V današnjem času smo lahko bolj kot kadarkoli prej prepričani, da je rasa socialno-politični pojav, ne pa neka specifična biološka danost. Slednja sintagma je posledica človeku imanentne težnje po klasifikaciji, na osnovi katere nastajajo stereotipi, te tako usodne spoznavne kategorije o pripadnikih določenih socialnih skupin (ras, etnij, družbenih razredih itd.). Pa vendar: čeprav so rezultati sodobnih genetskih raziskav nedvoumni, Ameriško antropološko združenje (American Anthropological Association), pa še posebej poudarja, da človeško populacijo ne sestavljajo jasno razmejene rasne kategorije in da so vsi tovrstni poskusi povsem arbitrarni in subjektivni, pa vendarle še v 21.stoletju vztrajajo popolnoma izkrivljeni pogledi na človeka in človeško družbo, ki v rasnih dispozicijah iščejo vzroke za razlike med celim spektrom telesnih in mentalnih lastnosti. Še danes ne pojenja vojna med zagovorniki rasnih razlik v inteligentnosti in njihovimi oponenti, kjer prvim to naziranje pomeni nekakšno »naravno« osnovo za vsakovrstne diskriminativne prakse.
Kako sploh pojasniti trdovratno zakoreninjenost rasističnih stališč? Kako razumeti diskurz ameriške alt-right desnice, evropskih populistov ali pa, če pokukamo v domače loge, kako dojeti, da zablode, ki jih fabricirata recimo kak Bernard Brščič ali Lucija Ušaj Šikovec, še zmeraj padajo na plodna tla? In kar je najbolj skrb zbujajoče in je nedvomna posledica teh sprevrženih stališč, odkod ta porast nasilja, zločinov iz sovraštva (t.i. hate crimes)? Iz ZDA poročajo, da so ti zločini v dobrem letu porasli kar za 17%. Za osupljivih 34% pa beležijo porast antisemitsko motiviranih zločinov, kar je še posebej zaskrbljujoče.
Zastaviti si velja odločilno vprašanje: ali so rasisti res nori? Ali gre pri njih za dokazljivo psihopatologijo? In če da: kaj je možno v zvezi s tem storiti na individualnem in družbenem nivoju? A za tak podvig bo potrebno pobliže spoznati rasistično dušo in razčleniti njene ključne sestavine.
Paradigmatski prelom v pojmovanju rasizma
Javnomnenjske raziskave v daljšem časovnem obdobju odkrivajo zanimiv trend. Še vse do II. svetovne vojne je bilo v ZDA po grobih ocenah vsaj tri četrtine bele populacije podvržene rasnim predsodkom. Organizacija Rdečega križa je še takrat strogo ločevala kri belih in črnih donatorjev, podlegla je torej družbeno kreiranemu mitu, ne upoštevaje zagotovil medicinske stroke! A so se razmere kasneje drastično spremenile. Kar naenkrat večini belcev ni bil več problem sprejeti mešanih porok med rasama, odpraviti segregacijo v šolah in drugih javnih ustanovah, sprejeti črnce za sosede itd. Skratka, zgodovinsko naziranje rase, rasnih razlik in s tem povezanega pojava rasizma kaže odločilni zasuk: rasa postane priznani družbeni konstrukt, rasizem pa se izteče v domeno individualne psihopatologije.
Kaj je pravzaprav botrovalo temu preobratu? Najverjetneje specifična konstelacija, pravzaprav kriza v domenah politike, znanosti in ideologije, nekaj podobnega kar Thomas Kuhn opaža v pojavu krize znanosti, katera vodi do znanstvenih revolucij in novih paradigem. Tovrstna patologizacija rasizma je lepo sovpadla z dvema medsebojno povezanima dogodkoma: porazom nacifašizma in povojnem vzniku modernega gibanja za človekove pravice. Diskurz o rasizmu kot o emocionalni oz. osebnostni motnji je namreč močno zaznamoval zahteve aktivistov tega gibanja, pri čemer so psihologi, psihiatri in zdravniki odigrali odločilno vlogo.
Očitno so zahteve tega širokega ljudskega gibanja in posledično sprejeta antirasistična zakonodaja, ki je pometla z eksplicitnim, institucionalnim rasizmom, trajno preoblikovale družbeno tkivo. Rasizem je (vsaj do vladavine Donalda Trumpa, ki ga žal ponovno na vse pretege promovira!) postal v javnosti popolnoma nesprejemljiv eksces. Znano je javno opravičilo židovski skupnosti, ki ga je leta 2006 obelodanil znani ameriški filmski igralec Mel Gibson, potem, ko je v pijanosti zagrešil obsojanja vreden antisemitski izpad. Pa se ni ustavil samo pri tem – še več, pridušal se je, da namerava stopiti še korak dlje in se udeležiti posebnega programa pomoči (beri: zdravljenja) za odpravo rasnih predsodkov!
A navkljub tolerantnejši klimi se je rasni prepad poglobil glede pomembnih ekonomskih indikatorjev – revščina med črnci se je še razširila, povprečni dohodek upadel. Rasizem je pokazal svoj potuhnjeni obraz. Kot sta dokazala psihologa John Dovidio in Samuel Gaertner, je ta pojav doživel pravo metamorfozo, od prej manifestnega, neposrednega, brutalnega, k veliko bolj prikriti, nezavedni, t.i. averzivni obliki rasizma, kot sta ga poimenovala avtorja. Potemtakem težko trdimo, da je rasizma manj, le bolj zahrbten je.
Kaj pravijo ozaveščeni psihiatri in psihoanalitiki?
Tako kot vsako drugo psihološko lastnost, tudi na rasistične predsodke lahko gledamo kot na pojav, ki se v populaciji kaže kot kontinuum z nasprotnima poloma: na enem koncu obstaja ekstremni rasizem, kot izrazita oblika dehumaniziranja in nespoštovanja diskriminiranih skupin, na drugem koncu pa osebna integriteta, katero označuje visoko spoštovanje do vseh ljudi, razen tega pa še osebna skromnost, solidarnost, kreativnost, miroljubnost. Med obema ekstremoma seveda obstajajo vse možne nianse tega pojava. Tako o tem problemu razmišlja ameriški psihiater Carl Bell, ki pri tem izhaja iz psihoanalitične deskripcije rasističnega posameznika. Tega bi naj v samem jedru označevala narcistična osebnostna motnja. Avtor je v svoji dolgoletni psihoterapevtski praksi našel presenetljivo podobnost med zadrtimi rasisti in drugimi, najbolj zavržnimi storilci zlih dejanj: morilci, sadisti, pedofili. To so posamezniki brez čustev, kar je jasen znak nespoštovanja človeškega življenja samega. Gre za težki deficit v zgodnjem otroškem razvoju, ki je nastal zaradi travmatičnih izkušenj, zaradi česar bo tak posameznik kasneje v življenju druge tretiral na enak način, kot so nekoč njemu bližnje osebe njega samega. To pa pomeni pomanjkanje empatije, agresivnost, sovražen odnos in razčlovečenje drugih. Vse kar je tuje, drugačno, je že samo po sebi ogrožajoče. In ravno to so osnovne lastnosti rasista.
Skillings in Dobbins pa gresta celo tako daleč, da v dostopih do virov socialne moči, ki jih sam rasizem omogoča, vidita pogoje za psihološko odvisnost. Rasizem torej zasvoji! V zadnjem času se je uveljavila posebna sintagma: netolerantna osebnostna motnja. Gre za obstoj rigidnih prepričanj in stališč, ki vodijo rasistično osebo k temu, da bistveno vpliva na kvaliteto življenja drugih oseb ali skupin tako, da jim povzroča bolečino in trpljenje. Za psihoanalitika Harolda Searlesa pa rasizem ni le projekcija lastnih pomanjkljivosti na druge, večinoma deprivilegirane posameznike, kar sicer kaže na nepopolno osebnostno integracijo, temveč gre za temeljno alienacijo od totalnosti življenjskega izkustva. Rasizem postane eksistenčna motnja!
Še en ameriški psihiater, Alvin Poussaint, ki je med najbolj brezkompromisnimi zagovorniki teze o rasizmu kot psihopatološkem pojavu, pa v njegovi najbolj izraziti obliki opaža povezavo z blodnjavostjo. Ta se sicer pojavlja kot ključni simptom pri najbolj resnih mentalnih obolenjih, shizofreniji in bipolarni motnji. Ali so torej ekstremni rasisti lahko tudi psihotični? Poussaint je prepričan ravno v to, saj njihova socialna disfunkcionalnost resno ogrozi delovno sposobnost in nasploh celotno duševno blagostanje. Dokaz, da gre pri izrazitem rasizmu res za težka mentalna obolenja, je njegovo odkritje, da pri tistih pacientih, ki se jim stanje v psihoterapevtskem procesu izboljšuje, ki torej pričenjajo ozaveščati svoje težave ob sočasnem zmanjševanju paranoidnosti, postajajo obenem tudi manj obremenjeni z rasnimi predsodki.
Dodatna dognanja o rasizmu kot specifični mentalni motnji
Pa ni samo klinična praksa razvozlala povezavo med rasnimi predsodki in psihopatološkimi motnjami, do podobnih ugotovitev so raziskovalci prišli tudi v empiričnih raziskavah. Najbolj dragoceni so seveda podatki, dobljeni na kliničnih vzorcih. Tako je npr. Dunbar v Los Angelesu pri tistih uporabnikih psihoterapevtskih storitev, ki so izkazali visoko stopnjo predsodkov, našel tudi več indikacij za shizofrenijo, psihopatijo in psihastenijo. Ko pa je Flynn proučeval stabilnost osebnostnih potez z verjetno najbolj uveljavljenim tovrstnim instrumentom na svetu, t.i. »Big Five«, ki meri pet najbolj izrazitih osebnostnih dimenzij, je našel, da tisti z izrazitimi predsodki kažejo tudi manj odprtosti za izkušnje. V nekem drugem primeru so odkrili jasno povezavo med izrazito sovražnostjo do diskriminiranih skupin in potezo nevroticizma. Kot pomembno nižja se je izkazala še poteza prijaznosti, pa tudi vestnosti.
Novozelandec John Duckitt pa je z Millonovim multidimenzionalnim kliničnim inventarjem (MMCI – II) na vzorcu pacientov s psihiatričnih klinik, našel doslej verjetno najbolj verodostojne ugotovitve, namreč, da osebe, ki so v osnovi pasivne, odvisne, nesamozavestne in ki imajo tudi številne obsesivno-kompulzivne simptome (vsiljive misli, prisilna dejanja, različne fobije, pretirano redoljubnost in nagnjenje k čistoči ter rigidnosti), po eni strani razvijejo podredljiv in odvisen odnos do neke zunanje avtoritete (avtoritarnost), po drugi pa dominanten odnos in občutke moralne superiornosti do različnih etničnih, verskih in rasnih manjšin, skratka predsodke. Ta prva ugotovitev je presenetljivo podobna zgodnejšim raziskovanjem t.i. avtoritarne osebnosti (Fromm, Reich, Adorno). Po drugi strani pa je razvoj predsodkov in s tem seveda tudi rasizma, značilen še za t.i. izogibalno-negativistične osebnosti, ki jih označujejo bolj specifični negativni afektivni simptomi (anksioznost, depresija, motnje razpoloženja). A zakaj bi ravno ti simptomi sploh privedli do predsodkov? Zdi se, da predvsem zaradi procesa generalizacije – negativni simptomi se iztečejo v vsesplošno zavračanje ali negativizem do sebe in drugih, možno pa bi tudi bilo, da eksistenčna anksioznost producira negativizem do kulturno drugačnih oseb.
Ali je nevroznanost res zadnji žebelj v krsto rasizma?
Pravo revolucionarno odkritje pa je bilo prihranjeno za nevroznanost. Skupina znanstvenikov je leta 2012 v dobro kontroliranem preizkusu na Univerzi v Oxfordu izdala poročilo v zvezi z uporabo propranolola, ki so ga do sedaj poznali kot zdravilo proti visokemu krvnemu pritisku, migrenskih glavobolih in kot preventivni učinkovini zoper nadaljnje srčne komplikacije. A se je njegova uporabnost povsem nepričakovana razširila še na primere trdovratno zakoreninjenih implicitnih predsodkov, ki so jih pri preizkušancih prej izmerili z uveljavljenim psihološkim instrumentom IAT (Implicit Association Test). Ta namreč meri rasistične predsodke, ki se jih ne zavedamo. In kakšni so bili rezultati? Ugotovili so, da propranolol učinkovito znižuje raven teh implicitnih predsodkov, ne pa tudi eksplicitnih, direktno izraženih. Torej lahko nezavedne rasne predsodke, na katere je sicer najtežje vplivati, vendarle zdravimo z ustreznimi medikamenti! Odmev te študije ne le v strokovni, ampak tudi v širši javnosti je bil izjemen. Toda nedolgo zatem je svojevrstna potrditev prišla še z Nizozemske. Tam so namreč uspešno opravili eksperiment zmanjševanja fobije pred pajki (arahnofobija) z isto zdravilno učinkovino, propranololom. To meče na raziskovanje predsodkov in rasizma drugačno luč, saj nakazuje, da gre ne glede na specifično obliko vedenja (strah pred pajki ali pred drugimi rasami) za skupni etiološki izvor – za anksioznost oz. fobični odgovor na imaginarno grožnjo, ki jo uspešno reducira medikamentozna terapija. Ali je to kronski dokaz teze, da rasizem ni nič drugega, kot psihopatološka motnja, saj ga je moč »ozdraviti« tako kot vsako drugo bolezen?
Potem bi recimo novi intelektualni up konservativcev, kanadski psiholog Jordan Peterson, ki je poziral na fotografiji skupaj z nekim zapriseženim rasistom, moral umreti od sramu. Ali pa bi Steva Bannona, ki je izjavil, da morajo biti rasisti ponosni na to, kar so, lahko le pomilovali, saj promovira duševno bolezen! In seveda pri nas zopet neizogibni Brščič, ta navadni plagiator, ki je nekaj skoraj identičnega objavil na družbenih omrežjih. Le kdo pri zdravi pameti naj bo ponosen na duševno motnjo?
Toda posledice so še daljnosežnejše: ali bi rasistično vedenje z zelo nasilnimi posledicami, npr. množičnimi umori, lahko nadzorovali oz. preprečevali, ali bi lahko recimo oblikovali takšen model javnega zdravja, ki bi učinkovito ciljal na antisocialno vedenje, tako kot npr. na infekcijske bolezni? S takimi vprašanji se ukvarja nova disciplina, imenovana nevroetika. In če je rasizem res bolezen, potem se z njegovimi nasilnimi posledicami ne more ukvarjati pravosodni sistem, saj rasista, ki zagreši zločin iz sovraštva, ni mogoče sodno preganjati, temveč ga kvečjemu zdraviti.
Sramotni molk uradne psihiatrije
Ali so argumenti iz psihoanalitičnih in psihiatričnih ordinacij, pa tisti, temelječi na empiričnih raziskavah, statistikah o naraščanju zločinov iz sovraštva ter nenazadnje tisti, na podlagi eksperimentov kognitivne nevroznanosti in psihofarmakologije, dovolj utemeljen razlog, da se rasizem v svoji najbolj ekstremni pojavni obliki dokončno opredeli kot posebna psihopatološka kategorija, z vsemi konsekvencami, ki iz tega izhajajo? In da humanistične znanosti glede rasnih vprašanj v celoti sprejmejo drugačno paradigmo od tiste, ki je obvladovala zahodno znanstveno misel vse od devetnajstega stoletja naprej? Obseg znanstvenih dokazov je res obsežen in prepričljiv – vendar žal ne tudi za uradno psihiatrijo.
Ta zgodba ima dolgo brado, a žal ni pravega brivca, tako, da se še kar vleče v današnji čas. Vse skupaj se je začelo davnega leta 1969, leto dni po umoru dr. Martina Luthra Kinga, ko je prej omenjeni temnopolti psihiater Alvin Poussaint, sicer sam aktivist gibanja za državljanske pravice, poslal na ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association – APA) peticijo z zahtevo po vključitvi ekstremnega fanatizma kot duševne motnje v Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj. Gre za temeljni diagnostični in taksonomski pripomoček psihiatrije, ki ga izdaja to združenje in je nepogrešljivo orodje za strokovno delo slehernega psihiatra na tem planetu. Do najširše uporabe tega priročnika je prišlo ravno leta 1968, ko je bila izdana osma edicija in je vsebovala vse do takrat znane in prepoznane vrste duševnih motenj. Vse, razen rasizma. Ta se še danes ne omenja niti kot simptom za različne druge motnje, kot so to prepoznali npr. pri nasilnosti.
Uradna razlaga za to zavrnitev se je glasila, da mora ekstremni fanatizem, vključujoč tudi rasizem, če ga hočemo prepoznati kot takega, nujno odstopati od normativnega vedenja. Pri tem so v APA navajali serijo študij psihologa Thomasa Pettigrewa, ki pa so sicer v metodološkem smislu na moč sporne. Uprl se je torej konservativni del psihiatrične srenje in vrnil protiudarec s tem, da so rasizem deklarirali kot vrsto normativnega vedenja, bolj ali manj značilnega za dobršen del populacije. Ravno zaradi tega ga ne moremo prepoznati kot duševne bolezni. Le kdo bi si upal trditi, da je cela (ali skoraj cela) populacija nora?
Tako vse do danes vlada razkol v psihiatrični stroki, podobno kot v politiki in širši družbi in sicer med tistimi, bolj konservativnimi psihiatri, ki zagovarjajo obstoječi sistem in onimi drugimi, bolj radikalnimi, ki hočejo uvajati spremembe. A to ni v ničemer kakšna posebnost, spomniti se velja revolucionarnih 60. let prejšnjega stoletja in vseh tistih bojev ter uporov zoper etablirani kapitalistični družbeni red in njegove institucije. To so bili časi svobodne družbene misli, kakršnih do tedaj še ni bilo, to je bilo obdobje prevpraševanja tabuiziranih tem, priložnost, ko se je Foucault lotil zgodovine norosti, Thomas Szasz in Ronald Laing, znamenita anti-psihiatra, pa rušila uveljavljene predstave o duševni bolezni in navsezadnje Franco Basaglia, ki je v Italiji na stežaj odprl vrata umobolnicam ter zahteval drugačen tretma teh bolnikov. Gre za bojazen pred drugačnostjo in iz nje izvirajočo družbeno kontrolo, za imanentno desničarske, konservativne vrednote, ki vztrajajo v zgodovini človeštva premnoga stoletja.
Uradna psihiatrija tako ne zmore kritičnega razmisleka o gradaciji, kontinuiteti tega pojava in njegovi usodnosti za človeško družbo, o čemer je razmišljal že psiholog Gordon Allport davnega leta 1954 v ključnem delu socialne psihologije »Narava predsodka« (The Nature of Prejudice). Prvo stopnjo na skali merjenja predsodkov, razširjenih v neki družbi, predstavljajo negativne verbalne opazke, dovtipi, ki so lahko šaljivo nedolžni, pa vendar maskirajo izvorno sovražnost. Vsi poznamo vice o Bosancih, Romih itd. Taka domislica skriva v sebi pojem tipičnega predstavnika neke diskriminirane skupine in posledično „dokaze“ o inferiornosti te skupine v primerjavi z našo lastno. Že bolj intenzivno sovraštvo veje iz zaničljivih vzdevkov, žaljivk, npr. „črnuh“, „cigojnar“, „čefur“ itd. Bolj kot je spontano in irelevantno za dano situacijo izražen tak verbalni preblisk, bolj hostilno ost skriva v sebi. Odkrita diskriminacija je druga stopnja, s katero zanikamo enakovrednost obstoja neke skupine v družbi in se kaže v težnji po izključevanju, segregacija kot posebna oblika diskriminativne prakse zlasti v prostorskem smislu: šole za belce in črnce, sedeži v javnem prevozu za ene in druge, geti za pripadnike drugih ras. In končno, najbolj zastrašujoče posledice predsodkov, pripravljenost na fizično obračunavanje, preganjanje, linčanje, genocid, se pojavijo kot logično nadaljevanje prej opisanih dveh stopenj in so vselej podkrepljene s hujskaštvom nosilcev legitimne družbene moči. Skoraj odveč je opisovati načrtno propagando Hitlerjevega režima ali dandanes prozorne namene populistične desnice. Je pa pomembno opozoriti na ključni pomen načrtno fabriciranih govoric in enormne produkcije sovražnega govora, oboje namreč služi istemu namenu – mobilizaciji čim širših množic in njihovi pripravljenosti tudi na najbolj zla dejanja.
Za konec: zadnjo besedo ima evolucija!
Nič nas ne stane, če naredimo miselni eksperiment. Ali ste se kdaj vprašali, kam bi pripeljala evolucija rastlinskih ali živalskih vrst, če bi se razvoj nadaljeval le v eni sami smeri, recimo če bi se razvijali le mehkužci? Kaj bi se zgodilo z življenjem na Zemlji? Zagotovo bi obtičalo v slepi ulici. Mati narava je poskrbela za pahljačo možnosti, za diverzifikacijo vrst, kar je garant obstoja življenja samega. Je s človeško vrsto kaj bistveno drugače? Še posebej, če kot na začetku tega prispevka z gotovostjo trdimo, da so rasne kategorije nekaj izmišljenega in da rasizem poudarja povsem nepomembne telesne razlike, glede mentalnih pa ni nobenih resnih znanstvenih dokazov. Preseneča njegova inercija, trdoživost, njegov pervazivni zgodovinski karakter. Vtis je, kot da ni orožja zoper ta nazadnjaški cunami. Morda pa je imel slavni hindujski duhovni učitelj Jogananda prav, ko je resignirano ugotavljal, da bo človeštvo potrebovalo še najmanj 5.000 let, preden doseže višjo stopnjo duhovnega razvoja.