vladnih uradnikov ter ustanovilo ekspertno telo, IPCC (Intergovernmental Panel of Climate Change) z namenom zagotoviti veljavne znanstvene standarde okoljske znanosti. Leta 1990 je izšlo njihovo prvo obsežno poročilo, sicer še ne dovolj zaskrbljujoče. Vendar je pet let kasneje druga ocena, še bolj očitno pa tretja, leta 2001, pokazala na nedvoumne posledice človekovega poseganja v naravno okolje, etablirani znanstveni konsenz pa postaja zmeraj bolj trden. In od takrat dalje besni neizprosna borba med zagovorniki in zanikovalci podnebnih sprememb.
Najbolj agresiven boj poteka v medijih. Raziskave so pokazale, da se je v 90. letih prejšnjega stoletja zgodil odločilni prelom. Najbolj polarizirajoče teme, kot so npr. podnebne spremembe, pravica do abortusa itd., so doživele uravnoteženost diskurza, kar pomeni, da se je obseg znanstveno verificiranih objav, ki so prej močno prevladovale, sedaj izenačil s povsem ideološko obarvanimi, a nestrokovnimi prispevki. Tovrstni trend je očiten vsepovsod, tudi pri nas nacionalna TV že lep čas vsiljuje kriterij “uravnoteževanja” vsebin, kar ima seveda močno politično konotacijo. Pogosto smo priče prav nezaslišano arogantnim nastopom vladajoče neoliberalne politike v medijih. Tako je leta 2004 novinar New York Timesa Ron Suskind vodil intervju z nekim Bushevim svetovalcem, v katerem ga je opomnil na razsvetljenske principe in empiricizem. Ta se je odzval z vso silovitostjo, rekoč: “To ni več način, kako ta svet deluje. Mi smo sedaj imperij in ko delujemo, kreiramo svojo lastno realnost”. Znanstvena vprašanja so se od Busha naprej tako zelo spolitizirala, da mnogi govorijo samo še o “republikanski” in “demokratski” znanosti.
Empirični pristopi proučevanja pojava antiintelektualizma
Kot smo pravkar videli, zgodovinski razvoj antiintelektualizma, kot ključne sestavine konservativnega svetovnega nazora kaže na trende, ki povečujejo družbeno polarizacijo. Prispeli smo do točke, ko se majejo sami temelji, na katerih je osnovana razsvetljenska znanost in ko se s pomočjo perfidnih taktik relativizacije znanstvenih spoznanj konstruira neka nova, vzporedna realnost, taka po meri neoliberalnega reda. A kaj ima k temu dodati politična psihologija, kako se odraža ta pojav v zavesti posameznikov? Žal moramo ugotoviti, da posebej obsežne empirične evidence ne obstajajo v zadostni meri. Vse od Hofstadterjevega epohalnega dela naprej je zaslediti le peščico empiričnih študij antiintelektualizma kot osebnostne variable.
Šele pred kakimi dvajsetimi leti sta Eigenberger in Sealanderjeva skonstruirala skalo za merjenje antiintelektualističnih stališč pri študentih (Student Anti-Intellectualism Scale). Ta izhaja iz Rigneyeve analize izvorov antiintelektualizma, ki jih vidi najprej v religioznih predstavah, potem v populističnem antielitizmu in nazadnje še v t.i. nereflektiranem instrumentalizmu. Sam merski instrument bazira predvsem na tem zadnjem izvoru, ki ne pomeni nič drugega, kot pozitivno vrednotenje praktičnosti in kratkoročne gmotne koristi. Avtorja sta v svojih študijah z različnimi vzorci za namene ugotavljanja konstruktne in kriterijske veljavnosti, poleg te merske lestvice uporabila še nekaj drugih psiholoških merskih instrumentov (skalo “odprtosti za izkušnje” revidiranega NEO osebnostnega inventarja, skrajšano Altemeyerjevo verzijo skale dogmatizma, Altemeyerjevo skalo desničarske avtoritarnosti – RWA, inventar procesov učenja, Kalifornijski test veščin kritičnega mišljenja in Marlow-Crowneovo skalo socialne zaželenosti). Rezultati so pokazali v predvideno smer. Najprej velja omeniti pomembno negativno stopnjo poveznosti med antiintelektualizmom in odprtostjo za izkušnje (r = – 0,55; p < 0,001), kar lahko pojasnimo kot težnjo take osebe, da že a priori zavrača znaten del izkušenj, ki bi mu jih prispeval sam intelekt. Prav tako se je potrdila hipoteza, da so antiintelektualistični posamezniki obenem tudi bolj dogmatični (r = 0,42; p < 0,001) in avtoritarni (r = 0,34; p < 0,01), saj ti zadnji lastnosti temeljita na kognitivni rigidnosti, netolerantnosti do dvoumnosti, nekritičnem sprejemanju skupinskih norm in na manj univerzalnem nivoju moralnega rezoniranja. Avtorja nadalje ugotavljata, da je za antiintelektualistično naravnane značilna skromnejša konceptualizacija, organiziranje in komparacija informacij (r = – 0,56; p < 0,001), manj uspešne elaborativne strategije pomena (r = -0,51; p < 0,001) in manj učinkovita uporaba ocenjevalnih metod (r = – 0,47; p < 0,001). Razen tega se je izkazalo še, da za te osebe ni značilno kritično mišljenje (r = – 0,40; p < 0,01). Težnje k socialni zaželenosti odgovorov pa ni bilo opaziti. Na osnovi teh empiričnih izsledkov avtorja zaključujeta, da lahko imamo antiintelektualizem za osebnostno potezo, katera implicira konsistenten vzorec mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki je v pomembni meri hereditarno determiniran. V tem kontekstu je antiintelektualizem subordiniran obsežnejši dimenziji “odprtosti za izkušnje” in kot smo videli prej, je nekakšna antiteza učenju.
Drugi avtorji so kasneje nadaljevali delo Eigenbergerja in Sealanderjeve. Tako se je skupina raziskovalcev (Laverghetta, Stewart, Weinstein) lotila proučevanja neposredne zveze med antiintelektualizmom in konservativizmom. Še posebej je to vprašanje relevantno, saj je povezava med konservativizmom in variablami, kot so npr. desničarska avtoritarnost (RWA), dogmatizem, nefleksibilnost, netolerantnost do dvoumnosti, manjša kognitivna kompleksnost itd., ki jih sicer najdemo tudi pri antiintelektualizmu, neizpodbitno dokazane. Res so avtorji dokazali, da sta antiintelektualizem in konservativizem precej povezana (r = 0,37, p < 0,01), kar je tudi pričakovano. Pri slednjem bolj izsopajo rezultati na podskali religioznosti, pri ekonomskem konservativizmu manj. To je konsistentno z izsledki Altemeyerja in Hunsbergerja, ki poročata, da je religiozni fundamentalizem povezan z avtoritarnostjo in predsodki do različnih minornih skupin. Sherkat in Darnell pa ugotavljata še, da so zlasti krščanski fundamentalisti nagnjeni k izogibanju visokošolskih izobraževalnih institucij.
Po drugi strani Howleyeva problematizira tezo, da bi naj bil antiintelektualizem hereditarno pogojen in zagovarja razlago, temelječo na kulturni perspektivi, ki varira v času in prostoru. Tako naj bi npr. tudi Američanom iz višjega socio-ekonomskega statusa intelektualni dosežki, kot svojevrstni socialni označevalci privilegiranega statusa pomenili manj, kot pa Angležem, kar težko pojasnimo s konceptom antiintelektualizma kot individualne osebnostne poteze. Pri prvih bi naj bolj šlo za specifičen kulturni etos, o katerem je obširno govoril že Hofstadter. Tezo o hereditarnih vplivih na antiintelektualizem kritizira tudi Joseph, ko opaža, da Eigenberger in Sealanderjeva nista zagotovila nobenih trdnih empiričnih dokazov, ki bi jo podpirali. Ti bi naj sicer temeljili na dovolj veljavnih študijah dvojčkov, ki so jih vzgajali skupaj in narazen ter tudi posvojencev.
Kasneje je Motta proučeval trende antiintelektualističnega sentimenta na obsežnih vzorcih (General Social Survey – GSS: 60.000 respondentov med leti 1972 – 2014 in panel ameriških volitev 2016 univerze v Minnesoti: 3.550 respondentov), ki pa ne kažejo le na pomembno negativno zvezo med znanstvenim konsenzom glede podnebnih sprememb in varnosti nuklearne energije ter antiintelektualizmom v širši javnosti, ampak ravno tako na povezanost slednjega z aktualnimi političnimi gibanji (npr. Brexitom) ter celo določenimi politiki (Wallace, Trump), ki so skeptični do ekspertov. V splošnem gre za zavračanje tistih znanstvenih dognanj, ki bi utegnile ogroziti globlje zakoreninjena ideološka prepričanja. Tako pridemo do spoznanja, da je znanstveni skepticizem oblika ideološko motiviranega rezoniranja, ki je stabilen v času. Zaskrbljujoče je, da se je v letu 2014 na vzorcu GSS pokazalo, da kar 58% respondentov izkazuje le zmerno ali celo manjše zaupanje v znanstveno skupnost. Pomembna ugotovitev te raziskave je zagotovo še ta, da visoka verbalna inteligentnost pomembno zmanjšuje antiintelektualistična stališča (ß = 1,01, p < 0,05). Ta efekt presega celo izobraževalne dosežke in zanimivo, nanj ne vpliva ideološka orientacija.
Omeniti velja še kanadskega raziskovalca Merkleya, ki je prav tako pridobival rezultate o respondentih iz zelo uporabne baze podatkov GSS, pa še iz platforme za množično oglaševanje (Amazon Mechanical Turk). Nekateri izsledki se zdijo še posebej relevantni. Najprej gre za to, da je pojav intiintelektualizma sam po sebi močno pomemben za razlago političnega vedenja, ne le kot komponenta konservativne ideologije. Dobro namreč napoveduje opozicionalnost do znanstvenega konsenza, še posebej pri tistih, ki so zelo politično ozaveščeni in sicer glede tako različnih vprašanj, kot so: podnebne spremembe, uporaba nuklearne energije, genetsko spremenjenih organizmov in fluoriranja vode. Poleg tega pa je očitna še povezava med antielitistično, populistično retoriko in antiintelektualnim sentimentom, kjer je slednji toliko močnejši, kolikor bolj so respondenti izpostavljeni populističnim trikom.
Čeprav je nenadni porast antiintelektualistične Trumpove retorike morda presenetljiv, njegova podpora namreč korelira z nezaupanjem do znanstvenikov (r = 0,35), na kar sta že zgodaj opozorila Oliver in Rahn, ki sicer v antiintelektualizmu vidita eno od pomembnih komponent populizma, poleg tega pa bi naj bil ta tesno povezan še z religioznim fundamentalizmom in konservativnostjo, pa nek drug avtor, Gauchat, nazorno pokaže, da je ta sentiment počasi tlel v javnosti že desetletja, še posebej na polju ideološke desnice. Ne preseneča torej, če je konservativnost pomemben prediktor nezaupanja do znanosti, zanimivo, da tudi pri tistih témah, kjer znanstveni konsenz ne nasprotuje ali pa celo podpira konvencionalne konservativne vrednote (npr. genetsko pridelana hrana). V zadnjih letih bi naj antiintelektualizem globalno prevzemal novo obliko, nekateri avtorji že govorijo o virusu, ki se kaže v t.i. lažnih novicah (“fake news”) in “post-resnični” politiki. Ta nova pojavna oblika se kaže v anti-imigrantskem zavračanju, anti-globalizacijskem razpoloženju in posledično lokalnem protekcionizmu in nacionalnem populizmu, zanemarjanju ekološke problematike, maskulinem političnem sarkazmu in nestrpnosti do pravic žensk. Vse to pregrevajo načrtno spodbujene primitivne emocije in lahkoverna prepričanja, logično rezoniranje in znanstvena argumentacija pa sta brez moči. Sodobna spletna orodja na čelu s Twitterjem in nova medijska realnost s perpetuiranjem in repeticijo laži, omogočajo nebrzdan porast antiintelektualizma sodobne družbe. Tak virus ubija javni diskurz in s tem ogroža temelje same demokracije. Kaj storiti? Najboljše zdravilo zoper takšen zlagani, vzporedni svet je javna edukacija, osnovana na principih moderne demokracije, ki spodbuja debato, kritični razmislek, nenehno prespraševanje vsega, kar obstaja.
Nazaj k starim idealom
Pa smo spet tam, kjer so nekoč bili velikani humanistične misli: von Humboldt, Nietzsche, Dewey, Adorno. Gre za stari koncept iz zgodovine nemške edukacije – bildung. To je najvišje stanje, ki ga lahko doseže učenec skozi kultiviranje svojih intelektualnih kapacitet, s pomočjo predanega mentorja. Notranji potenciali razvijajo zavest in usmerjajo posameznika k vedno večji avtonomiji. A pozor: ne gre za noben plehki individualizem, ampak za avtonomijo, ki je družbeno odgovorna. Tak posameznik postane neodvisen, razmišljujoč in vključujoč član družbe, kultiviran državljan, takšen, ki je širši skupnosti v intelektualnem in moralnem smislu zmožen prispevati najboljše, kar premore. S tem je edukacija intimno povezana z načinom življenja v neki skupnosti, bildung postane ideal. In res, če obudimo zgodovinski spomin, kje se je vse skupaj začelo v revolucionarnih 60. letih prejšnjega stoletja? Na univerzah! Kdo so bili prvi protagonosti “maja ’68”? Študentje! Ali smo sedaj na pragu farsične zgodovinske reprize? Morda. Torej ponovimo vajo in bodimo realni: zahtevajmo nemogoče!