Distinkcija političnega spektra na dve diametralno nasprotni poziciji »levo« in »desno«, je v veljavi v znanstvenem diskurzu, pa tudi v vsakdanji rabi, vse od časov francoske revolucije 1789, ko se je francoska narodna skupščina razdelila na podpornike revolucije in na podpornike monarhije. Odtlej levičarje in desničarje označuje diametralno nasprotni vrednostni sistem: za prve je ključna emancipacija, osvoboditev človeštva od represije vladajočih režimov, za druge pa pristajanje na tradicijo in nespremenjene zgodovinske danosti. Kljub temu ta distinkcija ni nekaj absolutnega – Revelli je prepričan, da se njena konkretna vsebina v času tudi spreminja, čeprav diskrepanca med obema ostaja za vedno (ni mogoče, da bi nekdo bil obenem na »levi« in na »desni« strani). Dandanes se vse bolj uporablja za označevanje zmeraj večje polariziranosti oz. konflikta v političnem prostoru.
Zelo domišljeno o tem nepomirljivem nasprotju govori italijanski filozof in zgodovinar politične misli, Norberto Bobbio, ko razdeli celotni politični univerzum vzdolž dveh temeljnih dimenzij. Prvo dimenzijo predstavlja vrednota enakosti na enem (izražena s pojmom »levo«) in vrednota neenakosti na drugem koncu (izražena s pojmom »desno«) – gre za tipične socialne pravice. Druga je dimenzija z ekstremoma svobode in avtoritarnosti, pri čemer imamo v mislih posameznikove svoboščine. Tovrstna opozicionalnost pomeni evidentno diadni, izključujoči način rezoniranja. Bobbio poudarja, da »levo« in »desno« nista preprosto le ideologiji ali skupka idej – to bi bila neupravičena simplifikacija. Gre za programske vsebine z nasprotnim predznakom in za kontrastne solucije vsakodnevnih političnih problemov. Avtor opozarja, da je zavračanje demokracije, avtoritarnost kot nasprotje vrednoti svobode, značilna za obe poziciji v njunih ekstremističnih izvedbah. Pa ne le to, obe skrajnosti sta prav tako protirazsvetljensko naravnani. Tako bi naj komunizem in fašizem dobesedno hranila drug drugega. Oba sta povezana, drugi je inverzija prvega, je reakcija, ki sledi akciji, obratna revolucija, katastrofa, ki sledi katastrofi. Seveda sta oba skrajna pola političnega spektra zaradi izključujočega vrednostnega sistema popolnoma nezdružljivi, kar dokazuje zgodovina.
Zgodnja spoznanja o avtoritarni osebnosti in dileme, ki so jim kmalu sledile
Vse odkar se je v politični psihologiji dodobra uveljavil koncept avtoritarnosti kot osebnostne dispozicije, so se številni avtorji spraševali, ali je ta prav tako lahko značilna tudi za pripadnike leve politične provenience, tako kot je nesporno ugotovljeno, da označuje tiste z desne. Ta dilema se je pojavila že takoj po objavi prelomnega dela Avtoritarna osebnost skupine avtorjev (Adorno, Frenkel-Brunswik, Levinson, Sanford), v katerem ti zatrjujejo, da so rezultati študij neizpodbitni – avtoritarna oz. k fašizmu naravnana osebnost je lahko edinole desničarska.
Kmalu zatem je Shils vehementno temu oporekal, češ, da gre za »deformirano intelektualno tradicijo«. V resnici bi naj šlo za spregledano zvrst avtoritarnosti, ki je značilna za levičarje. V resnici se ta njegov ugovor zdi dovolj prepričljiv, saj značilno dinamiko avtoritarne osebnosti predstavlja defenzivnost kot posledica močno zakoreninjenih čustev strahu, kar se potem kaže v hostilnosti uperjeni proti pripadnikom različnih manjšin. Takšna oseba bo potem iskala močne voditelje, tako leve, kot desne politične provenience. Pripadnost bo tako bolj izražala ekstremnim političnim strankam, ne pa zmernim, saj le te s svojim delovanjem lahko umirijo njene močne strahove. Temu pritrjuje še socialni psiholog Wrightsman, ki je prav tako prepričan v obstoj avtoritarnosti ekstremne levice, še zlasti anarhistov. McCloskey in Chong pa sta našla še podobnosti v političnem stilu, organizaciji in praksi tako pri levičarskih, kot desničarskih diktatorjih.
Avtoriteta psihološke znanosti, Hans Jurgen Eysenck pa v svoji knjigi Psihologija politike (The psychology of politics) izhaja iz drugačnega koncepta. Po njegovem sta glede ideologije odločilni dve dimenziji: prva je v političnih znanostih že dobro poznan kontinuum socialnih stališč, radikalizem – konservativizem (ali »leva-desna« politična orientacija), kjer so levičarji bolj radikalni, desničarji pa konservativni. Drugo dimenzijo, ki ni nič drugega kot projekcija osebnostnih lastnosti introvertnosti oz. ekstravertnosti na polje političnega delovanja, pa je poimenoval »trda-mehka« miselnost (tough-mindedness – tender-mindedness). Projekcija pomeni, da ta lastnost ne more obstajati izven konteksta politične orientacije (»levo«, »desno«), saj se socialna stališča vselej izražajo skozi fundamentalne osebnostne lastnosti. Neka oseba tako ne more biti npr. neemotivna, materialistična, manipulativna, izrazito realistična itd. sama po sebi, ampak šele v ideološkem referenčnem okvirju. Eysenck izrecno poudarja, da »trda« miselnost označuje oba ekstrema, tako levega (komunisti), kot desnega (fašisti), »mehka« miselnost pa je bolj tipična za pripadnike zmernih strank. Če nekdo postane privrženec leve ali desne ideologije (radikalizem-konservativizem), je to posledica učenja, zlasti od pomembnih oseb zgodaj v življenju, »trda« oz. »mehka« miselnost, ki vodi do političnega ekstremizma ali do zmernosti, pa je definitivno biološko pogojena, saj so po Eysenckovem mnenju osebnostne lastnosti pod močnim vplivom genetike.
Precej pozornosti so vzbudile empirične raziskave, ki jih je Eysenck izvedel skupaj s sodelavko Coulterjevo, ko sta aplicirala številne stališčne lestvice, projektivne preizkušnje in osebnostne vprašalnike na treh zelo različnih britanskih vzorcih: dveh ekstremističnih (komunisti, fašisti) in na ideološko zmernem (tega so sestavljali slučajno izbrani vojaki). Tako je komuniste in fašiste označeval podobno visok nivo osebnostne trdote (tough-mindedness), rigidnosti in netolerantnosti do drugačnosti, zmerne mnogo manj. A so se komunisti izkazali še za zelo dominantne, fašisti pa za ekstremno, skorajda patološko agresivne (tako v domeni direktne, kot tudi indirektne agresivnosti) in etnocentrične. Avtorja sta složna v prepričanju, da je tako avtoritarnost osebnostna predispozicija, značilna za pripadnike vseh ideološko ekstremnih političnih grupacij, ne glede na predznak. Dimenzija »trde miselnosti«, kot projekcija ekstravertiranega osebnostnega tipa, je povezana še s psihopatologijo. Takšni posamezniki so bolj nagnjeni k histeriji in celo psihopatiji, torej motnjam, kjer gre za odsotnost moralnih norm. Vtis je, kot da gre za njihovo pomanjkljivo zgodnjo socializacijo. Dobro pa je raziskano, da je hitrost pogojevanja (torej asociativnega učenja) ravno pri teh motnjah zelo počasna, zato se bodo ekstraverti (oz. osebe s »trdo miselnostjo«) tudi težje socializirale. Zmerneži pa so bolj predisponirani za depresijo, anksiozne in obsesivno-kompultivne motnje, vpliv okolja je pri njih mnogo bolj uspešen. Pomemben se zdi še en faktor, to je težnja h kompleksnosti, za katero raziskovalec Barron pravi, da pomeni obsežno ozaveščenost notranjih impulzov, nasprotno pa se enostavnost drži zoženja zavesti. In ravno slednje je še ena od temeljnih značilnosti avtoritarnih posameznikov. Ta je povezana še s socialno konformnostjo, sprejemanjem tradicije, kategoričnosti v moralnih sodbah, patriotizmom.
Ob tem se je dobro spomniti še Miltona Rokeacha, ki je že leta 1960 zelo eksaktno potegnil ločnico med komunizmom in fašizmom in to tako glede strukture same ideologije, kot tudi njene vsebine. Če komunizem obravnavamo izključno vrednostno-ideološko, ugotovimo, da ravno s postavljanjem svojega končnega cilja, torej brezrazredne družbe, stremi k humanizmu in svobodi. Fašizem in še posebej nacizem, pa kažeta ravno nasprotni obraz: ideološki kontekst je tukaj povsem antihumanističen, ko za svoj končni cilj postavlja popolno prevlado ene (torej arijske) rase, ki ji je dovoljeno podjarmiti si vse ostale. Gre za odločilen pomen dveh vrednot – svobode in enakosti. Prvim bosta obe vrednoti pomembni čez vse, drugi zavračajo obe. Po drugi strani pa so si strukturalne značilnosti obeh ideologij zelo podobne – tako komunisti kot fašisti pri zasledovanju svojih ciljev pristajajo na avtoriteto, ki je hierarhično strukturirana, mišljenje obojih je enodimenzionalno, dogmatično. Zato je struktura obeh ideologij avtoritarna. Če pa sedaj povežemo oboje, strukturo in vsebino, lahko ugotovimo, da so fašisti glede tega povsem konsistentni, komunisti pa ne. Pri slednjih je očitna diskrepanca, zaradi česar so mnogi njeni pripadniki v zagatnem položaju, kognitivni disonanci. Posledica tega je osip članstva v komunističnih strankah, saj jih po eni strani privlači idealizem, po drugi pa odbija totalitarna strukturiranost. Prav zato je avtor razvil poseben instrumentarij za merjenje, kakor sam pravi, splošne avtoritarnosti (ali dogmatizma, če upoštevamo kognitivne procese), ki ne razločuje med obema ideološkima poloma. Visoko avtoritarni so tudi bolj zaprtega duha (closed-minded), nizko avtoritarni pa odprtega (open-minded).
Rokeach je dognal še, da razlike v politični orientaciji niso nič drugega, kot manifestacija socialnega konflikta oz. neenake distribucije socialne moči. Prav zato je možno vso pestrost variacij politične orientacije zreducirati zgolj na sprejemanje teh dveh fundamentalnih vrednostnih kategorij, torej svobode in enakosti. V kasnejšem delu iz leta 1973 (The Nature of Human Values), avtor nekoliko predrugači svoj model, ko poleg omenjenih dveh osnovnih tipov politične orientacije, obravnava še kapitalizem in socializem. Če sedaj povežemo temeljni vrednoti svobode in enakosti s štirimi tipi politične orientacije, dobimo naslednjo konstelacijo: za komunizem je značilno visoko sprejemanje enakosti in nizko sprejemanje svobode, za socializem visoko sprejemanje tako enakosti, kot svobode, za kapitalizem visoko sprejemanje svobode in nizko sprejemanje enakosti in končno za fašizem nizka preferenca obeh vrednot. Tako sta si glede končnih ciljev in sredstev najbolj diametralno nasprotna in zato nepomirljiva, prav fašizem in socializem. Še več, če je bila nekoč doktrina absolutne dominacije plemstva, kot negacija svobode in enakosti za vse, tako značilna za fevdalizem, potem se brez težav lahko uzrejo paralele s fašizmom sedaj, v modernem času.
Eckhardt pa je iz svoje analize vrednot zaključil, da je fašizem kot ideološka orientacija glede svojega vrednostnega sistema pravzaprav totalni antipod vsem ostalim ideologijam: komunizmu, pa tudi konservativizmu in liberalizmu. Kako poučno za današnji čas, čas razplamtevanja najbolj skrajnih desničarskih ideologij! No, Rokeach pa v svojih empiričnih študijah dokaže še, da je npr. v ZDA edina resnično pomembna vrednota, ki deli ideološki prostor (demokrati, republikanci), pravzaprav edinole enakost. Ko pa je raziskoval vrednotne preference v splošni populaciji, pa je odkril, da je tistih, ki jim je blizu socialistična orientacija (torej visoka preferenca tako vrednote svobode, kot enakosti), presenetljivo veliko – skoraj četrtina! Kapitalizem sprejema manj kot 15% populacije, ekstremne ideologije pa pričakovano dosti manj. Največ, dobra polovica, je tistih, ki so nekje na sredi in sicer v tem smislu, da niti vrednote enakosti, niti svobode ne preferirajo v večji meri. Lahko bi jih imeli za zmerne oz. za nekakšno tiho večino, ki pa odloča na volitvah.
Avtoritarni so samo desničarji!
S pravkar opisanimi ugovori je postala ideja o obstoju obeh vrst avtoritarnosti, tiste na desni in one na levi, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v strokovnih krogih splošno sprejeta, kar sploh ne preseneča, saj bi dokazi o obstoju izključno desne avtoritarnosti pomenili neznosno breme za neoliberalno desničarsko politiko, ki se je pričela porajati takrat. Pa vendar, ta pojav je vse prej kot preprost. To dokazujejo številne druge študije, ki govorijo bolj v prid originalni tezi berkeleyske skupine o avtoritarnosti kot imanentno desničarski osebnostni lastnosti, ne pa o ideološko nevtralni entiteti. V eni od teh je Gordon DiRenzo primerjal poslance različnih strank v italijanski poslanski zbornici glede splošne avtoritarnosti (dogmatizma). Izkazalo se je, da so imeli poslanci neonacistične stranke MSI daleč najvišje indikatorje avtoritarnosti, če jih primerjamo s poslanci komunistične stranke. Poslanci ostalih strank, npr. socialistične, krščanski demokrati idr., pa so se uvrstili nekje vmes. Ta raziskava je pomembna predvsem zaradi vključevanja cele plejade političnih strank v raziskovalni projekt, razen tega so njihovi poslanci zagotovo boljši reprezentanti strankarske politike, kot pa respondenti naključnega vzorca, ki izražajo le politične preference.
Tej raziskavi je sorodna raziskava Knutsonove, le da je ta ugotavljala razlike v splošni avtoritarnosti celega spektra ameriških političnih strank, vse od izrazito levih (komunistov), pa do neonacistične stranke (American Socialist White People’s Party). Ravno pri slednji je našla izrazito odstopanje v skorih dogmatizma, Ameriška neodvisna stranka (George Wallace’s American Independent Party) pa se je pozicionirala takoj za njo. Pri ostalih strankah je bilo opaziti pomembno nižje rezultate. Na osnovi te in študij drugih avtorjev Knutsonova zaključuje, da obstaja malo dokazov o ideološko nevtralnih psiholoških merah – ravno nasprotno, gre za specifične psihološke motive, ki konsistentno razločujejo levičarje in desničarje. Pred tem je že tudi McCloskey ugotavljal, da so konservativci bolj netolerantni in obremenjeni z občutji strahu, levičarji pa so bolj zaupljivi, empatični in odprtega duha.
V splošnem velja, da ko v raziskavah poleg obeh ekstremnih skupin dodamo še tretjo, torej zagovornike zmerne politike, se pokažejo razlike pri mnogih stališčih (npr. do rasne enakosti, do socialne države, nekonvencionalnosti itd.): ekstremno levo usmerjeni respondenti se v mnogih stališčih izkažejo za bolj podobne tistim zmernim, kot pa ekstremno desni. To navaja na zaključek, da so podobnosti med ekstremno levico in ekstremno desnico vsiljene, predimenzionirane, saj gre za popolnoma drugačne osebnostne dinamizme. Stone gre še dlje, ko obtožuje celotno zahodno humanistično znanost, da podleže t.i. napaki zmerne politične orientacije, ko v ekstremizmu obeh vrst, tako levem, kot desnem, vidi nekaj patološkega. Tako družboslovje pomaga vzdrževati mit o levičarski avtoritarnosti.
Nekoliko drugače na sprejemanje levičarskih in desničarskih ideologij gleda Silvan Tomkins. Prepričan je, da gre pri obeh ideoloških orientacijah za odločilni vpliv zgodnje socializacije. Tako je bila vzgoja otrok, ki so kasneje postali zapriseženi desničarji, izrazito striktna, dosledno definirana in naravnana k spoštovanju pravil, norm, konvencij. Zato tovrstno socializacijo imenuje normativna. Njen cilj je vzgojiti poslušnega otroka, takega, ki se brezpogojno podreja avtoritetam (staršem, cerkvenim dostojanstvenikom, učiteljem itd.), pri čemer se zadovoljitve odlagajo, lastna občutja postanejo nerelevantna. Normativna socializacija uči otroka zanikati veljavnost lastnih čustev. Ti posamezniki kasneje v življenju postanejo bolj dovzetni za izražanje negativnih emocij (gnus, jeza, obsojanje itd.). Nasprotno pa t.i. humanistična socializacija temelji na vzgojnem slogu, kjer je sam otrok in njegovi potenciali v središču starševskega zanimanja. Razvojne potrebe izvirajo spontano iz otrokove osebnosti, poudarek je na razvoju čustvovanja, ne na njegovem zanikanju. Zato bodo ti otroci kasneje v življenju bolj sprejemajoči do drugih ljudi, izražali bodo tudi več pozitivnih emocij (zadovoljstvo, veselje itd.), kakor tudi nekatere negativne (izražanje žalosti, bolečine, sramu). Posledica tovrstnih sistematičnih razlik v socializaciji afektov je skript ali ideo-afektivna drža. Ta je, kot smo ravnokar videli, zaradi prevladujočih spodbudnih socializacijskih vplivov v otroštvu, levičarska ali pa zaradi bolj kaznovalne vzgoje, desničarska.
Tomkins pa ne vidi polarnosti med obema orientacijama le na ideološkem področju; ta se razteza še na številna druga področja človekove eksistence, na estetiko, religijo, epistemologijo, teorijo percepcije, vzgojo, vrednote. Ti pridobljeni skripti bodo kasneje povzročili večjo odzivnost do specifičnih ideoloških vzorcev, ki se razvijejo v sleherni kulturi. Gre za t.i. ideo-afektivno resonanco, kjer bo neka oseba z levičarskim skriptom mnogo bolj dojemljiva za liberalne, manj pa za konservativne ideje v politiki, umetnosti, religiji itd. Tisti z desničarskim skriptom resonirajo ravno obratno. S tem je povezanost med osebnostjo in ideologijo razkrita. Vendar privrženost neki ideologiji ni le posledica razvoja ideo-afektivne drže, ampak nanjo prav tako vplivajo še druge pomembni agensi socializacije, recimo vrstniki, referenčne skupine, mediji itd. Nekateri avtorji ugotavljajo, da privrženci levih ideologij doživljajo večjo konfliktnost in ambivalentnost, desničarji pa so bolj konsistentni. To bi lahko pojasnilo velike razlike v delovanju strank, že prislovično levičarsko oz. liberalno zdraharstvo in neenotnost ter enoumje in zaslepljeni fanatizem desničarjev. Prej smo omenili diskrepanco med strukturo in vsebino ekstremno levih in ekstremno desnih ideologij, ki je pri prvih večja kot pri drugih, o čemer je govoril Rokeach, kar lepo sovpada s pravkar povedanim.
Dlje od Roberta Lindnerja verjetno ni šel še nihče. Avtor je v prispevku z naslovom Politična vera in karakter (Political Creed and Character) raziskal možne psihopatološke temelje komunizma in fašizma. Za komunizem, ki ni nič drugega kot sekularizirana oblika religije, meni, da je le dobro organizirana in sistematizirana nevrotična obramba, prav tako kot vsaka druga religija v freudovskem pomenu iluzija in odraz kolektivne nevroze. Popolna predanost partiji je le simptom notranjih nerešenih konfliktov, je le ventil za sproščanje destruktivnih impulzov in nadomestek za zatirano osebno svobodo ter individualnost. Fašiste pa nasprotno ne moremo imeti za nevrotike, ampak prej za psihopate. Zanje ni značilna konfliktnost, ki jo označuje nek simptom in ki nenehno teži k razrešitvi, ampak gre prej za direktno manifestacijo nesublimirane agresivnosti. Ravno to pa omogoča pripadnost fašistični stranki in hujskaštvo njenega vodstva. Tukaj imamo opravka s permanentno neprilagojenostjo, s kronično družbeno izobčenostjo. Vsakršna vrednota, ki daje samemu življenju nek pomen, je zanje brez smisla. To so hudo osebnostno izkrivljeni posamezniki, megalomani z nezrelo ego strukturiranostjo. Vendar psihopatija presega individualno zlo usodo – je pravzaprav tragedija celotne družbe, saj psihopatovo vedenje močno prizadene druge, še posebej različne hendikepirane skupine (istospolne, nacionalne, verske in druge manjšine), ki si jih izbere za tarče svojega gneva. Še nekaj je pomembno, kar posebej poudarja Lindner. Če so torej komunisti bolj nagnjeni k nevrotičnim obrambnim mehanizmom, fašisti pa k psihopatskemu izživljanju, velja ta distinkcija pretežno za člane oz. simpatizerje obeh ekstremnih strank, katere pritegnejo tovrstni ideološki konstrukti. Vendar je za vse politične organizacije značilno to, da se psihopatski elementi stopnjujejo, bolj ko se vzpenjamo k vrhu. Zato bodo ortodoksni, goreči pripadniki obeh strank, tisti torej iz ožjega vodstva toliko bolj predisponirani za psihopatske tendence.
Pri debati glede avtoritarnosti na »levem« oz. »desnem« političnem polu, se kaže morda vprašati, katere pa so tej lastnosti nasprotne, torej kakšna bi naj bila anti-avtoritarna osebnost? O tem je razpravljal William Kreml, v svojem izhodišču, da na samih ekstremih (»levo«, »desno«) političnega pola, postajajo fundamentalne osebnostne variable izredno pomembne, v nasprotju s tistimi bolj na sredini (torej zmernimi), pri katerih so druge variable odločilnejše (npr. demografske, ekonomski status, politična socializacija itd.), kar je prepričljivo potrdil tudi v empirični študiji. Tako lastnosti avtoritarnosti in njej nasprotne, anti-avtoritarnosti, definira kontinuum s široko, »zmerno« sredino. Domnevamo lahko celo to, da negativne emocije, kot npr. sovražnost do drugače mislečih ali kognitivne značilnosti, kot je rigidnost, na obeh ekstremih bolj izstopajo, kot pa v splošni populaciji.
Prvi, ki je skoval izraz »anti-avtoritarnost«, je bil Christian Bay, ki v svojem delu »Struktura svobode« (The Structure of Freedom), razločuje oba ekstrema na podlagi mehanizma potlačitve. Medtem, ko gre pri avtoritarni osebnosti za potlačevanje konflikta z zunanjo avtoriteto, zaradi česar se nakopičena psihična energija preusmerja na nič krive, hendikepirane skupine, pa anti-avtoritarni potlačujejo občutke lastne šibkosti in odvisnosti. Prav zaradi tega bodo ti zunanje etablirane avtoritete doživljali kot zlobne in nevredne zaupanja, njihove »žrtve« pa kot izkoriščane in preganjane. Njihove obrambne predispozicije bodo tako pripeljale do nekritičnega zavračanja vsakršnega vpliva avtoritet, ne pa k racionalni socialni kritiki. Že Adorno s sodelavci je predvideval, da bi verjetno bili pristni liberalci tisti z najbolj integriranim, razvitim Egom, torej osebno avtonomnostjo oz. odsotnostjo predimenzioniranega narcisizma.
Kreml poudarja, da obstaja specifična konstelacija osebnostnih potez, sindrom, kar potem omogoča večjo dojemljivost in sprejemanje levičarske politike. Te so: 1) psihološko zavračanje, antipatija do reda, 2) aktiven upor zoper avtoriteto, 3) večje sprejemanje in izražanje lastnih impulzov, 4) introspekcija, usmerjenost vase, sprejemanje lastnih norm in standardov. Zato bo njihov odnos do političnih institucij zelo neodvisen, ekstremno pozicijo v političnem življenju bi tako predstavljali anarhisti. Avtor se pridružuje še drugim raziskovalcem (Eysenck, Lerner, Cattell), namreč, da so osebnostne poteze, odločilne za pridobivanje takšne ali drugačne politične orientacije, v bistvu pretežno hereditarnega izvora. In ravno zaradi tega je težko pričakovati bistvene spremembe pri preseganju ideološke polarizacije v sodobni družbi.
Nadaljnja empirična preverjanja na ideološki dimenziji »levo – desno«
Pozneje je bil kanadski psiholog Bob Altemeyer tisti, ki je najbolj zaslužen za ponovno obujen znanstveni interes za avtoritarnost, še posebno glede omenjene ideološke distinkcije. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč ta debata zastala, v precejšnji meri zahvaljujoč ravno kontradiktornim empiričnim izsledkom številnih avtorjev in domnevni metodološki pomanjkljivosti. Svojo argumentacijo utemeljuje Altemeyer na slavnih Milgramovih poskusih nekritične poslušnosti. Šlo je za ugotavljanje eksperimentalnega vpliva oseb, ki so predstavljale znanstveno avtoriteto, na vedenje poskusnih oseb, ki so bile v takšni situaciji, da so lahko izvajale kazenske sankcije nad tretjimi osebami. Glede posledic so bile te sankcije predvidene v razponu od zanemarljivih, do skrajno resnih. Rezultati Milgramovih eksperimentov so osupnili ne le strokovno, ampak tudi širšo javnost – okrog 65% poskusnih oseb se je bilo pripravljeno podrediti strokovni avtoriteti vse do konca, torej vse do točke, ko bi to bilo lahko za druge osebe celo smrtno nevarno.
Kasnejše dodatne študije so še bolje osvetlile te skrb zbujajoče rezultate – tisti, ki so se res bili do kraja pripravljeni podrediti avtoriteti, ne glede na posledice za druge osebe, so bili tudi visoko avtoritarni, dosegali so namreč visoke skore na F-skali! In obratno, tisti z nižjimi skori so se obnašali bolj avtonomno, mnogi so celo na lastno pest prekinili eksperiment. Altemeyer tako izrecno poudarja, da obstaja le ena vrsta avtoritarnosti in sicer desničarska avtoritarnost (right-wing authoritarianism – RWA). Pri tem gre za osebnostno predispozicijo, ne pa za politično pripadnost. Tako so lahko desničarsko avtoritarni eni in drugi, tisti iz levega in oni iz desnega ideološkega pola. Tak je bil npr. Stalin ali Milošević, ali pa Hitler, Trump, Orban in drugi. Najpomembnejši razlikovalni kriteriji so, kar sem že večkrat omenjal v prejšnjih sestavkih, trije: avtoritarna submisivnost, avtoritarna agresivnost in konvencionalnost. Desna avtoritarnost (RWA) pomeni, da se oseba nekritično podreja legitimni višji avtoriteti (npr. političnemu leaderju, cerkvenemu dostojanstveniku, vodilnim na delovnem mestu itn.), skratka etabliranim centrom moči. Leva avtoritarnost pa bi obstajala tedaj, ko bi šlo za podrejanje taki avtoriteti (npr. kakemu revolucionarnemu vodji), ki v danem socialnem kontekstu nima legitimne veljave in ki oponira vladajočim centrom moči.
Altemeyer se je dobri dve desetletji intenzivno ukvarjal s proučevanjem tega fenomena, izdelal je celo inverzno skalo za merjenje leve avtoritarnosti (LWA), a ga ni bilo zaznati v omembe vredni meri. Iz tega sklepa, da levičarske avtoritarnosti, take, ki bi torej temeljila na osebnostni predispoziciji, enostavno ni. Temu se pridružuje tudi Stone, ko pravi, da je avtoritarnost resnično robusten fenomen, vendar ga je najti pretežno pri tistih z desničarsko, konservativno ideološko orientacijo.
V debato o avtoritarnosti na „levici“ in „desnici“ je v prejšnjem desetletju odločilno posegel belgijski raziskovalec Alain Van Hiel s sodelavci (Duriez, Kossowska). Meni, da so vsa zgodnja dognanja v zvezi s to problematiko na trhlih metodoloških temeljih; šele v devetdesetih letih se pojavita prva dva resna poskusa razkritja tega misterija. Najprej je tu izredno zanimiva raziskava mednarodne skupine avtorjev (McFarland, Ageyev, Abalakina-Paap), kot sploh prva tovrstna obsežna študija po padcu komunizma v Sovjetski zvezi, ki je v bistvu potrdila t.i. teorijo ekstremov. Po tej teoriji bi naj šlo za avtoritarnost pri obeh ekstremnih ideoloških polih (ne pa tudi pri zmernih simpatizerjih). Tako se je izkazalo, da so visoki skori RWA (Right-Wing Authoritarianism), značilni tudi za zagrizene člane sovjetske komunistične partije, kar potrjuje Altemeyerjeva predvidevanja. Komunisti so torej v svojih osebnostnih dispozicijah podobni desnim ekstremistom! Drugi poskus odkrivanja leve avtoritarnosti pa predstavljajo obsežne empirične študije, ki jih je na kanadskih vzorcih izvedel sam Altemeyer, pri čemer je oblikoval posebno, t.i. LWA skalo (Left-Wing Authoritarianism). In čeprav se je zelo potrudil ter vključil v svoje raziskave nad 2.000 respondentov iz splošne populacije, pa poroča, da ni odkril niti enega samega visoko avtoritarnega levičarja, kar se zdi res presenetljivo.
Van Hiel ta paradoks razloži s premalo dodelano raziskovalno metodologijo, zato je konceptualno predrugačil izvorno Altemeyerjevo LWA skalo in sicer tako, da je vanjo vključil le postavke za merjenje avtoritarne submisivnosti in avtoritarne agresivnosti. Izključil pa je vse tiste trditve, ki se nanašajo na konvencionalnost, saj je ta za levičarje neznačilna, zato rezultati merjenja ne morejo biti realni. Še posebej pa omenja problem neadekvatnega vzorčenja. Če v splošni populaciji res ne moremo najti niti sledu o levičarski avtoritarnosti (oz. je ta vsaj zelo redka), potem je potrebno preiskovati bolj subtilne, lahko celo rečemo „eksotične“ vzorce. In res se je lotil identificiranja izrazito ekstremnih pripadnikov belgijske levice ter našel omejeno število aktivistov neomarksistične in stalinistične komunistične stranke ter anarhistov. Ko je tem priključil še dva manjša vzorca desnih ekstremistov (nacionalistov, fašistov) in politično zmernih, je dobil res zanimive rezultate. Tako se je izkazalo, da so komunisti za razliko od anarhistov mnogo bolj submisivni, torej podložni partijski avtoriteti, v avtoritarni agresivnosti pa so oboji skoraj izenačeni. Seveda dosegajo vsi levičarji visoke LWA in nizke RWA skore, desničarji pa ravno obratno. Slednji prav tako prednjačijo v ekonomskem, še bolj pa v kulturnem konservativizmu (prvi se nanaša na zagovarjanje prostega trga, neoliberalne deregulacije, zmanjševanja vloge države ipd., drugi pa na raznovrstne predsodke do etničnih in rasnih manjšin, žensk, istospolnih itd.).
Avtor zaključuje, da je pojav leve avtoritarnosti (LWA) marginalni fenomen, omejen na zelo ozek segment populacije, ki ga predstavljajo pripadniki skrajnih levičarskih organizacij, še posebej so k temu nagnjeni simpatizerji ekstremnih levičarskih gibanj (npr. stalinisti), anarhisti precej manj. Med njimi namreč glede osebnostnih predispozicij (npr. submisivnosti) obstajajo znatne razlike. Čisto nekaj drugega je diametralno nasprotni tip avtoritarnosti, desničarska avtoritarnost (RWA), pojav, ki je zelo dobro raziskan in za katerega lahko z gotovostjo trdimo, da je v splošni populaciji mnogo bolj razširjen. Zanj je, kot smo že omenili, značilno podrejanje etablirani avtoriteti, predsodki in diskriminacija različnih deprivilegiranih socialnih skupin. V nedavni raziskavi Van Hiel poleg že dobro poznane negativne korelacije med RWA in kognitivnimi sposobnostmi (inteligentnostjo), najde tudi negativno povezavo med RWA in emocionalnimi sposobnostmi. To pomeni, da tisti z izrazito desničarsko usmerjenostjo (avtoritarnostjo), nimajo nižjih le spoznavnih kapacitet, ampak tudi čustvene: čustveno razumevanje, obvladovanje in prepoznavanje čustev. Oboje, tako intelektualne sposobnosti, kot emocionalna inteligentnost so namreč prepletene.
Že prej omenjena McClosky in Chong sta prav tako prispevala k proučevanju ekstremnih političnih grupacij, tako levih, kot desnih. Avtorja sta opozorila na znani Hofstadterjev opis paranoidnega stila, ki naj bi zaznamoval prav desničarske radikalce, vendar v isti sapi ugotavljata, da ta ni tuj niti levičarskim. Oba ekstrema sta namreč prepričana v obstoj zlih konspirativnih sil, ki delujejo skozi zgodovino. Razen tega sta zelo kritična tudi do znamenite F-skale, ki meri avtoritarnost, saj bi naj bila konstruirana tako, da večina postavk bistveno bolj pritegne desničarje, kot levičarje in je zato celotna lestvica pristranska. Podobno kot raziskovalci, ki so izhajali iz teorije ekstremov, tudi McClosky in Chong predpostavljata, da so si radikalni levičarji in radikalni desničarji v marsičem podobni, da pa jih razločujejo tudi pomembne karakteristike. Ključnega pomena je pravilna selekcija vzorcev, kajti le tako lahko dobimo adekvatne rezultate. Svoj empirični raziskovalni pristop sta tako utemeljila na raziskavah s tremi različnimi instrumenti za merjenje stališč (Opinions and Values Survey, Civil Liberties Survey in Political Affiliation and Belief). Ključne ugotovitve glede razhajanja pri obeh ideoloških ekstremih so se izkazale kot pričakovane – tako so radikalni desničarji izstopali glede konvencionalnosti, tradicionalnih družinskih vrednot, šovinizma, religioznosti, imeli so močnejše predsodke do seksualne svobode, rasne enakosti, pravic žensk, socialne države, prav tako so imeli bistveno več totalitarnih in avtoritarnih tendenc (slednje so merili na prirejeni F-skali!). Po drugi strani pa so si pripadniki obeh ekstremnih političnih opcij zelo podobni v naslednjem: ciničnem, sumničavem odnosu in izgubi zaupanja v demokracijo ter politiko nasploh, pa tudi glede paranoidnih tendenc, rigidnosti in netolerantnosti do drugačnosti. Vsaj zadnji dve lastnosti sta tipično povezani z avtoritarnostjo, kar je najbrž vzrok, da avtorja vidita to dispozicijo tako na „levi“, kot na „desni“.
Nekoliko drugače se je problematike avtoritarnosti lotila Karen Stenner. Izhajala je namreč iz obsežne medkulturne študije (World Values Survey, 90 – 95), ki je zajela kar 80 neodvisnih vzorcev iz 59 držav po celem svetu. Raziskava je potekala v več delih med letoma 1990 in 1998. Za razliko od drugih raziskovalcev, ki uporabljajo pri raziskovanju tega fenomena že dodobra uveljavljene merske instrumente, ko so npr. F – skala ali RWA (Right-Wing Authoritarianism), je sama izhajala najprej iz opisov vzgojnih praks pri otrocih, kar po njenem mnenju predstavlja dovolj zanesljivo mero avtoritarnega obnašanja staršev, potem pa še iz ocene splošne averzije do sprememb. Obe dimenziji sta po njenem mnenju visoko diskriminativni in neodvisni. V tej študiji se je pokazalo, da je 59% tistih respondentov, ki zagovarjajo bolj avtoritarno vzgojo pri otrocih, za razliko od bolj permisivno usmerjenih, ki ji je le 39%. Po drugi strani je konservativno usmerjenih 49% respondentov, liberalno pa 39%. Ko združimo obe vrsti podatkov, se izkaže, da je 62% konservativcev obenem tudi avtoritarnih, prav tako pa tudi kar 53% liberalno usmerjenih. Slednje ugotovitve ne govorijo ravno v prid odsotnosti avtoritarnosti na levici, čeprav je avtoritarnih desničarjev nekaj več. Vsekakor pa bi lahko ugovarjali, da gre za uporabljene metode merjenja avtoritarnosti in konservativnosti, ki se težko primerjajo z bolj obširnim in uveljavljenim metodološkim arzenalom v drugih raziskavah.
Avtoritarnost se izkaže za najbolj pomemben vzrok splošne netolerantnosti, tako pri desničarjih, kot levičarjih. Stennerjevi ne pomeni ničesar drugega, kot striktno pristajanje na enotnost in istovetnost, z namenom kar najbolj zmanjšati raznolikost vedenja ter stališč drugih ljudi. Rezultati študij kažejo na to, da postajajo konservativci bolj avtoritarni tedaj, ko gre za večjo variabilnost javnega mnenja in hkrati za manjše zaupanje v socialne ter politične institucije, skratka, ko gre za večjo družbeno negotovost. Osebe z visoko avtoritarnostjo so izjemno občutljive na spreminjajoče se družbene razmere, zato so tudi hvaležna tarča vseh mogočih populistov in manipulatorjev, ki obilno izkoriščajo to njihovo predispozicijo.
Ali obstaja dokončen odgovor na to prvovrstno ideološko vprašanje?
Kateri so torej tisti resnični „sovražniki svobode“, kakor jih imenuje Altemeyer, brezupno podredljivi, zmanipulirani avtoritarneži, izpraznjene človeške lupine brez lastnega jaza, ki nekritično sledijo totalitarnim politikom? Na katerem koncu političnega spektra prevladujejo? Kot smo ravnokar videli, se debata o tem vsaj v strokovnih krogih še ni docela polegla. Prav gotovo, saj gre za odločilno ideološko dilemo! Zamislimo si samo, kaj bi pomenilo za vladajoči razred oz. za konservativno desničarsko neoliberalno ideologijo, če bi se izkazalo, da je avtoritarnost (in njene spremljajoče značilnosti: nižja kognitivna in emocionalna inteligentnost, manj produktivni kognitivni stili, nekatere nesprejemljive osebnostne lastnosti, motivi in stališča, psihopatologija) pravzaprav generična značilnost pripadnikov desne politične opcije? Zagotovo popoln ideološki fiasko. Najbrž je prav zato tako zagrizeno potekala neizprosna vojna za interpretacijo, izid katere je dolgo časa ostajal negotov. A že od vsega začetka se je zdelo, da je avtoritarnost (in njegovi spremljajoči korelati) bolj značilna za ideološko desnico. Ji je torej nekako imanentna. O tem nas prepričajo predvsem sodobnejše raziskave, ki so mnogo bolje metodološko dodelane in vključujejo reprezentativnejše vzorce. In čeprav ne moremo govoriti ravno o odsotnosti »leve« avtoritarnosti, je ta mnogo manj izražena v splošni populaciji, najti jo je kvečjemu v minornih ekstremističnih skupinah, poleg tega pa je tudi kvalitativno različna od »desne«. Avtoritarnost, kot antipod demokratični orientaciji, je torej pretežno desničarski pojav. Tako lažje razumemo aktualno dogajanje na politični sceni. V katero smer torej: levo ali desno?