Uvod
V tem prispevku bomo predstavili intuitivno sporen sklep in razloge zanj, da je poporodni splav (angl. after-birth aboration) moralno dopustno dejanje. V članku After-birth abortion: why should the baby live? (Poporodni splav – Zakaj bi moral novorojenec živeti?) avtorja Alberto Giubilini in Francesca Minerva namreč trdita, da okoliščine, ki naredijo umetni splav (angl. abortion) za moralno dopusten, naredijo za moralno dopusten tudi poporodni splav.
Umetni splav je prekinitev nosečnosti, opravljena na zahtevo nosečnice, pri kateri iz njene maternice odstranijo zarodek ali plod, ko ta še ni sposoben preživeti sam. Poteka razprava, kdaj in če sploh je umetni splav moralno dopustno dejanje. Rimokatoliška cerkev pravi, da je umetni splav v vsakem primeru nemoralen, pri čemer se opira na nauk o naravnem zakonu in na pisano besedo Boga. Meni, da status osebe pripada tudi že pravkar oplojenemu jajčecu.
Danes je umetni splav, kljub vsem razlogom, ki pogosto prihajajo iz verskih krogov, v veliki meri sprejet. Tako je npr. v primeru, ko se zarodek ne razvija, kot bi se moral. Vzemimo za primer Treacher-Collinsov sindrom, ki povzroča deformacijo obraza in s tem povezane fiziološke okvare, zlasti težave z dihanjem, ki so potencialno življenjsko nevarne. Mnogi starši bi se, če bi s pomočjo genetskega testiranja pred rojstvom izvedeli, da je njihov zarodek prizadel Treacher-Collinsov sindrom, odločili za umetni splav, saj bi bili mnenja, da je v takšnem primeru v najboljšem interesu otroka smrt.
Vendar pa je umetni splav sprejet tudi zaradi razlogov, ki niso povezani z zdravjem zarodka. Obstajajo zagovorniki prepričanja, da umetni splav ni sporen v nobenem primeru, saj zarodek kot zgolj potencialna dejanska oseba nima pravic.
Namesto na zarodek pa se lahko pri zagovarjanju umetnega splava osredotočimo tudi na pravice nosečnice. Kot razlog zanj prideta v poštev plod, ki je bil spočet s posilstvom, ali pa ko nosečnost fizično ali psihično vpliva na zdravje ženske ali na njene že obstoječe otroke. Npr. ženska izgubi partnerja po tem, ko ugotovi, da je noseča, sama pa se ne čuti sposobna skrbeti za bodočega otroka in tako naredi splav. Tudi to lahko jemljemo kot upravičen razlog za umetno prekinitev nosečnosti.
Na tej točki se pojavi kup vprašanj, ki vodijo v filozofski problem. Kaj pa, če ženska, o kateri smo govorili, izgubi partnerja takoj po rojstvu otroka? Kaj pa, če abnormalnost zarodka ni bila zaznana med nosečnostjo ali pa je do nje prišlo med porodom? To se lahko zgodi pri Perinatalni asfiksiji (zadušitvi novorojenca), ki lahko povzroči hude možganske poškodbe, katerih posledica so težke oblike fizičnih in/ali mentalnih okvar, ki bi jih marsikdo sprejel kot dovolj dopusten razlog za splav. Poleg tega pa abnormalnosti zarodka niso vedno ali pa ne morajo biti vedno diagnosticirane ob prenatalnih pregledih, četudi so genskega izvora.
Obstajajo tudi pogosti primeri, pri katerih bolezen ni dedna, pač pa je posledica mutacije v gametah zdravega starša. Vzemimo primer že prej omenjenega Treacher-Collinsovega sindroma, ki prizadene enega otroka na deset tisoč rojstev. Povzroči torej deformacijo obraza in s tem povezane fiziološke napake. Običajno ta sindrom ne vpliva na umske sposobnosti in tako se oboleli popolnoma zavedajo svojega stanja in svoje drugačnosti. Do prenatalnega testa za Treacher-Collinsov sindrom pride le, če je ta že bil prisoten v zgodovini družine zarodka, kljub temu, da lahko, čeprav redko, do sindroma pride tudi zaradi genske mutacije gamete zdravega starša. Vendar lahko zaradi velike redkosti Treacher-Collinsovega sindroma, finančne nedostopnosti in dolgotrajnosti testiranja za odkrivanje sindroma razumemo, zakaj običajno ne pride do testiranja. (Giubilini in Minerva, 2013: 261)
Treacher-Collinsov sindrom je le ena izmed takšnih redkih in resnih motenj, ki se razkrijejo šele ob rojstvu; običajno gre za še bolj pogoste prirojene bolezni, za katere pa ženske dejansko so testirane, vendar se jih pri testiranju ne odkrije. Pregled osemnajstih evropskih registrov je pokazal, da je bilo med letoma 2005 in 2009 le 64 % Downovega sindroma diagnosticiranega z uporabo prenatalnih testov. Ta odstotek kaže, da je bilo na območju Evrope rojenih okoli 1700 novorojencev z Downovim sindromom, ne da bi imeli starši o tem predhodno vedenje. Ob rojstvu takšnega otroka starš več nima izbire, pač pa mora otroka obdržati, kar se, če bi bili starši z boleznijo seznanjeni prej, v veliko primerih ne bi zgodilo. (Giubilini in Minerva, 2013: 261)
Za vse naštete primere je potrebno ugotoviti, ali lahko enake argumente, ki veljajo za odstranjevanje zarodkov, uporabljamo tudi za poporodni splav. Kaj sploh pomeni termin poporodni splav? To ni evtanazija za novorojence s hujšimi nepravilnostmi, ki bi bili v svojemu življenju soočeni z neznosnim trpljenjem in življenjem, ki ga lahko opredelimo kot nevredno človeka. Evtanazija novorojencev namreč ne vključuje primerov, ko ima novorojenec potencial imeti vsaj sprejemljivo življenje, vendar je zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ogrožena dobrobit družine morda celo družbe. Pri poporodnemu splavu interes umrlega novorojenca ni nujno primarni kriterij za odločitev, kar je povsem v nasprotju z evtanazijo.
Prav tako avtorja predlagata, da se ta praksa ne imenuje detomor, saj termin poporodni splav poudari, da je moralni status ubitega novorojenca primerljiv s tistim, ki ga ima odstranjen zarodek. Poporodni splav je torej v članku predstavljen kot moralno dopustno ubijanje novorojencev, in sicer v vseh okoliščinah, v katerih je moralno dopustno narediti umetni splav. Poporodni splav bi moral biti tako dovoljen, kadar so okoliščine po porodu takšne, da bi opravičevale umetni splav. Avtorja to dokazujeta z naslednjimi razlogi: (a) niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe, saj nimajo lastnosti, zaradi katerih bi bili upravičeni do podelitve pravice do življenja, tj. niso si sposobni pripisati lastnega obstoja, mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost in se ne zavedajo, da je onemogočanje takšnega obstoja zanje izguba; (b) da je dejstvo, da lahko tako zarodek kot novorojenca obravnavamo kot potencialni osebi, nepomembno, saj če nekomu z omogočanjem obstoja prinesemo korist, to še ne pomeni, da ga v primeru, ko mu preprečimo, da bi postal dejanska oseba, za nekaj oškodujemo – za to, da bi prišlo do škode, je namreč nujno, da je tista oseba, ki naj bi bila oškodovana, v stanju, da lahko to škodo občuti; in (c) da posvojitev kot ena izmed možnosti ni vedno v najboljšem interesu dejanskih ljudi, saj imajo novopečene matere pogosto psihične težave zaradi občutka izgube, ki je lahko prisoten tako pri umetnem splavu, poporodnemu splavu kot tudi posvojitvi, zaradi česar ne moremo domnevati, da bo slednja za mater najmanj travmatična. (Giubilini in Minerva, 2013: 261–262)
V članku bomo najprej natančno pogledali njune razloge za sklep, da je v vseh okoliščinah, v katerih je moralno dopustno narediti umetni splav, moralno dopustno narediti tudi poporodni splav, potem pa bomo skušali pokazati, zakaj se s temi razlogi in posledično sklepom ne moremo strinjati. Njuni razlogi so naslednji.
I
(i) Novorojenec in zarodek imata enak moralni status, status ne-osebe.
Moralni status novorojenca in zarodka je enakovreden, saj noben nima lastnosti, ki bi upravičevale dodelitev pravice do življenja. Tako zarodek kot novorojenec sta vsekakor človeški bitji in potencialni osebi, vendar pa nobeden ni oseba v smislu subjekta, ki ima moralno pravico živeti. Oseba namreč označuje posameznika, zmožnega zavedanja lastnega obstoja in zavedanja, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo. To pomeni, da biti rojen kot človek ne prinaša samoumevne pravice do življenja. (Giubilini in Minerva, 2013: 262)
Ni dvoma, da je težko natančno določiti, kdaj človek postane ali preneha biti oseba, je pa to nujen pogoj, da subjekt ima pravico do X samo takrat, ko se zaveda, da bi bil oškodovan, če bi mu bila X odvzeta. Posameznik je tako oškodovan v primeru, ko je sposoben oblikovati cilje (kot dejanska človeška in nečloveška oseba), vendar mu npr. uboj prepreči doseg njegovih ciljev. Le s težavo lahko rečemo, da ima novorojenec cilje, saj je prihodnost, ki si jo zanj predstavljamo, le projekcija naših misli ob njegovem potencialnem življenju. V zelo zgodnjemu stadiju se morda začnejo oblikovati nekakšna pričakovanja in razvoj minimalnega nivoja samozavedanja, vendar se to ne zgodi v prvih dneh ali nekaj tednih po rojstvu. Poleg tega je treba pomisliti na dobro razvite cilje dejanskih oseb (staršev, sorojencev, družbe). Počutje teh bi bilo lahko ogroženo s strani novega, celo zdravega otroka, ki zahteva energijo, denar in skrb, česar pa ni sposobna vsaka družina oziroma družba. Glede na to bi pravice in interesi dejanskih ljudi, ki so vpleteni, morali igrati odločilno vlogo pri odločanju o splavu ali poporodnemu splavu. (Giubilini in Minerva, 2013: 262)
(ii) Novorojenec in zarodek sta potencialni osebi, vendar je dejstvo, da ju tako obravnavamo nepomembno
Čeprav zarodki in novorojenci nimajo statusa osebe, imajo zaradi bioloških mehanizmov, s pomočjo katerih si bodo lahko oblikovali cilje in cenili lastno življenje, potencial, da postanejo osebe v smislu subjekta z moralno pravico do življenja. Nekateri bi trdili, da je nekdo oškodovan, ker mu je bilo onemogočeno postati oseba, ki je sposobna ceniti lasten obstoj, kot je nekdo okoriščen, ker mu omogočimo njegov obstoj, vendar je popoln nesmisel trditi, da je nekdo oškodovan, ker ni mogel postati dejanska oseba. Zakaj? Za to, da bi prišlo do škode, je namreč nujno, da je tista oseba, ki naj bi bila oškodovana, v stanju, da lahko to škodo občuti. Če potencialna oseba, kot je zarodek ali novorojenec, ne postane oseba, potem ni dejanske osebe, ki bi lahko škodo občutila in posledično bila oškodovana. Če ni nihče oškodovan, se škoda ni zgodila. (Giubilini in Minerva, 2013: 262–263)
Posledično interes dejanskih oseb prevlada nad interesom potencialnih oseb. To so posamezniki, ki bodo ali pa ne postali dejanske osebe, in to je odvisno od odločitve dejanskih ljudi. Interes do lastnega blagostanja dejanskih ljudi prevlada nad domnevno pravico zarodkov in novorojencev, saj smo dokazali, da preprečitev obstoja potencialnih oseb ni oškodovanje. Dejanske osebe pa bi lahko bile s prihodom novega, čeprav zdravega otroka, tako ali drugače oškodovane. Umetni in poporodni splav lahko te situacije prepreči. Glede na to ni razloga za prepoved poporodnih splavov.
(iii) Posvojitev kot alternativa poporodnemu splavu
Možen ugovor na omenjeno je, da bi se lahko poporodni splav izvajal le na potencialnih osebah brez možnosti za dostojno življenje, medtem ko bi zdrave potencialne osebe, ki jih biološki starši iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo obdržati, dali v posvojitev. Pri tem ne bi tvegali, da se komu kršijo pravice, morda bi celo povečali veselje vpletenih (posvojiteljev in posvojenega). Vidik potenciala smo že predelali in pokazali, da teža potenciala zarodkov in novorojencev ne odtehta interesov dejanskih oseb. Ne glede na to, kako šibki so ti interesi dejanskih oseb, bodo le ti vedno prevladali nad domnevnimi interesi potencialnih oseb, da postanejo dejanske osebe. Torej, pomembni so interesi dejanskih ljudi, ki so vpleteni, izmed teh pa moramo še posebno prednost dati interesom mater, saj jim lahko oddaja otroka v posvojitev povzroči psihološko stisko. Pri bioloških materah namreč zaradi nezmožnosti ovrednotenja svoje izgube in soočenja z žalovanjem pogosto pride do resnih psiholoških težav. Žalovanje in izguba sta lahko prisotna pri splavu, poporodnemu splavu, kot tudi pri posvojitvi. Ne moremo z gotovostjo trditi, da je posvojitev za mater in ostale vpletene najmanj travmatična. Npr. žalujoči morajo zaradi smrti bližnjega sprejeti nepovratno izgubo, ampak pri posvojitvi biološke matere pogosto sanjajo, da se njihov otrok vrne. To lahko oteži sprejetje izgube, saj obstaja možnost, čeprav majhna, da se to res zgodi. Seveda pa se ne trdi, da so to absolutni razlogi proti posvojitvi kot alternativi poporodnemu splavu. Veliko je odvisno od okoliščin in psiholoških odzivov. Je pa res, da če interesi dejanskih oseb prevladajo, potem bi moral biti poporodni splav razumljen kot dovoljena možnost za ženske, ki bi bile bolj oškodovane, če bi novorojenca oddale v posvojitev. (Giubilini in Minerva, 2013: 263)
Avtorja se zavedata, da nista tista, ki bi lahko določevala, od katerega trenutka naprej bi bil poporodni splav prepovedan, in se zavedata, da lahko traja, preden zdravniki zaznajo kakršne koli abnormalnosti pri otroku. Pri primerih, ko bi se poporodni splav zahteval zaradi nemedicinskih razlogov, prav tako ne predlagata meje, ki bi bila pogojena z nevrološkim razvojem novorojenca, saj to prepuščata nevrologom in psihologom. Razen tega ne trdita, da so poporodni splavi dobra alternativa umetnemu splavu. Umetni splavi so namreč v zgodnjem stadiju razvoja zaradi psiholoških in fizičnih razlogov najboljša izbira. Kljub vsemu pa menita, da bi v primeru, ko med nosečnostjo neko bolezensko stanje zarodka ni bilo odkrito, če je šlo med porodom kaj narobe ali v primeru, ko se ekonomske, socialne ali psihološke okoliščine spremenijo tako, da skrb za otroka postane breme, morala obstajati možnost poporodnega splava. (Giubilini in Minerva, 2013: 263)
II
Kljub vsem predstavljenim argumentom trditve, da je v vseh okoliščinah, kjer je moralno dopustno narediti umetni splav, moralno dopustno narediti tudi poporodni splav, tj. ubiti novorojenca, ne moremo sprejeti za svojo. V nadaljevanju bomo najprej pogledali nekaj odzivov na to trditev, pozneje pa posebno pozornost posvetili odzivu Regine A Rini, saj se naš razlog, zakaj poporodni splav ni moralno dopustno dejanje, na neki točki povezuje z enim od njenih.
(i) Novorojenec naj živi
Mnogi filozofi so z bolj ali manj podobnimi razlogi poskušali pokazati, da poporodni splav ni moralno dopusten. Matthew Beard in Sandra Lynch v svojemu odzivu pravita, da so zaključki, do katerih prideta Giubilini in Minerva, zelo protiintuitivni. Opozarjata na njun nesprejemljiv pogled na status osebe (angl. personhood). Poleg tega se ukvarjata s pojmom škode in interesa, kar povzroči drugačno osvetlitev enega izmed Giubilinijevih in Minervinih razlogov za ta protiintuitiven sklep. (Beard in Lynch, 2013: e1) Francis J. Beckwith je v svojemu odzivu ubral drugačno strategijo. Loteva se dveh stvari, izmed katerih je prva Giubilinijeva in Minervina trditev, da zarodek ali novorojenec imata status potencialne osebe, a ju zaradi tega, ker nista dovolj zrela, da bi cenila lastne interese, ne moremo jemati kot dejanski osebi. Avtor opozarja na metafizično nejasnost statusa potencialne osebe. Druga stvar, s katero se ukvarja, pa je Giubilinijevo in Minervino sklepanje, da če dovoljujemo staršem, da zaradi prisotnega bremena umetno prekinejo nosečnost, npr. ko je zarodku diagnosticirana usodna deformacija ali bolezen, potem bi morali v teh pogojih prav tako dovoljevati možnost izbire poporodnega splava. Avtor dokazuje, da pritoževanje zaradi bremena ni relevantno. (Beckwith, 2013: 341)
Regina A. Rini se v svojem prispevku »Of course the baby should live: against ‘after-birth abortion’« ukvarja z zmedenostjo argumentov Giubilinija in Minerve. Zmedenost se po njenem mnenju kaže v njuni povezavi naslednjih dveh trditev: i) moralni status zarodka je enak novorojenčkovemu in ii) moralno je ubiti novorojenca, vsaj v nekaterih okoliščinah. Avtorja ti dve trditvi združita takole: »Moralni status novorojenca je enak kot zarodkov in sicer, nobenega od njiju ne moremo obravnavati kot osebo v moralno relevantnem smislu.« (Giubilini in Minerva, 2013: 262) Takšna trditev naj bi, kot smo že omenili, ustvarila nejasnost pri razumevanju, kako se ti dve predpostavki nanašata ena na drugo. Po eni strani se zdi, da je i) premisa k sklepu ii). V tem primeru bi avtorja trdila, da je poporodni splav dovoljen, ker so novorojenci v moralnem pogledu enaki zarodkom. Po drugi strani pa se zdi, da avtorja ustvarita drug argument ii), ki ne zahteva nobene predpostavke, kot je i). To bi pomenilo, da imata avtorja argument za dopustnost poporodnega splava ali bolje detomora, ki ni odvisen od kakršnih koli predpostavk o zarodku. Rinijeva meni, da bi bilo razčiščenje okoli tega prvi korak k boljšemu razumevanju. (Rini, 2013: 353)
Rinijeva prvo možnost, v kateri vidimo prvo predpostavko »v službi« premise k drugi trditvi, oblikuje v »Natal Equivalence« argument:
1. Moralni status zarodkov in novorojencev je enak.
2. Umetni splav je moralno dopusten v nekaterih okoliščinah.
∴ 3. Ubijanje novorojencev je moralno dopustno v nekaterih okoliščinah.
Če si dobro pogledamo prvo premiso, opazimo, da ne le izzove nasprotnika, da razloži, kako je lahko rojstvo tisto, ki naredi moralno razliko med novorojencem in zarodkom, pač pa lahko podpre inverzijo »Natal Equivalence« argumenta, ki ima popolnoma drugačen sklep. Rinijeva ga poimenuje »Prenatal Equivalence« argument. Argument pravi:
1. Moralni status zarodka in novorojenca je enak.
2. Ubijanje novorojencev ni nikoli moralno dopustno.
∴ 3. Umetni splav ne sme biti nikoli moralno dopusten.
Prva premisa lahko torej vodi do dovoljevanja detomora ali pa prepovedovanja umetnega splava. Avtorja sta jasna v vztrajanju, da je umetni splav včasih moralno dopusten in seveda ne želita te dvojnosti prve premise. Rešita se je s pomočjo uvajanja drugega argumenta, ki vključuje pravico do življenja. Toda Rinijeva opozarja, da se pravzaprav ta argument ne nanaša na moralno enakost med zarodkom in novorojencem. Ravno zato je mnenja, da je bolje, da članek beremo, kot da sta avtorja želela narediti drug, od prve trditve neodvisen argument, kar predstavlja drugo, zgoraj omenjeno možnost razumevanja. (Rini, 2013: 354)
Ob obravnavi druge možnosti Rinijeva omenjen drug argument poimenuje »Valued Personhood« argument. Gre pa takole:
1. Oseba je posameznik, zmožen pripisati si lasten obstoj in mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost in se zavedati, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo.
2. Novorojenec si ni zmožen pripisati lastnega obstoja, niti mu določiti neke ali vsaj osnovne vrednosti, in se ne zaveda, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo.
(∴) 3. Novorojenec nima statusa osebe in nima pravice do življenja.
∴ 4. Detomor je moralno dopusten.
Rinijeva hitro opozori na problem tega argumenta. Pravi, da je sklepanje od tri do štiri vprašljivo, in navede primere, zakaj detomora ne bi smeli dopustiti, kljub temu da novorojenci nimajo pravice do življenja. S problematiko takšnega sklepanja se je v svojemu odzivu »Abortion, infanticide and moral context« ukvarjala tudi Lindsey Porter. Rinijeva pa se ne ustavi samo pri zadnjih dveh propozicijah in se loti še prve, s ciljem, da argument »Valued Personhood« pade. (Rini, 2013: 354)
Prvi premisi Rinijeva očita dvoumnost in pravi, da je njen prvi problem nejasnost, ki se skriva v naslednjemu delu premise: »je posameznik, zmožen pripisati si lasten obstoj in mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost«. Gre namreč za to, da lahko posameznik svojemu obstoju določuje oz. pripisuje vrednost na dva načina, zato po njenem mnenju obstajata dve različici prve premise. Rinijeva meni, da pri Giubiliniju in Minervi ne moremo natančno vedeti, za katero gre, in v nadaljevanju dokazuje, da nobena od njiju ne vzdrži, zaradi česar argument »Valued Personhood« ne opravi svoje naloge. (Rini, 2013: 355)
Najprej si poglejmo drugo Rinijevo različico prve premise: »Oseba je posameznik, ki je sposoben vrednotenja določenih ciljev, zaradi katerih je nadaljevanje njegovega življenja instrumentalno potrebno.« (Rini, 2013: 254) Avtorja bi se po Rinijevem mnenju strinjala, da si prvo premiso lahko razlagamo tako, saj sta mnenja, da bi težko trdili, da imajo novorojenci kakršne koli cilje. Če imata prav, novorojenci nimajo statusa osebe, vendar Rinijeva meni, da njuna pojasnila, zakaj bi težko trdili, da imajo novorojenci kakršne koli cilje, niso dovolj dobra, in dodaja, da novorojenci pravzaprav imajo cilje, in sicer kot take lahko vzamemo preference, kot so toplota, hrana, fizični kontakt. (Rini, 2013: 254) Če bi prvo premiso razumeli v tej različici, bi ta zaradi tega, ker povzroča možnost, da se novorojencem pripiše status osebe, povzročila, da se »Valued Personhood« argument izkaže kot neuporaben.
Sami smo prvo premiso razumeli kot prvo Rinijevo različico in prav tako kot ona našli svoj razlog, zakaj argument »Valued Personhood« čaka enaka usoda, četudi namesto druge različice prve premise uporabimo prvo.
(ii) Novorojencu bi lahko pripisali status osebe
Argument avtorjev Alberta Giubilini in Francesce Minerva se v standardnem zapisu glasi takole:
1. Niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe.
2. Dejstvo, da lahko tako zarodek kot novorojenca obravnavamo kot potencialni osebi, je nepomembno.
3. Posvojitev, kot ena izmed možnosti, ni vedno v najboljšem interesu dejanskih ljudi.
∴ 4. V vseh okoliščinah, v katerih je moralno dopustno narediti umetni splav, je moralno dopustno narediti tudi poporodni splav.
Oglejmo si še enkrat, kako sta prišla do prve premise. Prva premisa pravi, da niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe, saj nimajo lastnosti, zaradi katerih bi bili upravičeni do podelitve pravice do življenja. To pomeni, da niso posamezniki, sposobni si pripisati lastnega obstoja, mu določiti neke ali vsaj osnovne vrednosti in se ne zavedajo, da je onemogočanje takšnega obstoja zanje izguba.
1. Oseba je posameznik, zmožen pripisati si lasten obstoj in mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost, in se zaveda, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo.
2. Niti zarodek niti novorojenec ni zmožen zavedanja lastnega obstoja, niti mu določiti neke ali vsaj osnovne vrednosti, in se ne zaveda, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo.
∴ 3. Niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe.
Sami menimo, da sta avtorja članka bolj kot na drugo različico prve premise, o kateri smo govorili zgoraj, ciljala na prvo. Ta se dobesedno navezuje na Tooleyevo pojmovanje osebe, torej: oseba je posameznik, zmožen pripisati si lasten obstoj in mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost, in se zaveda, da mu deprivacija le-tega predstavlja izgubo.
Gre za to, da mora posameznik, da mu pripišemo status osebe, imeti dovolj kognitivnih sposobnosti, da sebe jemlje kot subjekt življenja in razume, kaj pomeni vrednotiti življenje. Če pogledamo to definicijo osebe, se zdi, da zarodki in novorojenci res nimajo statusa osebe.
To seveda ne bi bil problem, če to po Tooleyu ne bi pomenilo, da nimajo pravice do življenja:
1. Subjekt ima pravico do življenja samo takrat, ko se zaveda, da bi bil oškodovan, če bi mu bila pravica do življenja odvzeta (subjekt ima pravico do življenja samo, če ima status osebe).
2. Niti zarodki niti novorojenci se ne zavedajo, da če bi jim bila pravica do življenja odvzeta, bi bili oškodovani (niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe).
∴ 3. Niti zarodki niti novorojenci nimajo pravice do življenja.
Vprašanje je, če je Tooleyeva definicija osebe pravilna. Tooley pravi, da termin oseba označuje posameznika, ki si je sposoben pripisati lasten obstoj in mu določiti neko ali vsaj osnovno vrednost in se zaveda, da je onemogočanje takšnega obstoja zanj izguba. Vendar, kakšen moralni status imajo potem ljudje z demenco, ljudje v komi, ljudje v nezavesti itd. Glede na to, da se v teh stanjih ne zavedajo lastnega obstoja, ga ne vrednotijo in se ne zavedajo, da deprivacija le-tega predstavlja izgubo, sklepamo, da v teh situacijah nimajo statusa osebe, iz česar sledi, da v teh situacijah nimajo pravice do življenja. Pa res lahko trdimo, da v teh stanjih posameznik ni oseba in nima pravice do življenja? Ne. Zdi se, da je njegova definicija osebe preširoka.
Vendar bi lahko nekdo ugovarjal, da imajo posamezniki, ki so v nezavesti in komi potencial, da so osebe, zaradi česar bodo status osebe potem, ko se bodo ozavestili, dobili nazaj. Zato mogoče analogije med moralnim statusom novorojencev in moralnim statusom posameznikov v nezavesti, komi itd. ni mogoče narediti, čeprav so vsi v stanju, ko si niso sposobni pripisati lastnega obstoja, ga vrednotiti in se zavedati, da je onemogočanje takšnega obstoja zanje izguba.
Toda če ima nek posameznik status osebe, ga vmes zaradi nezavesti izgubi in ga pozneje, ko se ozavesti, spet dobi nazaj, mu v resnici status osebe zgolj vrnemo. Kar pomeni, da lastnost pripisati si obstoj, ga vrednotiti in se zavedati, da je onemogočanje takšnega obstoja izguba, ni nujni ampak zgolj zadostni pogoj za pridobitev statusa osebe. Iz tega sledi, da bi lahko tudi novorojencem pripisali status osebe.
Vrnimo se k Rinijevi in se vprašajmo, kaj naša ugotovitev pomeni za »Valued Personhood« argument. Pokazali smo, da četudi definicijo osebe, ki predstavlja prvo premiso, jemljemo v Rinijevi prvi različici, obstaja možnost, da novorojencem pripišemo status osebe, zaradi česar argument ne obvelja v nobenem primeru.
Rinijeva je opozorila na nejasnosti v Giubilinijevem in Minervinem argumentiranju in predstavila dve različni možnosti razumevanja, ki ju je spremenila v »Natal Equivalence« in »Valued Personhood« argument. Skupaj z Rinijevo smo pokazali, da bi lahko novorojencem glede na obe različici prve premise argumenta »Valued Personhood« pripisali status osebe, zaradi česar se argument za Giubilinija in Minervo pokaže kot neuporaben. Prav tako je Rinijeva pokazala, da je nepopoln in neuporaben tudi »Natal Equivalence« argument. S pomočjo Rinijeve smo tako pokazali, da poporodni splav ni moralno dopusten.
III Sklep
Poporodni splav je v članku Alberta Giubilinija in Francesce Minerva predstavljen kot moralno dopustno ubijanje novorojencev, in sicer v vseh okoliščinah, v katerih je moralno dopustno narediti umetni splav. Kljub trem predstavljenim razlogom: (a) niti zarodki niti novorojenci nimajo statusa osebe; (b) novorojenec in zarodek sta potencialni osebi, vendar je dejstvo, da ju tako obravnavamo nepomembno; in (c) posvojitev, kot ena izmed možnosti, ni vedno v najboljšem interesu dejanskih ljudi, trditve ne moremo sprejeti. Omenili smo nekatere od mnogih odzivov na to trditev in se pridružili tistim, ki menijo, da je kljub predstavljenim argumentom ne moremo sprejeti. Posebno pozornost smo naklonili odzivu Regine A Rini, saj se naš razlog, zakaj poporodni splav ni moralno dopustno dejanje, na neki točki povezuje z enim od njenih. Ugotavljamo namreč, da lastnost pripisati si obstoj in se zavedati, da je onemogočanje takšnega obstoja izguba, ni nujni, ampak zgolj zadostni pogoj za pridobitev statusa osebe, iz česar sledi, da bi lahko tudi novorojencem pripisali status osebe.