Vsak človek se v svojem življenju sooča s težavami, če pa se te začenjajo že v otroštvu, je to še toliko huje. V slovenskem prostoru je veliko otrok in mladostnikov, ki se soočajo s primanjkljaji na čustvenem in vedenjskem področju v razvoju. Običajno najprej iščemo razloge za nastalo stanje v primarnem okolju, torej pri starših.
Vzroki za vedenjske in čustvene težave pri otrocih in mladostnikih pa so kompleksni in vključujejo temu posledično različne dejavnike. Vsak posamezen primer je namreč edinstven. Nekateri splošni dejavniki pa vsekakor prispevajo k pojavu navedenih težav. Pa si poglejmo dejavnike, ki jih je dobro poznati in na osnovi katerih lahko ob prepoznavanju le-teh otrokom in mladostnikom v procesu njihovega odraščanja morebiti tudi pomagamo. Vse skupaj pa v nadaljevanju njihovega življenja pripomore k izgradnji socializirane in odgovorne osebnosti.
Dednost pogosto igra vlogo pri določanju posameznikove nagnjenosti k določenim vedenjskim in čustvenim težavam. Če imajo družinski člani zgodovino duševnih bolezni, je večja verjetnost, da se bodo težave pojavile tudi pri otrocih. Okolje, v katerem odraščajo otroci, lahko vpliva na njihovo vedenje in čustvovanje. Stresni življenjski dogodki, revščina, družinske težave, ločitve ali izpostavljenost nasilju lahko negativno vplivajo na otrokovo duševno zdravje. Otroci se razvijajo in spreminjajo hitro. Težave v razvoju lahko vplivajo na njihovo vedenje (usvajanje socialnih veščin, učenje, druženje idr.) in odnos do ostalih v družbi. Težave v šoli (slabe ocene, težave s sošolci in posledično tudi učitelji) pogosto povzročajo čustveno stisko in vedenjske težave, katere so najpogosteje zanje nerazrešljive.
Veliko otrok in mladostnikov ima že kmalu v primarni socializaciji težave s samospoštovanjem in samopodobo, to pa lahko vodi do vedenjskih težav. Otroci in mladostniki, ki se ne počutijo sprejeti ali imajo težave z identiteto, se lahko soočajo z različnimi težavami. Fizična, čustvena in/ali tudi spolna zloraba ter druge izkušnje lahko pustijo dolgoročne posledice na čustvenem in vedenjskem področju.
Pomembno je razumeti, da so otroci in mladostniki edinstveni. Težave, s katerimi se soočajo, niso vedno posledica enega samega dejavnika. Celostni pristop, ki vključuje družino, šolo, strokovnjake za duševno zdravje in druge podporne sisteme (zdravstvene ustanove, pravosodni sistem) lahko pomaga pri obvladovanju in obravnavi teh težav.
Veliko in pomembno vlogo, vsaj v slovenskem prostoru, imajo strokovni centri, ki skupaj s centri za socialno delo ter šolami otroke in mladostnike sprejemajo, socializirajo, vzgajajo in učijo za življenje. Njihovo delo je zelo zahtevno, a hkrati tudi zelo človečno, saj vzgojitelji in ostali strokovni delavci vlagajo ogromne napore v sobivanje z otroki in mladostniki. Pri tem se soočajo zelo pogosto z nerazumevanjem staršev oz. skrbnikov, kateri vso vlogo in skrb za njihove otroke oz. posvojence prenašajo na družbo, hkrati pa pozabljajo, da so otroci oz. mladostniki njihovi in je prav njihova naloga, da skrbijo zanje.
Čeprav je slovenska družba zelo socialno naravnana in ob pomoči strokovno usposobljenih kadrov v okviru pomoči otrokom in mladostnikom opravlja zelo življenjsko pomembna dela, prihaja do velikih težav. Soočanje s porastom nasilja med otroki in mladostniki (tudi nad strokovnim delavci), uporabo prepovedanih substanc, ne obiskovanjem šole, pogosto so izpostavljeni klicem na pomoč tudi organi pregona, zdravstvene ustanove, velikokrat pa se znajdejo v dilemi pri odgovorih na vprašanja, zakaj do tovrstnih težav otrok in mladostnikov prihaja v družbi in kdo je v prvi vrsti odgovoren zanje. Odgovor sem podal že takoj na začetku tega pisanja.
Delo v strokovnih centrih, kjer bivajo otroci in mladostniki, ki se soočajo s primanjkljaji na čustvenem in vedenjskem področju v razvoju, je bilo nekoč zelo zahtevno, danes pa nič manj. Ob razumevanju vseh strokovnih institucij in tudi pristojnih ministrstev (Ministrstvo za šolstvo, Ministrstvo de delo, družino in socialne zadeve) vlagajo enormne napore ter pomagajo vsem otrokom in mladostnikom, ki so pomoči potrebnim. Zavedajo se, da je to njihovo poslanstvo, ta njihova družbena vloga, ki so jo sprejeli, nepogrešljiv del v procesu socializacije omenjenih otrok in mladostnikov ob vstopu na njihovo zahtevno življenjsko pot, katera je pred njimi.
Po odhodu iz tovrstnih institucij se po mnogih letih nekateri vrnejo (kot odrasle osebe) in izkažejo z obiskom pri vzgojiteljih, ki so vlagali ves svoj trud za njihov skupni uspeh, zahvalo, da so (nekateri) od njih tudi uspeli v življenju.