»Živimo v prezira vrednih časih!« je nekoč dejal znani francoski filozof, filmski ustvarjalec, levičarski aktivist in utemeljitelj situacionizma, Guy Debord. Ampak to je bilo že v davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja! Le kaj bi porekli za današnji čas? Za obdobje, ki ga morda najbolje označuje izraz vsesplošna družbena dezintegracija, kjer se kot v hudih sanjah prikazujejo pojavi, ki bi za vse večne čase morali soditi v domeno (grdega) zgodovinskega spomina – ponovno obujena pošast ekstremnega desničarstva, nacionalizem kot že pravi modus vivendi, pa povsem eksplicitni rasizem, odrekanje osnovnih državljanskih pravic, za katere se je že zdelo, da so nekaj povsem samoumevnega, neznosna razširjenost predsodkov na praktično vseh področjih družbenega življenja, globoko zadrti konservativizem in prav neverjetni pojavi antiintelektualizma. In navsezadnje: avtoritarnost, ki zajema zmeraj večji obseg ljudskih množic.
Sam izraz izhaja iz latinske besede auctoritas (oblast) in pomeni načelo brezpogojne pokorščine oblastem. Pri tem je pomembno vedeti, da so po eni strani lahko avtoritarni voditelji, ki terjajo podrejenost tistih, ki jih vodijo, po drugi strani pa so avtoritarni tudi slednji, ki se nekritično predajajo samovolji in diktatu oblastem. Pravzaprav je odnos zmeraj sadomazohističen (v neseksualnem pomenu), saj se bo neka oseba ob klečeplazništvu pred vsemogočno dominantno avtoriteto, hkrati še izživljala nad tistimi, ki so hierarhično na nižji poziciji. V osnovi gre zmeraj za percepcijo distribucije socialne moči, ki izhaja iz globoko zakoreninjenega občutka hierarhične razvrstitve socialnega sveta.
Hierarhična urejenost sveta – neskončna veriga trpljenja
Za prispodobo sveta kot velike verige bitij, je odgovoren Platon, ko je iskal odgovor na vprašanje, zakaj naj bi popolni stvarnik ustvaril svet iz nepopolnih bitij. Da bi se dosegla popolnost sveta, je potrebno hierarhično razvrščanje, na čelu z nesmrtnimi bogovi, katerim sledijo ljudje, živali, rastline, kamni, na koncu pa je prah. Vse je dosledno skladno, tudi ljudje so na “človeškem ” delu verige strogo urejeni po pravilu dominantnosti in submisivnosti: omikani Grki naj bi bili na vrhu, čisto spodaj so sužnji.
Seveda je krščanstvo v srednjem veku povzelo to platonistično idejo, kjer četudi pomanjkljiv in pregreh poln človek zaseda na Zemlji podoben položaj kot Bog v vesolju ter si lasti neomejeno oblast. S to veliko verigo bitij je postalo razvidno, zakaj so določeni družbeni razredi naravno podrejeni drugim, saj naj bi Bog vsakemu razredu določil natančno mesto. Zavladala je splošna predstava, po kateri so kralji in duhovščina uvrščeni v vrhnji družbeni sloj, tik pod njimi je plemstvo, sledijo trgovci, obrtniki, kmetje, berači, igralci in vlačuge, zadnji pa so pristali Židje.
Še celo pozneje so ugledni renesančni in razsvetljenski misleci imeli pogosto pred očmi ravno tovrstno hierarhično urejenost sveta. Leibnitz in Locke sta bila npr. prepričana, da obstajajo polčloveška in polživalska bitja. Po antropocentričnem dojemanju sveta obstajajo živali izključno zato, da služijo točno določenim namenom človeka. Descartes pa je dokončno ločil človeka od preostale narave in tako upravičil njegovo neovirano nadvlado. Posledice tega nazora občutimo še dandanes tudi kot zmeraj večje ekološke probleme.
Vsi ti, že od antike naprej trdno zakoreninjeni pogledi na naravo in človeško družbo, so s poudarjanjem in opravičevanjem hierarhične urejenosti, trasirali pot ne le za poljubno in celo dolžno izkoriščanje enega sloja družbe nad drugimi, dominacijo vladajočega razreda nad nižjimi ter osvajalnimi apetiti evropske civilizacije nad preostalimi deli sveta, ampak so legitimirali tudi najbolj nasilna in ostudna dejanja v človeški zgodovini (vse od obsežnih pokolov ali celo iztrebljenja najprej južnoameriških in potem severnoameriških Indijancev ter številnih staroselskih kultur Afrike in Azije, pa do holokavsta v prejšnjem stoletju).
Avtoritarni duši brez hierarhije živeti ni
Za tiste, ki so nagnjeni k avtoritarnosti, je nenehno podrejanje številnim avtoritetam, najprej so v njihovem otroštvu to starši, pa učitelji, duhovščina, kasneje pa predstavniki oblasti ali organov prisile (sodniki, policaji, vojaki), nadalje vodje ali managerji na delovnem mestu, politični liderji itd., dobesedno življenjskega pomena. Zakaj? Ker imajo že od otroštva naprej občutek ogroženosti, tako so jih namreč vzgajali, da je zunanji svet poln nevarnosti in zato nevreden zaupanja. Ta, po Newcombu, orientacija ogroženosti, je najbolj temeljna determinantna avtoritarne duše.
V osnovi je avtoritarna oseba prestrašena, ranljiva, previdna, nezaupljiva, nenehno na preži. Temeljna negotovost je sama srž njene osebnosti. Čuti strah pred lastnimi notranjimi instinktivnimi vzgibi, pred lastnim zavedanjem, drugimi ljudmi, še posebej pa pred spremembami, ki se nujno dogajajo. Ker torej ne zmore udobno shajati niti s sabo, niti s socialnim okoljem, mora zato na poseben način organizirati in strukturirati svoje življenje. Zaradi odtujenega, poškodovanega samega jedra osebnosti, njenega Jaza, hrepeni po ustaljenosti, stabilnosti, varnosti, išče zavetje pri vsemogočnih avtoritetah, ki bi ga obvarovale pred vsem hudim.
Zanjo je demokracija, ki s sabo prinaša svobodo, spremembo, ustvarjalnost, raznovrstnost, vzajemnost, torej ravno nasprotne vrednostne orientacije, nekaj motečega, težko napovedljivega. Avtonomija zanjo pomeni kaos. Zato je njeno idealiziranje tistih, ki imajo moč in ki so hierarhično višje, ultimativno, saj se nanje lahko zanaša. Ta močna potreba po zunanji avtoriteti reflektira globoko nezaupanje nasploh do človeških bitij, ki jih dojema kot zle in nevarne. Zanjo je običajni, ustaljeni vedenjski vzorec ta, da nikoli ne zaupa nikomur, dokler se ta ne izkaže za zaupanja vrednega. Ugotovimo lahko, da je esencialna filozofija demokracije ravno obratna – tu v osnovi gre za zaupanje do vsake osebe, vse dokler se ne izkaže za zaupanja nevredne. Ali je potem čudno, da avtoritarne osebe tako zlahka zatajijo temeljne človekove pravice, ki so bile v zgodovini zmeraj izbojevane s krvjo? In da si z najbolj fundamentalnimi vrednostnimi orientacijami, kot sta to npr. svoboda in enakost, nimajo kaj početi?
Njeno naslanjanje na družbeno hierarhijo se kaže v striktni dihotomizaciji. Zanjo obstajajo le “dobri” in “slabi”, “mi” in “oni”, “močni” in “šibki”. Zmeraj sta samo dve vrsti ljudi, kje, da bi šlo za subtilne razlike, za postopno gradacijo. To je neke vrste binarna logika, ki v praksi seveda ne obstaja. Svoje projekcije v zunanji svet zmeraj ustvarja v kvalitetah pravilnega in napačnega. Študije fanatičnih oseb pokažejo, da obstaja pri njih jasna ločnica med nezavednim in zavestnim delovanjem. Navzven take osebe imponirajo z zavajajočo socialno masko, olikanostjo in vzvišeno moralo, a v globini duše jih trgajo na kose neobvladljivi afekti. Insistirajo na ohranjanju dobrih manir, pretirani čistoči, socialnih konvencijah. Pri bolj tolerantnih, s predsodki neobremenjenih osebah, takega osebnostnega razkola ni opaziti. Njihovo moralno obnašanje je bolj sproščeno, integrirano, skladno s celovitim življenjskim stilom.
S percepcijo socialne hierarhije je tesno povezana potreba po doslednem redu. Že Frenkel-Brunswikova je opazila izrazito netolerantnost do dvoumnih, nejasnih, manj urejenih in napovedljivih situacij (intolerance to ambuigity). Avtoritarna oseba je rigidna, dogmatična, neustvarjalna. Ponavlja iste postopke, ki so se nekoč izkazali za uspešne, zato tako pogosto pogori v drugačnih okoliščinah. Stereotipna izvedba, preproste rešitve ji pomenijo varen pristan. Njen celoten spoznavni svet je dobesedno okostenel, zaprt (closed minded), kot bi temu rekel Milton Rokeach. Celo pri elementarnem zaznavanju se zelo razlikujejo od bolj tolerantnih oseb – so namreč mnogo bolj “odvisne od polja”, kar pomeni, da nek izoliran dražljaj ne uspevajo zaznati kontekstualno, torej v odnosu do celovitega okolja. Vidijo torej bolj “drevesa”, izpred oči se jim izgubi “gozd”.
Povsem jasno je, da bo takšen rigidni, zarobljeni, zaprti duh še posebej težil tudi k socialnemu redu. Prav zato bo v iskanju institucionalne pripadnosti našel varnost in urejenost, po kateri tako hlepi. Različni ideološki aparati države, kot bi jih poimenoval Althusser, šola, cerkev, nacija tako služijo kot zaščita pred turbulentnim okoljem. Raziskave so pokazale, da je takšna institucionalna simbioza v večji meri značilna za osebe, ki so manj tolerantne. Ne preseneča, da obstaja tesna zveza med manifestacijo predsodkov in občutjem patriotizma. Ekstremni avtoritarni fanatiki so vselej super-patrioti. Nacionalizem gre z roko v roki z zatiranjem različnih manjšin. Zanj je nacija neke vrste sidro, ki zagotavlja institucionalno zaščito in varnost, je več od samega človeštva, je končna gotovost. Še več: nacija zagotavlja status quo! Zato je nacionalizem zmeraj tudi neka oblika konservativizma, pobeg od grožnje sprememb.
Preroki prevare, ki se nenehno vračajo
A vse to dobro poznamo že več kot 70 let. Avtoritarnost je imel v mislih že Erich Fromm, v svoji knjigi Beg pred svobodo, z metodo kliničnega intervjuvanja se je je lotil celo Abraham Maslow. Po drugi strani žal vse to dobro poznajo tudi oni, ki jim avtorja Lowenthal in Guterman pravita »preroki prevare« (Prophets of Deceit). Nenazadnje je že Hitler poznal osnove masovne psihologije in persuazivne komunikacije. Nad zlorabami avtoritarnih dispozicij, ki jih imamo prav vsi ljudje, a eni v večji, drugi v manjši meri, so se populistični demagogi že od nekdaj navduševali, še več, z ne preveč sofisticiranimi, marsikdaj primitivnimi manipulativnimi propagandnimi metodami, so jih znali učinkovito predramiti ter, kot dokazuje zgodovina, kanalizirati v destruktivni smeri.
Tako je bilo nekoč, nič drugače ni danes, a s to razliko, da se možnosti manipulacij skokovito povečujejo predvsem zaradi razširjenosti sodobnih informacijskih tehnologij (internet, družabna omrežja) in napredka v zajemanju in obdelavi ogromnih količin podatkov. Občasno se zgodi še kakšna kolateralna škoda, kot pravkar v primeru Facebooka, ki bi naj bil soudeležen pri zlorabljanju zaupanja svojih uporabnikov. Morda se bo res zaradi pravkar povedanega, odločilna bitka za demokracijo odvijala ravno na področju zaščite tistega najbolj elementarnega – diskurza, ki temelji na objektivnosti, resnici, kot temeljni vrednoti, dediščini razsvetljenstva kot odločilni pridobitvi civilizacije. Kako prav je imel Guy Debord!