Se še kdo spomni udarnega komada britanske progresivne rock skupine King Crimson z naslovom 21st Century Schizoid Man iz davnega leta 1969? Dobesedno zažre se vam v možgane. Še danes se je ne bi sramovali nobeni zapriseženi noise rockerji. Takole gre:
Cat’s foot iron claw
Neurosurgeons scream for more
At paranoia’s poison door
Twenty first century schizoid man
Blood rack, barbed wire
Politicians’ funeral pyre
Innocents raped with napalm fire
Twenty first century schizoid man
Death seed blind man’s greed
Poets starving, children bleed
Nothing he’s got he really needs
Twenty first century schizoid man
Da, tako preroško so nekoč razmišljali Robert Fripp in njegova skupina. Tu ni kaj dodati. In tu smo sedaj. To je nova družbena normala 21. stoletja. S prispodobo lahko govorimo o dveh težkih mlinskih kamnih okoli vratu sodobne civilizacije. O obeh je bilo že veliko govora na tem portalu, tako, da je ponovno opozarjanje že skorajda utrujajoče in repetitivno. Pa vendar, nanju skorajda neizbežno trčimo tedaj, ko se lotevamo kakega zares relevantnega družbenega vprašanja, kot je recimo zasuk k ekstremni desničarski ideologiji v zadnjih letih in njegovemu pravemu vzroku, vzponu avtoritarnih populistov, Trumpovega, Orbanovega ali če že hočete, Janševega kova. Polarizacija volilnega telesa, kot je nismo do sedaj še videli, na tiste napredne in one nazadnjaške, poglablja ideološki prepad ter povzroča zmeraj bolj neznosna družbena trenja. Dobesedno trga svet na dvoje in ga meče s tečajev. Gre za avtoritarnost in socialno dominantnost, oboje dojemamo v smislu individualnih dispozicij, tako, kot ju definira moderna politična psihologija.
Pionirske psihoanalitične razlage avtoritarnosti
O psihologiji množic so nekateri misleci prelivali črnilo že v 19. stoletju. Tako so Le Bona spoznanja o hipnozi fascinirala da to mere, da je videl v magnetizmu, ki se vzbudi v množici, izvor stapljanja posameznikove osebnosti v večjo, homogeno, kolektivno nezavedno entiteto. Za odpoved racionalnega ravnanja sta potrebna dva pogoja: prvi je anonimnost, ki posameznike v tej množici odreši osebne odgovornosti, zaradi česar se vzbudijo primitivni nagoni in afekti; drugega pa lahko poimenujemo kar »okuženje«, saj se določeno vedenje hitro razširi v vsej množici kot kakšen virus. Da pa do tega sploh lahko pride, je potreben še tretji pogoj oz. mehanizem, to pa je sugestibilnost. Prav tega znajo tako dobro zlorabljati voditelji, populisti vseh vrst, o katerih pa sam ni imel dobrega mnenja, menil je namreč, da gre za morbidne posameznike, ki so blizu norosti.
Vsekakor bi med predhodnike razumevanja nedemokratične orientacije pri posameznikih lahko uvrščali tudi očeta psihoanalize, Sigmunda Freuda, ki vseskozi povzema Le Bonove teze, a jim dodaja bistveno poanto. Skladno s svojim razumevanjem tripartitne strukture osebnosti (Id, Ego, Superego) podaja v svojem klasičnem spisu Množična psihologija in analiza jaza (1921), sledeči opis dinamike v skupinski (množični) situaciji: ko gre za vpliv voditelja na njegove sledilce, bodo ti ponotranjili ta zunanji »objekt« tako, da bo zasedel njihov lastni Superego. Ker fanatični, iracionalni sledilci nimajo dovolj razvitih lastnih moralnih standardov oz. vesti, jih bodo pridobili s pomočjo nezavednega mehanizma introjekcije, torej bodo ta zunanji objekt introjicirali, sprejeli vase. Med sabo pa se bodo člani te skupnosti identificirali, tvorila se bo nekakšna skupna zavest bratstva, klana.
O avtoritarnosti kot psihološkem pojavu pa je sploh prvi spregovoril Wilhelm Reich, tistega tesnobnega leta 1933 v Nemčiji, ko se je v knjigi Množična psihologija fašizma spraševal, zakaj se je tolikšen delež proletariata tako nekritično podvrgel Hitlerjevemu propagandnemu stroju. Ni kaj, drzna beseda v tistih težkih časih. Družina mu pomeni izvorno reakcionarno celico fašistične družbe, najpomembnejšo institucijo njenega ohranjanja in je obenem pogoj reprodukcije konservativnega posameznika, saj jo prav ta avtoritarni sistem vzpostavlja kot tako. Otrok se v strogem, represivnem družinskem okolju kaj kmalu nauči obrzdati nagone, posebej še seksualnega, zaradi česar postane plašen, sramežljiv, poslušen, brez lastne volje in kreativnosti, skratka »dobro prilagojen« v smislu avtoritarnosti. Takšne izkušnje se kasneje izcimijo v specifični karakterni strukturi, ko odrasli posameznik postane iracionalen, maksimalno podredljiv in sprejemajoč za zahteve avtoritarne, fašistične družbe.
Vsekakor so med in po koncu II. svetovne vojne največ k razumevanju pojava avtoritarnosti prispevali pripadniki Frankfurtske šole. Erich Fromm se je v mnogočem naslanjal na ideje zgoraj omenjenega Reicha, čeprav je v svojem morda najbolj znanem delu Beg pred svobodo stopil še korak dlje. Skozi sosledje zgodovinskih obdobij prikaže položaj posameznika v družbi. Ta od obdobja reformacije in razsvetljenstva naprej izgublja primarne vezi s svojo ožjo skupnostjo in ker mu jih sodobni kapitalizem s svojo individualistično orientacijo nikakor ne more nadomestiti, vse bolj doživlja občutja odtujenosti, tesnobe, negotovosti in dezorientacije. Toliko proklamirana svoboda mu nič ne pomeni, saj ne ve, kaj bi z njo. Pravzaprav doživlja še hujši konflikt: po eni strani hrepeni po svobodi, po drugi se je boji. Zaradi avtoritarne družinske vzgoje in posledično oblikovanega sadomazohističnega karakterja, se ta paradoks razreši s samozatajitvijo, umikom pred resnično svobodo. Takšen posameznik se oklene, se pravzaprav zlije z neko zunanjo figuro, kot nadomestkom svojega očeta, saj ga to napolni z občutkom večje moči. Nasploh medosebne odnose z drugimi ljudmi strogo hierarhično preoblikuje tako, da se močnejšim (avtoritarnim voditeljem) mazohistično podreja, nad šibkejšimi (deprivilegiranimi skupinami) pa se sadistično izživlja.
Včasih se pripeti, da zgodovinsko dogajanje prejudicira znanstveni interes. Temu lahko pritrdimo v primeru nacifašistične apokalipse, ki je bila povod za doslej najbolj obsežno empirično raziskovanje fenomena avtoritarnosti in predsodkov. Leta 1950 je namreč skupina raziskovalcev iz kalifornijske univerze v Berkeleyu (Adorno, Frenkel-Brunswik, Levinson, Sanford) na pobudo oddelka za znanstvene raziskave Ameriškega židovskega odbora (American Jewish Committee) objavila prelomno delo s področja politične psihologije, z naslovom »Avtoritarna osebnost« in z njim vtisnila ter zapustila trajen pečat v politični psihologiji. Avtorji so skušali identificirati temeljne vzroke za vznik nedemokratičnega potenciala, odgovoriti na vprašanje, kaj je pravzaprav gnalo na milijone Nemcev, da so se tako nekritično podredili najbolj zločinski ideologiji v zgodovini človeštva, marsikateri med njimi pa so celo brez trohice slabe vesti sodelovali v najbolj zavržnih grozodejstvih. V ta namen so uporabili mnoge že preizkušene kvantitativne in kvalitativne merske instrumente (npr. projektivne teste, analizo vsebine, klinični intervju), nekatere pa so sami razvili (skalo antisemitizma, etnocentrizma, političnega in ekonomskega konservativizma ter seveda znamenito F-skalo za merjenje avtoritarnosti oz. fašistične orientacije). Poglavitno spoznanje te obsežne študije je, da je t.i. avtoritarni sindrom (avtoritarna submisivnost, avtoritarna agresivnost, konvencionalnost, anti-intraceptivnost ali odpor do vsega subjektivnega, nadalje vraževerje in stereotipi, orientacija k moči in »trdi miselnosti«, pa destruktivnost in cinizem, projekcija nezavednih impulzov ter prekomerno ukvarjanje s seksualno tematiko) značilnost izključno desničarske ideološke orientacije. Poleg tega avtorji v neizbežni psihoanalitični maniri poudarjajo še, da je za avtoritarno osebnost značilen kaznovalni, rigidni Superego (moralne norme, vest) in šibki Ego. Slednji se ni zmožen kosati z nagonskimi impulzi Ida, zato neposredna zadovoljitev ni možna. Sovražnost, ki mora biti izživeta, se preusmeri na »grešne kozle«, torej na deprivilegirane skupine. Frenkel-Brunswikova in Sanford sta pri poskusnih osebah z visokim antisemitizmom res ugotovila, da so pretirano idealizirale svoje starše, čeprav je prevladovala trda, kaznovalna vzgoja, obenem pa še zaskrbljenost glede socialne mobilnosti.
Socialna dominantnost, druga plat medalje nedemokratične ideološke orientacije
Po letih razočaranj, ki so predvsem zaradi metodoloških razlogov sledila sprva obetavnim psihoanalitičnim razlagam avtoritarnosti, je od 80. let prejšnjega stoletja naprej, prišlo do dveh pomembnih mejnikov v politični psihologiji. Najprej je kanadski psiholog Bob Altemeyer z dovolj verodostojnimi izboljšavami merskih instrumentov strokovni javnosti ponudil drugačno konceptualizacijo avtoritarnosti, ki jo je poimenoval kar desničarska avtoritarnost (right-wing authoritarianism – RWA) in se s tem pridružil prevladujočemu prepričanju v znanstveni skupnosti, da obstaja le avtoritarnost desne politične provenience, ne pa tudi leve. RWA označujejo samo tri dimenzije: avtoritarna submisivnost, avtoritarna agresivnost, konvencionalnost, in jo je treba razumeti kot specifičen set stališč, ne pa kot neko globinsko, osebnostno variablo.
Nekoliko pozneje sta raziskovalca Sidanius in Pratto postala pozorna še na drug aspekt nedemokratične orientacije, ki sta jo poimenovala orientacija k socialni dominantnosti (social dominance orientation – SDO). Ta je negativno povezana z avtoritarnostjo, kar kaže, da gre za dva različna pojava znotraj skupne ideološke strukture. Pri tem imamo vselej opravka z odnosi znotraj določene skupine, ki so strogo hierarhično strukturirani. Prevladuje vrednostni sistem socialne neenakosti, privilegij članov družbe z višjim statusom, da dominirajo nad onimi z nižjim. To so osebe, katerim največ pomeni socialna moč, vpliv, družbeni položaj, tudi dosežki in so hedonistično naravnane. Lahko rečemo celo, da jim je blizu svetovni nazor socialnega darvinizma, zunanji svet zanje ni nič drugega kot kompetitivna džungla, kjer je vsak sam proti vsem in je pomembna edinole zmaga. Avtorja domnevata, da obstajajo t.i. legitimirajoči miti, to so celoviti sistemi prepričanj oz. socialne ideologije, ki omogočajo sprejemanje in zagovarjanje tovrstnih socialnih relacij, saj bi drugače prišlo do konfliktov med tistimi na višjem in onimi na nižjem hierarhičnem nivoju. Takšni miti služijo opravičevanju sistema oz. lažni zavesti (false consciousness), o kateri je prvi spregovoril že Engels (o tej tematiki je sicer tekla beseda v prejšnjem sestavku na tem portalu). Obstaja torej povezanost med sprejemanjem takšnih mitov in zagovarjanjem hierarhične družbene razslojenosti oz. nujnosti neenakosti. Takšna psihosocialna dinamika potemtakem služi množični podpori političnim režimom, ki so po naravi opresivni.
V zadnjem času raziskovalci poročajo o specifični psihopatologiji, ki bi naj bila tipična za osebe z visoko socialno dominantnostjo. Gre za t.i. »mračno triado« (Dark Triad), za tiste najbolj patološke, izkrivljene vidike osebnosti, ki jih najdemo pri psihopatiji, narcisizmu in makjavelizmu (po Niccolu Machiavelliju). Za psihopate vemo, da so zelo impulzivni, izkoriščevalski, neusmiljeni, pa manipulativni in popolnoma neempatični. Patološki narcisi imponirajo s svojo grandioznostjo, pretiranim občutkom večvrednosti in pomembnosti, superiornostjo nad drugimi ter stalno iščejo pozornost. Makjavelizem pa se kaže kot težnja po maksimiranju lastne koristi na račun drugih, zato izkoriščanje, laganje, goljufanje in manipulacija niso nič presenetljivega. Prav tako ne odsotnost slehernih moralnih norm.
Zakaj niso vsi desničarji nedemokratični?
Videli smo, kako so razrast in posledice nacifašizma botrovale raziskovalni vnemi že med, še bolj pa po koncu druge svetovne vojne. Prelomno delo berkeleyske skupine iz tistega časa, »Avtoritarna osebnost« je v mnogočem prejudiciralo smer raziskovanja nedemokratične orientacije. Med drugim tudi to, da bi naj bila fašistična ali avtoritarna osebnost izključna domena ideološke desnice, torej konservativcev. Seveda je takšna teza takoj po izdaji tega dela dvignila veliko prahu, ki se še do danes ni prav polegel. Mnogi so v tovrstni pristranosti videli posledico zgodovinske zmage nad ekstremno desnico. Shils je prvi postavil vprašanje, zakaj ne bi bila avtoritarnost značilna še za politično levico, če je že očitno, da je imanentna desnici. Danes vemo, da je avtoritarnost prav zaradi prej opisanega motivacijskega ozadja (zunanji svet kot nekaj ogrožajočega) predvsem domena ideološke desnice, za levico je manj značilna. Pri slednjih se pojavlja v kvalitativno drugačni obliki (predvsem ni najti konvencionalnosti), pa še to le pri ekstremistih.
Drug problem, ki je dolgo časa ostal popolnoma nerazrešen, pa je, ali sta konservativnost (desničarska ideologija) in avtoritarnost res dva različna pojava. V študiji Adorna in sodelavcev so se temu problemu sicer izognili, saj so koncept avtoritarnosti zastavili tako, da je le deloma prekrival ostala področja, torej antisemitizem, etnocentrizem in ekonomsko-politični konservativizem. A je razvoj dogodkov kmalu krenil v nasprotno smer in zaradi konceptualne nejasnosti povzročil nepotrebno zmedo. Tako npr. Wilson sploh ne zna ločiti konservativizma od avtoritarnosti, celo novejšim avtorjem (npr. Jost) gre zamera, da te distinkcije niso zmožni razložiti. Danes vemo da sta konservativnost in avtoritarnost tesno pozitivno povezana, čeprav gre za različna pojava. Analogno velja za socialno dominantnost, kot odločilni prediktor etnocentrizma, ki je prav tako v zvezi s konservativnostjo. Nikakor pa ne moremo reči, da sta SDO ali RWA sinonima za konservativnost, kar pomeni, da je veliko konservativcev res nedemokratičnih, vsekakor več kot liberalcev, vendar ne vsi. Da je res tako, nas prepriča povprečna stopnja povezanosti med konservativnostjo in avtoritarnostjo, ki v obdobju šestdesetih let raziskovanja znaša od 0,5 do 0,7, kar pomeni znatno povezanost. Obstajajo namreč posamezniki, ki so v empiričnih študijah dosegli visok nivo konservativne ideološke orientacije (npr. religioznosti) in nizek nivo avtoritarnosti. To so t.i. pristni konservativci v berkeleyski študiji ali pa nizki RWA konservativci pri Altemeyerju. Če bi konservativnost in avtoritarnost res bila sinonima, potem bi takšne skupine bile statistično nepomembne in bi korelacija med obema variablama bila mnogo močnejša.
Novejše študije, ki jih je izvedel Funke, kažejo na to, da je najodločilnejša karakteristika avtoritarnosti agresivnost, nekaj manj submisivnost, najmanj pa konvencionalnost. Prvi dve lastnosti sta tudi najtesneje povezani, kar dokazuje znano tezo o »dveh straneh istega kovanca« (npr. Frommov sadomazohizem, torej dominantnost in submisivnost). Tudi Crowson je prepričan, da je potrebno upoštevati različne vidike konservativizma. Rezultati njegovih analiz ravno tako sugerirajo na to, da konservativnosti ne gre enostavno izenačevati z avtoritarnostjo. Pri obeh pojavih je povsem mogoče odkriti različna socialna in politična stališča ter vedenje. Znano je, da oblikovanje avtoritarnih tendenc predhodi sprejemanju bolj sofisticiranih ideoloških predpostavk, do tega pride običajno v obdobju adolescence, ko je vpliv staršev, vrstnikov in medijev najbolj izrazit. Pravzaprav določene kognitivne in motivacijske variable, za katere je značilen nižji nivo zrelosti, pa tudi manj razvite moralne norme, pogojuje najbolj prav RWA, manj sama konservativna ideologija.
Ugotovimo lahko, da je bilo zgodnje proučevanje nedemokratične orientacije v precejšnji meri podvrženo konceptualni zmedi in ideološki pristranosti. Šele v zadnjem desetletju ali dveh razumemo ta pojav mnogo bolje. Tako se od opisa avtoritarne osebnosti prenekateri konservativci močno oddaljujejo. Zanje je značilno podrejanje etablirani družbeni avtoriteti kot taki, ne glede na ideološki predznak, njihovi konvencionalni legitimnosti, kar potem lahko rezultira celo k približevanju bolj »levim« politikam. Pri tem igrajo odločilno vlogo zgodovinske okoliščine in značilnosti institucij v konkretni družbeni strukturi.
Očitno je torej, da obstaja velika razlika med avtoritarnimi in neavtoritarnimi desničarji. Tisto, kar ustvari razliko med obojimi tiči globoko zakoreninjeno v motivacijski opremljenosti, izvorno v sami genetiki in zgodnjih izkušnjah v socializaciji. Dandanes toliko cenjen, za časa svojega življenja pa komajda prepoznaven, ameriški psiholog Silvan Tomkins, je s svojo teorijo afektov storil neprecenljivo uslugo prav politični psihologiji. Njegove teze potrjuje celo nevroznanost. Odločilne so prav razlike v socializaciji, saj vplivajo na kvaliteto afektov, ti pa ob ponavljajočem se, takem ali drugačnem doživljanju opredeljujejo to, kako posameznik občuti sebe in druge. Zato bo zunanji svet lahko popolnoma drugačen, odvisno od tega, s kakšne perspektive ga vidimo. Za Tomkinsa je najbolj relevantna distinkcija na humanistični socializacijski pristop, ki izhaja iz »leve« ideologije, ta pa spodbuja razvoj sociofilije in na normativni, izhajajoč iz »desne« ideologije, ki pa je povezan s sociofobijo. Vzemimo primer majhnega otroka, ki pri igri poseže po škarjah. Seveda nobeni starši kaj takega ne bi dopustili. A obstaja bistvena razlika v čustvenem in vedenjskem odzivu staršev z »desničarsko« in onih z »levičarsko« ideologijo. Prvi bodo izrazili negativne emocije, anksioznost, jezo, strah, otrok bo morda deležen celo kazni, vsekakor bodo otroku ta predmet, ki je v njem vzbudil tolikšno zanimanje, odvzeli. Drugi bodo postopali umirjeno, empatično, s pozitivnimi emocijami, nevarni predmet bodo takoj nadomestili z nenevarno igračo. Izvorni otroški raziskovalni interes ne bodo prekinili, ampak le preusmerili, kar je za čustveni razvoj bistveno. Točno tako se z mnogimi ponavljanji postopoma oblikuje odnos do sebe in zunanjega sveta – »desničarska« ideologija kreira strah in odklanjanje, »levičarska« interes in sprejemanje. In izvorni strah do sveta zunaj sebe je osnova avtoritarne osebnosti.
Stopimo skupaj pod bandero napredka
Če kdaj, potem se je ravno danes treba spomniti na francoskega intelektualca Guya Deborda, ko je dejal, da živimo v prezira vrednih časih (čeprav je to izjavil že v davnih 70. letih prejšnjega stoletja!). Novodobni ekstremnodesničarski populisti, kot kaže, postajajo stalnica družbene realnosti. Trump, Bolsonaro, pa Orban, naš neizogibni Janša in še mnogi drugi, so reakcionarni ideologi, ki se trudijo zavrteti kolo zgodovine daleč nazaj. Glede retorike, komunikacijskih veščin in strategij ter bolj osebnih značilnosti, kot so vrednote, moralne norme, motivacijski vzgibi, se drug drugemu zdijo podobni kot jajce jajcu. A če je pred tremi leti ameriška forenzična psihiatrinja Bandy X. Lee zaslovela z objavo bestselerja o psihopatologiji predsednika Trumpa (The Dangerous Case of Donald Trump, 2017), kjer je bilo v prvi izdaji zbranih 27, v drugi razširjeni pa okrog 40 esejev priznanih ekspertov s področja mentalnega zdravja, in je leto kasneje zapisala še: »Mi smo psihiatri, naša dolžnost je izpraševati predsednikovo mentalno stanje«, si kaj takega pri našem premierju, kljub njegovi zavidanja vredni kilometrini v političnem življenju, ne moremo predstavljati. Kot da je to anatema ali strogo varovana državna skrivnost! Še posebej, ko je nedavno s serijo tvitov sprožil pravi plaz ogorčenja in kritik v domači in tuji javnosti.
Populistični vzorec se stereotipno pojavlja v vseh okoljih, vse od časa Hitlerja pa do danes se v osnovi ni kaj prida spremenil. Zmeraj imamo opravka s kultom osebnosti, vrhovno avtoriteto in z avtoritarno množico, fanatično zaslepljenimi častilci, ki so, kakor bi rekel Freud, »postavili zunanji objekt na mesto svojega Nadjaza«. Ti so za svojega oboževanega voditelja pripravljeni storiti čisto vse, celo najbolj zavržna dejanja, saj so polni nesublimirane agresivnosti. Kot da se ničesar nismo naučili iz tistega, kar se je dogajalo pred slabim stoletjem. Da gre res za skrajno dogmatičnost in neuvidevnost, dobesedno pomanjkanje stika z realnostjo, dokazuje primer Richarda Nixona, ko ga je še po dobro znani aferi Watergate, potem ko je že sam priznal krivdo, podpiral znaten delež privržencev, predvsem v južnih državah ZDA. Stavimo lahko, da je šlo za visoko avtoritarno naravnane posameznike. Pri nas žal še nismo empirično preverjali razlik v kognitivnih, motivacijskih in emocionalnih predispozicijah med gorečimi pripadniki ali podporniki Janševe stranke SDS in pripadniki ali podporniki drugih političnih strank. Le kakšne razlike bi se pokazale?
Do pred kratkim smo lahko le nemočno pritrjevali zakoreninjenim predstavam o večnem antagonizmu med »levim« in »desnim« političnim polom in se pridušali, da nikoli ne bo drugače. Vendar zahvaljujoč nedavnim odkritjem politične psihologije polarizacija ne poteka tako, kot je bilo videti oz. kot bi si to želeli populistični skrajneži. Ločnico nič več ne predstavlja distinkcija na »levičarje« in »desničarje«, ampak na avtoritarne in neavtoritarne posameznike. Prvi so v največji meri res pripadniki ideološke desnice, tiste skrajne, v mnogo manjši meri in kvalitativno drugače tudi ekstremne levice (zlasti komunistov), drugi pa so konglomerat manj dogmatičnih levičarjev, liberalcev in kot smo ravnokar pokazali, tudi zmernejših konservativcev. V bistvu gre za zgodovinsko prevaro. Izenačevanje konservativizma z avtoritarnostjo pravzaprav legitimira politično avtoritarnost kot tako. Posledica tega manevra politične persuazije je, da so zmerni, neavtoritarni konservativci sprejeli primat agresivnih, avtoritarnih desničarjev, čeprav so s svojo vrednostno strukturo v marsičem bližje levičarjem. Populistični voditelji si danes manejo roke in žanjejo sadove več desetletne zlonamerne indoktrinacije. Doseči moramo preobrat, dokončen prelom in dovoliti, da se bodo v družbah z demokratično tradicijo, tisti zmerni, demokratično usmerjeni desničarji skupaj z ostalimi neavtoritarci, povzpeli na bariero zoper destruktivno avtoritarno skrajno desničarsko plimo. Vsaj to dolgujemo našim otrokom in otrok otrokom.