Komajda lahko dvomimo, da so sredini protestniki proti strahovladnim epidemičnim ukrepom, pod taktirko karizmatičnega Stevanovića in njegove zaenkrat še marginalne stranke Resni.ca, dobesedno ukradli šov petkovim kolesarjem. Videz je, kot da je slovenska civilna družba s tem dobila večji pospešek v smeri brezkompromisnosti, igranja na vse ali nič. Politični komentatorji vsi po vrsti opažajo izrazito heterogenost teh razjarjenih množic, ki obkoljujejo parlament in se spopadajo s Hojsovimi robocopi. Pisana množica teh nezadovoljnežev ne more biti bolj neposredna – terjajo spremembe tukaj in zdaj, funkcionirajo popolnoma impulzivno, saj je mera polna, čakati ni mogoče niti trenutka dlje, kaj šele, da bi potrpežljivo, tako kot kolesarji pred njimi, na več kot sedemdesetih manifestacijah, na dobro organiziranih protestnih skupščinah dograjevali svoj družbeni angažma. Kvaliteta in usmerjenost njihovega slepega afekta je drugačna. V tem se bistveno razlikujejo od kultiviranih, visoko izobraženih »kolesarjev«, od kulturnikov kot njihove avantgarde, od takih, ki berejo ustavo in recitirajo visoko poezijo na protestih ter se nasploh moralno distancirajo od brutalnosti trenutnega družbenega dogajanja. Ti so tudi ideološko bolj profilirani, vendar zastopajo samo del razočarane javnosti. Po drugi strani z vseh vetrov zbobnana amorfna masa še išče svojo identiteto, verjetno celo voditeljski obraz. Ne gre samo za anticepilce, čeprav njihovo število ni zanemarljivo. V vedenju so nepredvidljivi in ambivalentni. Obtožujejo strahovlado, a tudi kar počez vse medije, režimske in protirežimske, vsa politika je zanje ena in ista kurba, nezaupanje v stroko, pa ne le medicinsko, še nikoli ni bilo na nižji točki.
Kaos je več kot očiten, smo priče vzniku novega populističnega gibanja. Ampak, katerega? Levega ali desnega? Če gre res za protisistemsko gibanje, proti kateremu sistemu v resnici so? Neoliberalnemu ali tistemu, ki jo ponuja leva sredina? Ali kar proti obema? So morda celo trojanski konj avtoritarne vlade? Ko prebiramo statut državljanskega gibanja Resni.ca, nas najprej pritegne definicija, da gre za sredinsko stranko. Zdi se, da so definirane agende tiste, ki zadevajo bolj ekonomske vidike družbenega delovanja, npr. boj proti korupciji, prizadevanje za višje plače in večjo kupno moč, odpravo krivic, ki so jih deležni državljani, pa ureditev razmer v zdravstvu in javni upravi ter proti neustreznemu razporejanju javnega denarja. Stranka odločno nasprotuje »stalnemu in naivnemu zadolževanju nas in naših potomcev« in tudi »legalni kraji denarja skozi visoke davke in trošarine«. Marsikaj od naštetega je manj dorečeno, morda namenoma preveč posplošeno, še posebej zadnja agenda, ko ni razvidno ali se brani interes velikega kapitala ali širokih ljudskih množic. Vendar zares prave identitetne politike ni zaslediti, o kakem nacionalizmu ni govora, morda se evroskepticizem pojavlja pod parolo nasprotovanja »pohlevni politiki v odnosu do EU«. Vendarle je splošni vtis, da gre za močan akcent na celovitem družbenem blagostanju, ne na privilegijih vladajočih elit.
Ekonomski in kulturni konservativizem – radikalizem
Nemara bi nam pri razumevanju aktualne družbenopolitične godlje pomagala spoznanja politične psihologije. Eno njenih najbolj intrigantnih raziskovalnih področij je zagotovo pozicioniranje posameznikov in skupin na ideološki dimenziji »levo – desno«, kar je splošno sprejeta definicija političnega prostora vse od časov francoske revolucije naprej. V političnem diskurzu uporabljamo še druge sinonime, še najbolj znana je delitev na konservativni in radikalni (liberalni) pol. Gre za najbolj splošna svetovna nazora, za njune temeljne vrednote in celovito razumevanje družbe ter posameznikov v njej. Dolgo časa so humanistični misleci verjeli oz. se sploh niso spraševali po tem, ali morda obstaja več vrst konservativizma (liberalizma). Ameriški sociolog Seymour Lipset je šele na začetku 60. let predvidel distinkcijo med socialnim in ekonomskim konservativizmom. Pri prvem govorimo o tipično religiozni morali, s poudarjeno vloge družine in tradicionalnih vrednot. Država mora zagotavljati te vrednote, recimo z uvajanjem verouka v šole, prepovedjo abortusa, pornografije, istospolnih porok, oteževanjem ločitev itd. Ekonomske ali tudi fiskalne konservativce pa zanimajo izključno ekonomska vprašanja: manjši vpliv države na gospodarstvo, zniževanje davkov, deregulacija finančnih trgov, privatizacija itd.
Nek drug avtor, Fred Greenstein, pa je razumevanje ekonomskega in moralnega (socialnega) konservativizma postavil na drugačne temelje, upošteval je namreč vlogo družbenih razredov. Pravi, da bodo posamezniki iz nižjega socialno-ekonomskega statusa bolj sprejemali ekonomski liberalizem, kar pomeni, da jim bodo bližje programi socialne države, torej dohodkovna enakost, stopnjevanje obdavčitev itd. Po drugi strani pa ne bodo podprli liberalnejše zakonodaje glede državljanskih pravic (npr. svobode govora, recimo tudi za ateiste in komuniste) ali zunanje politike (povečanje pomoči drugim državam). Značilen zanje je t.i. »moralni« konservativizem in tradicionalizem (strožja kazenska zakonodaja, striktna vzgoja otrok, podložnost avtoriteti). Bolj ko pa se vzpenjamo po socialni lestvici navzgor, bolj opažamo nasprotno tendenco, da namreč upada ekonomski liberalizem in narašča socialni (moralni) liberalizem. Vendar je vpliv družbenih razredov na ideološko orientacijo, takšno in drugačno, v mnogočem odvisen tudi od stopnje njihove politične aktivnosti. Študije kažejo, da čim nižji je socialno-ekonomski status (SES) posameznika, tem manj bo ta aktivno vključen ne le v politiko, ampak prav tako še v druge vidike življenja v skupnosti. Šlo bi naj za posledico situacijskih in osebnostnih dejavnikov. Greenstein tolmači manjšo kapaciteto za politično angažiranost v idealizaciji in pretirani spoštljivosti, ki jo razvijejo osnovnošolski otroci iz nižjega SES kasneje do političnih voditeljev, v primerjavi z otroci iz višjega SES. Pa tudi Robert Lane pravi, da starševske vzgojne prakse pri otrocih iz nižjega SES ne omogočajo zadovoljivega osebnostnega temelja za primerno in samozavestno socialno participacijo.
Ko pa sta raziskovalca Jost in Napier desetletja pozneje proučevala razširjenost avtoritarnosti med delavstvom, sta ugotovila, da so tisti z nižjim socio-ekonomskim statusom bolj podvrženi skrajno desničarski ideologiji in to zaradi programskih izhodišč, ki se eksplicitno nanašajo na socialno oz. kulturno problematiko. Tiste, ki pripadajo višjemu socio-ekonomskem statusu prav tako v dobršni meri privlačijo desničarske politike, a iz drugačnih, pretežno ekonomskih razlogov. Obe obliki konservativizma, tako socialna, kot ekonomska, sta očitno pozitivno povezani z desničarsko ideologijo, kar kaže na njuno skupno podstat. Ta dognanja potrjujejo Jostovo hipotezo o rigidnosti desničarjev (rigidity-of-the-right hypothesis). Druga dva avtorja, Benoit in Laver, sta med obema zvrstema konservativizma prav tako našla pozitivne korelacije in to v kar 41. od 44. proučevanih vzorcih iz različnih držav. Videti je, da čeprav sta socialni in ekonomski konservativizem drugačna tako v konceptualnem, kot empiričnem smislu, vseeno ne moremo govoriti o tem, da gre za povsem ločena pojava.
Z vsemi temi dilemami se je spoprijela mednarodna skupina raziskovalcev (Malka, Soto, Lelkes, Inzlicht; 2014, 2017). V dveh zaporednih medkulturnih študijah, v katerih so uporabili zelo kakovostno globalno bazo podatkov (World Values Survey), sprva iz 51, potem iz kar 99 držav sveta, so želeli preveriti hipotezo o „levo-desni“ naravi politične orientacije, oz. o konservativizmu – liberalizmu. Namesto te so izhajali iz teze o primarnosti potreb po varnosti in gotovosti, katero definira dimenzija „zaščita-svoboda“. Gre za doslej najbolj obsežen empirični poskus ugotavljanja odnosa med dvema vidikoma konservativizma (liberalizma): kulturnim in ekonomskim. Empirični izsledki ne potrjujejo samoumevnosti klasične »levo – desne« ideološke distinkcije, saj ta na splošno ni najbolj razširjena – ravno nasprotno, obstaja precej več držav, kjer sta kulturni in ekonomski konservativizem negativno povezana. To avtorji pojasnjujejo prav z izrazitima potrebama po varnosti in gotovosti v pretežnem delu svetovne populacije, saj ju po eni strani zadovoljuje kulturni konservativizem (predsodki, diskriminacija, nacionalizem, antiimigrantska stališča itd.), po drugi pa ekonomski liberalizem („levičarske“ ekonomske agende, kot npr. večja stopnja enakosti, redistribucijska politika, ohranjanje javnega sektorja, večja regulativna vloga države itd). A takšna kombinacija ideološke usmerjenosti velja le za posameznike, ki niso dovolj politično angažirani, osveščeni, te pa najdemo predvsem v bolj tradicionalnih in ekonomsko manj razvitih okoljih, pogosto tudi v nekdanjih socialističnih državah. Tako temeljno negotovost s pridom izkoriščajo desničarski populisti, ki zlahka pritegnejo tiste posameznike, ki iščejo trdno zaslombo, občutek reda, stabilnosti in varnosti, po drugi strani pa jih bodo zaradi istih, vendar čisto instrumentalnih razlogov (spet na prvem mestu varnosti!) prepričale »levičarske« ekonomske politike, katere težijo k osnovni materialni varnosti. Velja seveda tudi obratno – tisti, ki bodo čutili večjo potrebo po svobodi, jo bodo manifestirali z drugačno kombinacijo kontradiktornih stališč, s kulturnim liberalizmom in ekonomskim konservativizmom. Ekonomska svoboda in individualizem, na katerih temelji neoliberalizem kot prevladujoči ekonomsko-politični model, se bosta pri njih združevala s kulturnimi emancipatornimi politikami (npr. državljanske svoboščine in enake možnosti za vse).
Pri preostalem deležu populacije, ki pa je vendarle manjšinski, pa gre za klasično, konsistentno samo „levo« ali samo »desno“ ideološko orientacijo. Gre po eni strani za posameznike, ki se zavzemajo za človekove pravice in različnost življenjskih stilov, pa tudi redistributivno ekonomsko politiko, dohodkovno enakost, močno vlogo države, skratka „levičarje“ od glave do pete, ali pa po drugi strani za tiste, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote, red, stabilnost v družbi, spoštujejo etablirano avtoriteto ter hkrati pristajajo na ekonomsko neenakost, razslojenost, skratka hierarhično družbeno strukturiranost, torej v vseh pogledih pravoverne „desničarje“. Samoniklost tega populacijskega segmenta, tako njegovega „levega“, kot „desnega“ pola, se ne kaže toliko v dispozicijskih izvorih po varnosti in gotovosti, kot smo videli prej, ampak bolj v njegovi politični angažiranosti oz. v dojemljivosti za ideološki diskurz političnih elit. Ne čudi, da je take posameznike najti pretežno v razvitejših državah.
Čisto sveža (2020) pa je namera neke druge raziskovalne skupine, a prav tako na čelu z Malko, da nadgradi ravnokar opisane izsledke s tem, da poleg že dodobra uveljavljene baze podatkov (World Values Survey) iz štirinajstih zahodnih držav, vključi posebej še kanadske in ameriške vzorce. Raziskovalce je pri tem zanimalo, katere so tiste ideološke grupacije, ki so najbolj sprejemljive za avtoritarno vladavino. Najprej se je zelo jasno pokazalo, da gre za posameznike, ki jih označuje splošni kulturni konservativizem, razen teh pa gre še za tiste, pri katerih zasledimo ravno kombinacijo kulturnega konservativizma in ekonomskega liberalizma. Ta druga grupacija je zanimiva zlasti za desničarske populistične stranke, pri katerih vse od 90. let naprej opažamo premik v retoriki, ko poleg standardnih »kulturno« obarvanih tem (nasprotovanje migracijam, etnonacionalizem, zanikanje pravic istospolnim itd.), vse bolj poudarjajo tudi »levičarske« ekonomske politike. Primer za to je recimo t.i. šovinizem socialne države, ki predvideva podporo le za izbrance, torej tiste »prave« pripadnike nacije. Tukaj vidimo, kako premeteno desničarski populisti prepričujejo svojo volilno bazo.
Konkurenčno teorijo tisti Malke in sodelavcev, so predstavili še trije ameriški avtorji, Johnston, Lavine in Federico (2017). Pri tem so usmerili raziskovalni fokus predvsem na fenomen ekonomskega konservativizma, ki pa so ga preučevali z mnogo bolj dodelano in obširno metodologijo. Za ugotavljanje najsplošnejše dimenzije »odprtosti – zaprtosti« (open vs. closed) so uporabili kar šest mer ali indikatorjev: avtoritarnost, potreba po zaključevanju, odprtost za izkušnje, vestnost, Schwartzovo vrednotno dimenzijo odprtosti do spremembe – ohranjanje in odpor do tveganja. Ob njih so proučevali še ekonomske vrednote in stališča, še posebej dosledno še ocene politične angažiranosti in vpliva političnih elit. Splošni zaključek njihove obsežne raziskave je, da politično angažirani posamezniki zagovarjajo ekonomske vsebine tako, kot da gre v bistvu za »kulturne« vrednote – ne pa toliko za načelno zavezanost nekim ekonomskim dejstvom. Tukaj odigra vlogo retorika političnih elit, ki je takšne vrste, da poveže kulturne simbole z ekonomskimi politikami. To pa je ravno tisto, kar Malka ves čas zatrjuje, da namreč politično angažiranje posameznikov povzroča uniformnost leve oz. desne orientacije, tako v »ekonomskem«, kot »kulturnem« smislu. Nasprotno pa na neangažirane posameznike takšna ideološka indoktrinacija nima posebnega učinka, saj jih bolj vodijo materialni interesi in instrumentalna naravnanost.
Priložnosti in pasti vzpostavljanja demokratične koalicije
Dobro je dokumentirano, kako so vse od začetka 80. let prejšnjega stoletja politične stranke zahodnih demokracij vse po vrsti zavrgle »levičarske« ekonomske agende (dohodkovno enakost, močno vlogo države in sindikatov, ohranjanje javnega dobra itd.) in pričele zagovarjati neekonomska (socialna) vprašanja (državljanske pravice, emancipacija deprivilegiranih skupin itd.). To je vsekakor bila neizbežna posledica revolucionarnih vrenj 60. let, saj so po doseganju največje stopnje ekonomske enakosti v zgodovini zahodne civilizacije nujno sledile nerešene emancipatorne teme. Obenem pa se je v tem skrivala past, saj je neoliberalizem z obema rokama pograbil ponujeno priložnost in pozornost z eksistenčnih vprašanj prestavil na identitetna. Danes se o kakih razrednih bojih bolj malo sliši, saj so jih skoraj povsem spodrinila t.i. »kulturna« vprašanja.
Prav to se lepo odraža v razkoraku med kulturnim in ekonomskim konservativizmom oz. liberalizmom, kakor smo ga opisali zgoraj in ki povzroča zmeraj večjo diverzifikacijo volilnega telesa. To se v zadnjih časih še posebej očitno kaže pri nas v Sloveniji, ko socialni in politični antagonizmi našo družbo dobesedno trgajo na kosce. Nedavno je Janja Božič Marolt, direktorica raziskovalne agencije Mediana, v intervjuju za eno najbolj gledanih oddaj pri nas, Studio City, razkrila razlike v protivladnem protestniškem gibanju, torej med »petkovimi kolesarskimi« protestniki in »sredinimi anticepilskimi protestniki«. Ugotavlja, da glede osnovnih demografskih variabel med njimi ni bistvene razlike, tako eni kot drugi se ne razlikujejo bistveno glede udeležbe po spolu, starosti, izobrazbi. So pa Stevanovićevi anticepilci znatno bolj desno, torej konservativno usmerjeni. Gre za tisti del volilnega telesa, ki je manj politično aktiven, saj se volitev ne udeležuje ali pa oddaja neveljavne glasovnice. Verjetno se doslej, vsaj do zaostrovanja PCT pogojev niso kaj prida politično angažirali. Ravno ta karakteristika lepo sovpada s prej opisano kombinacijo kulturnega konservativizma in ekonomskega liberalizma.
Temu ideološkemu profilu Stevanovićevih pristašev se v znatni meri prilega tudi program stranke Resni.ca, kjer so, kot smo uvodoma navedli, v ospredju »leve« ekonomske agende, »desne« kulturne agende pa so neizrazite, morda celo namenoma prikrite. Zaman namreč iščemo identitetno naravnanost, nacionalno pripadnost, odnos do aktualnih družbenih vprašanj. A nelagodje povzroča zlasti dikcija 4. člena (»sodelovanje stranke«), kjer je zapisano, da »odločitev o vstopu stranke v koalicijo z drugimi strankami ali vstopu v sporazume sprejema predsednik stranke«. Torej ne svet stranke, ki je vsepovsod najvišja odločevalska entiteta, ampak gre za povsem avtoritaren princip enega in edinega nezmotljivega vrhovnega odločevalca, utelešenega v predsedniku stranke. Podobno je bojda tudi pri SDS, ko je nad voljo sveta stranke še ena višja nezmotljiva avtoriteta, trikrat lahko ugibamo, katera. Ta morda na videz nepomembna podrobnost veliko pove o političnih namenih protagonistov in njihovem psihološkem ustroju – kot kaže, gre za striktno hierarhijo, jasno nedemokratično linijo odločanja, podobno tisti v vojaških organizacijah. Osebnost voditeljev takih političnih organizacij se po vsej verjetnosti nagiba k RWA (desničarska avtoritarnost) in SDO (orientacija socialne dominantnosti), k dualni strukturiranosti, kot jo je sprva pojmoval že Erich Fromm (sadizem in mazohizem v neseksualnem pomenu), kasneje pa Altemeyer in Duckitt (dualni model ideološke orientacije). To potem rezultira k podrejanju višjim avtoritetam, obenem pa izživljanju nad podrejenimi, kar bi s ščepcem spekulacije v našem konkretnem primeru pomenilo Stevanovićevo subordiniranost Janši, tega pa Orbanu, skratka jasni hierarhiji vlog. Avtoritarni posamezniki, taki z izrazito avtoritarno submisivnostjo in hkrati izrazito avtoritarno dominantnostjo, se namreč med seboj zmorejo zelo dobro sinhronizirati v dobro naoljen in učinkovito delujoč stroj nedemokratične politične orientacije.
Skratka, velika opreznost pri Stevanovićevi Resni.ci na noben način ne bo odveč. Kaj, če je res trojanski konj in nujni člen Janševe predvolilne aritmetike? Vemo, da slednji obupno išče zaveznike, potem, ko so v DeSUS in SMC, v precejšnji meri tudi NSi doživeli debakel. Zakaj ne agresivni populistični anticepilec z desnice, takšen bi namreč pobiral sredinske glasove in glasove neodločenih konservativcev, kar bi Janši omogočilo ne le politično preživetje, ampak tudi ponovni vzpon na oblast in udobno vladanje? Takšne totalitarne kombinacije se Slovenija zlepa ne bi otresla in takrat nam Bog pomagaj! Morda se takšen scenarij nakazuje v informacijah, ki curljajo iz vladnih krogov, po katerem bi se naj SDS pripravljala na predčasne volitve. A to ne bo mogoče prej, preden se Stevanovićeva stranka dovolj ne konsolidira in razprede terensko mrežo. Zaradi tovrstnih upravičenih pomislekov je potrebno od Stevanovića zahtevati, da poda jasno zavezo s kom se bo povezoval po volitvah in s kom ne. Ali je sploh možno sodelovanje s strankami KUL? In če da, pod kakšnimi pogoji? Z namenom doseganja verodostojnosti in razblinjanja dvomov ter pomislekov svojih privržencev mora podrobno pojasniti svoje relacije do notranjega ministra in druge politične navezave, kakor so jih razkrili raziskovalni novinarji portala necenzurirano.si, razen tega pa še druge pomembne programske agende svoje stranke, ne le proticepilsko nastrojenost (npr. kako resno misli z zagovarjanjem dohodkovne enakosti, ohranjanjem javnega sektorja, regulativnimi mehanizmi države in kako bi vse to operacionaliziral). Problem proticepilskih gibanj (ki so mimogrede precej desničarsko, konservativno usmerjena) je pač v tem, da so ozko fokusirani zgolj na problematiko cepljenja, ostale ključne agende ostajajo neelaborirane. Različne skupine za pritisk (predstavniki medijev, leve politične opcije, »opinion« leaderji, združenja civilne družbe) naj v tem trenutku Stevanovića pritisnejo ob zid in terjajo enoznačne in zavezujoče odgovore. Najbolje bi seveda bilo, da pripravi že sedaj zavezujočo namero o sodelovanju s tako ali drugačno politično opcijo, saj je res naivno verjeti, da bi stranka tega kova samostojno premogla vso širino družbenopolitičnega delovanja. Sicer lahko Resni.ca hitro postane Laž.
Še več angažmaja javnost pričakuje od strank KUL. Ta predstavlja demokratični, antiavtoritarni pol, ki je nujno heterogen, saj ga konstituirajo leve ideologije, libertarna opcija, morda celo elementi zmerne desnice. Na nasprotnem bregu obstaja anahronistična avtoritarna nedemokratična formacija s sledovi fašizma, sestavljena iz strank ekstremne desnice. Gre za absolutno nekompatibilnost, noben dialog, kot to nenehno žebra »precednik« Pahor, tukaj ni mogoč. Nujno potrebno bo za Koalicijo ustavnega loka mobilizirati in intenzivirati strateško komunikacijo s civilno družbo, poiskati skupne imenovalce (tudi z anticepilci!) ter na gosto stkati terensko mrežo, podobno kot pred meseci pri referendumu za vodo. Javnost od njih upravičeno pričakuje enoznačne opredelitve predvsem glede problematike cepljenja in nasploh do protikoronskih ukrepov, zato bo ena od prvih nalog po pričakovanem prevzemu oblasti zagotovo afirmacija epidemiološke stroke in ustrezno organizacijsko preoblikovanje vladnih svetovalnih teles v zvezi s tem. Popolna transparentnost pa je sploh predpogoj za vsaj zasilno ponovno vzpostavljanje omajanega zaupanja, ki ga je s takšno neznosno lahkotnostjo zakrivila »pacientova« vlada. Za začetek bi morali vsaj sprožiti široko javno razpravo o neželenih stranskih učinkih cepiv, temelječih na kredibilnih uradnih objavah kvalificiranih institucij in sprejeti resolucijo parlamentarne skupščine Sveta Evrope o prepovedi kakršnekoli diskriminacije na osnovi cepljenja proti Covid–19 ter uvajanju obveznega cepljenja. Edinole na tak način je upati, da bomo presegli prislovično slovensko razklanost in nove in nove delitve ter se znebili janšističnega uroka in aktualnega vladarja ter njegovo proslulo politično stranko enkrat za vselej odplaknili v kloako negativnega zgodovinskega spomina.